Tokrat se bova z dr. Gabrielom Kavčičem dotaknila tudi določenih realizacij teh spolnih identitet v družbi, kaj to konkretno pomeni za nas kot družbo in kje vse lahko pričakujemo spremembe.

- Prva vprašanja, ki si jih moramo v zvezi s tem zastaviti, so, kaj je pravo, resnično, naravno, in kaj je nekako vsiljen konstrukt, izraba situacij, jezikovni element. Danes je že težko uporabiti izraz moško oz. žensko delo, biti pravi moški, mož, oče, biti prava ženska, žena, mama ... V tem primeru vidimo, kako teorije spolnih identitet vplivajo na družbo kot celoto, ki se skorajda boji uporabljati nekatere izraze, da ne bi kdo koga obsojal in označeval za homofoba, nazadnjakarja …
Poudariti želim, da je v teh razpravah treba ločiti med osebnim (lahko rečeva tudi pastoralnim) nivojem in ideološkim nivojem. Na eni strani so ljudje, ki imajo težave s svojo identiteto, na drugi pa je tako imenovana woke ideologija, ki te ljudi, ki imajo disforije in težave, uporabi, zlorabi kot sredstvo za povsem druge ideje. In te ideje se spreminjajo. O tem sva že govorila, ko sva omenjala, da gre za podaljške revolucije. Med tema vidikoma je treba dobro ločiti, kdaj gre za katero področje. Na eni strani imamo človeka, ki ima v sebi neko disforijo in se dejansko ne počuti v redu ne v sebi, ne v družbi, ne v družini, ne v Cerkvi, na drugi strani pa so ljudje in organizacije, ki tega človeka podprejo, a nimajo pravega razloga in namena pomagati. Ko ta ideološki nivo preveč naraste, ko se v njem najdejo dobesedno norci, ki dejanske težave ljudi instrumentalizirajo, pridemo do popolnoma nesmiselnih zadev.
Slovenska družba je tega v dobršni meri še obvarovana, ker imamo splošno razumevanje še vedno dovolj dobro postavljeno. Pri tem je treba z veliko mirnosti reči, da bo zdrava družba, ki želi napredovati in imeti trdne temelje, napredovala samo, če se bo držala osnov, ki zagotavljajo napredek. To pa gotovo ni čim več ekscesnih skupin in posameznikov, ni v tem, da imamo čim več nesrečnikov, ki mislijo, da niso v pravem telesu – o tem sem govoril že zadnjič –, ampak da gradimo zdravo jedrno družbo. Vsem tistim, ki imajo težave, pa kot družba pomagajmo na pravi način, ne pa jih izkoriščajmo za dosego ideoloških ali revolucionarnih ciljev.

Danes se Cerkev – ki si jo organizacije in ateisti vedno znova privoščijo in jo blatijo z besedami, da uči pravljice – kot ena redkih samostojnih organizacij bori proti pravljicam glede spolnih identitet in s tem povezanih razlag. Mnogi nas obtožujejo, da ne učimo znanosti – a smo zdaj edini, ki uporabljamo znanstvene trditve in dognanja, da razlagamo dejstva glede teorije spola in znanstvene osnove antropologije človeka. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako tragično, da do tega prihaja.

- Ali je upravičen, strah, da se bomo zaradi uvidevnosti, strahu in nerazjasnjenih pojmov odpovedali resnici, znanosti, odpovedali pomembnosti razlik med spoloma in pristali na, kot rečeno, pravljice?
Nevarnost je v utišanem narodu. Toda ko gledamo stvari po svetu, za zdaj ni tako. Tudi če država sprejme še tako stroge, čudne in neumne zakone glede sovražnega govora, se govora množice, govora večine, ne da utišati.
Sicer pa ne vemo, kaj bo prinesel čas; mogoče je vse in ne delam si utvar glede možnosti, da bo šlo vse skupaj v zelo napačno smer. Predstavljam si, da je najslabši scenarij nekaj takega, kar je slovenski narod že preživel, ko je stoletja ohranjal svojo identiteto pod tujo oblastjo ter vztrajal v svojem slovenstvu in svoji veri, ko se je ravno zaradi vere tolklo po njem. Imamo veliko primerov, ko so ljudje tudi v zelo nevarnih in krutih režimih vztrajali pri tistem, kar je bilo prav. Domače ognjišče in zdravo družinsko jedro marsikaj od tega preživi.
Prepričan pa sem v Božjo previdnost in Božjo prisotnost. Z razdalje je jasno, da na dolgi rok stvari vodi Bog. Ni prepuščeno naključjem in človekovi popolni samovolji. Hkrati sem, kot sem že dejal, prepričan, da bodo starši še vedno vzgajali svoje otroke v skladu s svojimi vrednotami, ne glede na zakone in šolske predmetnike. Prišlo bo celo do tega, da bolj kot se bo s temi vsebinami pritiskalo, večji odpor se bo vzpostavil.

- Po svoje smešno, pa vendar skrajno resno težavo predstavljajo pritiski in zahteve po nevtralnih toaletah, se pravi brez ločevanja po spolu. Hkrati s tem se v športu dogaja, da se predvsem rojeni moški, ki spremenijo svoj spol v ženskega, začnejo udejstvovati v ženskih športih in seveda prevladovati.
To sta dve konkretizaciji teorije spola v družbi, ki pa sporočata nekaj bistvenega in ob katerih se postavlja vprašanje, kako daleč bomo še dovolili, da bo to rušilo zdrave temelje družbe.
Znova gre za vsebine, ki nosijo v sebi osnove paradoksa. Če kdo želi nevtralne toalete, naj jih ima, vendar naj naredijo eno novo toaleto, ki bo res nevtralna. Za ostala dva prostora se namreč točno ve, v katerega smo do sedaj in bomo še naprej hodili moški, in v katerega ženske. Čeprav se ta debata zdi trivialna, nosi v sebi zelo konkretne korenine nepravičnosti in nepoštenosti.
Na enak način lahko razložimo tudi prehajanje moških in žensk v športu. Tukaj bi družba morala ustaviti konje, tudi športne zveze in organizacije bi morale postaviti jasne meje, saj sicer prihaja do uničevanja ženskega športa.

- Po eni strani omenjava nevtralnost spolov, po drugi strani uničevanje ženskega športa – nekaj, kar ni ravno v prid teoriji feminizma …
Od leta 1968 smo imeli štiri valove feminizma in v desetletjih od spolne revolucije naprej smo ženske pravice vpeljevali, jih širili, reševali – skratka, v dobrem smislu je šlo vse v več pravic za ženske. Sedaj pa smo v situaciji, ko prihaja celo že do nazadovanja ženskih pravic.
Kajti ali ni nazadovanje ženskih pravic, ko ženska ne more zmagati v lastni športni panogi, ker jo vedno premaga sotekmovalec, ki pa lahko tekmuje kot ženska zaradi sprememb na področju teorije spolov? To je nazadovanje. Po 60 letih naporov za širjenje ženskih pravic, za njihovo enakopravnost in dostojanstvo, smo na nekem sicer majhnem, vendar zelo konkretnem področju prišli do nazadovanja teh pravic.
Enako se dogaja z ženskimi kvotami. Tudi na tem področju gre za nazadovanje ženskih pravic, saj sposobna ženska nikoli ne bo zares vedela, ali je do nekega položaja, službe ali vodilnega mesta prišla zaradi svoje sposobnosti ali zaradi tega, ker je ženska. Je potem ideja izenačevanja zastopanosti v družbi res dobra in se moramo z njo nujno strinjati?
In tole misel lahko razvijamo še dlje. Če v ta trenutek pogovora vključiva ideologijo kvir (queer) iz zadnje debate, ki zagovarja nepomembnost pripadnosti spolu, torej da sploh ni pomembno, ali si moški ali ženska, smo spet v paradoksu in si moramo končno odgovoriti – je ali ni pomembno, katerega spola si? Če ni pomembno, potem nima smisla uvajati ženske kvote. Če pa je spol pomemben, potem je ta ideologija brezpredmetna.
Naj dodam še primer ge. Tine Gaber. Gospa ima določen vpliv v družbi, a ne zaradi svoje sposobnosti, odgovornosti ali dosežkov, ki bi jo potrdili kot relevantno osebo v družbi, ki ji je prav prisluhniti, ampak samo zato, ker je ženska in trenutno drži pod roko moškega na položaju. Če to ni nasprotje feminizma, potem res ne vem, kaj bi opredelili kot tako nasprotje.

- Stopili smo v novo šolsko leto. Po sprejetju novega Družinskega zakonika so predvidene tudi spremembe na področju uvajanja teh vsebin v šole – kaj lahko pričakujemo in kako naj starši v teh primerih ravnamo?
Starši imate ogromno dela in zadolžitev. Čas, v katerem živimo, je po svoje težak, neizprosen do staršev že iz naslova odgovornosti in nalog, ki jih posamezniki izvajajo mimo tega, da so starši. Kljub temu sledi apel, spodbuda, da morate starši prevzeti pobudo in spremljati, poizvedovati, slediti, kaj se na šolah dogaja. Slovenci smo navajeni tipičnega socialističnega šolstva, kjer se odgovornost prelaga na državo in na šolo. Iz tega razloga smo ljudje izpustili iz rok kakršno koli kontrolo ali nadzor nad dogajanjem v šolah. To ne pomeni, da posegajmo v avtonomijo šole, torej v pedagoške, strokovne in vsebinske poudarke posameznega predmeta. Smo pa dolžni in imamo pravico vedeti, kaj in kako se izobražuje ter predvsem tudi vzgaja v šoli, sploh če se na tem področju ponujajo ali predavajo vsebine, ki so v nasprotju z vzgojnimi vrednotami staršev.
Ne smemo pristati na to, da je delovanje šole na tem področju kot dobro naoljen stroj, ki deluje po principu okrožnic in poslanic s strani ministrstva ali zavodov, kjer lahko piše in se svetuje marsikaj, nas pa to ne bi zanimalo. Zato velja spodbuda staršem, naj se vključijo v svete staršev, se informirajo ter spremljajo, kaj se izvaja in ponuja poleg rednega pouka. Na tem mestu bom uporabil besede Mojce Belcl Magdič, ki pravi, da lepše kot zveni ime neke delavnice ali vsebine, ki se bo na šoli izvajala, bolj se nam morajo prižgati alarmi, saj gre verjetno za podajanje vsebin o spolni identiteti in teoriji spolov. Zato bodite pozorni na vse delavnice in dogodke v šoli, kjer je govora o boljši družbi, bolj odprti družbi, bolj demokratični družbi – to so parole, ki so slišati všečne, v sebi pa lahko skrivajo veliko nevarnosti.

- Kako ravnati, ko bodo te vsebine servirane v šolah med poukom brez naše vednosti in bomo starši pred izzivom, kako o ideologiji spola spregovoriti doma? Ali starši vemo dovolj o teh področjih – o teoriji spola, postopkih spremembe spola, hormonskih zaviralcih, delovanju teh ideologij in načinih prigovarjanju k tovrstnemu raziskovanju lastne identitete?
Iz dinamike družinskega življenja – pa se zavedam, da o tem kot duhovnik mogoče težje govorim, čeprav po pogovorih z dijaki in starši mislim, da imam vseeno dober vpogled v interakcije – je ravno pri najstnikih, mlajših mladostnikih težko na dnevni ravni vzpostaviti takšen stik, da bi stekla tudi komunikacija o tem, kaj se je dogajalo v šoli. Pogosto se vse skupaj konča, še preden se je začelo.
»Kako je bilo v šoli?«
»V redu.«
Na tem področju ne bi dajal nasvetov, dobro pa je biti pozoren na komunikacijo, nelagodje, celo stisko, ki jo lahko šolarji prinesejo domov.
Sicer pa zelo spodbujam, da ne tiščimo glave v pesek in se do določene mere izobrazimo o stvareh, ki so okoli nas. Zavedam se, da smo kot družba naveličani teh tem, pa je vseeno treba imeti določene pojme razčiščene.
Tudi najini pogovori so droben prispevek k razjasnjevanju pojmov, da se opozarja na pasti ter se spodbuja k sprejemanju, kjer je treba sprejemati in pomagati, ne pa človeka samo potrjevati v njegovi stiski, ki se izraža skozi identitetne krize. V slovenščini je dovolj gradiva o teh temah, samo v roke je treba vzeti Ognjišče, kakšen drug medij, poiskati v spletnem brskalniku organizacije, ki delajo dobro na tem področju. Na sploh bi rekel, da se katoliški mediji trudijo teh vprašanj lotevati umirjeno, zdravo, argumentirano in informativno, na način, da se da razumeti širšo sliko, in tudi, kako razumeti konkretne situacije. In če zaključim z mislijo za starše, naj se zavedajo, da otroci potrebujejo varno okolje, kjer se bodo čutili sprejete in bodo lahko sprejeli tudi sami sebe – v nasprotnem primeru, ko gre za beganje v sprejemanju in iskanju lastne identitete, je največja nevarnost, da se srečajo z aktivisti in teorijami, ki jim bodo zaradi lastnih problemov to stisko sprejemanja in iskanja svoje identitete samo še poglobili.

pogovarjal se je: M. Erjavec, Dileme bioetike, v: Ognjišče 9 (2023), 29-31.

V dosedanjih pogovorih z dr. Gabrielom Kavčičem smo se dotaknili že različnih področij bioetike, ki zelo konkretno določajo in sooblikujejo naš čas. Gre za tematike vse od spočetja, uravnavanja rojstev, do celotne palete dogajanj v času življenja ter vprašanj v povezavi s smrtjo in umiranjem. Skozi pogovore ugotavljava, kako zaradi hitrega razvoja tehnologij, znanosti in tudi manipulacij z naravo in družbo prihaja do grobih posegov v vrednoto življenja v številnih oblikah in situacijah, vse pod razlago posameznikove absolutne svobode.
Današnja tema pogovora je v paleti bioetičnih vprašanj spet ena bolj delikatnih. Bolečih. Nerazumljivih. Pogovor se je tokrat ustavil ob vprašanju samomorilnosti.

- Kdaj in od kod se je pojavil pojem svetosti življenja kot nečesa, nad čimer sicer nimamo absolutne avtonomije, in je tako obveljalo načelo, da si življenja ne smemo vzeti sami? Greva po razlago precej v Staro zavezo, do Mojzesa in govora na gori? Do Jezusove zapovedi ljubezni do Boga, sebe in bližnjega?
Da človek ne sme posegati po svojem življenju, je bilo zmeraj splošno sprejeto dejstvo. Nekaj logičnega in jasnega. O tem se ni bistveno razpravljalo. Več težav v povezavi s poseganjem v človeško življenje je bilo skozi zgodovino na ravni vprašanja, kdaj smemo poseči po življenju drugega. Popolno prepoved smrtne kazni imamo recimo v Katekizmu katoliške Cerkve šele zadnji dve leti. To jasno kaže, da se je vprašanje jemanja človekovega življenja skozi zgodovino in tudi skozi današnji moderni čas spreminjalo. Za končanje lastnega življenja pa so bile ločnice vedno jasne oziroma bolje rečeno tako jasne, da se o tej temi niti ni toliko razpravljalo. Enostavno se je samomorilno dejanje obsojalo.
Zgodovinski pogled nas mora z religioznega vidika gotovo najprej peljati k Mojzesu. Biblično razumevanje odnosa do lastnega življenja je jasno in izhaja predvsem iz Mojzesove postave ter široko razumljene zapovedi ne ubijaj. Ob tem samo kratek dodatek: ta zapoved je odpirala tudi vprašanje, če koga drugega pa lahko ubijem … Vemo, kako je Stara zaveza predvidevala varovanje življenja v lastnem narodu, in kot je tudi zapisano pri Mojzesu: »Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj« (2 Mz 23,7). Na ostala življenja izven lastnega naroda se je gledalo drugače.
O samomorih zasledimo določene razlage pri cerkvenih očetih, recimo pri Tomažu Akvinskem. Glavna prelomnica v razumevanju in posledično obravnavanju samomorilnosti se zgodi pri Freudu in njegovi psihoanalizi. Z njegovimi spoznanji smo začeli razumeti, da so v človeku zelo različne silnice in da se posameznik lahko znajde v različnih bolezenskih stanjih ter psihičnih motnjah. To spoznanje je spremenilo pogled na samomor.
Na splošno lahko rečeva, da je bilo v zgodovini to področje do določene mere bolj v ozadju, saj se je smatralo, da so stvari jasne, in se je vedelo, da streči po lastnem življenju ne predstavlja nič pozitivnega ali dobrega. Sprememba se zgodi v modernem času, ko se je zaradi razvoja in določenega stila življenja samomorilnost zelo močno pojavila v zahodnih in razvitih državah.

- Gledano biblično je velikokrat zaslediti trditev, da je Bog gospodar našega življenja. Kako razumeti to trditev in kakšno razsežnost prinaša v razumevanje našega odnosa do življenja?
Bistveno je razumeti, da je po naši teologiji življenje vedno dar od Boga. Se pa hkrati zavedam problema današnjega časa, ko je zelo težko za razlago teh pojmov uporabljati teološke argumente izven teologije. Različnim ljudem so blizu različni načini razmišljanja, in če nekomu pojem Boga kot darovalca življenja ni blizu, če nekdo ni veren, potem tega ne razume ali na takšno trditev ne pristaja. To je gotovo komunikacijska težava današnjega časa.
Teološki argument pa zaradi tega ni nič manj jasen. V Katekizmu katoliške Cerkve piše: »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.«

- Današnjemu človeku lahko tak zapis deluje precej gospodovalen. Vendar je treba biti pozoren na izhodišče, ki pravi, da je življenje vedno dar.
Sodobnemu človeku je morda težko sprejeti, da je pravzaprav poklican v življenje kot dar, kjer bi bil podložen Bogu … To je nekako v nasprotju z njegovim dojemanjem svobode.
Vprašanje prepoznavanja Boga kot gospodarja našega življenja je podvrženo vprašanju, komu smo podvrženi mi – ali priznavamo avtonomijo Boga in smo mu podvrženi ali priznavamo samo lastno avtonomijo in smo mi merilo vsega? Če nekdo izhaja izključno iz avtonomije človeka, potem je možno karkoli.
Ta karkoli se izraža v vseh možnih ekstremih današnjega človeka, kajti ko se odrečemo gospodujoči vlogi Boga nad našim življenjem v smislu prvotne logike, da smo in da je vsakemu od nas to življenje podarjeno, potem imamo težave. To je problem zahodne družbe, v kateri so tudi ti osnovni postulati razvrednoteni. Rezultat takega ravnanja in razlage človeka pripelje do eksperimentiranja z lastnimi geni, spolom, biologijo – začenja spreminjati samega sebe. Naslednji korak, da želi samega sebe pod določenimi pogoji, ki jih postavi sam, tudi ukiniti.
Kar je krščanstvo videlo in vidi kot največji dar, to nekateri vidijo kot še en element samoodločanja in avtonomije. Ko začnemo na celotno življenje gledati s te plati, pa že trčimo ob aktualno razpravo samomora s pomočjo. Mi vedno izhajamo iz dejstva, da je življenje dar, ne glede na to, za kakšno življenje – zelo nevarno je govoriti o kvaliteti življenja – gre, nekdo drug pa izhaja iz lastne avtonomije.
In avtonomijo smo pripeljali čez vse meje in tako daleč, da nekateri sami sebe razumejo kot nekoga, ki ni želel biti rojen in poklican v življenje. Pritožujejo se, zakaj so sploh bili rojeni in zakaj so na svetu, ker tega ne želijo in ker si razlagajo, da je njihova pravica ne biti rojen in poklican v življenje. In da nočejo biti del človeštva. To je pač popoln nesmisel.

- Eno so verski argumenti in razlogi, zakaj si ne streči po življenju. Kateri pa so splošni, občečloveški argumenti, da je pojem samomora sprejet kot negativno dejanje?
Naštel bi vsaj tri argumente, s katerimi lahko samomorilnost razlagamo kot negativno in nezaželeno dejanje.
Prvo je tipično krščansko izhodišče, ki sva ga ravno opisala in razložila vlogo Boga kot gospodarja nad našim življenjem.
Druga argumenta sta obča, torej splošna in sprejemljiva tudi za ateiste. Najprej argument, da je samomor v svojem bistvu skrajno neracionalno dejanje. Nasprotuje splošnemu človeškemu nagonu po samoohranitvi. Človek, ki zavestno izbere smrt, izbere nekaj, kar ne ponuja ničesar, kar bi človeka izgrajevalo. V ozadju vsakega dejanja, ki ga človek stori, je želja, da bi rad dosegel nekaj dobrega. Še tisti, ki nekaj ukrade, ukrade zato, ker misli, da bo od tega nekaj imel. Se pravi, da se še greh stori zato, ker bi človek rad imel nekaj od tega. Kaj šele, če delamo nekaj dobrega, kar nas osebnostno izgrajuje. Pri samomoru tega ni. Pri samomoru ni ničesar nagrajujočega. Je dejanje, s katerim človek prekine vsako možnost, da bi na tem svetu še doživel kaj lepega. In tudi zato smo na tem svetu, tega se še ateisti zavedajo. Hudo pesimističen pogled na življenje je, da smo tukaj zato, da trpimo. Tega si seveda nihče ne želi.
Tretji argument, ki se ga vsi zelo dobro zavedamo, je, da je samomor dejanje, ki ne sodi v naše družbeno življenje, saj prinaša zelo težke posledice za družino, za družbeno življenje, prijatelje. Človek je vedno včlenjen v določene skupnosti – družina, sorodstvo, prijateljski krog, sošolci, sodelavci ... Ob dejanju samomora vse te skupnosti začutijo njegovo umanjkanje, izginotje, kar ima zelo močan vpliv na to skupnost. Takšno dejanje dobesedno razruši vezi, povezave, ki jih je nemogoče zapolniti, sploh pa ne na hitro. Lahko pa do samomorilnosti pride ravno zaradi pomanjkanja vključenosti, povezanosti. Človek se lahko čuti tako oddaljenega, osamljenega, izgubljenega, izključenega, da je ravno to razlog za samomorilsko dejanje.
Še dodaten vidik razumevanja povezanosti med samomorom in vezmi je, da samomor v določenem delu statistike ponuja zanimiv uvid, saj lahko opazimo, da se skozi daljše časovno obdobje generacij lahko ponavlja v isti družini. To sproža tudi vprašanja, če ne gre pri tem tudi za dedne povezave. Verjetno ne, lahko pa razumemo, kako takšno dejanje razruši vezi in kako globoko lahko zaznamuje celo nadaljnje generacije.

- K različnim oblikam samomora bova še prišla, za zdaj samo vprašanje o samomorilnem dejanju, ki ga pa posameznik lahko vidi kot lastno žrtev za druge; samomorilec se prepriča, da bi s svojim samomorilnim dejanjem druge dejansko odrešil, in se za to dejanje odloči po lastnem mnenju zaradi nekih višjih ciljev. Kako to razložiti?
Splošno pravilo v etiki pravi, da je treba razlikovati med dejanji, ki zasledujejo smrt zaradi smrti same, in zasledovanje smrti zaradi višjih ciljev, vendar je to seveda nevarna izjava. Izključno lastno smrt lahko predvidimo kot darovanje za višji cilj, nikoli pa smrti drugega. Zato je to treba preučevati od primera do primera – in da, možno je tudi v pozitivni luči govoriti o takšnih primerih. V splošnem bi moralo veljati, da sploh ne gre za zasledovanje smrti.
Naj navedem dva primera.
Drinske mučenke so izjemno zanimiv primer, saj so se pognale iz nadstropja v smrt, zato da bi ohranile svojo čistost. Vedele so, da so jih srbski vojaki hoteli posiliti. Te gospe si svoje smrti gotovo niso želele, vendar so jo raje izbrale, kot da bi prekršile svojo zaobljubo. Drugi tak primer je Maksimilijan Kolbe. On daruje svoje življenje za življenje nekoga drugega. Maksimilijan si ni želel smrti, vendar je bil v primernem trenutku pripravljen darovati življenje za življenje drugega, in to v vednosti, da bo v dar prejel večno življenje. Enak primer imamo tudi pri drinskih mučenkah, zato pri takšnih primerih ne govorimo o klasičnem samomoru, čeprav so se tako blažene redovnice kot sveti Maksimilijan na nek način pognali v smrt. Na prvi pogled je lahko videti kot samomor, vendar ne gre za to. Nekdo je izbral smrt, vendar smrt ni bila njegov cilj, ampak samo sredstvo za dosego cilja, ki pa ni bila smrt, temveč pridobitev večnega življenja skozi darovanje za drugega.
Naše človeško življenje ni zadnji cilj. Življenje je lahko tudi sredstvo in je lahko pod določenimi pogoji ne samomor, ampak herojstvo. To pa poznamo skozi celotno zgodovino.
Zato ne moremo v isto kategorijo dajati samomorilcev, ki so v imenu religije opremljeni z bombami, in jih obravnavati kot heroje, kajti njihov namen ni večno življenje nekoga drugega, ampak je njihov namen prizadejati čim več škode in smrti. S tem takšna dejanja padejo na lestvici etičnih dejanj na najnižjo točko, kamor spadajo najostudnejša dejanja.

- Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Ravno dobri nameni lahko nekoga vodijo k samomoru, in sicer po miselnem toku, kako bi nekdo rad drugemu prihranil bolečino, razočaranje … Se lahko v odločitvi za samomor človek dejansko prepriča, da bo s tem storil dobro delo?
Primeri, ki jih opisujete, bi še najbolj spadali med psihoze. Če bi tak človek prej vprašal za mnenje druge, bi po vsej verjetnosti zagnali vse alarme in se posvetili reševanju situacije in posameznika. Gre seveda za določene fiksacije, ki pa lahko človeka pripeljejo do samomora.
Fenomen samomorilnosti je resnično zelo zapleten in iz očitnih razlogov v mnogočem neraziskan. Vemo pa, da vsak samomor predstavlja svojevrstno atomsko bombo za skupnost. Vzemimo za primer samomor na kakšni šoli – celotna šolska skupnost si lahko nekaj let ne opomore od takšnega dejanja, zamenjati se morajo celotne generacije, da to izzveni.

 pogovarjal se je: M. Erjavec, Dileme bioetike, v: Ognjišče 4 (2024), 29-31.