Priznam, da sem bil v zadregi. Kako naj te imenujem?
Dragi moj …?
Ljubi moj …?
Morda celo: zlati moj …?
Ker nekako nisem navajen, da bi se pogovarjal s predmeti, pa naj so mi še tako ljubi, dragi in posebni. In si res nisem mislil, ko sem začel te svoje pogovore s svetniki, da se bom moral pogovarjati s stolom! In verjetno tudi nisem edini, ki se mu zdi nenavadno in čudno, da je neki sedež … stol, prestol … lahko kar tako ‘svet’, pa če je na njem počivala še tako sveta in svetniška zadnjica!A ‘sveti sedež’ vendarle ni stol, ni predmet … je oseba, četudi zgolj ‘pravna’.
In predstavlja oblast rimskega škofa, papeža, vrhovnega poglavarja Cerkve … ki mu je bila ta oblast dana, kot beremo v Evangelijih, od samega Kristusa. O čemer smo bili vsi kristjani prepričani do 11. stoletja … ko so določenim ljudem zadnje plati zrasle do te mere, širine in ‘svetosti’, da so jih hoteli spočiti na svojem svetem sedežu. Težko je sedeti na dveh stolih, a še težje je stolu nuditi udobje več kot eni … khmm … hočem reči: več kot enemu človeku … pa so posledično škofovski prestolčki začeli rasti kot gobe po dežju, od 16. stoletja dalje pa jih je tako rekoč nemogoče prešteti.
A pustimo – zavoljo korektnosti – politiko in bodimo malce politično nekorektni.
Sam izraz “sedež apostola Petra” je skregan z logiko … in sam s seboj … Oziroma ima svojo logiko. ‘Apostol’ pomeni ‘odposlanec’ … in nekdo, ki je poslan, goljufa že, ko samo počiva. Če pa obsedi, se je odpovedal svojemu imenu, predvsem pa svojemu namenu in poslanstvu. Še toliko slabše, ker je njegovo poslanstvo – odposlanstvo! In upam, da je jasno, da govorim o ‘duhovnem’ in ne ‘fizičnem’ sedenju.
A ker ne gre za sedež kateregakoli apostola, temveč je to Petrov sedež, nam že ime samo pove, da to ni, ne sme in ne more biti udoben prestol … ampak gre za skalo. Trdno skalo, ki je ne premagajo peklenska vrata in ob kateri si hudič polomi zobe. To je sedež, vsekan v skalo, ki jo sonce, ki mu Nebeški Oče daje, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, razbeli do te mere in temperature, da zlepa ne sedeš! To je sedež, vsekan v skalo, ki jo dež, ki ga Nebeški Oče pošilja nad pravične in krivične, namoči in zmrazi takó in toliko, da ne moreš obsedeti!
Kdor ‘obsedi’ na tem sedežu, se speče ali zmrzne … ali ga žuli … in zgodovina potrjuje mojo misel!
In če v življenju rečemo, in na žalost premnogokrat vidimo, kako se ljudje “tepejo za stolčke” … in če rečemo, in na žalost premnogokrat vidimo, kaj vse ljudje počnejo, ko se jim “zatrese stolček” … je Sedež apostola Petra res prestol, za katerega se in zaradi katerega se mnogi tepejo, a je to trdna skala, ki se ne trese. Trese se le tisti, ki ga skuša tresti in pa tisti, ki ga nesveto zaseda. Ki je obsedel. In ga trese od mraza ali pripeke. In ga žuli. In zgodovina potrjuje mojo misel!
Priznam, da sem v zadregi. Kako naj te imenujem?
Dragi moj …?
Ljubi moj …?
Morda celo: zlati moj …?
Naj bo: Trdni moj Sedež apostola Petra! Naj nam tvoj Kamnosek nakloni obilo milosti in žegna.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 114.

Več tisoč glave množice se iz leta v leto zgrinjajo v Lurd, jaz pa sem bil tam enkrat samkrat, tako mimogrede: za en večer, eno noč in eno dopoldne. Bil sem še mulc. Spominjam se križevega pota v pozlati, stojnic s spominki in drugega nič. Ne cerkve ne votline. Edino pitja vina iz kozarca za umivanje zob v mali samostanski sobici. Nekaj kozarcev. In kozarec preveč. Puberteta, kaj češ!
Z ženo sva se napotila v Lurd, v obdobju, ko sva imela dovolj denarja da sva si to lahko privoščila, a premalo časa, da bi si to privoščila … in tako sva prišla le do Pariza. Spominjam se Louvra, Cerkve Srca Jezusovega, podzemne železnice in hotelske sobice. Lepo. In tudi požegnano. Saj sva se iz ‘mesta luči’ vrnila z našo Lučko. Pozna puberteta, kaj češ. Se pa Lučka – oziroma Lucija Barbara – zdaj bliža vrhuncu pubertete!
Ko sem odrasel in so me romanja in potovanja začela zanimati, pa je vedno zmanjkalo ali časa ali denarja, le izgovorov ne, zdaj pa počasi že drsim v leta, ko se bom v Lurd morda napotil iz nuje … s prošnjo za zdravje.
Ne rečem, da me ne vleče v Lurd. Se pa hkrati tudi sprašujem, zakaj bi se podal na več kot 1500 kilometrov dolgo pot, če pa stanujem dobrih 20 kilometrov stran od Brezij?
A ljudje smo romarji. Pripravljeni smo … sposobni smo … in ne nazadnje: moramo … premagati tisoče kilometrov – takih in drugačnih, ne zgolj prehojenih … predvsem premišljenih … premoljenih … da pridemo do … svojega bistva.
Bog je blizu. Ni pa je daljše poti, kot je pot do samega sebe!
A Bog človeka poišče tam, kjer je in svoje angelske poslance pošilja izbrancem na delovna mesta: Mojzesa je zmotil na paši, Zaharija pa v templju, da se dotaknem tako laikov kot posvečenih.
***
Tako kot Bog ali kot angeli, tako tudi Marija izbrane duše poišče, kjer pač so: lurško Bernardko med nabiranjem dračja, med delom torej, fatimske pastirčke med igro, Međugorske vidce pa med lumparijo – če gre verjeti podatku, da sta prvi vidkinji šli na Crnico skrivaj kadit!
In se sprašujem, kje, Marija, iščeš in čakaš mene, pa te ne vidim: na odru, za štedilnikom, na kavču … ali morda pobožno klasično v cerkvi?
Je to Božja previdnost ali Božja duhovitost, ljuba Lurška Marija, da ti ob tvojem godu, ki je tudi svetovni dan bolnikov, pišem bolan. Nič hudega, sicer. Nič, kar ne bi prešlo. Ni virus. Malo hujši sezonski prehlad, ki me pripravi do tega, da se v prvi fazi zasmilim samemu sebi … v drugi in tretji fazi me nauči sprejetja in potrpežljivosti, četrta faza pa me pospremi pred tvojo podobo … katerokoli že … na kateremkoli kontinentu in v kateremkoli obdobju si se že pojavila … da se pridružim množici romarjev ali turistov, zdravih ali bolnih, goreče vernih ali vernih zgolj iz navade … in vsi v rokah držimo nalomljene trse in tleče stenje … in kličemo: Prosi za nas!
***
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga res izprosi in razlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 98.

Saj nista presenečena, ker sem iz šopka ponujenih februarskih svetnikov izbral prav vaju. Menda ne bom izpustil iz rok priložnosti, da nagovorim svetnika, ki me – skupaj z mojim patronom Gregorjem Velikim – spremljata vse od dneva krsta. Ja, jaz vaju poznam že vse od rojstva – no, vsaj rojstva v Kristusu … kaj pa je tistih nekaj dni razlike – medtem ko vaju izven naše fare pozna le redkokateri Slovenec: kakšen zagret profesor cerkvene zgodovine in morda kakšen od župnikov iz naše dekanije (čeprav kar močno dvomim).
V zadrego spravim tako rekoč slehernega ‘gospoda’, ki me ob čajčku po predstavi pobara s katere fare pravzaprav prihajam. Pa mu rečem, naj ugane. Pomagam: povem, da sta dva in da sta oba škofa, in se smejem, ko opazujem nagubano čelo pognano v razmislek in zbegano birmansko naštevanje svetniških parov: Ciril in Metod? Mohor in Fortunat? Kozma in Damijan? Ne? Peter in Pavel padeta že iz obupa, Bolek in Lolek pa iz otroške užaljenosti!
»Ingen … in Al … kaj??«
Še poimenovati vaju ne znajo, kako bi vaju lahko, ko se pa še našemu ne več tako novemu župniku malo zatakne, ko vaju pri maši pokliče po imenih. O, kako smo se kot otroci/ministranti režali, ko je prišel maševat kak tuj duhovnik. Lepo in glasno je govoril, pridigal kot bi recitiral … a ko je v mašni prošnji naletel na “Ingenuina in Albuina” smo farani slišali marsikaj. Največkrat je zvenelo kot Ingemar, kajti to so bili časi, ko je Stenmark nizal zmage in smo ga imeli za našega, ker je vozil na naših smučkah! In morda sta tudi vidva kdaj smučala. Ne le zato, ker sta ‘naša’, temveč, ker sta bila škofa iz “tirolskih visočin”, kot poje pesem, ki jo vse redkeje slišim, peli pa smo jo včasih na vajin god.
No, da resnica ne bo preveč trpela in da ne bo prehude zamere med tistimi, ki vaju ne poznajo: treba je priznati, da se tudi vidva nista poznala. Ti, Ingenuin, veljaš za prvega briksenskega škofa, pa čeprav si sedež imel v Säbnu, Albuin pa je štiristo let kasneje ta škofovski stol prenesel v Briksen in tudi postal prvi briksenski škof. Morda je še dobro, da se nista poznala, saj bi se lahko še sprla zaradi ‘prvenstva’. In da ne bo kdo mislil, da kar na pamet svetnikom pripisujem prepirljive značaje, je treba povedati, da je bil Ingenuin kar nekaj časa sprt s tedanjim papežem – papežem Gregorjem Velikim, mojim zavetnikom. Kako je svet majhen?!
Seveda pa moram radovednežem razložiti, kako sta prišla na oltarno sliko v naši cerkvi. Cesar Henrik II, (ki je, mimogrede, tudi svetnik) je na prelomu tisočletij Albuinu podaril blejsko posestvo z okolico … v katero je spadala tudi naša fara. In prav podložniki s Koroške Bele so imeli dolžnost skrbeti za škofa in njegovo spremstvo, kadar je le-ta bival na Bledu. Očitno so naši predniki – Blani, še bolj pa verjetno kuharsko sposobne Blanke – tako dobro poskrbeli za škofove tuzemske potrebe, da se še vedno rad druži z Blani, čeprav je že deležen nebeške oskrbe!Ljuba moja sveta Ingenuin in Albuin, tako milo namalana na oltarni sliki! Ostala sta nam zvesta vse od posvetitve cerkve … kar bi malce težje trdili za dušne pastirje, ki so se skozi zgodovino zvrstili na naši fari. Vsaj v polpretekli zgodovini jih je kar nekaj obupalo. (če so Blanke dobro kuhale, verjetno Blani obvladamo tudi ‘kuhanje mule’, kot se reče … in iz tega marsikaj sledi!)
***
Obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga vrnita in izlijta na nas!

Pa oglasita se kaj: za farno žegnanje vedno cvremo krofe!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.

Trenutek tvoje spreobrnitve je priljubljen slikarski motiv, in skoraj dosledno si naslikan, kako padaš s konja!
Priznam, da še nikoli nisem jahal konja in tako posledično s konja tudi nikoli nisem padel. Se pa dostikrat pohvalim, da sem ‘na konju’, in potožim, da sem ‘na psu’.
Ne vem, če se je v trenutku, ko si bil ti ‘na psu’, okrog tebe motal kak pes, in odprto vprašanje je, če si sploh bil na konju, ko si bil ‘na konju’. Ne pes ne konj v Apostolskih delih nista omenjena, a kadar je človek ‘pasje volje’ ga ‘nekaj jaha’ ali pa ‘jaha’ sam … kakorkoli: pristal si na tleh! Dobesedno in v prispodobi!
Opravičujem se ti, ker te motim v tvojem nedvomno zasluženem nebeškem miru, vendar se tolažim s tem, da ti prav gotovo ne miruješ. Od nekdaj si se mi zdel človek akcije, dejanja. Ne samo, ko si oznanjal vstalega in poveličanega Kristusa, ampak že takrat, ko ti je bil taisti Vstali in Poveličani le laž in zabloda, ki jo je bilo treba preganjati in pregnati.
Če pomislim, je bila tvoja edina pasivna drža: čuvanje plaščev med Štefanovim kamenjanjem; kar lahko razumem kot to, da te je Preganjani še kot preganjalca že ljubil in čuval.
Zato si te tudi težko predstavljam sedečega, nedvomno na božji desnici, na kakšnem oblačnem fotelju v brezskrbnem kramljanju s svojimi svetniškimi kolegi. In kolegicami.
O, ne! Ti naziva apostol nisi prejel kot nekaj samoumevnega, k službi pripadajočega, temveč si si ga prislužil. In zaslužil. Ej, moj dragi sveti Pavel, koliko poti si prehodil, h kolikim ljudem si šel, jim šel naproti, prepričeval, spodbujal, grajal, vztrajal v ugodnih in neugodnih okoliščinah (2 Tim 4) …
Tega ti ne pišem zato, da bi se ti prikupil, temveč da bi se ti, po svoji stari navadi, potožil. Veš, mnogi tvoji nasledniki, ki so dediči tvoje službe, svoje poslanstvo razumejo kot oni služabnik iz prilike o talentih (Mt 25, 14), ki je svoj edini talent zakopal. Tudi oni so vkopani v zemljo. Ne premakneš jih. Pa tudi oni se ne premaknejo. Če sem še malo (bolj) predrzen: Od apostola je pri njih ostal le stol, ki so ga ‘zajahali’, in čakajo, da se jim bo neuko in nepoučeno ljudstvo približalo in jim bodo lahko učeno in pametno spregovorili o nebeškem kraljestvu … Na mesto na Brezje, bo treba poromati v Damask! V upanju spreobrnitve. In streznitve. Dobesedno in v prispodobi!Ti pa ne tako! Gorečnosti ti res nikoli ni zmanjkalo in kar vidim te tudi sedaj, v nebeški blaženosti, kako s Svetim Duhom, ali pa morda v Svetem Duhu, ali pa po Svetem Duhu … načrtuješ božjo strategijo: kje bi se dalo še in še več in še bolje … Vse v Božjo slavo.

Ljubi moj sveti Pavel. Vem, da se človek nerad spominja padcev, a tale tvoj je vreden spomina.
Obilo žegna, pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 114.

Čeprav goduješ tako rekoč na vrhuncu zime, so te za enega svojih številnih patronov izvolili vinogradniki. In ni zato nobenega pravega razloga. Po vsej verjetnosti so se ljubitelji in skrbniki dobre kapljice zanašali na zven tvojega imena, ki zveni nekam vinsko, a so jo usekali mimo, saj v latinščini “vincentius” pomeni “zmagujoč”.
Morda pa jih zmagalo vino in so te, dobrovoljni, kakršni so radi, zgolj iz prijaznosti povabili v svojo družbo. Je pa res, da najbolj pridni vinogradniki na tvoj god, ne glede na vreme, mraz in temperaturo, že začnejo z obrezovanjem trte.
Pa dovolj o vinu. Čeprav se v mrazu in zimi res prileže … predvsem kuhano.
Ki smo si ga letos kuhali kar doma. Oziroma: samo doma, saj je v začetku decembra vlada s prepovedjo prodaje jedi in pijač na božičnih sejmih – Ups! Se še sme tako reči, ali moram govoriti o prazničnih sejmih? Čeprav, kar se mene tiče, so se ti sejmi vsa ta leta neupravičeno kitili z božičem v imenu, saj so v svojem osnovnem (in edinem) bistvu – praznični! Napolnijo sicer želodce, spraznijo pa tako glavo kot denarnice, predvsem pa duše, da se počutiš resnično praznično: prazen na kvadrat in na kubik! – … Kje sem že ostal? Aja! Torej: vlada je s prepovedjo zakuhala pravo vinsko revolucijo in bi ta prepoved brez dvoma pognala na cesto in pred parlament številne protestnike … ko bi ti – protestniki namreč – tam že ne bili, saj dežurajo s svojimi transparentnimi sporočili že skoraj vse dni v tednu. Hmm … morda je bil bes okrog ‘kuhančka’ zato tako buren, ker jih je med vsakodnevnimi protesti zeblo in so se hodili gret na stojnice? Morda.
Vinska revolucija! Je kaj takega že bilo v zgodovini? Lahko da, čeprav bi tejle naši, prej lahko rekli čevapčičarska ali pleskavičarska, a priznajte, da je to težko izgovoriti, sploh če se ti jezik zapleta zaradi preveč popitih kuhančkov kombiniranih s pivom in še čem in je potem izjava za katerokoli televizijo že bolj nerazumljive sorte. Nerazumnih izjav na televiziji pa smo se že tako ali tako navadili.
Oprosti, ljubi moj sveti Vincencij, za tale dnevno politični in tipično slovensko zdraharski ovinek. Kuhali in pekli in še na vse druge možne načine mučili so tudi tebe. Bil si diakon pri škofu Valeriju v Španski Zaragozi v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Škof Valerij je imel govorno napako, in si namesto njega bral in oznanjal Božjo besedo. In moram na tem mestu pohvaliti modrost in ponižnost škofa Valerija, in bi jo priporočil tudi kakemu njegovemu sodobnemu bratu po posvečenju, ker če znaš, znaš, če ne, pa ne. Oziroma: komur je Boga dal, je dal, komur pa ne, pač ne. In res ni potrebe, mučiti božje ljudstvo in čredo s svojimi “govornimi napakami”, če me razumeš, ljubi moj sveti Vincencij, in mislim, da me. Če se pa strinjaš z mano, je pa že druga tema.
In tudi, ko so vaju s škofom zaprli in postavili pred sodišče, si ti prevzel zagovor. S tem si rešil škofa, sebe pa podvrgel že prej omenjenim mukam.
Mučitelji ti še pogreba niso privoščili, ampak so tvoje truplo vrgli na polje, da bi ga požrle zveri in ptice. A živali znajo biti bolj usmiljene od ljudi in nobena se te ni dotaknila. Nato so truplo vrgli v morje, pa so te valovi naplavili na obalo in prekrili s peskom.
Kdo ve … morda se je k tebi zatekal kak Vinko ali Cene, ko so se po kaki revoluciji z bolj resnim nastavkom kot je decembrsko rajanje, “zmagujoči” krvavo maščevali nad poraženimi in so njihova trupla ležala vsevprek: na poljih in v breznih.
Ljubi moj sveti Vincencij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Pa na zdravje, seveda.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 98.

Ljuba moja sveta Neža!
Že na prvi pogled sva si zelo različna.
Na vseh tvojih upodobitvah se lepo vidi in v vseh tvojih življenjepisih se jasno prebere, da so tvoj glavni atribut – lasje. Vsem pa, ki so me kadarkoli videli, četudi zgolj na fotografiji, je jasno, da lasje pač niso moj atribut. Zadnje čase se sicer nekaj poskušam truditi z brado, a več kot to, da sem skril svoj debelušni podbradek, vendarle nisem dosegel, medtem ko si ti z lasmi zakrila celotno telo pred pohotnimi pogledi svojih krvnikov.
Ti si jagnje: Neža ... Agneza ... Agnus ... ki si po zgledu svojega nebeškega Ženina, kateremu si posvetila dušo in telo, šla radovoljno v smrt, “kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol”; jaz: oven, ki se, hoteč slediti Pastirju (ki je – mimogrede – tvoj Ženin) trmasto zaletavam z glavo skozi zid, pa čeprav mi tvoj Ženin (ki je – mimogrede – moj Pastir) kaže drugačno pot. Pot, ki se mi zdi prenaporna, prestrma, predolga ... in zato iščem bližnjic ... pa čeprav skozi zid! Av!
Ti bližnjic nisi iskala! Mar bi ne bilo veliko laže – zaobljuba čistosti gor ali dol – sprejeti snubitev in se dobesedno čez noč povzpeti v sam vrh družabne in družbene smetane (saj je bil ta, ki te je snubil, menda sin cesarjevega namestnika), kot pa trmasto vztrajati v zvestobi Bogu, ki ga nikoli še nihče videl ni in skozi vrata smrti vstopiti v svetost.
Dozdeva se mi, da bi mnoga današnja dekleta, ki si jim vrstnica po letih, brez premisleka sprejele tako ponudbo. Da bi prodale dušo in telo za hipec uspeha. Za pet minut slave. Za sliko na naslovnici. Da bi za blišč in glamur pristale na življenje brez ljubezni in časti. Na življenje, v katerem ni nič sveto. In ni Svetega.
A morda se mi tako dozdeva zgolj zato, ker jih sodim le na prvi pogled. In tako na prvi pogled, ti res niso prav nič podobne. Lase sicer imajo, a si jaz s svojo brado zakrijem več kože, kot one s frizurami in vso garderobo vred! A taka je, pravijo, moda. In si bila tudi ti oblečena po modi. Tedanji, seveda. Torej: so ti podobne. Le moda je drugačna!
Ko so te razgalili, si se pokrila z lasmi. Skrila si se.
In morda se tudi današnja dekleta le skrivajo. Saj se je najlaže skriti v množici, v čredi. Kljub vsemu ‘nastopaštvu’, se morda bojijo izstopati. In v čredi razgaljenih, oblečene najbolj izstopajo. Moda je drugačna, časi so drugačni ... Jagnje, ki izstopa in je drugačno od črede, je danes črna ovca. Včasih celo grešni kozel!
A Kristus – Jagnje Božje – je še vedno isti.
Morda sem tako ‘strog’ do današnjih deklet tudi iz strahu. Dve hčerki mi plezata skozi in preko pubertete. Z modno razgaljenostjo – hvala Bogu – nimamo težav, kaj pa je skritega v srcu, pa sam Bog ve!
Ljuba sveta Neža! Tvoje ime je tako ‘nežno’, a si, malo drobno jagnje, znala in uspela biti trmasta kot najbolj trmast oven (pa sva si vseeno nekoliko podobna, kaj?! ) in si ostala zvesta do svetosti.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas in še posebej na našo mladino!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 114.