Upam, da v nebeških višavah, kjer se svetniki in angeli pretegujete na puhastih oblačkih, vladata mir in spokojnost, ter da vam večne blaženosti ne zmoti nobena posvetna zamera. Niti družinska ne, ki je, kar se zamer tiče, najhujša in najbolj trdovratna.
sv kancijanČe pa temu ni tako, potem se bojim, da se oblaček, ki si ga deliš s svojima sorojencema, dvojčkoma Kancijem in Kancijanilo, precej trese, kajti na naših koledarjih si običajno zapisan sam, le včasih so pripisani še “ostali oglejski mučenci”, s prižnice nam običajno oznanijo, da “godujejo Sveti Kancijan in tovariši”, zelo redko pa kdo našteje prav vse godovnike, torej tebe, ljubi moj sveti Kancijan, poleg tebe pa še tvojega brata Kancija, sestro Kancijanilo in Prota, ki je bil po smrti staršev vaš vzgojitelj in učitelj, na koledarjih pa – jasno – ni prostora za tako obširen seznam.
Vsi skupaj ste utrpeli mučeniško smrt za časa Dioklecijanovega preganjanja kristjanov pri Gradežu blizu Ogleja. Ta kraj se danes – spet le po tebi – imenuje Škocjan ob Soči, in zdaj so dvignili obrvi in zastrigli z ušesi mnogi bralci, ker se jim je utrnilo, da pravzaprav nisi nek mimobežni neznanec, saj po naši mili in ljubi deželici kar mrgoli krajev s tvojim imenom.
Oprosti, ker kopičim razloge za tresenje vašega družinskega nebeškega oblaka, ampak: dejstva so dejstva!
Vem, da se nisi sam rinil v ospredje. Sklepam da si bil pač starejši od brata in sestre in so te zapisovalci dogodkov in zgodovinarji zaradi tega postavili na prvo mesto, kako usodne posledice pa imata novinarska in zgodovinska površnost in brezbrižnost, pa vsaj krščeni Slovenci še predobro vemo. In se zaradi te ‘strokovne’ površnosti pri nas ne tresejo oblački, pač pa prav nasprotno: tisti, ki bi se jim ob navedbah točnih in nepotvorjenih dejstvih morala tresti tla pod nogami še naprej varno prebivajo v svojih gradovih v oblakih, ki so jih zgradili s pomočjo trdih laži. A ker je “Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje”, ni prav zelo verjetno, da bodo ti graščaki ali njihovi strokovnjaki kdaj začutili prepih nebeških hodnikov, oblaki gor ali dol.
Lahko pa ti povem, ljubi moj sveti Kancijan, da si s teboj delim podobno usodo. Ne sicer kar se tiče svetništva in mučeništva, vsaj zaenkrat še ne in vsaj še ne v polni meri, pač pa kar se tiče družinske prve vrste, v katero sem zaradi narave svojega zdaj že bivšega poklica in zaradi pisanja podobnih vrstic kot so tele, potisnjen. Prihajam iz družine, kjer nam, vsem petim otrokom, talentov nikoli ni primanjkovalo, pa vendar so se moje sestre in brat že naposlušali: “A ste kaj v sorodu z …?” in verjamem, da jim že preseda. Še mama mi je zadnjič potožila, da ji pogosto postavijo enako vprašanje. Pa sem jo vprašal, če me je že kdaj zatajila, in je rekla, da ne. In sem bil vesel, kako bi ne bil?!
In je in je bil brez dvoma vesel tudi Kristus, ljubi moj sveti Kancijan, da ga nisi tajil, ko so te spraševali o Njem, prav tako ga nista zatajila niti tvoj brat in sestra, sveta dvojčka Kancij in Kancijanila niti vaš skrbnik in vzgojitelj sveti Prot.cusin kolumna 2019Lahko se nam zdi smešno in zabavno, da so površni zapisovalci in zgodovinarji, ki jih – kot rečeno – današnji krščeni Slovenci poznamo bolj kot ‘tovariše’, prav v ‘tovariše’ zamaskirali najbližjo žlahto, a če sámo besedo ‘tovariš’ očistimo površne zgodovinske nesnage, vidimo, da imajo čisto prav, čeprav sami verjetno tako ne razmišljajo.
Ljubi moj sveti Kancijan! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 106.

Ljubi moj sveti Urban!
sv urbanTvoje ime zveni tako ubrano … tako urbano, mestno in meščansko … da je po svoje prav hecno, da si ‘kmečki’ zavetnik: zavetnik vinogradnikov. Da držiš svojo roko čez trte, brajde, sode in tudi čez to, kar je v sodih, in kar iz sodov pride, oziroma kar iz njih priteče.
Tvoje ime, ljubi sveti Urban, zveni tako slovensko … tako znano … morda zaradi “Rejbenčana Urbana, ki je po cejlem sveti znan” … da je res zelo nenavadno, da o tebi in tvojem življenju ni prav veliko znanega. Skorajda nič. Še to ni čisto jasno, če si sploh pravi! Ker naj bi bila dva!
In se mi počasi svita, zakaj so te – meščana/urbana – postavili za zavetnika vinskih reči!
»Sladko vince piti, to me veseli …« je pel Slomšek. Kdor pa ima več veselja s pitjem, kot petjem, hitro lahko vidi dvojno!
Prva zgodba pravi, da si bil papež v tretjem stoletju, v času, ko so kristjani končno lahko prilezli iz kleti, v katerih so se morali skrivati pred poganskimi preganjalci, in so posledično kleti spet začele služiti svojemu namenu. Tudi vinske kleti, seveda!
Dalje piše, da si v svojem papeškem mandatu posvetil devetnajst duhovnikov, sedem diakonov in osem škofov. In si, ne le zaradi vinskih kleti, ampak tudi po tej cerkveni statistiki precej ‘slovenski’. Število posvetitev duhovnikov in diakonov, kar lepo sovpade s povprečnim številom posvetitev, ki jih v svojem povprečnem mandatu opravi en povprečen slovenski škof. No, saj drugačnih kot povprečnih nimamo. Le še upokojene. Ti pa ne vem, če štejejo. Saj so se menda, nekateri med njimi ušteli.
Dalje piše, da si si bil znan s sveto Cecilijo, ki je, kot vemo, zavetnica cerkvenega petja in pevcev. In kjer se poje, so usta hitro suha … vince pa blizu. So že vedeli, kaj delajo, ko so ti podelili mandat čez vinograde!
In piše tudi, da si umrl naravne smrti. Kot da bi bila smrt lahko nenaravna ali celo nadnaravna. Verjetno so hoteli zapisati, da nisi umrl nasilne, oziroma mučeniške smrti, kot tvoj soimenjak iz druge zgodbe, ki se prepleta s tvojo. Ali pa sta obe tvoji? Ali pa nobena? Kdo bi to vedel po drugem kozarcu.
No, ta drugi ti, je bil zgolj škof, a je molil tako pobožno in goreče, da se je prevrnil kip poganskega malika in pod seboj pokopal dvaindvajset poganskih duhovnikov. In so te za kazen posekali z mečem. In je ta smrt, čeprav čisto naravna, mučeniške sorte.
Lahko pa, da si se po obisku kake kleti, le “malo naslonil” na kip … da je padel.
Kakorkoli …

cusin kolumna 2019Na tistih koncih naše preljube deželice, kjer na vsako malo večji krtini že zasadijo trte, si “obrajtan in češčen”, in na vsaki malo večji krtini stoji tudi tebi posvečena cerkvica ali pa vsaj kapelica. In ti, ko je čas, da iz sodov pod tvojim patronatom, priteče, kar spada pod patronat svetega Martina, skupaj s sveto Ceciljo in blaženim Slomškom, na ves glas prepevajo: »Sladko vince piti, to me veseli …« In ne vidijo dvojno le tebe, ljubi moj sveti Urban, pač pa vidijo dvojno vse okoli sebe. »… svoje žive dni, brez vseh skrbi, to me srčno veseli!«
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni – dvojnega – in razlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 114.

Marija pomocnica kristjanovVem, da je naziv “Kraljica nebes” težko preseči, a zame si od otroških let dalje “Kraljica dnevne sobe”! Kajti ob vseh slikah, podobah in drugih rečeh, ki jih je moj pokojni oče obesil in navesil po stenah naše male dnevne sobe, je častno mesto pripadlo tvoji podobi: sliki Brezjanske Marije Pomagaj!
Marsikaj je šlo gor, marsikaj dol, marsikaj se je umaknilo in premaknilo na stenah, a tvoja podoba, Marija, je ostala vedno na istem in častnem mestu.
Menjali in premikali smo omare, menjali in premikali kavč, spreminjala se je pozicija televizije, a tvoja podoba, Marija je ostala vedno na istem in častnem mestu.
Marsikaj se je spremenilo v dnevni sobi, staro se je umaknilo novemu, prišli so vnuki in moj oče je umrl, a tvoja podoba, Marija, je še vedno na istem in častnem mestu.
Enkrat samkrat si se umaknila in izginila, a ne po naši, še manj po svoji krivdi: ko so nas, še v prejšnji državi, prišli fotografirat za časopis, in smo pozirali v dnevni sobi, postrojeni pod tvojo podobo. Ko pa je fotografija izšla v časopisu, je za našimi hrbti na steni dnevne sobe visela uokvirjena bela lisa! Umaknila si se, uklonila politični volji urednikov in oblastnikov. Lahko so te spraskali s fotografije, niso pa te mogli sneti s stene naše dnevne sobe in niso te mogli iztrgati iz naših src, Marija Pomagaj.
Kolikokrat sem se kot otrok sprehajal po ozkem hodniku za tvojim oltarjem na Brezjah, in gledal z otroškim strahom in čudenjem votivne podobe, ki so prikazovale nesreče in čudežna posredovanja, prošnje in zahvale.
Otroci smo odšli od hiše, v svojih novih hišah imamo dnevne sobe in v dnevnih sobah tvojo podobo, Marija Pomagaj. Marsikaj smo že doživeli: nesreče in čudežna posredovanja, prosimo te in se ti zahvaljujemo. Morda kdaj pa kdaj malo zaspimo, a kadar suhe krave požrejo debele, jih vedno ženemo na pašo na Brezje.
V litanijah ti je pobožno ljudstvo nadelo mnogo imen. “Pomoč kristjanov” so dodali šele v šestnajstem stoletju, po bitki pri Lepantu. A če smo čisto iskreni, bi moral biti – kronološko gledano – ta vzklik na samem začetku litanij … ali pa vsaj v ‘prvi deseterici’. Saj se vse od znamenite svatbe v Galilejski Kani zavzemaš pri Sinu za nas v vseh, še tako drobnih in vsakdanjih težavah, da o tvojem boju z zmajem in kačo sploh ne izgubljam besed.
cusin kolumna 2019Ljuba in sveta Pomočnica Marija, bodi Kraljica naših dnevnih sob, Kraljica naših družin. Saj si, čeprav Kraljica nebes, najprej ponižna Gospodova služabnica, dekla, pomočnica – Božja in naša.
Obilo žegna ob še enem tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 114.

sv gotard‘Prelaz’ je nekaj visokega, je najvišja točka, ki jo moramo prepotovati, ko se iz ene strani prek gora podamo na drugo stran. In samostalnik ‘prelaz’ je nedvomno izšel iz glagola ‘laziti’.
Če se, ljubi moj sveti Gotard, sprašuješ, kam se mislim priplaziti s tem svojim razpredanjem, naj te samo prijazno spomnim, da se eden najpomembnejših prelazov v Evropi, ki povezuje sever in jug preko Alp, imenuje po tebi. In to ni kar tako in nikakor le po naključju.
Ni kaj, visoko si prilezel, saj so te postavili za škofa, čeprav si hotel biti skromen menih. A se kot škof nisi prav nič visoko nosil. Menda si obiskoval župnije, ljudi nagovarjal z vsem razumljivimi pridigami, obiskoval si revne in bolne, jih tolažil in jim pomagal in vedno si bil na voljo v spovednici. Tale zadnji stavek bi najraje prebral še enkrat in še enkrat … v upanju, da ga bo slišal ali prebral kak tvoj škofovski sobrat, do katerih je včasih težje priti kot do najvišjega prelaza.
Malce nenavadno pa se mi zdi, da so te tvojemu strogemu asketskemu življenju navkljub, izbrali za priprošnjika pri protinu, ki velja za bolezen preobilja in so ji včasih rekli kar “bolezen kraljev”. Jaz sam sem zaenkrat še zdrav, a kakor sem zastavil svojo pot čez življenjske prelaze, ko živim, kot se reče, “ne veliki nogi”, se mi lahko kaj kmalu primeri, da bom zaradi palca na tej veliki nogi po kraljevsko tulil od bolečin.
cusin kolumna 2019Če pride do tega, mi je že zdaj v tolažbo, da vem, na koga naj se obrnem.
Ljubi moj sveti Gotard! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in z nebeških prelazov izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 98.

sv filip in jakobTakole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke.
Kot Pipi in Melkijad, na primer. In kar vidim, kako pobožne duše že zavijajo z očmi in se križajo, ker sveta apostola primerjam z dvema rožnatima prašičkoma.
A kljub temu, da sta se kot pravoverno vzgojena Juda te sorte živalim verjetno na daleč izogibala, morata priznati, da tem živalim ne gre odrekati kanca pameti, predvsem pa pametnega ravnanja, saj sta bila sama priči dogodku, ko je Jezus legijo hudih duhov iz obsedenca pregnal v svinje, le-te pa so se zapodile v morje, ker so raje šle k hudiču, kot da bi hudiča prenašale. Je pa, ker so se posledično utopile, z njimi vred šel k hudiču še pršut in je tole malo ponesrečena primerjava. Smešna pa tako ali tako ni, ker je – kot pravi pregovor – vrag odnesel šalo.
Pa vendar primerjava z narisanima junakoma, ki sta pustila odtise svojih parkeljcev vsevprek mojega otroštva, ni tako iz trte izvita, kajti v vsaki novi zgodbici je Pipi, mali pujs, zastavil kako radovedno vprašanje Melkijadu, velikemu pujsu in ta mu je vedno rekel: »Pojdi z mano!« in potem sta poiskala odgovor na vprašanje. In mene tale “pojdi z mano” na moč spominja na “Hodi za menoj!”, ki si ga, Filip, zaslišal iz Jezusovih ust ob Genezareškem jezeru.
Opravičujem se vama, ker me je odneslo v otroške sinhronizirane in risane spomine, a ker sem tudi sam, po naravi svojega poklica premnogim bitjecem in živalim posodil svoj glas, v tej nedolžni in svinjski primerjavi ne vidim nič slabega. Res ne. Tudi vidva sta svoj glas, ter konec koncev tudi svoje srce, na koncu pa še glavo, oziroma življenje, ne le posodila, temveč dala Kristusu, ter tako – če ostanem zvest svoji narisani in sinhronizirani primerjavi – “odapostolala” domov … v nebeško kraljestvo.
cusin kolumna 2019Ljuba moja in sveta Filip in Jakob. Da bi nas po novih poteh ne gnala le radovednost, kot Pipija in Melkijada, temveč, kot vaju, živa vera.
Obilo žegna za vajin god. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 98.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh