Ste na TV Slovenija 1 že zasledili novo oddajo o spolnosti z naslovom Slovar spolne vzgoje?
Če oddaje ne poznate, sem skoraj prepričana, da bo to prva stvar, ki jo boste vtipkali v spletni brskalnik po branju tega članka. Spolnost vedno dobi našo pozornost, ne glede na to, iz kakšnega zornega kota nanjo gledamo. Pa da vam prihranim odvečno brskanje – v uvodu predstavitvenega članka na MMC o oddaji izvemo tole: Informiranje, izobraževanje in ozaveščanje o človekovi seksualnosti je še vedno tabuizirano. V številnih evropskih državah, tudi v Sloveniji, ni celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi mladim odpirala prostor za iskrene pogovore o njihovih občutkih. Ne le varna, temveč tudi osrečujoča spolnost je pomemben del življenja, zato smo se združili ustvarjalci iz kar treh držav (Slovenija, Hrvaška, Romunija) in pripravili video Slovar spolne vzgoje.
Pa naj začnem s tem, s čimer se strinjam: Povsem se strinjam, da je informiranje, izobraževanje in ozaveščanje o spolnosti še vedno tabuizirano. Ob prebiranju vrstic, da je tudi osrečujoča spolnost pomemben del življenja, bi lahko celo zaploskala. Pa vendar! Še preden sem kliknila na prvo izmed oddaj iz serije, sem v trebuhu začutila ogromno kepo, da tale vsebina ne bo nekaj, kar bi pomagalo pri gradnji srečnih razmerij in srečnih oseb ter posledično tudi osrečujoče spolnosti. Ko sem gledala oddajo, sem se spraševala, kaj naj sploh zapišem v komentar. Naj se spustim v polemiko glede Tinder spolnih doživetij? Naj komentiram grafiko v uvodni špici? Naj se obregnem ob sugestivne pomežike in drugo neverbalno komunikacijo voditelja? Nič od tega ne bi zajelo bistva, ki je zgrešeno že v samem jedru.

PORABNIŠKA MISELNOST
V uvodu ene izmed epizod simpatični voditelj pove: »Na spletnih aplikacijah lahko vsak poišče tisto, kar si želi doživeti v spolnosti ali intimnih razmerjih. To je del tega, čemur bi sociologi rekli permisivna seksualna kultura. Znotraj soglasja je dovoljeno vse.«
Ne samo, da gre za permisivno seksualno kulturo, ampak gre za spolno kulturo, ki jo je v vseh porah prežela porabniška miselnost. Porabniško logiko nam je iz oblek, hrane, filmov, doživetij in vseh ostalih stvari, ki jih lahko kupimo, uspelo razširiti tudi na odnose in ljudi. Postali smo porabniki prijateljstev, srečanj in tudi spolnosti.

HIPERPORABNIŠKA SPOLNOST
Hiperporabniška družba nas je vzgojila v stopnjevanje užitka. Stvar ali osebo vzamem, jo uporabim ter, ko mi preneha dajati užitek, zavržem.
Oddaja je preprost rezultat, kako je porabniška miselnost ugrabila tudi spolnost in človekovo dostojanstvo. Voditelj se mi šarmantno in sugestivno nasmehne, da se v spolnosti res sme vse ter da je v tem iskanju užitka vsa fora! Tako bom stopnjevala užitek, preizkušala vse sorte različnih oblik, da vidim, kaj mi paše, in to potem ponavljala v nedogled. S kakšnim ciljem? Da bom po letih prakse v iskanju užitka in zgolj užitka ugotovila, da sem še bolj nesrečna, kot sem bila? Ne samo to – ugotovila bom, da se je tudi ves užitek izrodil in da so mi v tisti mladinski oddaji pred leti natvezili bedarije, ker sem poskusila vse, pa še vedno nisem srečna in tudi spolnost ni takšna, da bi me osrečevala, saj spolnost v porabniškem duhu ne more osrečevati.

UŽITEK, LOČEN OD OSEBE
Užitek smo ločili od osebe. Oseba postane par čevljev, ki so nam atraktivni nekaj dni – potem pa si moramo za isti užitek kupiti nove. Ni velike razlike – ali gre za par čevljev ali osebo, imamo jo, dokler nam prinaša zadovoljstvo. Znašli smo se v tiraniji: TAKOJ in ZDAJ! V tem poveličevanju boga užitka smo ugotovili, kako težko prenašamo prikrajšanost. Nezaslišano je, da naša želja ne bila uslišana! A v tem preobilju spolne ponudbe naše kulture se človek znajde v notranjem razpoloženju še večje osamljenosti. Če užitek odrežemo od njegovega vira – torej od osebe, ga obsodimo na to, da se bo zelo hitro izčrpal.
Če ga želimo ohranjati na isti ravni, mora biti spodbuda čedalje večja – ali se gradi na vedno bolj ekstremnih dražljajih (vedno ekstremnejše spolne prakse) ali na tem, da naredimo spremembo v naboru in prehajamo od enega vira k drugemu (od enega spolnega partnerja k drugemu). Vedno je rezultat enak – prizadevanje za užitek zelo hitro pripelje v razočaranje navajenosti, dolgočasja ali v zasvojenost, kjer gre za izgubo svobode v razmerju do užitka.
Privlačni voditelj nam obljublja srečo, tonemo pa v vse večjo žalost in notranjo praznino! Kako to? V resnici ne bi smeli biti presenečeni. Hlepenje za užitkom poraja prikrajšanost, navajenost in na koncu zasvojenost. Nikoli ne pridemo na ciljno črto izpolnjenosti. Poleg tega pa prizadevanje za užitek protislovno zmanjšuje občutje užitka. Bolj kot se osredotočam na užitek, bolj se oddaljujem od svojega cilja, da bi bila srečna. In če se osredotočim v samo spolnost, ki je središčna točka tega članka – v njej doživljam manj užitka ali pa ta postane izredno nezanesljiv.
Namesto da bi torej zaploskala, kako pomembna je osrečujoča spolnost, ji lahko s takimi navodili za uporabo pomaham v slovo. Ne samo, da promovirani porabniški odnos ne zagotavlja osrečujoče spolnosti, temveč jo celo preprečuje, saj človeka narcistično usmerja vase in v njem razpihuje želje, ki ga ne bodo notranje izpolnile.

KAKŠEN PA BI BIL PRAVILEN ODGOVOR?
Pa vendar je tu spodletelo tudi nam – potrebujemo mesta, kjer se lahko tudi mladi kristjani iskreno in brez obsojanja pogovarjamo o spolnosti. Povsem se strinjam, da je ta pogovor iz naše krščanske družbe odgnan. Mesto je prazno in ga z največjo lahkoto zavzame nek simpatičen voditelj, ki prodaja povsem neuporabne, pa četudi privlačne ideje o tem, kaj nam bo prineslo srečo v spolnosti.

KAJ PA JE POT DO OSREČUJOČE SPOLNOSTI?
Zelo preprosto: logika daru. Osrečujoča spolnost je sad povsem nasprotne logike, kot je logika porabništva – to je logika daru.
Na prvem mestu nas logika daru vabi, da smo hvaležnosti za to, kdo smo, takšni, kot smo. Bolj kot bomo hvaležni za to, kdo smo, manj bomo dovzetni za izpraznjujoče vedenje v iskanju potrditve. Občutek, da smo okej takšni, kot smo, nas bo manj gnal k temu, da se moramo polniti z občutki užitka, ki dajejo le začasno zadovoljitev.
Dinamiko daru lahko povzamemo v treh besedah:

• prejmem – hvaležen sem za to, kar sem prejel, in da je to zastonjski dar nekoga
• sprejmem – občutim ljubezen, ki je navdihnila tega, od katerega sem dar prejel, in se me dotakne
• dam – želim odgovoriti z ljubeznijo

Ko to »prevedemo« na spolnost, dobimo protistrup porabniški spolnosti. Takšna spolnost postane osrečujoča in krepi razmerje, namesto da bi ga razdirala, ter na koncu koncev vodi v občutek sreče – tiste prave, ki jo začutimo kot izpolnjenost.

HREN, Agata (televizijski odmev), Ognjišče (4) 2022, str. 80-81.

Dobra dva meseca po izidu knjige Od petrolejke do iPada je 12. februarja 2015 umrl njen pisec Dušan Jakomin, tržaški duhovnik in kulturni delavec. Med številnimi odzivi na knjigo je tudi zapis pisatelja Borisa Pahorja. V spomin duhovniku Dušanu Jakominu, ki je naši založbi zaupal izdajo svojega zadnjega dela, Pahorjev zapis objavljamo v celoti.

Konec decembra, ko sem se odpravljal iz Trsta, da se nekje ločim in zberem še zadnje strani zapiskov iz leta 2013, sem našel v nabiralniku izvod dela Od petrolejke do iPada z dodanim lističem ‘v oceno’. Knjigo monsignorja Dušana Jakomina v oceno? A o takem delu mora vendar izraziti svoje mnenje človek, ki je na tekočem o verskem življenju pri nas ter o osebnosti, ki je v cerkvenem življenju zavzemala in zavzema pomembno mesto. K tem resnim ugovorom je treba upoštevati, da 220 strani velikega formata in raznolikih poglavij zahteva skrbno aplikacijo in zanje naklonjenega časa na razpolago.
Ta čas pa ne more biti na razpolago, če je vnaprej odmerjen za zbirko celoletnih zapiskov, ki morajo biti oddani založbi. Dvoje pričevanj obenem, eno že natisnjeno, torej na razpolago, drugo namenjeno založniku, to se pravi v tiskarno! Pravica torej zahteva, da se ukvarjaš z obema. Tudi zato, ker oba pričevalca začenjata svoji zavestni poti ob petrolejki.
Sklenjeno: mesec dni v Radencih od jutranjega prebujanja, leže, do zajtrka – pripoved z začetkom ob petrolejki v Istri, potem cel dan ob pisalnem stroju, zapiskom avtorja, ki je pisal domače naloge ob petrolejki v podpritličju hiše nedaleč od tržaškega Narodnega doma. Vsekakor pa je prav, da se že od tega začetka pove, da sta bili poti, ki sta vodili od revnega začetka v današnji dan kakor posejani z jeklenimi žeblji na dnu kraških jam. Zato je ta knjiga, kakor večina primorskih knjig, na eni strani odslikava preteklih težav, na drugi pa uresničitev stare modrosti per aspera ad astra – skozi težave do nebes.
Gre za pričevanje, je bilo rečeno, a to na nenavaden način, tako, da je avtor pripovedovalec z esejističnimi odlomki, s čimer doseže, da ni dolgočasen, ampak, nasprotno, bralca pritegne s svojim načinom prehajanja od argumenta do argumenta.
Glede tega bi navedel, čeprav bi omenil tudi samega sebe, citat.
Gre za pomemben podatek, da je francoska prevajalka Andree Luck Gave, ki se je aprila lani udeležila srečanja Pahorijana, povedala, da je literarni kritik Guy Fontaine v predstavitvi priročnika zgodovine evropske književnosti zapisal, da je novi pojav pisanja avtobiografije pripisati Sloveniji s Pahorjevo Nekropolo. Ob taki novici čutim seveda zadoščenje, toliko bolj, ko imam po Nekropoli drugih pet knjig, v katerih so poleg osebnih doživetij še drugi zapisi. No, Dušan Jakomin se je tudi odločil za nekaj podobnega, samo da namesto uporabe datumov se je odločil za posamezna poglavja z ločenimi naslovi. Tako bralec in bralka lahko izbereta, kaj bosta spet brala. In posamezni spisi imajo različno dolžino. Na primer, tekst z naslovom V Rimu pri škofu Alojziju Fogarju, ima sedem vrstic, od katerih pa je ena pomembna: “Imam dokumente, ki bi lahko spravili marsikaterega monsignorja v zadrego.”
Zato je tudi knjiga Dušana Jakomina dosti več kot pripoved o razvoju njegovega življenja, saj začenši pri ubogi petrolejki revne istrske družine obravnava zapleteni potek cerkveno-duhovnega razvoja naše narodne skupnosti v vseh fazah glede različnosti njenih sestavin. V tem smislu se je avtorju posrečilo z osebno udeležbo približati položaj cerkvene podobe v istrskem podeželju tako tržaškemu kot goriškemu področju, kot je to storila po drugi svetovni vojski beneška duhovščina.
Seveda, Dušan Jakomin vse podaja v prvi osebi in seveda s svojimi sodbami, treba pa mu je priznati, da če je dosegel status, v katerem je, gre zahvala na eni strani temu, da je nastopal kot homo novus, ki je prišel iz odmaknjenega kraja, na drugi pa gre zasluga avtorjevemu daru izrednih in poglobljenih človeško-diplomatskih sposobnosti.

PAHOR, Boris, Ob doživetem zadoščenju (Odmev). Ognjišče (3) 2015, str. 97.