20. maj je svetovni dan čebel. Čebele so zares posebne živali. Njihovo življenje in delo je za raziskovalce pravi izziv. V Radovljici smo našli nekaj za male in velike bodoče čebelarje. Odbrenčimo na potep!

INFO TABLA
Dolžina: Pot je kratka (1 km), primerna tudi za majhne otroke. Pelje nas po Radovljici, predviden je kratek krog, lahko pa obiščete tudi vsako točko posamezno.
Z vozičkom boste naredili kakšen manjši »obvoz« izven narisane poti, pa boste prav tako hitro in brez težav našli vse učne točke.

Izhodišče: TIC Radovljica, Linhartov trg.
Za mlade priporočamo brezplačno mobilno aplikacijo: Linhartova Radovljica.

Strošek: beležka za na pot: 4 €, družinska vstopnica v Čebelarski muzej: 16 €.
Povezava: https://www.radolca.si/sl

Na TIC-u v starem mestnem jedru Radovljice (Linhartov trg) vprašamo za učno pot. Kupimo knjižico in začnemo družinsko medeno dogodivščino. Najprej poiščemo učni čebelnjak (prva točka).
Čebelnjaki – male lesene hiške, v katerih so naloženi panji – so posebnost slovenske pokrajine. Z zunanje strani so lepi, pisani, imajo tudi poslikane panjske končnice, z notranje strani pa lahko čebelar pokuka v panje in pogleda, ali so čebelice zdrave, kako jim gre nabiranje medu, morda potrebujejo dodatno hrano? Ali pa se pripravljajo na rojenje. To se zgodi takrat, ko se del čebelje družine »odseli« in išče nov dom.
Pri čebelnjaku izvemo tudi, da je kranjska sivka najbolj razširjena čebela v Evropi in ena najbolj razširjenih na svetu ter da 20. maja praznujemo svetovni dan čebel. 20. maj pa zato, ker je takrat imel rojstni dan slavni slovenski čebelar Anton Janša; njegov ata je imel čebelnjak postavljen prav tu v parku, kjer smo sedaj.
Poleg čebelnjaka pa so tudi zabavna igrala, kdo bo prvi na vrhu plezal?

ČEBELJI PLES IN VRSTE MEDU
Sprehodimo se mimo stavbe Čebelica, kjer je radovljiška upravna enota, pa mimo pošte in čez cesto, pa smo že pri drugi točki. Izvemo, da tudi čebele plešejo. Pa ne zato, ker jim je všeč miganje z boki.

S tresenjem zadka in hitrostjo plesa drugim čebelam sporočijo, kako daleč in v kateri smeri so našle pašo. Če je paša blizu, plešejo v krogu, če je daleč, v obliki osmice. Ko se razmigamo, rešimo še nalogo v knjižici – kaj nastane, ko povežemo čebele nabiralke? Nadaljujemo ob starem mestnem obzidju in se skozi nekdanji obrambni jarek vrnemo na Linhartov trg. Občudujemo arhitekturo slikovitega mestnega jedra in uživamo v toplem soncu, tretjo točko najdemo na razgledni točki nad Savo.
Odraslim pogled beži na Jelovico in vršace s Triglavom na čelu, otroci se zamotijo z odpiranjem okenc. Koliko različnih vrst medu poznamo! Jaz bi cvetličnega. Jaz pa kostanjevega, glej, najtemnejši je. Zame pa smrekovega, prosim. Še lipov in gozdni, pa smo pojedli prav vse! Njam! 😊

KAKO ŽIVIJO ČEBELE?
Četrta točka je na trgu pred cerkvijo sv. Petra, ob skrajnem robu savske terase. Čebela v svojem življenju dobi več različnih nalog, najprej v panju čisti celice, potem hrani ličinke z matičnim mlečkom. Pomembna naloga je tudi straženje vhoda v panj. Čebele stražarke so prave varnostnice! Med 12. in 18. dnem (ne prej ne kasneje) ima čebela delujoče voskovne žleze, zato takrat izdeluje satje. Ko je končno stara 20 dni, lahko zapusti panj in odleti na pašo. Zanimivo, kajne? Naredili smo vse naloge, v TIC-u nas čaka medeno presenečenje.
Ker hočemo o čebelah izvedeti še več, naredimo še par korakov do radovljiške graščine in pokukamo v Čebelarski muzej.

Stalno razstavo v Čebelarskem muzeju v Radovljici so v lanskem letu povsem prenovili. Nova nosi ime: Živeti skupaj. O čebeli in človeku. Sodobne interaktivne vsebine so za otroke več kot privlačne. Tudi informacije so podane kratko in jasno. Predvsem pa oblikovane v tri nivoje glede na zahtevnost.

ČEBELJA OČALA
Pokukam skozi »čebelja očala« – kako vidijo čebele? Ena očala nam pokažejo človekov pogled, druga čebeličin. Glej, čebele rdeče barve ne vidijo! Ali si vedel, da so makovi cvetovi tako nežni, zato da jih veter z lahkoto ziblje? Čebelica tako opazi njihovo gibanje, kljub temu da barve ne zazna.

OPRAŠEVANJE
V Čebelarskem muzeju se še posebej trudijo ozaveščati o pomenu raznovrstnih opraševalcev za naš planet in za kakovost človekovega življenja. Tematika je široka in pereča, predvsem pa zahteva celostno obravnavo. Za namen ozaveščanja in izobraževanja so letos izdali knjigo: Svet opraševalcev (P. Bole, I. Esenko, A. Šalehar).

POSTANI ČEBELAR!
Obleci se v čebelarjevo obleko, ne pozabi na zamrežen klobuk in se preizkusi v skrbi za čebele. Čisto pravo čebelarjevo orodje lahko preizkusijo tudi mali čebelarji.

PANJSKE KONČNICE – SLOVENSKA POSEBNOST
Sestavni del stalne zbirke ostajajo panjske končnice, ki so slovenska posebnost. Nikjer drugje jih ne poznajo. Najpogostejše upodobitve na panjskih končnicah so prizori iz Svetega pisma.

KAM VSE JE POTOVALA KRANJSKA SIVKA?
Nekoč (od sredine 19. do sredine 20. stoletja) so trgovali s kranjsko čebelo. Na tem velikem globusu svetijo lučke povsod tam, kamor so potovale kranjske sivke. V Brazilijo so se peljale celo s cepelinom!

IN ŠE NAJZABAVNEJŠI DEL OBISKA, IGRANJE IGRIC
Preveri, kako dobro si se naučil, katere rastline so za čebele dobre in katere strupene. Bzzz – sedaj si čebela, premikaj se levo in desno pa še malo poskoči, glej, pred tabo je travnik, čas je za virtualno nabiranje cvetnega prahu. Bo šlo?

M. Pezdir Kofol, Družina na ... učni poti, v: Ognjišče 5 (2022),18-19. Foto: Benjamin Pezdir.

Kaj neki imajo skupnega sloviti baron in čebelice? Uganko nam zastavlja Čebelarsko društvo Zagorje, ki je uredilo učno pot na Izlakah.

INFO TABLA
Izhodišče: Parkirišče ob Čebelarskem domu ČD Zagorje, ob cesti Zagorje ob Savi–Moravče, blizu tovarne Eti Izlake.
Čas obhoda: Približno 30 minut, vodeni ogled je vsaj še enkrat daljši.
Koristne informacije: Nezahtevna pot po pobočju travnatega hriba, asfaltirana, osvojljiva z vozičkom (za vzpon do cerkvice bo potreben ovinek po cesti).
Primerna za vse starostne skupine, najlepša v pomladnih in poletnih mesecih.
V prostorih ČD tudi picerija Čebelica (ob delavnikih odprta 9h–22h, v pet. in sob. do 23h, v tor. zaprta).
Kontakt: 040 164 945 ali 031 881 999 Zgibanke učne poti so na voljo v ČD Zagorje, uradne ure: v pon. 18h–19h.
Cena vodenja: 2 € za odrasle, 1 € za otroke.

Na avtocesti Ljubljana–Celje izberemo izvoz Moravče, potem zavijemo levo. Približno 50 m za tablo Izlake na levi od daleč zagledamo pisane panje in sliko čebelice Maje. (Lahko bi izbrali tudi izvoz Trojane.) Že s parkirišča je viden potek poti. V družbi dveh tamkajšnjih čebelarjev se vzpenjamo v hrib, na obisk k čebelam, s postanki ob poučnih tablah.
Kakšna je notranjost čebelnjaka? Čebelice od znotraj iz panjev ne morejo do nas, saj nas loči mrežica. Vsak panj je ločen na medišče (zgoraj) in plodišče (spodaj). Gledamo sivkaste brenčeče pikice, od katerih ima (glede na starost) vsaka točno določeno nalogo. Ogledamo si naprave za pridobivanje medu. Izvemo, da tudi čebele živijo v družinah, ki pa so precej drugačne od človeških. So veliko bolj številčne (na višku sezone tudi do 60.000 osebkov). Ena mamica (matica) lahko zaleže do 2000 jajčec na dan in živi od tri do pet let. Očkov (trotov), ki oplojujejo samico, je veliko. S svojim telesom pomagajo ogrevati zalego, jeseni pa jih čebele preženejo iz panja.

Čebele delavke najprej skrbijo za hišo, pri starosti treh tednov pa odletijo na pašo, kjer je najbolj naporno. S posebnim plesom si sporočajo, kje se nahaja paša.

Pritegneta nas »hotel za divje čebelice« in »steber partnerstva« med čebelo in človekom. Zakaj si čebele zaslužijo svoj svetovni dan (20. maj) in zakaj so ogrožene? Ob srkanju cvetnega nektarja prenašajo cvetni prah in tako oprašujejo kar 84 % rastlin, tako da so od njih odvisne ¾ pridelave evropske hrane. Same v drevesnih duplinah zaradi varoj, čebeljih zajedavcev, ne bi več preživele. Cvetlični travniki za njihovo pašo zaradi invazivnega strojnega obdelovanja izginjajo. Kaj lahko storimo? Društvo otroke spoprijatelji s pridnimi opraševalkami preko čebelarskih krožkov v šolah in medenih zajtrkov v vrtcih. Pa naš delež odgovornosti? Zasadimo na vrtu kakšno medovito rastlino! Katere so to? Prebiramo oznake rastlin ob poti.

Čebelice se lahko sladkajo na črnem bezgu, sivki, žajblju, malinah, robidah, šetraju, poprovi meti, ameriškem slamniku …

VALVASOR: PRVA IN POSLEDNJA POSTELJA
S poti se po bližnjici vzpnemo do ceste na desni in po njej do dvorišča Valvasorjevega otroštva. Najprej bi pomislili na grad Bogenšperk, a veliki polihistor je prve male korake naredil tu. Grad Medija izvira iz 12. stoletja, žal je bil l. 1944 miniran. Vratca in okenca ohranjene stene so privlačna igralnica. A ob lovljenju in skrivalnicah bodimo previdni, saj je takoj zadaj dokaj strmo pobočje! Na dvorišču z ohranjeno fontano kulturno društvo vsako leto uprizori prihod barona. V obnovljeni cerkvici Rožnovenske Marije tik ob gradu je ob prazniku sv. Ambroža, zavetnika čebelarjev, sv. maša. Cerkev je tekom leta zaprta, v njej je domnevna Valvasorjeva grobnica, pred vhodom pa vidimo spominski nagrobnik. Baron je o Kranjski med drugim zapisal, da je »tu v deželi videti posebne hišice za čebele«, ki jih v znameniti Slavi opisuje pod naslovom Vsakovrstna golazen in gomazen.

PRIDNI KOT ČEBELICE: ČD ZAGORJE
ČD Zagorje je eno največjih in najaktivnejših v Sloveniji. Med člani ima dobitnika najvišjega priznanja za najboljšo medeno penino na svetu. Pohvali se lahko s knjižno zbirko receptov Slastne medene dobrote, letos pa praznuje častitljivo 100. obletnico delovanja. V domu nas presenetijo medene sladice in pobarvanke. A kako pobarvati čebelico? Avtohtona slovenska čebela (kranjska sivka) sploh ni črno-rumena kot čebelica Maja (italijanska rumenka). Sivka ima na prsih rjavkasto-sive dlačice, obročki na zadku pa so temni. Zaradi mirnosti, donosnosti in prilagodljivosti ima svetovno slavo, ogroža pa jo parjenje z drugimi vrstami. Zaključimo v čebelarskem duhu – v piceriji Čebelica.

NOVAK, Marta. (Družina na ... učni poti). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 20-21.

Sladkosnedi človek je že pred davnimi časi zelo cenil med – pridelek čebel. V Sloveniji je kar nekaj čebeljih učnih poti, kjer se lahko sami ali v spremstvu čebelarja poučimo o vsem, kar nas o čebelah zanima. Naša družina se je napotila na čebelarsko učno pot k Cerkniškemu jezeru.

INFO TABLA
Dolžina: 200 m. Dobro uhojena gozdna steza ni primerna za vozičke, bodo pa po njej brez težav hodili tudi najmlajši.
Dostop: V Cerknici zavijemo desno in peljemo naravnost skozi vas Dolenje Jezero po dobro utrjeni makadamski poti. Za gričkom na levi strani zagledamo travnik s čebelnjakom. Parkiramo ob cesti ali ob ograji pod travnikom.
Čebelarsko učno pot je mogoče obiskati v vseh letnih časih razen ob velikem deževju, ko cesto do nje zalije voda.
Zavarovano območje narave: Čebelarska učna pot na Cerkniškem jezeru spada v Notranjski regijski park, ki je zavarovano območje narave. Kot obiskovalci smo spoštljivi do gostiteljev – ljudi, rastlin, živali – in njihovih življenjskih prostorov.
Kontakt: Za ogled čebelarske učne poti z vodenjem se dogovorite s čebelarjem Janezom Dragoličem, Čebelarsko društvo Cerknica (031 610 368). Vstopnina: 1,5 € na osebo..

Skupna lastnost vseh učnih poti o čebelah je, da so kratke. Za otroke z veliko energije zato izberemo čas, ko so bolj mirni. Dopoldanski obisk, ko sta bila otroka še polna energije, se pri nas ni izkazal za najbolj posrečenega, čeprav smo jo odnesli brez bolečih čebeljih spominčkov. Hrup čebele vznemirja, zato otroke opozorimo, naj ne skačejo okrog čebelnjaka. Lahko pa tekajo po učni poti, ki je na Cerkniškem jezeru prikladno speljana po gozdičku zraven travnika s čebelnjakom. Trinajst informacijskih tabel v obliki šestkotne celice nas pouči, kako velika je čebelja družina, kakšno orodje uporablja čebelar pri svojem delu, kateri so čebelji pridelki …

ZAKAJ ČEBELA PIČI
Otrokoma je bila od prejšnjega obiska čebelnjaka še zelo živo v spominu slaba izkušnja čebeljega pika, zato sta čebelarju seveda takoj postavila vprašanje, zakaj čebela piči. Čebelar jima je razložil, da čebele moti hrup, zato se v bližini čebelnjaka ne smemo žogati ali kričati. Tudi premočan vonj jim ni všeč: če lasje preveč dišijo po šamponu ali če mami uporablja lak za lase ali če človek prinese smrad po hlevu ali konjih. Razdraži jih tudi določena paša, na primer na domačem kostanju.

Ko čebela piči, želo takoj vzemimo iz rane, nas je poučil, in na mesto vboda položimo notranji del vrbovega lubja ali omočen aspirin. Bolečina bo sicer nekaj časa trajala, otekline pa ne bo.
Da bi se izognili vsaki možnosti pika, smo se umaknili v senco. Ker je bilo tam hladneje, nas čebele niso obletavale.

ČEBELJA DRUŽINA
Posebej za otroka je čebelar s seboj prinesel slikanico s prisrčnimi ilustracijami Marjana Mančka. Ilustracije in čebelarjeva pripoved so se dopolnjevale, otroka sta z zanimanjem sledila. V enem panju živi poleti do 50.000 čebel, »vse so sestrice,« je otrokoma razložil čebelar.
Ko mlade čebele pridejo iz bube, najprej čistijo, kasneje krmijo mlade čebele, plešejo, da pokažejo pašo, gradijo satje (iz voska, ki ga izločajo iz posebnih žlez), hranijo matice, stražijo. »U, kdo pa je to?« vpraša Miha, ko na sliki zagleda zakrinkane žuželke, s katerimi se bori stražarka. »To so lumpi, ki hočejo krasti v čebeljem panju: sršen, druga čebela ali čmrlj,« pove čebelar in razloži vlogo stražarke: »Stražarka pretipa vsako čebelo, ki hoče vstopiti v panj. Bolne, lačne ali stare čebele ne bo spustila vanj. Vsaka mora nekaj prinesti: vodo, cvetni prah, material za izdelavo medu, propolis ...«

MED NAREDIJO ČEBELE
»Kdo dela med?« preverja čebelar. In ko pravilno odgovorimo, da čebele, se malo pošali na svoj račun: »Potem pa je čebelar malo nepošten, ko na kozarec napiše Pridelal in polnil ta in ta čebelar.« Pove, da pravzaprav obstajata le dve vrsti medu: cvetlični in gozdni. Cvetlični medovi so svetli, prozorni, nastanejo iz nektarja, ki ga čebele srkajo iz cvetov, gozdni pa so temni, gosti, rjavi do zeleni, narejeni so iz mane. Mano izločajo uši, ki pijejo sok iz mladega lubja. Odvečen sok teče iz njih, nanj pa čakajo mravlje, čebele in čmrlji.
Nektar ali mano čebela v želodčku nese v panj. Material preda mladi čebeli, ta ga predela, odstrani odvečno vodo, skladišči in spet predeluje, dokler med ne dozori. Zrel med ima manj kot 18 % vlage. Takega čebele pokrijejo z voščenimi pokrovčki. Drugi čebelji pridelki so: cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek, strup.
Čebelarji lahko pridobijo certifikat za Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, to pomeni, da je med pridelan v Sloveniji.

GRUDEN, Ana. (Družina na ... učni poti). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 20-21.