Poletje je čas, ko se najbolj posvečamo svojemu telesu. Že v pripravah na poletne mesece mnogi začnejo s pospešeno telovadbo, s posebnimi dietami in še s čim, zgolj zato, da bo njihovo telo v kopalkah primerno in lepo. Pa tudi poletni modni trendi, ki zaradi vročine zapovedujejo bolj razkrivanje kot pokrivanje nas tako, hočeš-nočeš, prisilijo v intenzivnejše ukvarjanje s telesom, vse od že omenjene telovadbe pa do solarijev in raznoraznih krem in kremic za lepšo polt.
Pa da ne bom ostal le pri modi in lepoti, že samo zdravje ali zgolj uživanje v športu ljudi ‘sili’ v plezanje, na treking, na kolo, na rolerje, v bazene, v čolne, v morske globine in zemljepisne širine in daljine … Skratka: Vse za telo!
Seveda je v ozadju vsega tega (ali pa morda celo v ospredju) skrb za duha. »Mens sana in corpore sano« je eden od najbolj citiranih latinskih pregovorov. In sodobni človek, ki zelo rad išče vrline v poganskem, je omenjeni citat dobesedno iztrgal iz konteksta in si ga navezal na prapor, s katerim zdaj veselo maha na čelu raznoraznih parad. Popolni citat je: »Orandum est ut sit mens sana in corpore sano«, kar pomeni “Upajmo, da je v zdravem telesu tudi zdrav duh.” Zveni precej drugače, kajne?!
Pa nikar ne misli, sveta Marija mati Božja, da zgolj bentim in obiram kislo grozdje. Toliko me je, da sem prepričan, da še z nebes lahko zapaziš mojo “zemljepisno širino”, in tako veš, da nisem kakšen strasten pristaš aktivnega športa.
Zapažam pa, da pretirano ukvarjanje zgolj s telesom, kaj hitro pripelje do telesnosti, celo do mesenosti. Naše telo pa je vendarle, kot je zapisal sveti Pavel, tempelj Božjega Duha! (1 Kor 3,16) In tako se, malo za šalo, lahko pohvalim, da s svojo ‘kilažo’ Svetemu Duhu zidam kar lepo katedralo! Baziliko s stranskimi ladjami in veliko kupolo.
Cerkev pa nam v svoji nezmotljivi modrosti, sredi vročih poletnih dni, sredi Velikega srpana ponuja velik svetek: Veliki šmaren! Tvoje vnebovzetje, ljuba sveta Mati Božja! Svetek, ki ima svoje korenine menda že v petem stoletju, kot versko resnico pa ga je razglasil Pij XII leta 1950! Svetek, ki nam prav tako spregovori o telesu. O telesu, ki je nosilo Božjega Sina! O telesu, ki ni doživelo trohnenja! O telesu, ki je bilo vzeto v nebo! Kar mi govori in me nagovarja, da je tudi moje telo sveto in ustvarjeno za nebesa!
Veliki šmaren je svetek, ki ga mnogi ne morejo sprejeti. Bog pa se ne meni ne za meje telesa ne za meje razuma, a daleč od tega, da bi bil zato breztelesen ali brezumen. 
Zdravo telo še ni pogoj za zdravega duha. Zdrav duh oziroma Sveti Duh, pa je pogoj za zdravo življenje, pa če mu v domovanje ponujaš malo kapelico, ali pa veliko baziliko!
Ljuba sveta Mati Božja. Obilo žegna ob spominu na tvoje ‘zaspanje’. Pomagaj nam, da ne bomo preveč zaspani, kar se telesa in duha tiče.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 8 (2022), 98.

Kaj ima na pragu tretjega tisočletja nek povprečen kristjan, nedeljnik … ki je, mimogrede bodi povedano, “sklenil zakon po cerkvenih določbah”, v četrt stoletja po božji volji sprejel pol ducata otrok in jih s trudom spravlja k pameti in h kruhu, ter se po svojih najboljših močeh drži tako zakonov Države kot zapovedi Cerkve, opraviti s tabo, ki si živel na vrhuncu prvega tisočletja kot kralj?
Na prvi pogled prav nič.
A vsak človek ima kaj, kar je ‘njegovo kraljestvo’, pa čeprav to seveda drugače poimenuje. Moje kraljestvo je moja družina. In jaz sem kralj … pa četudi ob takem izrazoslovju liberalne feministke dobijo rdečke. In oslovski kašelj. In peno na usta.
Ti si svoje kraljestvo, še kot otrok, po očetovem porazu izgubil. In si si ga, ko si odrasel, priboril nazaj. V vmesnem času si se spreobrnil in se dal krstiti … kar ni nepomemben podatek … pa čeprav se rdečke prevesijo v škrlatinko, če je kašelj vse hujši in pena brizga naokrog kot pri steklih lisicah.
S svojim svetlim zgledom h krstu nisi nagovoril le svoje žene in njeno družino, tasta in taščo torej ( in vsak “kralj moje sorte” ve, da znajo biti te trdnjave in okopi, kljub starosti, težko osvojljive), temveč tudi vso svojo deželo in si pridobil velik ugled tudi v sosednjih kraljestvih … pri svojih sosedih.
Nisi ždel, ovit v žamet in brokat, na zlatem tronu in se mastil s pohanimi piškami, kot smo bili o fevdnih gospodih iz mračnega srednjega veka poučeni v komunističnem izobraževalnem sistemu, temveč si nekoč, ko so se na tvojem gradu zglasili berači, ravno ko si z uglednimi gosti in svetniškim škofom Aidanom sedel pri mizi, vso hrano in srebrno posodje poklonil tem revežem, pa čeprav je kdo od gostov zavijal z očmi, ker ga je od lakote zvijalo v trebuhu. Škof Aidan pa te je menda prijel za desnico in rekel: »Naj ta roka nikdar ne strohni!« In res ni, čeprav ti je prav to roko (in še glavo za povrh) dal odsekati kruti poganski kralj Penda, ko te je premagal v bitki. Krokar, ki si ga udomačil in s katerim si na cerkvenih oltarjih največkrat upodobljen, je zgrabil odsekano roko in jo odnesel v krošnjo drevesa, ki je takoj ozelenelo in ostalo zimzeleno. Prestrašeni krokar je roko izpustil, da je padla na tla in iz zemlje je navrel studenec, čigar voda je imela zdravilno moč. Prav tako je čudežne moči zadobila zemlja, kjer si umrl in ljudje, željni čudežev in pomoči, so tako na mestu tvoje smrti skopali pravo pravcato jamo. Kar je dokaz, da ljubezen ne seže le v višine, temveč tudi v globine.
Ljubi moj sveti Ožbolt! Tvoje ime pomeni ‘Bog vlada’. Naj tudi v “mojem kraljestvu” vlada Bog: naj bom svetal zgled domačim in sosedom; naj se od moje mize nahranijo tudi naključni … berači‘, ki jih srečujem; naj se moja desnica ne utrudi in ne strohni od dobrih del. Naj bom izvir in jama brez dna v dejavni ljubezni; naj bom pravičen in veren kralj!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 114.

V gledališču liku, ki je vedno ‘zraven’, nikoli pa v središču pozornosti, tako v šali rečemo, da je “bratranec glavne vloge”!
In to si ti, ljubi moj Jakob, dejansko bil: Jezusov bratranec. Bratranec glavnega protagonista odrešenjske drame! Pa tudi: vedno zraven, a nikoli pod žarometi. Pa ne zato, ker žarometov takrat še ni bilo, temveč vedno nekoliko v senci svojega mlajšega brata Janeza, ki se je razglasil za Jezusovega najljubšega učenca, in apostola Petra, ki ga je Jezus razglasil za prvaka.
Verjamem, da ti ni bilo lahko … Biti v senci. Biti v ozadju. S tvojim karakterjem. Kajti v evangelijih lahko preberem, da si bil ambiciozen, saj si se – čisto dobesedno – zanimal za stolček … za ‘položaj’ v božjem kraljestvu (Mr 10, 35-41). In berem, da si bil nagle jeze in vročekrven (Lk 9, 51-56). Jezus je tebe in tvojega brata imenoval kar ‘sinova groma’! In je bil tvoj mlajši brat iste sorte, samo da se je njemu uspelo pririniti v ospredje, ti pa si ostal zadaj. A je temu tvojemu bratu treba seveda tudi priznati, da je skupaj z vajino mamo stal v ospredju tudi pod križem, medtem ko si ti bridko dogajanje opazoval od daleč … (Jn 19 in Lk 23). Malo predrzno pa lahko tudi zaključim, da svojega prvotnega poklica nisi opravljal z največjim veseljem, saj si ob Jezusovem povabilu takoj odvrgel mreže in šel za njim, ne da bi pospravil mreže in ne da bi se poslovil od očeta (Mr 1, 19-20).
Morda me zato tako zelo vleče, da bi se odpravil na znameniti ‘Camino’ … da bi poromal k tebi v Compostelo … ker sva si tako podobna:
Tudi jaz sem namreč popustil prvotni poklic. In ko odprem usta, običajno grmi! Saj sem tudi jaz nagle jeze. Tudi jaz sem ambiciozen ( kar dobro skrivam ). Tudi jaz sem bil v teatru vedno ‘bratranec’ in ‘druga violina’. In tudi jaz, ko bi se bilo treba izpostaviti za kaj pomembnega in svetega, rad poiščem ‘senco’ in ‘distanco’ …

Senco pa iščem tudi zaradi svoje frizure. Bolje rečeno, zaradi pomanjkanja le-te … zaradi moje pleše, ki jo že najnežnejši žarki sonca ožgejo, da se zablešči kot svetniška avreola. A sem še daleč od nje. In sem v izogib njeni tuzemski različici začel nositi raznovrstna pokrivala … najraje klobuke. In ti, moj ljubi Jakob, si zavetnik klobučarjev. Pa sva spet vkup!
Bil si ob Jezusu na gori spremenjenja, ko si zijal široko odprtih oči in bil si ob Jezusu v Getsemaniju, ko nisi mogel držati svojih oči odprtih. In kot si se ob Jezusovem križanju zbal za svoje življenje, si po Jezusovem vstajenju to življenje zanj zastavil in prvi od apostolov pretrpel mučeniško smrt … medtem, ko je tvoj mlajši brat, božji ljubljenček, mirno zaspal v visoki starosti. Čudna so pota Gospodova, a midva, moj ljubi sveti Jakob, se ne dava!
Resnično upam, da mi te uspe obiskati. Predvsem pa, da se srečava na ‘oni’ strani! Prišparaj mi en stolček v nebeškem kraljestvu, zdaj, ko si svojega nedvomno zasedel. Ambicije gor ali dol.
Ljubi moj sveti Jakob. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 114.

Ne vem, ne kdo pri nebeški, ne kdo pri tuzemski birokraciji deli svetniške patronate, ali ste morda – kot politiki od glasov volivcev – svetniki odvisni od glasov molivcev in od števila SOS klicev, ki jih z zemlje do nebes pošiljajo ljudje v stiski, a mnenja sem, da bi ti lahko prevzel malo več nalog, kot so ti jih božji in cerkveni birokrati, skupaj z ljudmi, naložili. Sploh, če vzamem v obzir, kaj vse si počel in s čim vse si se ubadal v času svoje zemeljske preroške službe.
Kajti zasledil sem, da si samo zavetnik planincev in rudarjev.
In še to dvoje da človeku misliti. Kaj ima starozavezni prerok, ki se je večino časa vendarle smukal po kraljevem dvoru, opraviti z ekstremisti: z enimi, ki se vzpenjajo po zemeljski vertikali navzgor, in z drugimi, ki gredo navzdol in celo noter?
Po premisleku pa mi je le kapnilo! Seveda: kralj te je namreč za kazen dal vreči v jamo k levom. V jamo! Pod zemljo! Zato torej rudarji. Naslednji dan so te živega – kajti levi se te niso polotili – potegnili iz jame, oziroma: splezal si ven! Zato torej planinci … se mi zdi.
In se mi tako porodi par idej!
Zakaj so te pograbili zgolj rudarji? Lahko bi bil tudi zavetnik jamarjev.
Pa krotilci levov, ti so gvišno brez svojega zavetnika, pa bi ga glede na naravo svojega poklica še kako potrebovali!
In ker si bil s kraljeve strani, torej od vlade, po krivici preganjan in zaprt, bi bil lahko tudi zavetnik disidentov in političnih zapornikov, tudi tem pride prav vsaka pomoč.
Nadalje bi bil kot uspešen razlagalec sanj lahko zavetnik horoskoparjem, jasnovidcem in šlogarcam … a ker ti zganjajo po mojem mnenju zgolj lari-fari, bi bil lahko zavetnik zoper horoskope, šloganje in druge okultne prakse, ki pa žal niso zgolj lari-fari, ampak ima često kremplje zraven “ta kosmat in ta spoden”, ki hodi okrog “kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl” (glej 1 Pt 5,8)
Ker si razlagal kraljeve sanje, bi bil seveda lahko zavetnik tudi politikom, političnim analitikom, sekretarjem, podsekretarjem, posebnim svetovalcem in čisto navadnim prilizovalcem. In kot pri šlogarcah, bi bil tudi tukaj lahko ‘zoper’!
Kralju si uspešno raztolmačil zapis na steni, znameniti “mené, mené, tekél, uparsín”, in bi bilo tako lahko zavetnik tako tolmačem kot grafitarjem.
Če pomislim na kako zvit način si na laži ujel možaka, ki sta po krivem tožila Suzano, bi bil lahko tudi zavetnik detektivov, preiskovalnih sodnikov in sodnih izvedencev.
Zgodbe o mladeničih v ognjeni peči pa na seznam doda vsaj še pečarje, če ne tudi picopeke in žar mojstre.
Ljubi moj sveti Danijel. Res se mi zdi, da si premalo izkoriščen, a uživaj svoj zaslužen nebeški mir in počitek. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in raztolmači.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 11 (2021), 98.

V nebeškem zboru se vas je nabralo svetih Marjetic za kar lep pušeljc: sveta Marjeta Antiohijska, če začnem pri tebi, pa sveta Marjeta Škotska, sveta Marjeta Marija Alakok, sveta Marjeta Ogrska, sveta Marjeta Kortonska, sveta Marjeta niže Ptuja in še in še in naj končam, da me ne bo zaneslo v pretiravanje.
In priznam, da ne vem in da se mi ni dalo brskati in raziskovati, katera od svetih Marjet se je pri vseh Šmarjetah, ki jih poznamo, pri nas Slovencih, najbolj prijela.
Kdor bi na hitro in površno bral tvoj življenjepis, ljuba moja antiohijska Marjeta, bi lahko prišel do zaključka, da gre za zgolj in pač samo za še eno žalostno pubertetniško zgodbo. S tragičnim koncem.
Človek gre v življenju, če ima srečo, skozi štiri življenjska obdobja: otroštvo, puberteto, odraslost in starost. Zakaj pravim, če ima srečo? Preprosto zato, ker ni vsem dano dočakati vseh štirih obdobij.
Pravijo, da sta vsem ljudem skupna rojstvo in smrt. A mene ta stavek užalosti, celo užali, kajti mnogi ne doživijo niti otroštva, ko jih v imenu svobode in odločanja o lastnem telesu umorijo še pred rojstvom. In če se niso rodili, potem jih tudi usmrtiti ni mogoče, temveč se jih zgolj odstrani … Kot madež z obleke … Kot drobtine kruha z mize … In jim tako ne odrečemo zgolj življenja, temveč tudi status in dostojanstvo človeškosti. In oprosti, ljuba moja sveta Marjeta, če se mi te zgodbe zdijo še neprimerno bolj tragične od tvoje žalostne pubertetniške zgodbe.
Mnogi ljudje ne dočakajo starosti, drugi spet nikoli do kraja ne odrastejo, pa čeprav so po letih blizu Metuzalemu, in ostanejo zataknjeni v večni puberteti. Doživeti vsa štiri življenjska obdobja je torej milost in privilegij.
Kot pripoveduje legenda, ljuba moja sveta Marjeta, si bila ob času svoje smrti stara petnajst let. Na vrhuncu pubertete torej. Prišla si v spor z očetom, kar je spet značilna pubertetniška zadeva, ko se najstnik zaletava v bolj ali manj pravilno postavljene ograje s strani svojih staršev, preizkuša trdnost teh ograj, še bolj pa trdnost starševskih živcev, ko vedno znova najde način da pod ograjo, preko nje, skozi ali mimo pride na drugo stran, kjer je pregovorno trava zmeraj bolj zelena, v primeru pubertetnika, pa ga morda zanima zgolj trava. Ki je čisto slučajno na drugi strani.
Piše, da te je imel oče neskončno rad. Kar je spet dokaj značilno: hčerka je očetova princeska, perla … in tudi ti si bila perla, že po imenu. Kajti Marjeta pomeni biser. A oče je ta biser vrgel svinjam, kajti dal te je vreči v ječo, ko je zvedel, da si se dala krstiti … Pa smo spet pri pubertetnem obdobju, ko se mnogi starši odrečejo svojim otrokom, ker je le-ta zavrgel njihove ideale. Le da ti, ljuba moja sveta Marjeta, nisi zavrgla zgolj idealov, ampak idole, kajti tvoj oče je bil pogan. Poganski svečenik celo.
Da kljub vsemu nisi bila tipična najstnica, pa pričuje podatek, da te je v ječi menda strašil hudič pod podobo zmaja, ti pa si ga z božjo pomočjo ukrotila in vpela v verige. Le redki so najstniki, ki znajo krotiti brbotajoče hormone in jih držati na verigi.
Prav tako redki so najstniki, ki se svojim staršem upirajo iz pravih in pravilnih razlogov, še bolj redki pa so starši, ki zanjo v vseh teh situacija pravilno odreagirati. Na žalost mnogi ponavljamo žalostni vzorec tvojega očeta, in svojim otrokom zaklepamo vrata in jim natikamo verige.
Ljuba moja sveta Marjeta. Obilo žegna za tvoj god. Pa ga obilno razlij na starše in njihove pubertetniške otroke, da bo čim manj zgodb, kot je bila tvoja.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 98.

Spadaš med tiste svetnike, ki nekako ne spadajo v mojo rubriko, saj se zaradi tvoje pomembnosti kar ne spodobi, da bi te tikal. A naj povem še, da si do te svoje pomembnosti in tudi svetniške poti prišel pravzaprav zato, ker nikamor nisi spadal in si iskal svojo – in ko rečem “svojo”, mislim pravzaprav “pravo” – pot.
In ta pot, kljub temu, da je bila samosvoja in precej samotna, nikakor ni bila “samo tvoja” in samotarska, temveč je vedno vodila k Bogu in bližnjemu.
Potem, ko si posrkal vse znanje, ki ti ga je nudilo tvoje domače mesto Nursija v Umbriji, so te starši poslali v Rim, v mesto, ki mu radi pritaknemo še vsaj dva pridevnika: Sveto in Večno! Pa si bil “prepriden” za ta dva visokoleteča pridevnika, predvsem pa nisi spadal v družbo lahkomiselnih in celo pokvarjenih sovrstnikov in sošolcev in si se takoj, ko je bilo mogoče, umaknil iz Večnega in – ne tako zelo, kot si pričakoval – Svetega mesta.
Naša Ljubljana ni ne večno ne sveto mesto, še največkrat slišimo, da je najlepše, pa še to je zgolj mnenje Ljubljančanov, in še to ne vseh, a če koga mestni utrip duši ali spravlja v stres, stopi par korakov iz centra, da se umiri s sprehodom po parku Tivoli. Tako si tudi ti našel zatočišče pred rimskim utripom in stresom v Tivoliju, mestu le par kilometrov od “centra sveta”, med – tako si mislil – enako mislečimi možmi.
A tudi tu nisi dolgo zdržal in si odšel, saj si ugotovil, da tudi sem ne spadaš, ker ne misliš enako kot “enako misleči”.
Če smem, ljubi moj sveti Benedikt, postreči še z eno mojo cvetko: Nekoč sem pri spovedi potožil, da mi gredo ljudje dostikrat na živce, pa mi je spovednik modro svetoval, da naj se ne družim z njimi. Tako nekako si verjetno sam pri sebi zaključil tudi ti in se umaknil v samoto. V soteski reke Anion, si si poiskal pečino in tam nekaj let prebil v samoti, molitvi in premišljevanju.
A ker se “mesto na gori ne more skriti” in ker “luči tudi ne postavljamo pod mernik”, se je glas o tebi, o svetniškem samotarju, razširil po okolici in kmalu so te spet nadlegovali ljudje. No, to se seveda samo tako reče. Nadležni so ljudje seveda bili, a ti si jih vse sprejemal z ljubeznijo, jim svetoval in pomagal v njihovih stiskah. Tako so prišli tudi bratje iz samostana v Vicovaru, prepričani, da spadaš k njim, ti pa, ljubi moj sveti Benedikt, prijazen kot si bil in si, si se odzval njihovemu vabilu.
Premalo je, če rečem, da si bil tudi za samostanske brate prepriden, presvet in preveč zazrt v večnost. Tako so prišli do spoznanja, da vendarle ne spadaš k njim, in ker jim je bilo nerodno, da bi te kar tako odslovili, so te sklenili zastrupiti z vinom.
Podobno se ti je godilo v še eni skupnosti, ki si ji želel pripadati oziroma so oni hoteli pripadati tebi, le da so se te tokrat hoteli znebiti z zastrupljenim kruhom.
Da skrajšam tole življenjepisno zgodbo, ki je znana vsem ljudem, tebi pa sploh: spoznal si, da človeka resda žene želja, da bi nekam spadal in pripadal, a da je to željo treba tudi preizkusiti – podvreči času in izkustvu – , to pa si, če poenostavim, zaobjel v vodilu “Ora et labora” – Moli in delaj, s čimer si, če še bolj poenostavim, postavil temelje zahodnemu meništvu.

Ljubi moj, sveti Benedikt! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo živeli iz krsta! Da se bomo zavedali, da z njegovim neizbrisnim znamenjem po moči Svetega Duha neločljivo pripadamo Bogu, in da spadamo v nebesa. Kjer tudi največji samotarji uživate v družbi Svete Trojice in vseh svetih.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 3 (2022), 98.

Ko je v naši hiši zavel pubertetniški prepih in ko sva z ženo videla, da se mila nama deca ne zateka več k nama, ampak iščejo odgovore na neizrečena vprašanja in podvprašanja vsepovsod, sva na seznam svetnikov, ki se v litanijah zvrstijo ob koncu večerne družinske molitve, dodala še dva: svetega Alojzija Gonzaga in tebe, ljuba sveta deklica.
Tebe, ki si vztrepetala že ob najmanjšem opolzkem namigovanju, bi do dna pretreslo že, ko bi gledala reklame, ki jih danes vrtijo med otroškimi risankami. Ah, kaj … že ko bi gledala otroške risanke, ne vem, če bi zdržala. Pa nikar ne misli, da te imam za preobčutljivo … le mi smo postali krepko neobčutljivi na področju čutnega.
Že mene, pa imam kot umetnik kar debelo kožo in visok prag tolerance, včasih pretrese, ko na ulici ujamem nivo in vsebino pubertetniških debat. Kako bi pa moglo biti drugače, ko pa otroci že od malih nog poslušajo popevčice z vulgarnimi besedili, in sredi belega dne lahko na televiziji gledaš prizore, ki smo jih še ne dolgo tega uvrščali med pornografijo, danes pa niso nič posebnega in če povzdigneš glas, te takoj označijo za puritanca in tercijalca, če ostanem pri milih izrazih.
Naše telo je lepo in čutnost je Božji dar … a bisere smo vrgli pred svinje, in te jih niso zgolj poteptale v blato, ampak so jih krepko osvinjale. Iz zasvinjanih biserov pa je nastal nakit, ki ga zdaj nosijo vsi po vrsti: od modernih meščanov do konzervativnih provincialcev.
Ljuba moja sveta Marija Goretti, ti si za ceno svojega življenja branila svojo čistost in nedolžnost, ko danes deklice tvoji let že hlepijo po izgubi nedolžnosti, za čistost pa še slišale niso … in mislijo, da je to poostreno karantensko umivanje rok.

Prosim te, ne daj, da bi si še mi – posebej starši – po pilatovsko umili roke in se obrnili stran. Izprosi nam milosti in moči, da bodo po gredicah, ki jih je prerasel plevel, spet zacvetele lilije, in da se bodo biseri, vdelani v nakit, še posebej na zaročnih in poročnih prstanih, spet zasvetili v čisti svetlobi.
Ljuba moja Marija Goretti! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 7 (2022), 98.

Svetniki ne poznate šale: ker niste za vice, ampak za nebesa. Pa mi vseeno dovoli en majhen vic, dovoli, da se pošalim.
Menda si prvi ‘pravi’ svetnik. ‘Pravi’ v pomenu, da je šlo vse po postopku … po pravilih! Pred tem so svetniki – če sem malce burkaški in nesramen – lezli na oltar in na svetniške podstavke kakor se je komu zdelo, oziroma so jim na oltar pomagali škofje. Tebe pa je kot prvega svetnika vesoljne Cerkve po formalnem, rednem kanonizacijskem procesu razglasil papež Janez XV.
Pa brez zamere! Saj vem, da se nebeščani – ponižni, skromni in ljubeči kot ste – prav nič ne prerivate pred Božjim tronom, zato pa mi tu doli toliko bolj tekmujemo med sabo kdo je prvi in pravi. Ne nazadnje imamo za to lep apostolski zgled. (glej Mr 9, 34)
V tvojem življenjepisu berem, da si bil kot deček tako bolehen in slaboten, da so se bali za tvoje življenje, in da si se okrepil šele, ko je neki duhovnik materi naročil, naj te izpostavi soncu in zraku. Tudi danes starši, še posebej starši najstnikov, trepetamo za življenja svojih otrok, ki bi najraje vse dneve in še noči preždeli pred računalniki, in jih zlepa ne spravimo ven na sonce in zrak.
Pa ravno tebi bom to pravil, ki si tudi rad ‘ponočeval’.
Če gre verjeti legendi, si se nekega četrtka tako zaklepetal s prijateljem, škofovskim sodrugom, da ne ti ne on nista opazila, kdaj je minila noč, in ko si zjutraj lačnemu služabniku dal kos mesa z mize, te je, nehvaležnež, šel tožit vojvodu, da kršiš petkov post. Ko pa je hotel predložiti ‘corpus delicti’, se je šnicl spremenil v ribo. Mesarji so se ti odrekli, si pa zato zavetnik ribičev – jasno! – in pa vinogradnikov … saj, človek težko klepeta vso noč zgolj ob kozarcu vode.
Škofijo si vodil petdeset let, kar je vsekakor lepa doba, saj sem jaz star petdeset let, pa na vrhu škofije, ki ji pripadam, gledam že sedmo pomaziljeno glavo … če sem štel prav in če seveda ne štejem pomožnih škofov.
Berem tudi, da si, ko si zaslutil, da se ti bliža smrt, razdal vse imetje, si dal na tla cerkve posuti pepel v obliki križa, in med petjem litanij izdihnil. Upam, da si lepo pel. Točno. Kajti povedati ti moram, da so dandanes duhovniki tako brez posluha (tudi pevskega), da sem – naj se posujem s pepelom – med pétimi litanijami tudi sam dostikrat na tem, da izdihnem.
Ljubi moj sveti Urh. Oprosti, nisem ostal pri enem samem vicu, ampak sem jih nanizal celo vrsto … kot si ti nanizal kopico dobrih del.
Pa saj piše v življenjepisu, da si ljubil duhovito in nedolžno šalo.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 7, str. 114.