BOGU POSVEČENO ŽIVLJENJE PREPROSTEGA POLJEDELCA
Sv. Izidor Madridski je živel v zadnji tretjini 11. in prvi tretjini 12. stoletja (domnevno v letih ok. 1070–1130). Siromašni starši so ga vzgojili v globokem verskem duhu. Ko je odrastel, se je kot poljski delavec zaposlil na posestvu madridskega plemiča Janeza de Vergasa, kjer je ostal do smrti. Bil je delaven, odlikoval se je tudi v darežljivosti do ubogih in ljubezni do živali, še zlasti pa je izstopal po pobožnosti. Svetniško je živela tudi njegova žena Marija Toribia (de la Cabeza). Izidorja so častili najprej v Španiji, po kanonizaciji leta 1622 pa se je njegovo češčenje razširilo po katoliškem svetu. Postal je zavetnik kmečkega stanu in priprošnjik za dobro žetev.

POLJEDELSKO ORODJE IN ŽITO KOT PREPOZNAVNI ZNAMENJI
Izidor je postal priljubljen ljudski svetnik v času baroka. Njegove upodobitve so pogoste zlasti v kmečkem okolju. Umetniki ga prikazujejo bodisi v delovni bodisi nedeljski kmečki obleki, kot atribut pa mu dodajajo kmečko orodje, največkrat cepec, motiko ali rovnico, lopato, senene ali gnojne vile, grablje, včasih tudi plug in koso. Njegovo prepoznavno znamenje je tudi žitni snop ali zrnje, tu in tam pa ima pri sebi še bučo z vodo.
Johann Chrysostomus Vogl: Sv. Izidor (v atiki oltarja Sv. Notburga), 1737, nadž. c. sv. Martina, Laško. - Valentin Metzinger (stanje po preslikavi): Sv. Izidor, štirideseta leta 18. stol., ž. c. sv. Ane, Tunjice. - Franc Jelovšek: Sv. Izidor, 1744, ž. c. sv. Štefana, Ljubljana-Štepanja vas. - Janez Jurij Mersi: Sv. Izidor sejalec, oltar sv. Rešnje krvi, ok.  1760, ž. c. sv. Marjete, Kotlje.

Najpogostejši pripovedni motiv je upodobitev svetnika v krajini, ob cerkvi ali znamenju, kjer kleči in moli, angela v ozadju pa namesto njega orjeta njivo. Legenda pripoveduje, da je de Vergas Izidorja zaradi prizadevnosti povišal v nadhlapca, s tem pa ga je izpostavil zavisti sodelavcev, ki so ga začeli obrekovati, češ da zaradi molitve zanemarja delo. Da bi se prepričal o govoricah, ga je gospodar na skrivaj opazoval in začuden zagledal angela, ki sta s parom volov orala zemljo, medtem ko je Izidor molil.
Franc Jelovšek: Prenos trupla sv. Izidorja v madridsko cerkev sv. Andreja, ok. 1759–1761, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje (Rodica). - Franc Jelovšek: Poveličanje sv. Izidorja, ok. 1759–1761, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje (Rodica). - Sv. Izidor med povzdigovanjem, ok. 1764, ž. c. sv. Lenarta, Mozelj.
Drugi pripovedni prizori ovekovečajo svetnikovo dobrodelnost in čudodelnost, ko ga kažejo, kako na domu blagoslavlja in deli svojo jed s siromaki, krmi ptice ali s palico izbija vodo iz tal. Med čudeži po njegovi smrti je zanimiva zgodba o kralju Alfonzu Kastiljskem, kateremu je pripomogel do zmage nad mohamedanskimi Mavri, ker mu je v videnju pokazal skrivno pot do bojišča. Poveden je tudi prizor prenosa nestrohnjenega svetnikovega trupla (translatio) s pokopališča v cerkev sv. Andreja, v kateri je dobil grob štirideset let po smrti, po kanonizaciji pa tudi posebno kapelo (od leta 1769 počiva v njemu posvečeni, t. i. kolegiatni cerkvi).
Sv. Izidor največkrat nastopa v paru s sv. Notburgo, izjemoma tudi z ženo bl. Marijo Toribio, srečujemo pa ga tudi v družbi drugih kmečkih zavetnikov. Kot pridelovalec žita ima simbolično vlogo na oltarjih, posvečenih presveti evharistiji.

SV. IZIDOR NA SLOVENSKEM
Nosilcev imena Izidor je med Slovenci razmeroma malo. Na Slovenskem je svetnik patron ene same, tj. podružnične cerkve v Danah v župniji Stari trg pri Ložu, vendar pa njegovo slavo razglašajo številni oltarji in upodobitve, zlasti po cerkvah na podeželju.
Jožef Holzinger: Sv. Izidor, oltar sv. Rešnjega telesa, 1778, ž. c. sv. Martina, Kamnica. - Jožef Pavlin: Sv. Izidor, oltar sv. Antona Puščavnika, ok. 1900, bazilika Marije Pomagaj, Brezje. - Anton Cebej: Sv. Izidor, ok 1763, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje.

SV. IZIDOR SLIKARJA ANTONA CEBEJA
V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah je sv. Izidorju posvečena kapela (njen pendant je kapela sv. Notburge), ki jo je s prizori iz svetnikovega življenja, njegovih čudežev in poveličanja poslikal Franc Jelovšek, oljna podoba v oltarju, nastala okoli leta 1763, pa je delo Antona Cebeja (1722–po 1774), ki je poznobaročno slikarstvo razvil v smeri rokokoja. V kompoziciji se je oprl na Valentina Metzingerja. Svetnik v kmečki obleki kleči ob poti, ki pelje k cerkvi z visokim baročnim zvonikom na pročelju. Predse je odložil klobuk in vile, roki, v katerih drži rožni venec, je pobožno sklenil k molitvi, pogled pa strmo uprl v nebo, kjer so se odprla nebesa, iz katerih ob asistenci angelcev sijejo nanj žarki nadnaravne luči. Za Izidorjem se razteza ograjeno polje, na katerem orjeta zemljo dva angela: prvi na povodcu vodi vprežena vola, drugi drži plug. Krajino v ozadju zapirajo gore, nad njo se boči modro nebo z belimi oblaki. Prevladujejo zemeljske barve, ki jih poživljata žarka nebeška luč in rdeč svetnikov jopič. Umetnik je prepričljivo prikazal preprostost in pobožnost svetega moža, ki privablja gledalce s svojim zgledom.

DELO Z BOŽJIM BLAGOSLOVOM
Sv. Izidor je živel v notranji povezanosti z Bogom. Svoje delo je začenjal z molitvijo in ga ves čas posvečal Bogu. Spodbuja nas, naj naša vsakdanja opravila združujemo z molitvijo.

Lavrič, A., Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 5, str. 98.

POGUMNI VOJŠČAK IN VÉLIKI MUČENEC
Sv. Jurij se je rodil v 3. stoletju v Kapadokiji, umrl pa v času preganjanja kristjanov, domnevno leta 303 ali 305. Svetnikov življenjepis je ovit v številne legende, jedro sporočila pa ostaja njegov pogum v boju zoper zlo. Kot rimski vojaški častnik je pred oblastnikom neustrašno izpovedal krščansko vero in sprejel mučeniško smrt. Postal je simbol zmage krščanstva nad poganstvom, dobrega nad zlim. Spada med najbolj češčene svetnike krščanskega sveta. Več dežel in mest ga je izbralo za svojega zavetnika.
Sv. Jurij, ok. 1380, proštijska c. sv. Jurija, Ptuj. - Goriška delavnica (breška skupina): Sv. Jurij v boju z zmajem, ok. 1410–1420, p. c. sv. Lenarta, Breg pri Preddvoru. - Slikar iz delavnice mojstra Friderika Beljaškega: Sv. Jurij v boju z zmajem, ok. 1430, p. c. sv. Kancijana, Selo pri Žirovnici. - Beneški mojster: Sv. Jurij v boju z zmajem, slika na stropu iz 1626, ž. c. sv. Jurija, Piran.

SULICA, MEČ IN ZMAJ KOT PREPOZNAVNA ZNAMENJA
Sv. Jurija prepoznamo po bojevniški opravi in opremi. Običajno nosi oklep, pogosto tudi šlem, včasih ima pred seboj ščit, v rokah pa praviloma drži sulico, ki jo zabada v zmaja (izjemoma v kačo), redkeje meč, s katerim pošasti seka glavo. Tu pa tam ima na sulici obešeno belo zastavo z rdečim križem ali pa je ta naslikan na ščitu.
Svetnik je prikazan bodisi stoječ bodisi kot jezdec na belem konju. Največkrat je upodobljen v boju z zmajem v pokrajini, kjer vidimo v daljavi mesto, ki ga je zmaj ogrožal in terjal od njega krvni davek, zunaj mestnega obzidja na pečini klečečo princeso Marjetico, ki jo je žreb določil za žrtev, v ozadju pa včasih še kralja in kraljico, ki trepetata za svojo hčer. Jurij je pošast premagal in pokončal, rešil princeso in meščane in si za nagrado izgovoril, da so se vsi dali krstiti. Kot prototip krščanskega bojevnika in ideal viteških kreposti je v srednjem veku postal patron plemstva in viteških redov.
Poleg boja z zmajem pripovedni cikli najpogosteje kažejo prizore Jurijevega mučeništva, ki se začenja s priznanjem vere pred cesarjem in padcem malikov ob njegovem vstopu v Apolonov tempelj, nadaljuje pa z vrsto mučenj, od stiskanja s kamnito klado, žganja z baklami in drugih grozodejstev do obglavljenja. Prizori čudežev so redki.
Svetnik se rad uvršča v družbo svetih vojščakov, zanimivo ikonografsko vzporednico pa ima v nad­angelu Mihaelu, ki prav tako prebada zmaja. Od konca 14. stoletja ga srečujemo v skupini štirinajstih priprošnjikov v sili. Kot vitez nastopa tudi ob Mariji, zlasti kot branitelj (defensor) Brezmadežne.
Martino Altomonte: Sv. Jurij v boju z zmajem, 1715, križniška c. Marije Pomočnice, Ljubljana. - Angelo de Coster: Čudež sv. Jurija, 1705–1706, ž. c. sv. Jurija, Piran. - Giuglio Quaglio: Sv. Jurij v Apolonovem svetišču povzroči padec malikov, 1721–1723, stolna cerkev sv. Miklavža, Ljubljana. - Giuglio Quaglio: Mučeniška smrt sv. Jurija, 1721–1723, stolna cerkev sv. Miklavža, Ljubljana.

SV. JURIJ NA SLOVENSKEM
Osebe z imenom svetnika so na slovenskem ozemlju izpričane že od 9. stoletja naprej. Patrocinij sv. Jurija spada med najzgodnejše, saj ga srečamo že pri najstarejših pražupnijah, ustanovljenih med letoma 955 in 1050. Svetniku je posvečenih kar 72 cerkva, od tega 37 župnijskih. Zelo številne so tudi njegove upodobitve: od srednjeveških fresk in kipov do novoveških pa tudi modernih likovnih stvaritev. Med baročnimi umetninami izstopajo dela priznanih domačih in evropskih mojstrov. S sv. Jurijem so posebej povezana mesta Ptuj, Ljubljana in Piran, ki so si ga izbrala za zavetnika.

SV. JURIJ SLIKARJA FORTUNATA BERGANTA
Fortunat Bergant (1721–1769), doma iz Mekinj pri Kamniku, spada med najvidnejše baročne slikarje na Slovenskem. Po svojem prepoznavnem slogu z izrazito domačnostno noto velja za najbolj našega – slovenskega.
Sliko sv. Jurija za župnijsko cerkev v Mozirju je ustvaril leta 1763. Svetnika v svetlečem kovinskem oklepu in z vihrajočim rdečim ogrinjalom je upodobil v trenutku, ko se je njegov s črnimi pegami posut bel konj v naskoku vzpel, on pa je s sulico silovito zamahnil proti grozo zbujajočemu zmaju, da bi ga zabodel. Dogajanje spremlja v ozadju klečeča princesa Marjetica, ki naj bi bila pošasti žrtvovana, za njo se dviga ogroženo mesto, obzorje pa zapirajo gore. Osvoboditve princese in meščanov izpod zmajevega jarma in iz njegovih krempljev se na nebu veselijo razigrani angelci; zgornji je hkrati tudi prostorsko odrivalo, globino prizorišča pa poleg barvne perspektive ustvarja tudi scenska razporeditev glavnih akterjev.
Martino Altomonte: Marija z Jezusom in sv. Jurijem iz križniške kapele v Veliki Nedelji, 1727, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož. - Sv. Jurij v boju z zmajem (s fresko Franca Jelovška v ozadju), sredina 18. stol., ž. c. sv. Jurija, Šenčur. - Matej Langus: Sv. Jurij v boju z zmajem, 1845, ž. c. sv. Jurija, Šturje. - Fortunat Bergant, sv. Jurij, 1763, ž. c. sv. Jurija, Mozirje.

Bergant se je pri snovanju kompozicije oprl na znamenito sliko Martina Altomonteja, pomembnega predstavnika avstrijskega baroka, ki krasi ljubljansko cerkev nemškega viteškega reda. Vzorec je seveda ustvarjalno predelal v svojem slogu, ki je še posebej prepoznaven po značilnih ostro zalomljenih gubah draperije.

JURJEVO – ZMAGA POMLADI NAD ZIMO
Ime Jurij s pomenom »poljedelec, kmetovalec« povezuje svetnika s kmetom in njegovimi opravili. Z jurjevim pomlad zmaga nad zimo, narava dodobra oživi in ozeleni. Ta vidik svetnikovega godu se odraža zlasti v ljudski umetnosti in običajih (Zeleni Jurij), predstavlja pa tudi duhovno spodbudo našemu prizadevanju za zmago dobrega.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 4, str. 98.

s preslico, mišmi in knjigo - usmiljena in učena opatinja visokega rodu

Sv. Jedrt je bila hči svetniških staršev. Rojena je bila leta 626 očetu Pipinu Starejšemu, upravitelju frankovskega dvora, in materi Itti (Idubergi). Postala je opatinja v samostanu, ki ga je v Nivellesu (v današnji Belgiji) dala zgraditi njena mati. Odlikovala se je v ljubezni do bolnikov in siromakov, ljubila pa je tudi knjige in svoje znanje neutrudno delila redovni družini. Umrla je od izčrpanosti leta 659, stara komaj triintrideset let.

Miši, preslica in knjiga kot prepoznavna znamenja

Gorjanci – Trdinov vrh, Sv. Jedrt, kopija, 2013 (original v Dolenjskem muzeju, Novo mesto, pozno 17. ali zač. 18. stol. - Oltar sv. Jedrti, 1708, p. c. sv. Jedrti, Nadlesk (repr. po: Janez Kebe, Loška dolina z Babnim poljem, Ljubljana 1996) - Ferdinand Gallo: Sv. Jedrt v istoimenskem oltarju, med 1750–1760, ž. c. Matere Božje, Sladka Gora. (z leve)

Sv. Jedrt je v umetnosti največkrat prikazana kot opatinja, običajno v črni (benediktinski) oziroma temni redovni obleki, včasih pa tudi v beli, ogrnjena s temnim plaščem. Izjemoma je opravljena kot kneginja. Prepoznavamo jo zlasti po miših, ki plezajo po njeni opatinjski palici ali po habitu, in po preslici, ki jo drži v roki. Atributa sta povezana z ljudskim izročilom, da se z njenim godom končuje delo predic, ki jim miš pregrizne nit, in se začenja spomladansko delo na polju. Sicer pa naj bi miši predstavljale duše umrlih, ki naj bi jim sv. Jedrt (po pokristjanjenem poganskem verovanju) pomagala na poti v onstranstvo. Njeno prepoznavno znamenje je tudi knjiga kot namig na njeno duhovno učenost. Drugi atributi so manj pogosti. Tu in tam nastopa kot donatorica z modelom cerkve ali špitala, ki ga je ustanovila za irske menihe, kot delivka miloščine, zavetnica romarjev, vodnica duš, rešiteljica mornarjev itd.
Sv. Jedrt, 2. polovica 18. stol., p. c. sv. Jurija, Ljubljana-Stožice. - Sv. Jedrt, 18. stol., p. c. sv. Barbare, Ravnik pri Hotedršici. - Sv. Jedrt, ok. 1800, p. c. sv. Jedrti, Selo nad Polhovim Gradcem. (z leve)

Pripovedni prizori nizajo njeno življenjsko zgodbo od odklonitve poroke, vstopa v samostan, ko jo ostrižejo, nastopa službe opatinje, pomoči bolnim in beračem do najdenja trupla mučenca sv. Foillana, opata samostana v kraju Fosses, čigar dobrotnica je bila. Prizori se nadaljujejo z vrsto čudežev po njeni smrti, med katerimi je znamenit zlasti tisti, v katerem reši viteza, ki je prodal svojo dušo hudiču, in obesi hudiča na vislice. Scene kažejo tudi, kako pogasi plamene gorečega samostana in oživi utopljenega otroka.

Sv. Jedrt na Slovenskem

Delavnica Mateja Tomca: Sv. Tilen in sv. Jedrt v atiki velikega oltarja, 1856, p. c. sv. Jakoba, Stanežiče. - Ivan Vurnik: Sv. Jedrt v velikem oltarju, 1887, p. c. sv. Lenarta, Krtina. - Marko Jerman: Sv. Jedrt, barvno okno, 2000, p. c. sv. Jedrti, Selo nad Polhovim Gradcem.
Na Slovenskem se je češčenje sv. Jedrti, ki so ga poldrugo stoletje po njeni smrti k nam zanesli Franki, hitro prijelo in se ohranilo. S svetnici posvečenimi cerkvami mu na današnjem slovenskem ozemlju sledimo od začetka 14. stoletja, z arhivskimi zapisi po njej imenovanih oseb pa že stoletje prej. Od današnjih štirinajstih cerkva z njenim patrocinijem jih je več kot polovica po izvoru srednjeveških. Ohranjene upodobitve pa so večinoma iz novega veka in niso posebno pogostne. Motivno so, razen redkih izjem, precej enovrstne, širših pripovednih prizorov pa pri nas ne zasledimo. Sv. Jedrt pogosto srečamo v družbi svetih devic, povezuje pa se tudi z drugimi svetniki.

Sv. Jedrt slikarja Leopolda Layerja
Iz zakladnice slovenske baročne umetnosti predstavljamo sliko, ki jo je za cerkev sv. Simona in Jude na Spodnjem Brniku ustvaril Leopold Layer (1752–1828), najpomembnejši predstavnik v Kranju delujoče družine slikarjev, znan po obsežnem opusu, zlasti pa po podobi brezjanske Marije Pomagaj.
Slika sv. Jedrti v oltarju, izdelku kranjskega kiparja Valentina Vrbnika, je datirana z letnico 1779. Svetnica z milim mladostnim obrazom je postavljena v središče kompozicije in se graciozno naslanja na podzidek stebra na njeni levi strani. Oblečena je v črn benediktinski habit in kot opatinja drži v desnici palico, po kateri plezajo miši, medtem ko ima v elegantno naslikani levici preslico, razigrana angelca ob njenem vznožju pa ji pridržujeta knjigo in še eno preslico. Za svetničinim likom se odpira krajina, oblake na modrem nebu pa prežarja nebeška svetloba, v kateri se prikazujeta operutničeni angelski glavici. Kolorit ustvarja čarobno nadnaravno vzdušje, prizor pa je prežet z mirno meditativnostjo. Slika, ki spada med Layerjeva najboljša dela, je nastala v času, ko se je vzoroval po Valentinu Metzingerju.

Leopold Layer: Sv. Jedrt 1779, p. c. sv. Simona in Jude, Spodnji Brnik

Sveta vrtnarica kot varuhinja poljskih pridelkov
Sv. Jedrt je ljudska svetnica, zavetnica vrtnarjev in kmetov, ki se ji priporočajo z namenom, da bi njihova polja in vrtove obvarovala pred mišmi. Kot junaško redovnico, ki učinkovito premaguje hudobnega duha, jo prosimo tudi za naše duše, naj jih varuje pred satansko zalego.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 3, str. 98.

UGLEDNA KRISTJANKA IN POGUMNA MUČENKA
Sv. Doroteja, ki se prvič omenja v t. i. Hieronimovem martirologiju, naj bi se rodila ok. leta 290 v Cezareji v Kapadokiji, kamor se je njen oče, rimski senator Dorus, z družino naselil v času cesarja Dioklecijana. Ko je dal cesarski namestnik province mlado in ugledno kristjanko prijeti in od nje zahteval, da daruje poganskim malikom, je to pogumno zavrnila, zato so jo mučili na različne načine in naposled umorili.
Koroška delavnica: Sv. Doroteja, 1424–1426, ž. c. Marije Zavetnice, Ptujska Gora. - Delavnica Mojstra Vremskega Britofa: Sv. Doroteja, ok. 1450, p. c. sv. Križa, Vrhpolje pri Vipavi. - Mojster Bolfgang: Sv. Doroteja v skupini »glavnih« svetih devic, 1453, romarska c. Marijinega oznanjenja, Crngrob.
KOŠARICA CVETJA KOT PREPOZNAVNO ZNAMENJE
Specifični atribut sv. Doroteje izhaja iz legendarnega poročila o njeni smrti. Ko je odhajala na morišče in klicala ime svojega nebeškega ženina, se ji je sodni pisar Teofil posmehoval, rekoč, naj mu iz rajskega vrta pošlje rož in jabolk. Mučenka mu je željo izpolnila in kot sla k njemu poslala dečka, ki se ji je ob smrti prikazal s košarico cvetja in sadja. Teofil se je zaradi čudežnega daru spreobrnil v krščanstvo in nato tudi sam postal mučenec. Na upodobitvah košarico drži v rokah sv. Doroteja sama ali pa ji jo izroča oziroma pridržuje deček. Včasih košarico nadomešča pladenj. V nekaterih primerih ima svetnica v roki še šopek rož oziroma cvetočo vejo, izjemoma pa nosi cvetje v gubah oblačila. Deček je ponekod zaznamovan s križnim nimbom in predstavlja Dete Jezusa ali pa ima krila in je tako priličen angelu. Doroteja se pojavlja tudi z atributi mučeništva in zmage, kot so meč ali sekira, palmova veja in cvetlični venec, včasih pa tudi s križem, knjigo ali lilijo.Janez Ljubljanski: Sv. Doroteja, 1459, p. c. sv. Petra, Kamni vrh pri Ambrusu. - Sv. Doroteja, ok. 1450–1460, p. c. sv. Petra, Vrh nad Želimljami. - Mojster Bolfgang in delavnica: Sv. Doroteja, ok. 1463–1465, ž. c. sv. Janeza Krstnika. Mirna na Dolenjskem.

Pripovedni prizori se omejujejo predvsem na sceno obglavljenja sv. Doroteje in prikazanja nebeškega poslanca, ki v nadaljevanju zgodbe po njenem naročilu Teofilu sredi zime prinese košarico cvetja in sadja. Svetnica pogosto nastopa v družbi deviških mučenk, zlasti pa skupaj s Katarino Aleksandrijsko, Barbaro in Marjeto, s katerimi sestavlja znamenito četverico t. i. glavnih svetih devic (Virgines capitales). V nemškem prostoru so jo včasih dodajali v skupino štirinajstih priprošnjikov v sili.Sv. Doroteja, ok. 1530, p. c. sv. Jošta, Sv. Jošt nad Dreto. - Sv. Lucija s sv. Dorotejo in sv. Barbaro, 1638, p. c. sv. Petra, Dvor pri Polhovem Gradcu. - Antonio Paroli: Apostol Tomaž s sv. Dorotejo in sv. Agato, 1750, p. c. sv. Lovrenca, Zalošče pri Dornberku.

SV. DOROTEJA NA SLOVENSKEM
Češčenje sv. Doroteje je bilo na Zahodu intenzivno v obdobju od zgodnjega 14. do 16. stoletja. Na Slovenskem je bilo njeno ime kot žensko osebno ime v arhivskih virih zapisano v 15. stoletju, ko se je svetnica uveljavila tudi v likovni umetnosti in postala priljubljen srednjeveški motiv. Iz tega časa je ohranjenih več stenskih poslikav, med katerimi so tudi nadpovprečna umetniška dela. V novem veku je pogostnost tega motiva upadla. V Sloveniji sta Doroteji posvečeni le dve cerkvi: župnijska v Dornavi in podružnična v Kostanju v Tuhinjski dolini.

POVELIČANJE SV. DOROTEJE SLIKARJA VALENTINA METZINGERJA
Iz zakladnice slovenske baročne umetnosti predstavljamo sliko, ki jo je za cerkev v Kostanju mojstrsko naslikal Valentin Metzinger (1699–1759), iz Lorene v Ljubljano priseljeni umetnik, predstavnik zrelega baroka. Ustvaril je obsežen opus, kostanjska oltarna podoba iz leta 1741 pa je eno najbolj znanih njegovih del.
Nad panoramo tuhinjskega hribovja se sv. Doroteja, ki z desnico objema košarico z vrtnicami in zelenjem, na oblaku dviguje v žareče nebo. Spremljajo jo putti, od katerih ji eden izroča mučeniško palmo, drugi kuka k njej izza oblačne kulise, tretji pa steguje roki za šopkom v njeni levici. Svetnica nosi obleko z oprijetim životcem in ogrinjalo, dolge lase pa ima prevezane s tančico.
Slikar je kompozicijo razgibal z diagonalno postavitvijo svetničine figure, njenega ogrinjala in kope oblakov, dinamiko pa je dosegel tudi z barvnimi kontrasti. Prevladuje topel kolorit z rumenimi in cinobrasto rdečimi poudarki.

NEBEŠKI DAROVI NA SVETNIČINO PRIPROŠNJO
Sv. Doroteja nas sredi zime razveseljuje z rožami iz raja, zato je postala zavetnica cvetličarjev in vrtnarjev. Njen poetično obarvani lik nam razkriva, da so nebeški darovi odkupljeni z žrtvovanjem.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 2, str. 98.

POGUMNO SPREJETJE MUČENIŠTVA V NEŽNI MLADOSTI
Sv. Neža je živela v 3. stoletju, natančnejših biografskih podatkov o njej pa ne poznamo. Po izročilu je izvirala iz rimske patricijske družine in se je že v zgodnji mladosti zaobljubila Kristusu. V času preganjanja kristjanov, domnevno leta 258/9 ali 304, naj bi komaj trinajstletna pogumno pretrpela mučeniško smrt. Po dolgem mučenju, v katerem je dokazala neomajno vero v Kristusa, so jo zabodli z mečem oziroma obglavili.

JAGNJE KOT PREPOZNAVNO ZNAMENJE
Ime Neža (Agnes) izhaja iz grškega pridevnika hagné (čista, nedolžna), povezujejo pa ga tudi z latinskim samostalnikom agnus (jagnje). Oboje je vplivalo na ikonografijo, saj je jagnje kot znamenje nedolžnosti postalo Nežin specifični atribut, ki jo hkrati kot simbol Božjega Jagnjeta označuje tudi kot Kristusovo nevesto. Njeno mučeništvo ponazarja palmova veja, medtem ko meč, izjemoma tudi ognjeni plameni predstavljajo prestane muke oziroma smrt, zmago pa venec iz vrtnic. Na glavi večkrat nosi krono ali diadem, njen višji družbeni status pa razkrivajo tudi oblačila. Kot samostojen lik včasih stoji v krajini ali pred stavbami antičnega Rima.
Pripovedni prizori, ki so jih navdihnile legende, med drugim predstavljajo svetnico, kako zaradi zvestobe Kristusu zavrne svetno ljubezen sina rimskega prefekta in odkloni darovanje poganskim bogovom, kako jo za kazen odvedejo v javno hišo, kjer njeno golo telo po čudežu zakrijejo lasje, kako jo žgejo na grmadi, a ji plameni ne škodujejo, in kako jo naposled krvnik usmrti z mečem. Med prizori posebej izstopa njena mistična zaroka z Detetom Jezusom.
Na skupinskih upodobitvah srečujemo sv. Nežo zlasti ob Mariji ali širšem Jezusovem sorodstvu, običajno v družbi drugih devic mučenk iz zgodnjega krščanstva, s katerimi rada nastopa tudi v zboru vseh svetnikov in na oltarnih nastavkih, povezuje pa se tudi z mučenci.
Sv. Neža, freska, ok. 1370, p. c. sv. Neže, Brdinje/Vrhe pri Slovenj Gradcu. - Sklepnik s podobo sv. Neže, 2. polovica 15. stol., p. c. sv. Neže, Brezje pri Dobrovi. - Sv. Neža na oltarju sv. Agate, konec 15. stol., p. c. Marijinega oznanjenja, Crngrob. - Franc Zamlik: Sv. Neža s sv. Fabijanom in sv. Boštjanom v velikem oltarju, 1730/40, p. c. sv. Neže, Golika pri Zrečah.

SV. NEŽA NA SLOVENSKEM
Severno od Alp se je češčenje sv. Neže razmahnilo v poznem srednjem veku. V tem času se je njeno ime tudi na Slovenskem že pojavljalo kot krstno ime, zraslo pa je tudi več njej posvečenih cerkva. Od devetnajstih (ena je dejansko kapela), kolikor jih danes šteje naša sakralna dediščina, jih je dobra polovica po izvoru srednjeveških. Razen župnijske na Selih pri Kamniku so vse podružnične. Ker je bila sv. Neža med našimi predniki skozi stoletja splošno priljubljena, njene podobe najdemo tudi po številnih drugih cerkvah. Motivno so slovenski primeri skromnejši od tistih v širšem evropskem prostoru. Nekaj izbranih, ikonografsko zanimivih umetnin, ki so nastale v razponu od gotike do našega časa, prikazujejo spremljajoče fotografije.
Leopold Layer: Sv. Neža s sv. Boštjanom in sv. Štefanom, pozno 18. stol., klariški samostan, Turnišče. - Jurij Tavčar »Idrijski«: Poveličanje sv. Neže, 1860, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku. - Anton Jebačin: Zasliševanje in obglavljenje sv. Neže, izrez, 1922, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku.

POVELIČANJE SV. NEŽE SLIKARJA ANTONA CEBEJA
Kot primer iz zakladnice naše baročne umetnosti predstavljamo sliko sv. Neže iz župnijske cerkve sv. Andreja v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani, ki se je sprva nahajala pri Devici Mariji v Polju. Gre za delo Antona Cebeja (1722–po 1774), enega vodilnih slikarjev baročnega časa na Slovenskem. Umetnik, krščen v Šturjah (Ajdovščina), je več let deloval v Ljubljani, kjer se je stilno približal Valentinu Metzingerju, a je pod vplivom beneškega slikarstva ustvarjal lahkotnejše, že rokokojsko slikovite kompozicije.
Na sliki, ki je nastala v času po letu 1770, se gracilno upodobljena svetnica s palmovo vejo in ovco v naročju na oblaku dviga v nebo, kjer jo v soju žarkov čakata angelca z vencem rdečih vrtnic, znamenjem njene mučeniške zmage. Cebej je ustvaril pretehtano kompozicijo, ki prek svetnice v osi povezuje zemeljsko in nebeško sfero in je tudi barvno usklajena. Zeleno krajino in modro nebo preglašajo zamolkli rjavkasti oblaki kot odsev krvavega mučeništva, ki ga dramatično ponazarja okoli Neže ovit cinobrasto rdeč plašč, medtem ko veronsko zelena obleka izraža njeno umirjenost in notranjo zbranost, poudarjeno tudi s povešenim pogledom.
Ivan Resman: Sv. Neža na oltarju sv. Antona Puščavnika, ok. 1900, bazilika Marije Pomagaj, Brezje. - Henrik Dejak: Sv. Neža v istoimenskem oltarju, 1906, p. c. sv. Križa, Gradišče pri Vipavi. - Stane Kregar: Sv. Neža, barvno okno, šestdeseta leta 20. stol., p. c. sv. Neže, Brezje pri Tržiču (repr. po: Aljaž Pogačnik, Po poti sakralne dediščine Občine Tržič, Tržič 2007)

ZGLED NEDOLŽNOSTI IN SRČNOSTI
Sv. Neža, ki spada med najprikupnejše svetniške like, nas tudi v likovnih upodobitvah nagovarja s svojo nežnostjo, nedolžnostjo, zvestobo, vero in srčnostjo. Umetnost jo postavlja pred nas kot zgled in priprošnjico, h kateri se še posebej obračajo vrtnarji, pastirji in ovčarji.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 1, str. 98.