5. januar

LETA 1525 ROJEN (?) LUIS VAZ DE CAMOES

NAJVEČJI PORTUGALSKI PESNIK († 1580)

Največji slovenski pesnik France Prešeren v svoji 'Glosi' omenja Luzijado. Tako je naslov zgodovinskega epa (Os Lusiadas), s katerim je zaslovel največji portugalski pesnik Camões. Napisan je na podlagi dnevnikov, potopisov in ustnega izročila. Srce epa, ki nosi letnico 1572, je pripoved o potovanju znamenitega pomorščaka Vasca de Gama v Indijo, vložene so zgodbe o prejšnjih junakih in krajih. Izbor tega epa smo v slovenskem prevodu dobili leta 1976. Poleg epa je pisal drame in lirske pesmi, s katerimi se uvršča med vodilne renesančne lirike. Pripada krogu petrarkizma, vendar z močno osebno in strastno izpovedno vsebino. Je mojster soneta (ljubezenskega in osebno izpovednega), ki izraža predvsem pesnikovo nesrečno usodo.

njegove misli in verzi:

• Slaboten kralj oslabi najmočnejše ljudstvo.
  
• Vedno držim meč v eni roki in pero v drugi.(Luzijada).
  
• Nekdo, ne vem kakšen, ki se je pojavil ne vem odkod, je prišel ne vem kako in dela hudo, ne vem zakaj.
  
• Ljubezen ogenj je, ki skrito tli, / neznana rana, ki ne da miru ti, / ugodje, ki svoj bližnji konec sluti, / gorje, ki ponevedoma greni. (Soneti ljubezni)

LETA 1808 ROJEN ANTON FISTER (FUSTER)

ŠOLNIK, POLITIK, ANIMATOR DUNAJSKE REVOLUCIJE († 1881)

Rojen v Radovljici, študiral je v Ljubljani in bil 1832 posvečen v mašnika. Bil je Čopov in Prešernov znanec in Čopova smrt ga je globoko pretresla. Po triletnem službovanju v lj. škofiji je prestopil v trž.-koprsko in bil nemški pridigar pri Novem sv. Antonu (1835–39). Kot tržaški duhovnik se je preselil v Gorico, kjer je poučeval verstvo in pedagogiko na modroslovnem učilišču (VII. in VIII. gimnazija) in v bogoslovju (1835–1847), kjer so ga imeli zaradi njegovega zanimivega nastopa in govorniškega daru elo radi. Doktoriral je iz filozofije na dunajski univerzi in bil 1847 imenovan za profesorja verstva in pedagogike na filozofski fakulteti dunajske univerze in obenem še za univerzitetnega pridigarja. Dijake je navduševal za politični in kulturni preporod in v marčni revoluciji na Dunaju 1848 k oboroženemu odporu za zmago revolucionarnih zahtev. Postal je vojaški kaplan in z akademiki šel na barikade. Leta 1848 je bil izvoljen v prvi državni zbor, ko pa so ga 7. marca 1849 razgnali (pri Kromerižu), je pobegnil v Nemčijo in iz Anglije v Sev. Ameriko, kjer je v Philadelphiji učil moderne jezike. Ko so ga v Avstriji pomilostili, se je 1876 vrnil, in objavil več spisov politične vsebine; njegovi spomini so važen vir za zgodovino revolucionarnih dogodkov 1848. V goriških letih je bil v ožjih stikih z Valentinom Staničem, goriškim bogoslovcem je omogočil učinkovito dušno-pastirsko delovanje, zato je v bogoslovju uvedel pouk slovenščine, ki pa ga je kmalu moral prekiniti (zaradi premajhne vztrajnosti slušateljev). Fister je na Dunaju sprva podpiral slovenske zadeve in se udeležil zborovanja za ustanovitev »Slovenije«, a kmalu zatem je narodno odpadel in dokončno prešel v nemško-radikalni tabor, tako da so ga 9. avgusta 1848 javno »izbrisali iz slov. rodu«.

LETA 1852 ROJEN FRANJO VILHAR

SKLADATELJ IN PESNIK († 1928)

Sin Miroslava Vilharja je študiral glasbo (orgle) v Pragi, in bil zborovodja in kapelnik na Hrvaškem. Veliko je skladal in zapustil kakšnih tristo skladb, veliko pa tudi hrvaških ljudskih napevov, ki jih je zbiral po raznih krajih in so mu služili kot osnova za opere (Smiljana, Lopudska sirotica .... Bil je prvi Slovenec, ki se je s svojo svežo in prijetno melodijo približal novoromantičnim slogovnim smerem. Njegove skladbe krasi bogata harmonija, primeren ritem in jasna oblika glasbenega stavka. Bil je tudi pesnik, njegove Pesmi so izšle v samostojni zbirki, po smrti pa še njegovi spomini (Moji memoari).

LETA 1876 ROJEN KONRAD ADENAUER

NEMŠKI ODVETNIK IN POLITIK († 1967)

Po rojstvu Nemec, po srcu Evropejec. Tako je dejal o sebi veliki nemški državnik Konrad Adenauer, ki skupaj s Francozom Robertom Schumanom in Italijanom Alcidejem de Gasperijem velja za "očeta" združene Evrope. Vsi trije so bili globoko verni in svoje poslanstvo v politiki so vršili v duhu evangelija. Iz njega je izvirala tudi zamisel o evropskem združevanju po dveh krvavih vojnah v prvi polovici 20. stoletja. Temeljni kamen je bil postavljen pred petdesetimi leti in sicer z Rimskim sporazumom, podpisanim 25. marca 1957, s katerim je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost. To združevanje je poslej napredovalo in se krepilo; pri tem pa je Evropa vedno bolj pozabljala na svoje krščanske korenine, katerih ne omenja niti v ustavi EU. Papež Janez Pavel II. je v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi leta 2003 zapisal: "V procesu združevanja celine je temeljnega pomena, da upoštevamo: Evropska zveza ne bo trajna, če bo omejena le na zemljepisne in gospodarske razsežnosti. Predvsem mora obstajati skladnost vrednot, izraženih v pravu in življenju."

več:
S. Čuk, Konrad Adenauer. Po rojstvu Nemec, po srcu Evropejec: Pričevanje, v: Ognjišče 5, (2007), 20-21.

nekaj njegovih misli ...

• Kjer ni Božjega Duha, tam ni svobode, tam je suženjstvo.
  
• Najbolj nevarna zabloda našega časa je brezbožni materializem. Ta Boga zanika, ga sovraži, se bori proti njemu; zaradi tega ne prizna nobene svobode.
  
• Vsi mi živimo pod istim nebom, toda nimamo vsi istega obzorja.
  
• Glede na to, da je Bog omejil razumnost človeka, se zdi nepravično, da ni omejil tudi njegove neumnosti.
  
• Vsi deli človeškega telesa se sčasoma utrudijo - razen jezika.
  
• Vzemite ljudi takšne, kakršni so. Drugih ni.

...o njem:

• Pripovedujejo, da je neki nemški duhovnik otrokom pri verouku razlagal, kaj je oseba in kaj je osebnost. Vsak človek je oseba, jim je dejal, ni pa vsak tudi osebnost; če hočeš biti osebnost, moraš imeti trdna načela in se po njih dosledno ravnati. Otroke je vprašal, če poznajo kakšen tak primer. Neki trinajstleten deček je odgovoril: "Osebnost je gospod Adenauer." Duhovnika je zanimalo: "Zakaj praviš, da je Konrad Adenauer osebnost?" Deček je odvrnil: "Zato, ker dela to, kar govori, in govori tako, kakor dela."

LETA 1881 ROJEN FERDO KLEINMAYR

PISATELJ, PISEC UČBENIKOV, mojster poljudnega pisanja († 1944)

Po nižji gimnaziji v Trstu je končal učiteljišče v rojstnem Kopru in služboval kot učitelj v tržaški okolici. Od leta 1890 je pod psevdonimom Ferdo Plemič v raznih listih objavljal humoreske, satire, anekdote, pesmi. Ko je prišla Primorska pod Italijo, se je posvetil pisanju šolskih knjig. Po zatrtju slovenskih šol pod fašizmom je pisal razne priročnike za učenje materinščine doma, med drugim Prvi koraki, veseli abecednik malim z risbami slikarja Milka Bambiča. Izdajal je tudi strokovne poljudne knjige z vseh področij.

LETA 1892 ROJENA ANGELA VODE

UČITELJICA, PUBLICISTKA, DEFEKTOLOGINJA, BORKA ZA PRAVICE ŽENSK, PREDVOJNA KOMUNISTKA, DISIDENTKA († 1985)

Izobražena in razgledana Angele Vode je delovala kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami, s svojim izrazitim socialnim čutom pa se je borila za boljši položaj žensk in delavcev. Njena idealistična prepričanja so jo pripeljala v nacistično taborišče in komunistične zapore. Po vojni je bila ena izmed obsojenih v zloglasnem montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Obtožena narodnega izdajstva je bila obsojena na dvajsetletno zaporno kazen in petleten odvzem vseh državljanskih pravic, kar je pomenilo, da tudi potem, ko je s pomilostitvijo po šestih letih le prišla iz zapora, ni smela delati, celo pisalnega stroja ni smela imeti. Do smrti jo je preživljala sestra Ivanka Špindler. Angela je v tem času skrivaj pisala knjigo, v kateri je popisala svet pred drugo svetovno vojno, vojno, komunistično revolucijo in čas po njej. Po knjigi z naslovom Skriti spomin (izdala založba Nova revija l. 2004) je bil leta 2009 posnet film, ki se prične z letom 1929, ko je dejavna, znana in zelo angažirana v družbi, ter konča z letom 1953, ko v izolaciji Angela Vode skrivaj napiše 330 strani dolg tipkopis, tragično zgodbo svojega življenja. Film je bil na Televiziji Slovenija prvič prikazan ravno v času odkritja pobojev v Hudi Jami, o katerih zelo jasno govori tudi Angela Vode. Zelo jo je zanimalo, kaj se je dogajalo ob prevzemu oblasti, »kaj se je zgodilo z ljudmi, ki jih je pogoltnila noč«, zapisovala si je govorice in ugotovitve, iz dokumentov pa je mogoče razbrati, da sta s Pavlo Hočevar prišli tudi na misel, da bi po ženski liniji o masakrih in komunističnem klanju desettisočev ljudi obvestili svet.

več:
S. Čuk, Angela Vode (1892-1985): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2015), 48-49.

nekaj misli iz knjige Skriti spomin

• Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo ... Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti, ker so bile često povsem nepremišljene.
• Naj končam. Omenim naj samo, da mi teh vrst ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz..

LETA 1894 ROJEN RADE PREGARC

PISATELJ, IGRALEC IN REŽISER († 1952)

Njegova življenjska pot se je začela v Rojanu, v bližnjem Trstu je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter diplomiral na učiteljišču. Po igralskem tečaju v Firencah je leta 1912 začel nastopati pri Slovenskem gledališču v Trstu. Med prvo svetovno vojno se je kot vojni ujetnik v Rusiji seznanil s tamkajšnjim gledališčem. Po vojni je kot igralec in režiser nastopal v raznih mestih od Ljubljane do Banjaluke. Za gledališča je veliko prevajal, napisal pa je tudi več izvirnih del. Izdajal je prvi slovenski gledališki list Maska (1920–21).

LETA 1907 ROJEN ANTON INGOLIČ

PISATELJ, PROFESOR IN UREDNIK, OČE GIMNAZIJKE († 1992)

Na predvečer praznika Svetih treh kraljev, ki je za verne slovenske ljudi "tretji sveti večer" božičnega praznovanja, se spominjamo obletnice rojstva pisatelja Antona Ingoliča, ki je med slovenske bralce - od otrok, mladih in odraslih - "poslal" blizu petdeset svojih knjig. "Bilanco" svojega knjižnega ustvarjanja je podal leta 1980 v knjigi Moje pisateljevanje: v prvem delu pripoveduje o svojem pisateljskem "rojstvu" in rasti, v drugem pa pod naslovom Kaj sem napisal in kaj so napisali o mojem delu predstavi svojo bibliografijo. Pri tem se je opiral na svoje zapiske. "Teh zapiskov si najbrž ne bi bil delal, da me ni moja mama že od zgodnjih let naučila reda in da nisem videl, kako si je sproti zapisovala ne samo izdatke in dohodke naše mizarske delavnice, marveč je med številkami zapisovala tudi najvažnejše dogodke iz življenja naše družine in naše hiše."

več:
S. Čuk, Anton Ingolič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2007), 32-33.

njegova misel:

• V roman (Gimnazijka) sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, ...

LETA 1909 ROJENA LOJZKA BRUS

PESNICA, PREVAJALKA, PROFESORICA, duhovna mati dijakov († 1965)

Luč sveta je zagledala v revni bajtarski družini v Novem Svetu pri Hotedršici kot enajsti otrok. Od 4. razreda gimnazije v Ljubljani se je vzdrževala sama z instrukcijami in ročnim delom. Po diplomi iz slavistike je službovala kot profesorica slovenščine na gimnaziji v Novi Gorici in Ajdovščini, občasno na osnovnih šolah. Svoj poklic je opravljala z veliko ljubeznijo, bila je prava duhovna mati dijakov. Med vojno je nastal ciklus njenih pesmi, ki jih je pozitivno ocenil F. S. Finžgar, bila je tudi prevajalka in publicistka.

LETA 1932 ROJEN UMBERTO ECO

ITALIJANSKI PISATELJ, FILOZOF, SEMIOTIK

Rojen v Alessandrii v Italiji, študiral srednjeveško filozofijo in literaturo (Tomaž Akvinski), po doktoratu je bil najprej zaposlen na RAI, v kulturnem uredništvu televizije, kasneje je predaval v Torinu in Milanu, kjer je tudi živel  in po letu 1965 predaval semiotiko v Bologni. Svetovno znan je postal s svojim prvim  romanom Ime rože (1980). Zanimivo pa je tudi njegovo znanstveno delo, v katerem izhaja iz postmodernistične predpostavke, da novo v literaturi ni več možno, ampak je mogoče le prenavljati dediščino: sestavljati koščke literarne tradicije v nove in nove kombinacije. Tega se drži tudi v svojih romanih, saj Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne in Baudolino ... združujejo različna družbena, zgodovinska in filozofska sporočila.

nekaj njegovih misli:

• Ko človek preneha verovati v Boga, to še ne pomeni, da ne veruje ničemur. On zdaj veruje vsemu.
  
• Bojte se glasnikov, ki so pripravljeni umreti za resnico, ker navadno zaradi njih umirajo z njimi tudi mnogi drugi, pogosto celo pred njimi, večkrat pa tudi namesto njih.
  
• Ni vsaka resnica za vsaka ušesa.
  
• Star pregovor pravi: Pero držijo trije prsti, dela pa celo telo. In boli.

LETA 1941 ROJEN SILVESTER ČESNIK

misijonar, IZSELJENIŠKI DUHOVNIK (+ 2006)

Rodil se je v Gorenjah, v župniji Lokavec, kot najmlajši v družini trinajstih otrok. Oče mu je umrl, ko je bil Silvester star šest let. Po osnovni šoli v Lokavcu in Ajdovščini je odšel v Srednjo versko šoli v Vipavi, kjer je tudi maturiral (1961). V začetku šestdesetih je bil študent teološke fakultete v Ljubljani in bil leta 1965 posvečen. Njegova semeniška leta v Vipavi in v bogoslovju je spremljalo hudo nasprotovanje komunistične oblasti, bil je stalno tarča zasliševanj, kar se je nadaljevalo tudi med služenjem vojaščine v Nišu. Po novi maši je bil do leta 1968 kaplan v Postojni, od koder je odšel v Francijo, kjer se je pripravljal na misijonsko delo na Madagaskarju.V misijone je odšel leta 1969, deloval je v slovenskem misijonu Vangaindrano v škofiji Farafangana. Zaradi težav z zdravjem se je leta 1975 odpovedal misijonskemu delu in se vrnil v Francijo, kjer je vstopil v družbo lazaristov in tam deloval do leta 1993. Pogosto je pri svojem delu za duhovne poklice in ustanovo Cerkev v stiski odhajal v Lurd, kjer je veliko pomagal pri sprejemanju romarjev. Leta 1993 je spet stopil med škofijske duhovnike koprske škofije, še naprej ostal v Franciji in deloval med slovenskimi izseljenci v Parizu in okolici. Bolezen z Madagaskarja je napredovala in po možganski kapi 2002 se je odpovedal delu med izseljenci, se naslednje leto vrnil v domovino na rahabilitacijo. Precej onemogel se je 2004 naselil v duhovniškem domu v Šempetru, in po dveh letih hudega trpljenja (ni mogel govoriti) odšel k Očetu. V letih bolezni in trpljenja pa ni nikoli izgubil življenjskega optimizma in vere v dobroto in evangeljsko resnico. S svojim "pionirskim" delom v misijonih in s pismi iz misijonov, ki jih je objavljalo Ognjišče, je spodbudil zanimanje za delo v misijonih in njegovemu zgledu so sledili mnogi mladi duhovniki in kasneje tudi laiki.

več:
Misijonar Česnik piše. Ognjišče.1969, leto 5, št. 10, str. 29.
Oče, ki je še otrok (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 2, str. 16.
Kdo izmed vas mi hoče pomagati oznanjati evangelij? (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 10, str. 14.
Misijonar Česnik na obisku v domovini. Ognjišče, 1973, leto 9, št. 3, str. 14
Silvester Česnik - Cerkev v stiski. Ognjišče, 1993, leto 29, št. 2, str. 16-17.

LETA 1942 UMRL KAREL ŠIROK

MLADINSKI PESNIK, PISATELJ, KULTURNI DELAVEC (* 1889)

Mladinski pesnik, šolnik in prizadevni kulturni delavec, doma iz Šmartnega v Brdih, je bil po poklicu učitelj. Umetniško najbolj dognana je njegova pesniška zbirka Kapelica (Ljubljana 1935), v kateri se prepletata religiozni in nacionalni motiv. Najbolj pretresljiva je pesem Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat, v kateri primerja bolečino Božje Matere pod križem bolečini mater bazoviških žrtev (1930). Padel je kot nemški talec v Dragi pri Begunjah leta 1942.

LETA 1992 UMRL JOŽA J. LOVRENČIČ

PESNIK IN DRAMATIK (* 1921)

Rojen v Podnartu pri Kropi, sin pesnika in pisatelja dr. Jože Lovrenčiča, po končani klasični gimnaziji v Lj je študij prava je prekinila vojna, od leta 1945 je bil po italijanskih begunskih taboriščih od leta 1948 je poučeval po osnovnih šolah na Goriškem in Tržaškem. Leta 1951 je odšel v Argentino, v Buenos Airesu je delal kot prevajalec in zasebni učitelj. Pisal je pesmi in jih objavljal (pod psevdonimom Košanov) v reviji Tabor in Meddobju (izbor 1990-92). Napisal je tudi tri drame (tragedija Izdajalec je bila uprizorjena 1966). Njegova zadnja pesniška zbirka Spoznanje je ostala v rokopisu – nekaj pesmi je objavila revija Meddobje.

nekaj njegovih verzov:

• Življenje... / le sanje, / drhtenje / in trpljenje / brez mej. / Življenje... / samota, / prepadi, / teme / brez sonca / luči mineva. / Življenje... / še poslednji sen, / še poslednji spev / ljubezni brezmejne, / ko pride objem / hladne neskončnosti. (Življenje)
  
• Že znova leto v večnost tone. / Gredo za njim vse želje, sanje / in vsi spomini sreče mi nekdanje. / Z menoj ostanejo samote spone. // Še vedno monotono je življenje, / brez sonca izgubljene sreče. / Trpelo bo srce mi hrepeneče / in v bujno rast pognalo bo trpljenje. // Kot še nikdar težé me razvaline. / Izgubljen padam, padam le v prepade, / kjer sonca ni, kjer me obdajajo temine. // V samoti mi minevajo otožni dnevi. / Zatrl bom brez smisla hrepenenja / in tožni bodo moji sanjski spevi. (Spoznanje)

LETA 1995 UMRLA DOLORES TERSEGLAV

PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA (* 1921)

Pisateljica, pesnica in prevajalka Dolores Terseglav se je rodila 1. julija 1921 v družini Franceta Terseglava, znanega časnikarja, krščanskega socialista. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselila na Reko, kjer je živela in ustvarjala. Pisala je črtice in romane, objavljala je v zamejskih in zdomskih revijah (Mladika, Meddobje). Njena edina knjižna izdaja je pesniška zbirka Ladijski dnevnik, ki je izšla leta 1989 v Buenos Airesu. Njene pesmi prevevata ljubezen do slovenstva in krščanski etos. V zapuščini je ostal nedokončan roman Vihar v treh delih.

LETA 2002 UMRL 1911 ROJEN JAKA ČOP

PLANINEC IN FOTOGRAF (* 1911)

Rodil se je na Jesenicah, se izučil za natakarja, vendar tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati, zato se je zaposlil v Železarni. Vsi Čopovi so bili planinci: oče oskrbnik koče na Golici, stric Joža pa vrhunski alpinist. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram, prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996).

več:
S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk