»Če tresemo rešeto, ostanejo na njem odpadki, podobno je s smetmi v človekovem govorjenju. Lončarsko posodo preizkuša peč, tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim. Nego drevesa dokaže njegov sad, tako beseda razodene misli človekovega srca. Ne hvali moža, dokler ne spregovori, tako namreč preizkušamo ljudi.« (Sir 27,4-7). (8. nedelja med letom)

Modri Sirah naju danes nagovori v res zanimivem tonu in vsebini. Govori o besedi in njeni veliki moči. V slabem in dobrem pomenu. Tako kot za Besedo velja, da je po svojem bistvu stvariteljska (ustvarjalna), zelo podobno velja tudi za najine besede, ki si jih neprestano izmenjujeva, včasih bolj, drugič manj dobronamerno. Kako hitro pozabiva, kakšno moč imajo te najine besede. Tako velika je ta moč, da dejansko ne obstaja beseda, ki je »kar tako«. Vse, kar pride iz mojih ust, učinkuje. Nekdo je zapisal: »Ko je beseda izgovorjena, nimamo več oblasti nad njo. Beseda ubere svojo pot in odmeva v srcih, ki jo slišijo.« Naivno je torej reči: »Saj nisem tako mislil(a). V resnici te ljubim …« Prav tako naivno je prepričanje, da neizgovorjene besede nimajo vpliva in pomena med nama. Ne tako redko se zgodi, da vem, kaj in kako bi ti moral(a) nekaj reči, pa molčim. Verjetno bi nama prav prišla »straža«, ki bi ob pravem trenutku odprla ali zaprla vrata najinih ust. Kot na drugem mestu pravi isti modri Sirah: »Kdo bo postavil stražo na moja usta, zanesljiv pečat na moje ustnice, da zaradi njega ne bom padel, da me ne bo uničil lastni jezik?« (Sir 22,27)
Najin missio:

Najino poslanstvo: Tokrat je najina naloga očitna: v skupni molitvi prositi Gospoda za stražo na najinih ustnicah. Lastna pozornost na besede je sicer popolnoma na mestu, a saj veva, da sva precej nemočna v tem, kajne?

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 2, str. 13.

»Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji … Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku.« (Jer 17,5.7-8). (6. nedelja med letom)

Modro je poslušati modre. Eden od teh je nekje zapisal, da je človekova drža tista, ki drugim na njegovi poti že na daleč pove, s kom imajo opravka. Pokonci stoječ in hodeč posameznik je očitno nekdo, na katerega se drugi lahko zanesejo, saj navzven izraža notranjo moč, neomajnost, odločnost. Takega človeka je dobro imeti ob sebi, če pa je tvoj prijatelj, toliko bolje. Po drugi strani človeka s povešenimi rameni, sključenega k tlom in s pogledom, ki se izogiba stika s pogledom sočloveka, nihče niti ne opazi, kaj šele, da bi se nanj zanesel.
V prvem berilu nama prerok Jeremija pravzaprav zelo podobno spregovori o takem pokončnem človeku ali »pokončnem drevesu ob potoku« in o njegovem nasprotju, »suhem grmu« na solnati zemlji. A Jeremija gre še korak dlje v svoji modrosti in nama da jasno vedeti, kje je korenina tega nasprotja. Oziroma kje korenine so in kje jih sploh ni: zaupanje v Boga in zaupanje v bitje iz mesa. Beseda »meso« v biblični govorici pomeni vse, kar ni Bog. Pomembno: pri zaupanju ne gre zgolj za psihološke sposobnosti človeka, pač pa v prvi vrsti za odnos češčenja ustvarjenega bitja do njegovega Stvarnika. Dejstvo ostaja: to ustvarjeno bitje je po svoji naravi religiozno bitje. Če ne časti Stvarnika, časti nekaj (nekoga) drugega. In to drugo je v Jeremijevem primeru »bitje iz mesa«. Posledica? Duhovno povešena ramena, sključen hrbet, suh grm na solnati zemlji.

Najino poslanstvo: Trdiva, da sva pokončno drevo ob potoku, z globoko segajočimi koreninami? No, pa poglejva: Kako je z obiskom svete maše? Prejemava zakrament sprave? Kaj za nanju pomeni redna molitev? Kdaj sva zadnjič odprla Sveto pismo? Kaj pa dela usmiljenja? Je najina ljubezen konkretna? Iskreni odgovori so pot do spreobrnjenja.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 2, str. 12.

»V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda … Nato sem slišal glas Gospoda: ‚Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?‘ Rekel sem: ‚Tukaj sem, pošlji mene!‘« (Iz 6,1.8) »Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo … Jezus je pa Simonu rekel: ‚Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.‘« (Lk 5,1.10) (5. nedelja med letom)

Najine misli se to nedeljo usmerjajo v preteklost. Na prav določen dan v najinem življenju. Dan, ko sva bila poklicana. Podobno kot prerok Izaija v prvem berilu in apostoli v evangeliju sva tudi midva tistega dne slišala Gospodov klic. Zelo pomenljivo in pomembno dejstvo: duhovna pot se nikoli ne začne kot lastni vzgib, ampak vedno kot odgovor na klic! Na začetku je vedno Beseda. Izaija zelo natančno in slikovito opisuje dogajanje tega dne – srečanje s prikaznijo Gospodovega klica. Tudi evangelist Luka ne skopari z besedami, ki naju preselijo na obalo Genezareškega jezera. Za trenutek postaneva del množice, ki posluša Besedo. Bolj kot veličina čudeža skrivnostnega ulova naju danes presune mogočnost Gospodovega klica. Klica k nečemu novemu, neznanemu, odločilnemu.
Skupaj z Izaijem in apostoli, dragi mož, ponovno – kot takrat, pred toliko leti, na dan D – odgovarjava: »Tukaj sva, pošlji naju!«

Najino poslanstvo: Velikokrat in na mnoge načine sva že slišala, da je najin zakon najino prvo poslanstvo. Da je odgovor na klic Besede. A danes, na povabilo nedeljske Božje besede, bova to ponovno ozavestila. Kam naju pošilja Gospod? Vzemiva v roke poročni album in ob fotografijah, ki so nama tako ljube, v mislih prehodiva najino pot do danes. Kaj se ti zdi, od kje in do kam sva že prehodila pot poklica? Koliko ovinkov in stranpoti sva že ubrala? In kako sva bila usmerjena nazaj na pravo pot?

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 2, str. 12.

»Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ‚Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‘ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: ‚Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.‘« (Lk 4,17-21) (3. nedelja med letom)

Pred nama sedi Jezus, z zvitkom v roki, in slovesno, s posebno avtoriteto bere iz knjige velikega preroka Izaija. Poslušava ga, kot sva do sedaj že mnogokrat poslušala domačega župnika brati evangelij: skozi eno uho noter, skozi drugo ven. A vendarle je tokrat v zraku nekaj drugačnega. Jezusove besede nama sežejo globoko do srca in pretresejo najino bit. Ta duhovnik pred nama namreč pravi, da se je vse to, kar oznanja, izpolnilo danes! Ker je On sam ta svoboda, On sam je Luč najinim očem in On sam je Gospodova milost. Pravzaprav nama ni treba narediti nič posebnega, samo sprejeti to, kar pravi, kot Resnično. Če počakava čisto malo, Ga bo domači župnik dvignil pod podobo kruha in na lastne oči se bova lahko prepričala, da je res.
Najin missio: Ni naključje, da je Jezus v shodnici bral iz knjige preroka Izaija. Zavestno je izbral ta odlomek. Naj bo njegov izbor ta teden za naju povabilo, da tudi midva odpreva ta »zvitek« iz Stare zaveze. Preberiva vsak večer nekaj vrstic in mogoče bova našla, kar že nekaj časa iščeva …

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 1, str. 13.

»Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu … Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
(Mr 9,2-3.5) (2. postna nedelja)

Dogodek Jezusove spremenitve je očitno in čudovito mistično doživetje. Je tudi javna potrditev, da je duhovni svet čudovitejši od zgolj običajno-zemeljskega. Pred takšnim Jezusom moliva s psalmistom: »Gospod, moj Bog, zelo si velik. Veličastvo in sijaj si oblekel, ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem« (Ps 104,1-2). Jezus vodi učence na goro. Z višine, nekoliko odmaknjena od zemeljskega, lažje in jasneje vidiva svojo stvarnost. Vidiva drug drugega tako, kot naju vidi Bog. Ko sva z Jezusom, sva na visokem. In z Njim se lahko tudi spremeniva (gr. meta-morfoza) – greva preko običajne oblike ali konkretno, vidiva Božjo podobo v človeški obliki. Čeprav se večini bralcev Peter s svojo idejo kampiranja na vrhu gore dozdeva čuden, zmeden in ne čisto pri sebi, pa ga midva lahko razumeva drugače – njegova želja po šotoru je želja po tabernaklju (kot neke vrste prototip templja), želja, da bi to postal prostor bivanja Boga tudi potem, ko bo dogodka konec. Ohraniti hoče navzočnost Boga med ljudmi, kot jo nama zagotavlja tabernakelj v domači cerkvi. Tam, pred Njim, se lahko spremeniva.

Najin missio: Stopiva ta teden enkrat skupaj do tabernaklja. Poskusiva podoživeti Jezusovo spremenitev. Predstavljajva si, da sva v družbi treh apostolov na gori. Dopustiva, da mističnost in svetloba skrivnostnega dogodka prežari najin dan. Domov grede si pripovedujva o zunanjem in notranjem dotiku njegove Luči.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2021) 2, str. 13.

Z novim letom tokrat poleg lepih želja in obilo zakonskega blagoslova med vas, dragi zakonci, pošiljamo tudi novo vsebino in nov videz vam že znane rubrike. Njena novost je v poudarku na Božji besedi, ki nikoli ne razočara. Vedno je in bo »živa in dejavna« (Heb 4,12).
Konec tega meseca katoliška Cerkev zaključuje leto Božje besede, s katerim obeležuje spomin na največjega prevajalca Knjige vseh knjig, sv. Hieronima. Da to ne bi bil tudi konec poglabljanja v Besedo, pač pa vztrajanje in odkrivanje njenih zakladov, vama ponujamo tedenski razmislek in povabilo k »prevajanju« Besede v vajin zakonski odnos. Preizkusita, ali je to, kar prihaja od zgoraj, resnično »ostrejše kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12).

»nas je v nebesih v Kristusu blagoslôvil … pred stvarjenjem sveta nas je izvôlil … V ljubezni nas je vnaprej določil, … nas je obdáril v ljubljenem … v kakšno upanje vas je poklical …« (prim. Ef 1,3-6.15-18)

Blagor nama, da lahko – tako kot Efežani – poslušava te Pavlove besede. Kažejo namreč pomemben preobrat v fokusu mišljenja in delovanja zakoncev: zakonski odnos se ohrani, dokler med nama o(b)staja presežni Tretji. Apostol ga imenuje Kyrios, Gospod. Nisva midva izvolila drug drugega. Nisva midva tista, ki si zasluživa (karkoli). Nisva midva, ki prva ljubiva. In nisva midva izvor upanja za drugega. Edino, kar midva lahko izbirava, je svobodna pritrditev in izročitev Gospodu (ali pa zavrnitev le-te). Praktično to pomeni, da od »egodrame« preideva v »theodramo«, torej v dramo, ki jo režira, producira in zmontira On. Midva sva zgolj igralca – glavna (in svobodna!) sicer, pa vendar zgolj to. Pomembno: izročitev ne ogroža najine svobode, ampak jo okrepi, celo omogoča.

Najin missio: V tem tednu bova drug drugemu že zjutraj z znamenjem križa na čelu pokazala, koga sva ta dan izbrala za Gospoda. Enako narediva z otroki. Bodiva dosledna, uvajava pomembno navado: znamenje križa vedno zmaga.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2021) 1, str. 12-13.