K nekemu staremu modremu možu je nekega dne prišel otrok in ga vprašal, če bi se lahko naučil leteti.
Modri mož se je nasmehnil in odvrnil, da bi tudi človek lahko poletel, če bi odvrgel vse, kar ga obtežuje. Če bi postal lahek, lahek kot peresce.
»Tega ne razumem!« je zaklical otrok. »Naj bi postal lahek kot peresce? Saj tehtam trideset kilogramov.«
Modrijan se je zamišljeno smehljal: »Povej mi, katere reči imaš in ti veliko pomenijo.«
Otrok je začel naštevati: »Moje kolo, moj telefon, moj televizor, moje knjige, moji CD-ji, moj akvarij, moj ...«
Modrijan je vprašal: »Ali bi bil pripravljen pozabiti svoje želje, samo ene ne, namreč da bi poletel?«
»Ne,« je obotavljaje in tiho rekel otrok.
»No, vidiš,« je pokimal stari modri mož, »zato se tudi tvoja duša ne more učiti leteti.« (sč)

Ob pohodu za življenje
Zgodilo se je, da sem zanosila. Ko sem to povedala fantu, je odšel in me pustil samo. Prizadeta in razočarana sem se odločila za splav. Prej nisem veliko razmišljala o tem in nisem pomislila, da je to umor majhnega človeka – mojega otroka. Ko so mi naredili splav in ni bilo več poti nazaj, se je oglasila vest. Žal mi je za to odločitev, kolikor imam las na glavi. Pred posegom bi moral biti posvet s strokovnjakom in moj otročiček, bi bil sedaj z menoj in nama bi bilo lepo. Kdor ima ljubezen v srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da. (Nina)

Neki mož hoče obesiti sliko. Žebelj ima, nima pa kladiva. Sosed ga ima. Zato naš mož sklene stopiti do njega in si ga izposoditi. Tedaj pa se v njegovi glavi porodi dvom: kaj pa, če mu sosed kladiva ne bo hotel posoditi? Včeraj me je že pozdravil tako bežno. Mogoče se mu je mudilo. Toda morda je bila naglica samo igrana in ima kaj proti meni? Jaz mu nisem storil nič žalega; on si nekaj domišlja. Če bi se hotel kdo od mene izposoditi kakšno orodje, mu ga bi takoj dal. Zakaj pa ne? Kako moreš sočloveku odreči tako preprosto zadovoljstvo? Ljudje, kot je ta tip, nam grenijo življenje. Potem si še domišlja, da imam kaj proti njemu. Samo zato, ker ima kladivo. Zdaj mi je pa res dovolj. – In tako oddivja do soseda in pozvoni. Sosed mu odpre, toda še preden mu lahko reče Dober dan, ga naš mož nahruli: »Kar obdržite zase tisto vaše kladivo, capin!« (sč).

Orientalska zgodba pripoveduje o nekem možu iz Bagdada, ki je vsak dan kupil na tržnici pet hlebov nekvašenega kruha. Čez nekaj časa ga je prodajalec vprašal, zakaj vsak dan kupuje pet hlebov kruha. Mož je odgovoril: »En hleb pojem sam, dva hleba vrnem in dva hleba posodim!«– »Komu vračaš in komu posojaš?« je bil radoveden prodajalec. »Svojim staršem vračam, kar so mi dali, ko sem bil še otrok. In svojim otrokom posojam, da mi bodo v starosti morda to povrnili.« (sč)

Želim ti jasne dneve,
ko se boš počutil lahkega in srečnega,
zadovoljnega, v harmoniji s samim seboj.
Želim pa ti tudi trenutke, v katerih boš doživel,
kako razdvojen si, razdvojen med predstavami, cilji in upanji.
Te ure te naj obdržijo budnega in ti pomagajo,
da tudi takrat, ko ti bo dobro,
ne boš spregledal brata in sestre v stiski.

Želim ti ljudi,
ki ti bodo prisluhnili in te razumeli,
ki ti bodo vlivali moč in šli s teboj z roko v roki.
Želim pa ti tudi ljudi,
ki se ti bodo zoperstavili, ti postavljali neprijetna vprašanja,
ki bodo vznemirjali tvoja življenjska načela.
Srečanja z njimi naj ti pomagajo,
da boš vedno znova preverjal svoja prepričanja
in če bo treba, stopil tudi na novo pot.

Želim ti delovno področje,
na katerem boš zmogel razviti svojo fantazijo in ustvarjalnost,
da boš doživel uspeh in zaupanje vase.
Želim pa ti tudi naloge, ki se ti bodo zdele težke
in boš ob njih doživel svojo nemoč, meje svojih zmožnosti.
to te bo namreč obvarovalo pred prevzetnostjo in občutkom večvrednosti.
Povečalo ti bo vzdržljivost, vendar le, če boš spoznal,
da sta stanovitnost in zvestoba pomembnejša od uspeha.
Tako se boš obrnil od lupine k jedru,
od nebistvenega k bistvenemu,
od površnosti v globino.

Želim ti skupnost ljudi,
v kateri se boš počutil varnega in sprejetega,
ki pa te bo tudi izzivala in popravljala tvoje mnenje.
Želim ti trenutke v njej,
ki bodo polni nerazumevanja in konfliktov,
razočaranja in občutka osamljenosti.
Takšna doživetja te bodo varovala
pred napačno prilagodljivostjo,
pred kimanjem in nepravo ponižnostjo,
pred napačnim odnosom do sebe in drugega.

Želim ti, da v takih trenutkih spoznaš,
da življenje ni nekaj statičnega,
in da poskusiš ponovno začutiti
v sebi njegov utrip
in življenjsko radost.

Cestni pometač Pepi je svoje delo opravljal rad in temeljito. Vedel je, da je njegovo delo zelo potrebno. Ko je pometal ceste, je delal počasi, toda vztrajno: pri vsakem koraku en vdih in pri vsakem vdihu poteza z metlo. Ko se je tako premikal naprej in je imel pred seboj umazano cesto, za seboj pa čisto, so se mu porajale globoke misli. Po opravljenem delu, ko je sedel pri deklici Anji, ji je razlagal te svoje misli. Deklica mu je znala pozorno prisluhniti in Pepiju se je razvezal jezik in našel je prave besede.
»Glej, Anja,« je rekel, »tako je: marsikdaj imamo pred seboj zelo dolgo cesto. Mislimo si, da je strašno dolga in zdi se nam, da ne bomo nikoli mogli priti do konca.« Nekaj trenutkov je molče gledal predse, nato pa nadaljeval: »Potem začnemo hiteti. Vedno bolj se nam mudi. Vsakokrat ko dvignemo pogled, vidimo, da ni nič manj tega, kar je pred nami. Tedaj se še bolj silimo in delamo s strahom, ostanemo brez sape in ne zmoremo nič več. Tako ne smemo delati.«
Nekaj časa je razmišljal, potem pa nadaljeval: »Ne smemo misliti naenkrat na celo cesto, razumeš? Misliti moramo na naslednji korak, na naslednji vdih, na naslednjo potezo z metlo. In vedno znova: samo na naslednje.« Spet se je poglobil vase, nato pa dodal: »Potem nas to veseli, to je važno, potem svoje delo dobro opravimo. In tako bi moralo biti.« Po dolgem razmišljanju je dejal: »Naenkrat opazimo, da smo korak za korakom prehodili vso cesto. In morda nismo niti opazili, kako nam je to uspelo.« Svoje razmišljanje je sklenil z mislijo: »Pomemben je naslednji korak.«

S. Čuk, Utrinek, v: Ognjišče 6 (2023), 85.

Imenovala se je Lija, bila je lepa kot jutranja zarja in živela je v ribiški vasi ob Modri reki. Najbogatejši ribič jo je prosil za roko in postala je njegova žena.
Prvi dve leti sta mlada zakonca živela zares srečno in brezskrbno. Ta njuna sreča pa je vedno bolj morila taščo mlade žene, ki je izgubila prvo mesto v srcu svojega sina, sorodnikov lepe snahe in njene služinčadi. Začela jo je na vse načine mučiti in širiti najbolj nesramne laži na njen račun.
Lija je vsa obupana sklenila, da se tašči maščuje in jo umori. V želji, da ta načrt uresniči, je odšla k čarovniku, da ji pripravi smrtonosni čarobni napoj.
Čarovnik jo je pozorno poslušal, potem pa ji dal stekleničko z rožnato tekočino in ji rekel, naj vsak dan prilije nekaj kapljic v čaj za taščo. Da bi tašča nič ne posumila, ji je svetoval, naj vsako jutro rahlo masira njena ramena, vrat in čelo z balzamom koralno rdeče barve v drugi posodici. »Na ta način bo smrt nastopila počasi, v šestih mesecih,« ji je rekel čarovnik.
Lija je mesec za mesecem potrpežljivo in vztrajno dodajala nekaj kapljic rožnate tekočine v taščin čaj in jo vsak dan nežno masirala z balzamom koralno rdeče barve.
Ob tej vsakdanji masaži so se začele spletati nove vezi med obema ženama. Njuni srci sta se spremenili. Tašča je uvidela, da snaha ni samo lepa, ampak je tudi prijazna in plemenita. Lija pa je iz dneva v dan bolj odkrivala taščino materinsko srce.
Po nekaj mesecih je Lija dejansko pozabila, zakaj pravzaprav vse to: vsakdanji obiski, kapljice rožnate tekočine v čaju, masaže tašče. Vse je postalo mirna in prijetna navada, združena s prijaznim klepetom in nežnostjo.
Nekega dne pa se je le zavedla, kaj je bilo vzrok za to.
Tašča ji je nedolžno rekla: »Tako lepo se razumeva. Škoda, da bom morala umreti pred tabo …«
Lija je vstala in tekla k čarovniku, da bi ji dal protistrup za tisto rožnato tekočino. Padla je na kolena in ga prosila: povedala mu je, kaj se je zgodilo, in kako se je spremenilo njeno srce.
Čarovnik se je nasmehnil: »Vstani, moja lepa deklica. V steklenički, ki sem ti jo dal, je samo voda z listi vrtnic. Pravi protistrup za sovraštvo, ki je bilo dejansko v tebi, je bila vsakdanja masaža z balzamom.«
Čarovnik je smeje dodal: »Če nekoga gledaš v oči, si mu blizu, se z njim pogovarjaš, ga ne boš mogel več sovražiti.« (B. F.)

Slaven glasbenik je prišel na dvor nekega kralja. V prestolni dvorani je videl prečudovito harfo, ki je nerabljena stala tam. Prosil je, če bi smel nanjo zaigrati. Kralj je povedal, da so se najboljši harfisti na njej poskusiti, toda harfa je dajala samo hreščeče glasove. Glasbenik ni odnehal. Ker ga je kralj zelo cenil, mu je nazadnje dovolil, da zaigra na harfo. Ko je nehal igrati, so vsi dvorjani jokali od ganjenosti in občudovanja, ker je bila glasba tako čudovita in očarljiva.
Kralj je vprašal glasbenika, v čem je skrivnost. Ta mu je pojasnil: »Vsi drugi so skušali vsiliti harfi svoje pesmi. Toda ona se je branila. Jaz pa sem na harfo igral njeno lastno pesem. Ali ste slišali, kako se je smejala, ko se je spominjala časa, ko je bila še mlado drevo, ji pripovedovala o svetlih sončnih žarkih, ki so sijali skozi njene veje, o pojočih pticah na njenih vejah in zaljubljenih parih v njeni senci. Slišali ste jo jokati, ko sem jo spomnil na tisti dan, ko so jo posekali in se je prenehalo njeno življenje kot drevo? Toda ali ste jo slišali tudi, kako je vriskala, ko sem z njo pel o vstajenju čudovite harfe, o visokem poklicu, da zapoje v čast Bogu in v veselje ljudem?« (sč)