Drage babice in dedki, prihaja vaš čas. Se sprašujete, zakaj vaš? Ker ste prav vi najboljši pomočniki sv. Nikolaja na zemlji in ker ste prav vi tisti, ki s svojimi izkušnjami, ki ste jih pridobili, ko ste hodili po različnih življenjskih poteh, ko ste se zmogli in znali vedno znova pobrati, v adventni čas svojim otrokom in vnukom prinašate zgled upanja in vere.

V času adventa bomo prižigali svečke na venčkih, in ko boste z otroki in vnuki skupaj molili, jim povejte zgodbe svojega življenja, ki jim bodo prinesle zgled vaše vere. Eno je moliti po obrazcih, nekaj čisto drugega pa je molitev, ki nas poveže v odnosih. To je molitev, ko si pogledamo v oči, ko začutimo bližino drug drugega, včasih nemir, včasih bolečino, včasih samo raztresenost, ko si vzamemo čas, da se lahko drug drugemu usedemo v srce. To je čas in prostor, ko lahko vi, starejši in modrejši od nas, z nami delite svojo izkušnjo žive vere in nam poveste, kaj pomeni živeti iz vere, vedno znova vstati in ne obupati, ter ko lahko pričujete z zgledom svojega življenja. To ne pomeni, da dajete navodila ali da grdo govorite o prejšnjih časih ali ljudeh, tudi ne pomeni, da obujate spomine na vse mogoče družinske spore in travmatična doživetja.

PRIČEVATI Z ZGLEDOM
Pričevati z zgledom vašega življenja pomeni, da poveste, da ste se pobrali, da ste molili, tudi ko je bilo težko, kje ste našli moč in vero, kako ste se pobrali, kako ste šli naprej. Kot bi nam danes ob adventnem vencu Marija pripovedovala svojo zgodbo: »Prišla sva do strme poti, težko mi je bilo, bolele so me noge, zdelo se mi je, da ne bom več mogla naprej, pa sem pobožala Jezusa v trebuščku in sem si rekla: seveda grem naprej, dragi moj otrok, ne bom te rodila sredi te puščave. Vstala sem in šla naprej. Res mi je bilo težko, ko ne pri prvih in ne pri desetih vratih ni bilo postelje za naju, a sem verjela, da če nas je Bog Oče pripeljal do sem, bo našel tudi prostor, kjer se boš ti, moj dragi otrok, lahko rodil.« Ali kot bi nam danes govoril zgodbo Jožef: »Sram me je bilo in krivega sem se počutil, da svoji ženi in otroku ne morem zagotoviti takšnega prostora, kot ga po mojih standardih potrebuje žena za dostojno rojstvo otroka. Ampak zato nisem preklinjal Boga. Nisem zavil v prvo gostilno in se napil. Tudi nisem kričal ali koga udaril, temveč sem v vsej bolečini ponižanja zaupal, da Bog Oče ve, kam nas pelje. Molil sem in molil ter v molitvi premagoval svojo nemoč. Zaslišal sem glas: Na tista vrata tam potrkaj. In tam si se rodil ti, dragi Sin. V hlevu – kamor jaz nikoli ne bi peljal noseče žene. Nikoli ne bi pomislil, da nas bo grela bližina živali in pastirskega ognja. Nikoli. To v moji moški logiki ni obstajalo. Toda Božja logika je drugačna od moje. In sem zaupal in šel naprej. Danes sem hvaležen.« To so zgodbe, ki veri dajejo konkretno življenje. Vi, dragi dedki in babice, jih imate mnogo.

Pet načel za popotnico:

• Dedki in babice, naučite nas molitve, ki nas povezuje.
• Dedki in babice, povejte nam, da je strma pot del življenja in da jo bomo zmogli.
• Dedki in babice, delite z nami toplino in čarobnost hrepenenja.
• Jaslice nam kažejo bistvo. Če družina ostane povezana, zunanje okoliščine niso zadnji odgovor.
• Povejte otrokom, da Miklavž prinese vsem in ne ločuje otrok na pridne in poredne.

SV. MIKLAVŽ IMA RAD PRIDNE IN POREDNE
Dragi dedki in babice, prihaja čas, ko bo vaše vnuke in vnukinje obiskal prijazen, sočuten, moder svetnik, ki je v življenju znal prisluhniti potrebam ljudi in jim priskočiti na pomoč: sv. Nikolaj. V času življenja je bil na razpolago ljudem in obiskuje nas še danes. Ker pa je danes veliko otrok, ki so potrebni toplega objema, nežnega pogleda, sočutne besede …, ima sv. Nikolaj na Zemlji svoje številne pomočnike. In kdo je primernejši za pomoč temu svetniku kot prav vi, dragi dedki in babice? Vi ste prav tako kot on za otroke zakladnica modrosti in znanja, nudite jim topel in nežen objem in vaše sočutne besede božajo njihova srca. Svet, v katerem odraščajo vaši vnuki in vnukinje, je Bogu hvala res čas brez vojne na naših tleh in brez lakote, v marsikaterem pogledu tudi čas izjemnega napredka in obilja. Pa vendar je to čas, ko so vaši otroci, starši vaših vnukov in vnukinj, pod izjemnimi pritiski, ki jih doživljajo v službah, kjer se od njih zahteva mnogo in še več, kjer si marsikatera mamica in očka težko vzameta bolniški dopust zase in za svoje otroke, kjer je tempo dogajanja hiter in so finančni pritiski na družine izjemno veliki. Zato vas, dedki in babice, sv. Nikolaj kliče na pomoč, da mu pomagate vsaj za hip ustaviti čas in pričarate čaroben, pravljični, s svetniško dobroto in Božjo lepoto ožarjen čas praznovanja miklavževanja ter naprej adventa in Božiča. Prav vi ste tisti, ki boste lahko v vaše domove prinesli vzdušje praznovanja, ko bo vse dišalo po cimetu in klinčkih, ko boste lahko skupaj z vnuki spet pekli najboljše medenjake na svetu. Saj veste, da bodo medenjaki, ki jih pečete in krasite skupaj z vnuki in vnukinjami, pustili sladko sled spomina otrokom še dolgo v njihovo odraslost in starost, ko bodo vaše recepte prenašali naprej na nove rodove. To so vonjave in okusi, ki jih bodo vaši otroci in vnuki nosili s sabo v svojih ustih, nosnicah in srcih, kamorkoli na svetu bodo šli. Ta čas, ko boste z njimi vsaj na videz za hip ustavili divji tempo, bo zanje za vse življenje ostal zapisan kot sveti čas. To je čas, ki sta si ga dedek in babica vzela samo zanje, da sta skupaj z njimi ustvarila vonjave doma in ljubezni. Kar jim boste dali v teh trenutkih, ne bodo samo sladki okusi vseh dobrot, ki jih boste skupaj pekli. Dali jim boste veliko več: zavedanje, da so dragoceni, edinstveni, brezpogojno ljubljeni (zato je tako zelo pomembno, da veste in da vsi vemo: sv. Nikolaj nosi darila tako pridnim kot porednim, in nikar ne uničimo teh trenutkov z vzgojnimi momenti, v katerih bi otrokom grozili, da jim Miklavž nič ne bo prinesel, če ne bodo naredili tega ali onega). S tem ko si boste vzeli čas, da boste skupaj z otroki pekli in krasili vaše domove, skupaj peli in se pripravljali na praznovanje božiča, jim boste privzgojili in za vedno vtisnili v srce, kaj zares pomeni praznovanje božiča: da se je Jezus rodil med nas, v naše odnose, zato da nam prinese dar brezpogojne Ljubezni. Vse to pomeni imeti družino in vse to pomeni imeti dom.

BOLEČINO OZDRAVITA UPANJE IN TOPLINA
Kaj pa tam, kjer so se družine razbile, kjer je bolezen, kjer je kdo umrl? Povsod tam, dragi dedki in babice, je vaša sočutna, neobsojajoča, odpuščajoča in ljubeča prisotnost obliž na rane in povsod tam niste le pomočniki sv. Nikolaja, ampak prinašate Jezusovo ljubezen.
Dotaknite se vseh ranjenih src s svojo ljubeznijo. Naj otroci, starši, vsi ranjeni in razboleni jokajo ob vas in vi z njimi, in potem ko se objeti potolažite, praznujte. Pripravite vzdušje praznovanja iz hvaležnosti, da ste vi lahko skupaj, da lahko pečete, kuhate, tudi kaj zapojete in okrasite vaše domove.

Tudi v teh ranjenih domovih naj zasije luč upanja. Prižgite ognje, lahko zunaj na vrtovih, notri v kaminih ali preprosto samo na svečah. Pomembno je, da gorijo pravi plameni, ki v temo prinašajo svetlobo in z njo luč upanja. Tam, kjer je temno in boli, še toliko bolj.

C. Breznikar Ruparčič; M. Ruparčič, Ta mladi - ta stari, v: Ognjišče 12 (2023) 23-25.

Spomnim se, kako rada sem z babico za vse svete hodila po grobovih. Poznala je vse ljudi na pokopališču, vsaj tako se mi je zdelo, in vsi so poznali njo in poznali so še mojo mamo in teto in strica. Vsi so poznali vse, se mi je zdelo. Vsi so se bili veseli, ko so se srečali. Objemali so se, se rokovali, se smejali. Na marsikaterem pokopališču so nas otroke razvajali s pečenim kostanjem in sladkorno peno. »Cel praznik,« je vzklikalo otroško srce.

OBISK GROBOV POVEŽE VSE GENERACIJE
Za otroka je obisk grobov za vse svete veliko več kot samo obred in verska dolžnost. Zanj je obisk grobov predvsem družabni dogodek. Navadno se na pokopališču sreča velik del razširjene družine, ki se pred ali po obredih druži tudi pri enem od sorodnikov doma. Po dolgem času se otroci lahko na istem mestu družijo s sorodniki, ki jih vidijo bolj redko. Pogosto se obišče tudi grobove staršev dedkov in babic, torej otrokovih pradedkov in prababic, ki jih ni poznal ali pa se jih že bolj slabo spominja. Zelo pogosto so grobovi pradedkov in prababic v krajih, kjer sta kot otroka živela dedek in babica. Slike njunih pripovedovanj o dogodivščinah, ki sta jih kot otroka doživljala v teh krajih, sedaj živo stopijo pred otroke. Tam je sadovnjak, o katerem sta govorila, pa panj, iz katerega so izletavale čebele, ki se jih je dedek kot majhen fantek tako zelo bal, ter potok, iz katerega je babica kot majhna punčka reševala svojo mlajšo sestrico. Peljite jih na te kraje, dragi dedki in babice. Prav do tiste lipe, o kateri ste jim že govorili, do vaške šole, ki ste jo obiskovali, do griča, po katerem ste se z brati in sestrami tako radi spuščali s smučmi. Pripovedujte jim zgodbe svojega otroštva. Vse, česar se spomnite. Tudi težke stvari. O tem, kako ste si rešili življenje pred streli vojakov, tako da ste skočili v odprt grob med pogrebom.

Pa tudi o tem, kje ste zadnjič videli svojega očeta, preden so ga odpeljali. A vendarle naj vsem težkim in žalostnim spominom sledijo tisti bolj veseli. Če se ne spomnite drugega, povejte, kako ste spoznali njihovo babico, koliko češenj ste zanjo narabutali pri sosedu in kako ste ji nosili težko torbo do šole in nazaj.

DOŽIVETO PRIPOVEDOVANJE OTROKOM ODSTIRA SVET
Otroci si želijo poslušati vaše zgodbe. Zanima jih, kako ste živeli, ko ste bili stari toliko, kot so zdaj oni, kako je bilo živeti v času brez mobitelov, brez YouTuba in filmov na zahtevo. Zanima jih, boste videli. Velike oči vas bodo gledale široko odprte in ušesa vas bodo pozorno poslušala. Če imate doma fotografije iz tistih časov, jih prinesite s seboj. Postanite skupaj z otroki pravi mali raziskovalci zgodovine. Pojdite si ogledat, kje ste hodili v šolo, kam sta z ženo hodila na prve zmenke, kje sta se učila plesati. Se spomnita, draga dedi in babi, koliko lepega sta doživela v otroštvu? »Toda bilo je tudi veliko težkega. Težki časi so bili to,« slišim misli marsikoga. Res je. Veliko je bilo težkega. Tudi o tem lahko poveste otrokom. A naj to ne postane jedro praznika vseh svetih. Morda so bili med vašimi sorodniki ljudje, ki so vam povzročili veliko hudega. Zdaj je trenutek, da za svoje vnuke postanete zgled vere v odpuščanje. To ne pomeni, da do prednikov ne čutite več jeze in sovraštva. Prosite Boga Očeta, naj vam pomaga, da bodo težka čustva in spomini postajali znosnejši. Na to, kdaj spomini ne bodo več boleli in skeleli, nimate vpliva. Ostaja vam vera v moč molitve. Imate pa tudi moč, da svojim otrokom in vnukom date zgled, da kljub težkim izkušnjam življenja ohranjate vero v dobrega Boga Očeta in vero v dobro, ki je v ljudeh. Vi lahko poveste otrokom in vnukom, da je bilo težko, a ste zmogli iti naprej, v življenju najti dobre ljudi in delati dobro.

DEDKI IN BABICE STE VARUHI UPANJA
Praznik vseh svetih prinese tudi izjemno boleče zgodbe. Ste povzročili nesrečo, v kateri je kdo umrl? Pojdite tudi na njegov grob. Peljite s seboj svoje otroke in vnuke. Naj vedo vso resnico. Povejte jim, kako težka je bila vaša pot pod križem, kolikokrat ste padli pod njim v teži krivde, ki ste jo doživljali v sebi, da ste si morda želeli umreti, da niste vedeli, kako boste preživeli – in kako vam je dotik Božje ljubezni in milosti, Jezusova bližina, pomagal vstati izpod križa in iti naprej v življenje.
Če so vam umrli otroci, povejte vnukom tudi o tej bolečini. Še posebej, če so to očetje ali mame vaših vnukov. Jokajte skupaj. Pogrešajte jih skupaj. Vzemite v roke albume s fotografijami in se jih skupaj spominjajte. Pojdite na kraje, kjer ste se radi družili. Prinesite njihove igrače, obleke, knjige, ki so jih radi brali. Poslušajte pesmi, ki ste jih skupaj peli.

RESNICA NAS BO OSVOBODILA
Včasih družine, kjer so se zgodile hude izgube, cvrejo piščanca, delajo tatarske omake ... v tišini. Nihče nič ne reče. Da ne bomo s temi temami obremenili vnukov, manjših otrok. Tišina, v kateri vsak nosi svojo neizjokano in neizrečeno bolečino, je za vnuke veliko hujša kot izpovedana resnica. Sedeti za mizo s kepo v želodcu, ko nihče ne more jesti, je veliko huje kot sedeti za mizo, na kateri so fotografije tistih dragih rajnih, ki jih vsi tako zelo pogrešamo. Govoriti o lepih spominih, o pogrešanju, tudi jokati skupaj je odrešilno. »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi,« pravi Jezus v Matejevem evangeliju. Če je z nami on, so z nami tudi naši dragi rajni. V naših besedah. Spominih. Morda tudi kako drugače.
Praznik vseh svetih ni le priložnost, da obiščemo grobove, na njih tudi prižigamo sveče in polagamo čudovite cvetlične aranžmaje. Tudi to je pomembno. Zelo pomembno. Ko babice in vnuki skupaj pripravljate cvetlične aranžmaje, je to že mali praznik. Če pri tem pomagajo tudi dedki, je praznik še večji. Praznik sodelovanja in povezovanja. Prižiganje sveč je pomembno, pa četudi se komu zdi ekološko sporno. Ogenj sveče prinaša svetlobo v temo bolečine, rane in pogrešanja. Ogenj sveče prinaša toploto v zamrznjene odnose, ki so umrli skupaj z našimi rajnimi. Ogenj sveče prinaša upanje, da se lahko spet povežemo in zaživimo povezani z našimi rajnimi, ki so onkraj, v svetosti, ki nam je nedoumljiva in nepredstavljiva.
Praznik vseh svetih ni dan smrti in bolečine, ampak je praznik vseh naših rajnih, ki so živi onkraj v svetosti. Zato je praznik odnosov – med nami, ki smo tukaj, in njimi, ki so onkraj. Iz odnosov, ki smo jih imeli s tistimi, ki so pred nami odšli v svetost, lahko črpamo moč, pogum, ljubezen za odnose med nami, ki smo tukaj.

C. Breznikar Ruparčič; M. Ruparčič, Ta mladi - ta stari, v: Ognjišče 11 (2023) 23-25.