Ljubi moj sveti Urban!
Tvoje ime zveni tako ubrano … tako urbano, mestno in meščansko … da je po svoje prav hecno, da si ‘kmečki’ zavetnik: zavetnik vinogradnikov. Da držiš svojo roko čez trte, brajde, sode in tudi čez to, kar je v sodih, in kar iz sodov pride, oziroma kar iz njih priteče.
Tvoje ime, ljubi sveti Urban, zveni tako slovensko … tako znano … morda zaradi “Rejbenčana Urbana, ki je po cejlem sveti znan” … da je res zelo nenavadno, da o tebi in tvojem življenju ni prav veliko znanega. Skorajda nič. Še to ni čisto jasno, če si sploh pravi! Ker naj bi bila dva!
In se mi počasi svita, zakaj so te – meščana/urbana – postavili za zavetnika vinskih reči!
»Sladko vince piti, to me veseli …« je pel Slomšek. Kdor pa ima več veselja s pitjem, kot petjem, hitro lahko vidi dvojno!
Prva zgodba pravi, da si bil papež v tretjem stoletju, v času, ko so kristjani končno lahko prilezli iz kleti, v katerih so se morali skrivati pred poganskimi preganjalci, in so posledično kleti spet začele služiti svojemu namenu. Tudi vinske kleti, seveda!
Dalje piše, da si v svojem papeškem mandatu posvetil devetnajst duhovnikov, sedem diakonov in osem škofov. In si, ne le zaradi vinskih kleti, ampak tudi po tej cerkveni statistiki precej ‘slovenski’. Število posvetitev duhovnikov in diakonov, kar lepo sovpade s povprečnim številom posvetitev, ki jih v svojem povprečnem mandatu opravi en povprečen slovenski škof. No, saj drugačnih kot povprečnih nimamo. Le še upokojene. Ti pa ne vem, če štejejo. Saj so se menda, nekateri med njimi ušteli.
Dalje piše, da si si bil znan s sveto Cecilijo, ki je, kot vemo, zavetnica cerkvenega petja in pevcev. In kjer se poje, so usta hitro suha … vince pa blizu. So že vedeli, kaj delajo, ko so ti podelili mandat čez vinograde!
In piše tudi, da si umrl naravne smrti. Kot da bi bila smrt lahko nenaravna ali celo nadnaravna. Verjetno so hoteli zapisati, da nisi umrl nasilne, oziroma mučeniške smrti, kot tvoj soimenjak iz druge zgodbe, ki se prepleta s tvojo. Ali pa sta obe tvoji? Ali pa nobena? Kdo bi to vedel po drugem kozarcu.
No, ta drugi ti, je bil zgolj škof, a je molil tako pobožno in goreče, da se je prevrnil kip poganskega malika in pod seboj pokopal dvaindvajset poganskih duhovnikov. In so te za kazen posekali z mečem. In je ta smrt, čeprav čisto naravna, mučeniške sorte.
Lahko pa, da si se po obisku kake kleti, le “malo naslonil” na kip … da je padel.
Kakorkoli …

Na tistih koncih naše preljube deželice, kjer na vsako malo večji krtini že zasadijo trte, si “obrajtan in češčen”, in na vsaki malo večji krtini stoji tudi tebi posvečena cerkvica ali pa vsaj kapelica. In ti, ko je čas, da iz sodov pod tvojim patronatom, priteče, kar spada pod patronat svetega Martina, skupaj s sveto Ceciljo in blaženim Slomškom, na ves glas prepevajo: »Sladko vince piti, to me veseli …« In ne vidijo dvojno le tebe, ljubi moj sveti Urban, pač pa vidijo dvojno vse okoli sebe. »… svoje žive dni, brez vseh skrbi, to me srčno veseli!«
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni – dvojnega – in razlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 114.

Vem, da je naziv “Kraljica nebes” težko preseči, a zame si od otroških let dalje “Kraljica dnevne sobe”! Kajti ob vseh slikah, podobah in drugih rečeh, ki jih je moj pokojni oče obesil in navesil po stenah naše male dnevne sobe, je častno mesto pripadlo tvoji podobi: sliki Brezjanske Marije Pomagaj!
Marsikaj je šlo gor, marsikaj dol, marsikaj se je umaknilo in premaknilo na stenah, a tvoja podoba, Marija, je ostala vedno na istem in častnem mestu.
Menjali in premikali smo omare, menjali in premikali kavč, spreminjala se je pozicija televizije, a tvoja podoba, Marija je ostala vedno na istem in častnem mestu.
Marsikaj se je spremenilo v dnevni sobi, staro se je umaknilo novemu, prišli so vnuki in moj oče je umrl, a tvoja podoba, Marija, je še vedno na istem in častnem mestu.
Enkrat samkrat si se umaknila in izginila, a ne po naši, še manj po svoji krivdi: ko so nas, še v prejšnji državi, prišli fotografirat za časopis, in smo pozirali v dnevni sobi, postrojeni pod tvojo podobo. Ko pa je fotografija izšla v časopisu, je za našimi hrbti na steni dnevne sobe visela uokvirjena bela lisa! Umaknila si se, uklonila politični volji urednikov in oblastnikov. Lahko so te spraskali s fotografije, niso pa te mogli sneti s stene naše dnevne sobe in niso te mogli iztrgati iz naših src, Marija Pomagaj.
Kolikokrat sem se kot otrok sprehajal po ozkem hodniku za tvojim oltarjem na Brezjah, in gledal z otroškim strahom in čudenjem votivne podobe, ki so prikazovale nesreče in čudežna posredovanja, prošnje in zahvale.
Otroci smo odšli od hiše, v svojih novih hišah imamo dnevne sobe in v dnevnih sobah tvojo podobo, Marija Pomagaj. Marsikaj smo že doživeli: nesreče in čudežna posredovanja, prosimo te in se ti zahvaljujemo. Morda kdaj pa kdaj malo zaspimo, a kadar suhe krave požrejo debele, jih vedno ženemo na pašo na Brezje.
V litanijah ti je pobožno ljudstvo nadelo mnogo imen. “Pomoč kristjanov” so dodali šele v šestnajstem stoletju, po bitki pri Lepantu. A če smo čisto iskreni, bi moral biti – kronološko gledano – ta vzklik na samem začetku litanij … ali pa vsaj v ‘prvi deseterici’. Saj se vse od znamenite svatbe v Galilejski Kani zavzemaš pri Sinu za nas v vseh, še tako drobnih in vsakdanjih težavah, da o tvojem boju z zmajem in kačo sploh ne izgubljam besed.
Ljuba in sveta Pomočnica Marija, bodi Kraljica naših dnevnih sob, Kraljica naših družin. Saj si, čeprav Kraljica nebes, najprej ponižna Gospodova služabnica, dekla, pomočnica – Božja in naša.
Obilo žegna ob še enem tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 114.

‘Prelaz’ je nekaj visokega, je najvišja točka, ki jo moramo prepotovati, ko se iz ene strani prek gora podamo na drugo stran. In samostalnik ‘prelaz’ je nedvomno izšel iz glagola ‘laziti’.
Če se, ljubi moj sveti Gotard, sprašuješ, kam se mislim priplaziti s tem svojim razpredanjem, naj te samo prijazno spomnim, da se eden najpomembnejših prelazov v Evropi, ki povezuje sever in jug preko Alp, imenuje po tebi. In to ni kar tako in nikakor le po naključju.
Ni kaj, visoko si prilezel, saj so te postavili za škofa, čeprav si hotel biti skromen menih. A se kot škof nisi prav nič visoko nosil. Menda si obiskoval župnije, ljudi nagovarjal z vsem razumljivimi pridigami, obiskoval si revne in bolne, jih tolažil in jim pomagal in vedno si bil na voljo v spovednici. Tale zadnji stavek bi najraje prebral še enkrat in še enkrat … v upanju, da ga bo slišal ali prebral kak tvoj škofovski sobrat, do katerih je včasih težje priti kot do najvišjega prelaza.
Malce nenavadno pa se mi zdi, da so te tvojemu strogemu asketskemu življenju navkljub, izbrali za priprošnjika pri protinu, ki velja za bolezen preobilja in so ji včasih rekli kar “bolezen kraljev”. Jaz sam sem zaenkrat še zdrav, a kakor sem zastavil svojo pot čez življenjske prelaze, ko živim, kot se reče, “ne veliki nogi”, se mi lahko kaj kmalu primeri, da bom zaradi palca na tej veliki nogi po kraljevsko tulil od bolečin.
Če pride do tega, mi je že zdaj v tolažbo, da vem, na koga naj se obrnem.
Ljubi moj sveti Gotard! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in z nebeških prelazov izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 98.

Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke.
Kot Pipi in Melkijad, na primer. In kar vidim, kako pobožne duše že zavijajo z očmi in se križajo, ker sveta apostola primerjam z dvema rožnatima prašičkoma.
A kljub temu, da sta se kot pravoverno vzgojena Juda te sorte živalim verjetno na daleč izogibala, morata priznati, da tem živalim ne gre odrekati kanca pameti, predvsem pa pametnega ravnanja, saj sta bila sama priči dogodku, ko je Jezus legijo hudih duhov iz obsedenca pregnal v svinje, le-te pa so se zapodile v morje, ker so raje šle k hudiču, kot da bi hudiča prenašale. Je pa, ker so se posledično utopile, z njimi vred šel k hudiču še pršut in je tole malo ponesrečena primerjava. Smešna pa tako ali tako ni, ker je – kot pravi pregovor – vrag odnesel šalo.
Pa vendar primerjava z narisanima junakoma, ki sta pustila odtise svojih parkeljcev vsevprek mojega otroštva, ni tako iz trte izvita, kajti v vsaki novi zgodbici je Pipi, mali pujs, zastavil kako radovedno vprašanje Melkijadu, velikemu pujsu in ta mu je vedno rekel: »Pojdi z mano!« in potem sta poiskala odgovor na vprašanje. In mene tale “pojdi z mano” na moč spominja na “Hodi za menoj!”, ki si ga, Filip, zaslišal iz Jezusovih ust ob Genezareškem jezeru.
Opravičujem se vama, ker me je odneslo v otroške sinhronizirane in risane spomine, a ker sem tudi sam, po naravi svojega poklica premnogim bitjecem in živalim posodil svoj glas, v tej nedolžni in svinjski primerjavi ne vidim nič slabega. Res ne. Tudi vidva sta svoj glas, ter konec koncev tudi svoje srce, na koncu pa še glavo, oziroma življenje, ne le posodila, temveč dala Kristusu, ter tako – če ostanem zvest svoji narisani in sinhronizirani primerjavi – “odapostolala” domov … v nebeško kraljestvo.
Ljuba moja in sveta Filip in Jakob. Da bi nas po novih poteh ne gnala le radovednost, kot Pipija in Melkijada, temveč, kot vaju, živa vera.
Obilo žegna za vajin god. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 98.

No, je pa že treba reči, da je tole pismo bolj nenavadne sorte, saj le redko pišeš nekomu, s katerim se vsak dan pogovarjaš. Čeprav včasih prav za te najbližje zmanjka besed in moram kar priznati, da sva si tudi z ženo dopisovala. In pri tem nimam v mislih pisem, ki sva si jih še neporočena in zaljubljena pisarila in zdaj čakajo v veliki škatli, da naju – stara in upokojena – zagrabi nostalgija in jih bova šla prebirat ali pa bodo to storili otroci po najini smrti, temveč mislim na tistih nekaj pisem, ki zdaj ležijo na posebnem mestu v predalu, enega pa ima žena celo v denarnici in torej neprestano s seboj. To so pisma, ki sva si jih pisala, ko sva kot mož in žena zatrmarila do te mere, da se nisva več znala in zmogla pogovarjati. Molk je zlato pravi pregovor, in bi midva potemtakem dotična pisma morala zapisati z zlatimi črkami. A ni vse zlato, kar se sveti, niti molk včasih ne!
Pa kam sem zašel?!
Ljubi moj Jezus, moj Vstali Zveličar! Čeprav o Tebi berem v Svetem Pismu, nam sam nisi zapustil nobenega pisma, ne stavka ne črke, razen seveda znamenitega ‘pisanja po tleh’ po še bolj znamenitih besedah: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen!«, a se še danes ne ve, kaj je tam v pesku pisalo … Vemo le, da noben kamen ni priletel! Takrat. Skozi zgodovino pa se ljudje nismo kaj dosti menili za tvoje navodilo in so kamni frčali kot toča na nevihtni dan.
Je pa pomembno, da je ‘odfrčal’ en drug kamen, da je bil odvaljen: kamen s tvojega groba. In kar je – se mi zdi – pomembno: ta kamen ni bil odvaljen zate (kot da bi te lahko zadržal!), temveč za nas! Da lahko vidimo, da je grob prazen! Da tebe ni v grobu! Da zaman iščemo Živega med mrtvimi! Da Smrt ni, nikakor ni, zmagovalka v tem prečudnem dvoboju! Da doumemo, da Ti nisi šel iz groba, temveč preko groba! V Življenje! Kamor želiš, da ti – preko groba – sledimo.
Prevzel si naše umrljivo telo. Umrl si s tem in v tem telesu, da bi nam pokazal, da je Ljubezen močnejša od Smrti, ki nam vzame telo, a se Življenja ne more dotakniti. Življenja, ki je večno, kot je večna Ljubezen. Skrivnost, ki jo je nemogoče razumeti. Ki jo je težko verjeti. Se jo pa da in sme – celo mora – živeti.
Težko je. Zato tudi jaz – kot Tomaž – kopljem s prstom po tvojih ranah, iščem pot na ono stran. In je to, če sem malo predrzen, prava smer: preko rane se najhitreje pride do Tvojega Srca. Čeprav blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali …
***
Moj Gospod in moj Bog, moj Odrešenik … moj Prijatelj. Trudim se na tej strani Rane, ljubim na tej strani Rane v upanju in veri, da pridem preko in te bom slišal izreči: “Moj Gregor!”

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 114.

Kljub različnemu kroju in barvi je talar podoben vojaški uniformi, in ko si ga duhovnik nadene, obljubi pokorščino svojemu škofu, kot je vojak dolžan poslušati ukaze nadrejenega. Vojak, ki se izkaže v znanju, delu in seveda boju, bo napredoval in lezel od čina do čina vse višje, prav tako pa tudi duhovnik lahko postane še kaj več, če se malce nerodno izrazim. A medtem ko je čin pokoren višjemu činu in se, ko zmanjka črtic in zvezdic, lestvica konča tam nekje z generalom ali maršalom, je nad papežem še vedno Bog!
A smo, žal imeli v zgodovini par primerov, ko se je papež obnašal, kot da nad njim ni nikogar, in na takšno obnašanje in počutje niso imuni ne predstavniki kurije ne škofje ne duhovniki ne laični pripadniki vernega ljudstva, saj znamo biti vsi po vrsti topogledno bolj papeški od papeža!
Ves ta uvod, ljubi moj sveti Rupert, zgolj zato, da bi ti izrazil sočutje ob tvojih ‘prekomandah’. Pa nimam toliko v mislih to, da so te iz Wormsa, kjer si najprej služboval in pasel božjo čredo, prestavili v Salzburg (ki se takrat sploh še ni tako imenoval, oziroma ga ni bilo, ampak to je druga zgodba), temveč na koledarsko prestavljanje, saj ti eni za god ofirajo marca, drugi pa septembra, ko se drenjata na isti dan z našim Slomškom, ki sicer ni prestavljal škofov, pač pa sedež škofije.
Ko te je bavarski vojvoda Theodo v sedmem stoletju povabil, da prideš misijonarit v njegove kraje, si se ustavil pri ruševinah nekdanjega rimskega mesta Juvavuma, sezidal cerkev, samostan, obnovil rudnike soli in Solnograd ali Salzburg se je tako vpisal na zemljevid.
Čeprav si deloval med trdimi Germani, ali pa prav zato, si pri oznanjevanju evangelija uporabljal mehko metodo, pri kateri si izkazoval prisrčno ljubezen in usmiljenje do grešnikov, ki se je navzven kazala tudi s tem, da si uvajal tiho, oziroma ustno spoved, za razliko od javne, ki je bila do tedaj v navadi. Zaradi takega odnosa do padlega bližnjega bi te danes kak pripadnik na novo oživljene struje znotraj naše ljube katoliške Cerkve zmerjal, da si premehak, še več, da si pomehkužen, da si poženščen duhovnik in da nimaš pojma ne o teologiji še manj o tradiciji, pa čeprav – pa obračajmo, kakor in kolikor hočemo – pripadaš tradiciji, ki je starejša od tiste, na katero se zmerjač sklicuje. Pravzaprav se s svojo ‘mehkobo’ naslanjaš na Kristusa, ki je – kar je dokumentirano v Evangelijih – prav tako izkazoval prisrčno usmiljenje prav do grešnikov. Spokorjenih, seveda.
Že tako se včasih težko odpravim k spovedi, kako bi šele bilo, ko bi svoje grehe, pregreške, traparije in neumnosti moral izpovedovati javno, in bi zanje vedeli vsi, ne le žena, spovednik in ljubi Bog!
In razmišljam, kako dobro, da je Jezus rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!« (glej Jn 8,7) Če bi rekel: “Kdor misli, da je brez greha …”, o to bi frčalo kamenje po zraku.
Ljubi moj sveti Rupert! Obilo žegna za tvoj god. Pa nas, grešne kot smo, nikar ne odpodi, da naj se gremo solit, temveč nam s svojo požegnano priprošnjo pomagaj, da bomo evangelije znali brati z vero in zrncem soli, da bomo po tvojem in Samarijanovem zgledu, padlim rane oskrbeli in ne vtirali soli nanje.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 98.

Ljuba moja sveta Jedrt!
Tvoje ime, Jedrt, je v naših krajih precej znano.
Če je priljubljeno, je pa že druga reč. Zasluge za oboje ima, kako nenavadno, gospa, ki …
Oh, verjetno bo bolje, če je ne omenjam. Čeprav se poznava, ji ne bo prav nič v veselje, če ji ob bok postavim kakšno svetnico.
Tvoje ime, Jedrt, ima v mojih ušesih prizvok trdega in neizprosnega.
Malo zato, ker takoj pomislim na orehova jedrca, ki kljub temu, da so slastna, znajo obrusiti kakšno plombo v zobeh, malo pa tudi zato, ker takoj pomislim tudi še na že omenjeno gospo, ki pravi, da imamo ljudje, kot si ti, ki si “živela za nebesa” in jaz, ki si tja še prizadevam in želim priti, zaplombirane možgane. Ampak verjetno bo bolje, da dotične gospe ne omenjam. Če bo zvedela, da o njej pišem v verski reviji, me ne bo več hotela poznati!
Ko sem, ljuba Jedrt, pobrskal po spletu, sem izvedel, da te zadnje čase častijo kot zavetnico mačk. No, naj zavoljo resnice takoj dodam, da je to češčenje povsem ‘neuradno’ in nepožegnano s strani Cerkve, je pa to brez dvoma povezano s tem, da te je Cerkev uradno ‘požegnala’ za zavetnico zoper mišjo in podganjo nadlogo!
In kdor ni za miši, je za mačke, drugače ne more biti v tem našem svetu!
A si res ne morem kaj, da ne bi spet takoj pomislil na prej omenjeno gospo, ki je velika ljubiteljica mačk, pa čeprav je najbolj znana zaradi miši.
Ampak, res bi bilo dobro, da bi nehal govoriti o njej. Če bo prebrala tele besede, se zna zgoditi, da mi bo, ko se bova srečala, primazala takšno klofuto, da bom videl zvezde. In to rdeče, ker drugačnih ne pozna! Predvsem pa bo za mano potegnila vodo!
Ko sem torej na spletu, moja ljuba Jedrt, poiskal tvoje upodobitve, je res kar nekaj mišje zalege okrog tebe. Menda zato, ker si goreče molila za duše v vicah, slikarji pa so nekdaj te uboge še neodrešene dušice upodabljali kot miši. Legenda celo pravi, da prvo noč po smrti človeka, ti bediš nad njegovo dušo in jo čuvaš pred hudobci, ter jo potem šele drugi dan sveti Mihael vrže na vago, da pretehta, ali je za v nebesa ali ne.
Upodobljena pa si tudi z lilijo v roki, saj si že kot čisto mlada zaobljubila devištvu in nebeškemu Ženinu.
Umrla si mlada … menda zaradi preveč molitve in posta!
No, dandanes se bolj malo moli in veliko več preklinja. Sploh omenjena gospa zna povedati par sočnih. Jemo in se nažiramo, še bolj pa žremo in obiramo drug drugega, nič ne pretehtamo, ampak bližnjega hitro pošljemo par nadstropij nižje od vic. In jaz, ki obiram omenjeno gospo, nisem nič boljši.

Ljuba Jedrt! Ko bo prišel moj čas, te prosim, da pričakaš mojo dušico (pa tudi dušico omenjene gospe) in odganjaj hudobne miši in podgane, da naju ne odnesejo. In če bo Mihaelova vaga pokazala premalo, pritisni s svojo opatsko palico na pravi strani … da bo pretehtalo!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 114.

Oprosti, ampak razen tvojega imena – ki bi ga človek prej kot uglajeni fini dami, svetnici, kraljici in nuni, pripisal kaki mišičasti in možačasti bojevnici – ni na tebi prav nič nenavadnega. Takole na prvi pogled, oziroma na prvo branje, v tvojem življenjepisu ni nič posebnega. Vse je potekalo po ustaljenih tirih – kar je, priznam, malo nenavaden izraz za čas, ko še niso poznali vlakov. Torej je bolje, če rečem, da je vse potekalo po utečenem kolovozu in navadah tedanjega časa: predvidljivo, zeh, zeh … dolgočasno.
Rojeno na luksemburškem grofovskem dvoru, so te v samostanu vzgojili v damo in princeso, te zaročili in poročili z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je nato postal nemški kralj, malo zatem pa še cesar, ti pa z njim vojvodinja, kraljica in cesarica.
A tale CV (curriculum vitae) je res le na prvi pogled navaden in kraljevsko dolgočasen.
Bila sta brez otrok! Kar je seveda žalosten podatek za vsak par, ki si otrok želi. In huda preizkušnja. Ter nepredstavljiv pritisk, če pomisliš, da skupaj s tabo tega otroka čaka in pričakuje celotno cesarstvo! Družinski problemi ljudi na visokih položajih zlahka prerasejo v politično krizo in ni čudno, da si, ljuba moja Kunigunda, postala tarča političnih spletk.
Obtožili so te nezvestobe, ti pa si vse obtožbe ovrgla, ko si se podredila – za današnji čas precej skrajnemu – za tvoje čase pa čisto običajnemu postopku tako imenovane ‘Božje sodbe’, ko si se bosa sprehodila po razbeljenih lemežih in ostala nepoškodovana.
Svojega moža si spodbujala – danes bi rekli – k večji socialni pravičnosti. Spodbujala si gradnjo bolnišnic in sirotišnic, po moževi smrti si – kje ste feministke?! – samostojno vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa odložila cesarska oblačila in odšla v samostan.
Želela si, da te po smrti pokopljejo v redovni obleki, ki te je zvezala z Nebeškim Ženinom, a da naj tvoje telo položijo k možu, “bratu in gospodu” kot si ga imenovala. Nikoli nista postala starša, sta pa skupaj postala kralj in kraljica, skupaj sta postala cesar in cesarica, in skupaj sta postala tudi svetnik in svetnica!
Dokaz, da tudi dolgočasna pota vodijo v nebeško kraljestvo.
Dokaz, da je dolgčas običajno le na videz dolgočasen.
Dokaz, da tudi naša na videz dolgočasna vsakdanjost vodi – celo mora voditi – v nebeško kraljestvo.
In zgled, da kljub temu, da sodobni zakonci ne živimo na dvorih, če drug v drugem vidimo kralja in kraljico, cesarja in cesarico, slej ko prej uzremo tudi svetnika in svetnico … in potem to lažje postanemo!
***
Ljuba moja sveta Kunigunda! Obilo žegna ob tvojem godu – in naj pripomnim, da je za par, ki je bil vse življenje tako tesno povezan, skrajno nenavadno, da ga ne slavita skupaj z možem!
Kot si že za časa zemeljskega življenja počela: razlij ta žegen v obilju, ali vsaj socialno pravično razdeljeno, čez vse.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.