Ob doživetem zadoščenju

Dobra dva meseca po izidu knjige Od petrolejke do iPada je 12. februarja 2015 umrl njen pisec Dušan Jakomin, tržaški duhovnik in kulturni delavec. Med številnimi odzivi na knjigo je tudi zapis pisatelja Borisa Pahorja. V spomin duhovniku Dušanu Jakominu, ki je naši založbi zaupal izdajo svojega zadnjega dela, Pahorjev zapis objavljamo v celoti.

Konec decembra, ko sem se odpravljal iz Trsta, da se nekje ločim in zberem še zadnje strani zapiskov iz leta 2013, sem našel v nabiralniku izvod dela Od petrolejke do iPada z dodanim lističem ‘v oceno’. Knjigo monsignorja Dušana Jakomina v oceno? A o takem delu mora vendar izraziti svoje mnenje človek, ki je na tekočem o verskem življenju pri nas ter o osebnosti, ki je v cerkvenem življenju zavzemala in zavzema pomembno mesto. K tem resnim ugovorom je treba upoštevati, da 220 strani velikega formata in raznolikih poglavij zahteva skrbno aplikacijo in zanje naklonjenega časa na razpolago.
Ta čas pa ne more biti na razpolago, če je vnaprej odmerjen za zbirko celoletnih zapiskov, ki morajo biti oddani založbi. Dvoje pričevanj obenem, eno že natisnjeno, torej na razpolago, drugo namenjeno založniku, to se pravi v tiskarno! Pravica torej zahteva, da se ukvarjaš z obema. Tudi zato, ker oba pričevalca začenjata svoji zavestni poti ob petrolejki.
Sklenjeno: mesec dni v Radencih od jutranjega prebujanja, leže, do zajtrka – pripoved z začetkom ob petrolejki v Istri, potem cel dan ob pisalnem stroju, zapiskom avtorja, ki je pisal domače naloge ob petrolejki v podpritličju hiše nedaleč od tržaškega Narodnega doma. Vsekakor pa je prav, da se že od tega začetka pove, da sta bili poti, ki sta vodili od revnega začetka v današnji dan kakor posejani z jeklenimi žeblji na dnu kraških jam. Zato je ta knjiga, kakor večina primorskih knjig, na eni strani odslikava preteklih težav, na drugi pa uresničitev stare modrosti per aspera ad astra – skozi težave do nebes.
Gre za pričevanje, je bilo rečeno, a to na nenavaden način, tako, da je avtor pripovedovalec z esejističnimi odlomki, s čimer doseže, da ni dolgočasen, ampak, nasprotno, bralca pritegne s svojim načinom prehajanja od argumenta do argumenta.
Glede tega bi navedel, čeprav bi omenil tudi samega sebe, citat.
Gre za pomemben podatek, da je francoska prevajalka Andree Luck Gave, ki se je aprila lani udeležila srečanja Pahorijana, povedala, da je literarni kritik Guy Fontaine v predstavitvi priročnika zgodovine evropske književnosti zapisal, da je novi pojav pisanja avtobiografije pripisati Sloveniji s Pahorjevo Nekropolo. Ob taki novici čutim seveda zadoščenje, toliko bolj, ko imam po Nekropoli drugih pet knjig, v katerih so poleg osebnih doživetij še drugi zapisi. No, Dušan Jakomin se je tudi odločil za nekaj podobnega, samo da namesto uporabe datumov se je odločil za posamezna poglavja z ločenimi naslovi. Tako bralec in bralka lahko izbereta, kaj bosta spet brala. In posamezni spisi imajo različno dolžino. Na primer, tekst z naslovom V Rimu pri škofu Alojziju Fogarju, ima sedem vrstic, od katerih pa je ena pomembna: “Imam dokumente, ki bi lahko spravili marsikaterega monsignorja v zadrego.”
Zato je tudi knjiga Dušana Jakomina dosti več kot pripoved o razvoju njegovega življenja, saj začenši pri ubogi petrolejki revne istrske družine obravnava zapleteni potek cerkveno-duhovnega razvoja naše narodne skupnosti v vseh fazah glede različnosti njenih sestavin. V tem smislu se je avtorju posrečilo z osebno udeležbo približati položaj cerkvene podobe v istrskem podeželju tako tržaškemu kot goriškemu področju, kot je to storila po drugi svetovni vojski beneška duhovščina.
Seveda, Dušan Jakomin vse podaja v prvi osebi in seveda s svojimi sodbami, treba pa mu je priznati, da če je dosegel status, v katerem je, gre zahvala na eni strani temu, da je nastopal kot homo novus, ki je prišel iz odmaknjenega kraja, na drugi pa gre zasluga avtorjevemu daru izrednih in poglobljenih človeško-diplomatskih sposobnosti.

PAHOR, Boris, Ob doživetem zadoščenju (Odmev). Ognjišče (3) 2015, str. 97.