28. januar

LETA 814 UMRL KAREL VELIKI

FRANKOVSKI KRALJ, IN RIMSKI CESAR (* 742)

Sin Pipina Malega, ki velja za začetnika dinastije Karolingov. Frankovski vladar (od leta 768) in od leta 800 tudi rimski cesar. Carolus Magnus, si je najprej podjarmil in pokristjanil Sase, kasneje še Lagobarde, leta 788 pa bavarskega vojvodo Tasila, s tem pa tudi Slovence. Leta 812 (aahenski mir) je tudi Bizanc priznal Karla kot enakopravnega zahodnega cesarja. Državo je razdelil na mejne grofije oziroma marke, spodbudil je fevdalni sistem, državno oblast je centraliziral. Karel Veliki je vladal 45 let in samo dve leti sta bili brez vojne! Tudi vse Slovence je edini v vsej zgodovini združil v okviru ene države.

Zelo si je prizadeval za kulturni dvig tedanje Evrope. Temu njegovemu prizadevanju pravimo »karolinška renesansa«. Karel se je v mladosti naučil brati, pisanje pa mu je vse življenje delalo težave. Izredno je cenil izobražene ljudi in zbiral jih je okoli sebe, da so mu svetovali. Najbolj je vplival nanj blagi menih Alkuin, dolgo časa njegov dvorni kancler. Za nas je ta mož pomemben zato, ker je kralja poučeval, kakšna naj bo misijonska metoda oznanjevalcev krščanstva. »Človeka je mogoče k veri pripeljati, ne prisiliti. Tisti, ki jih pošiljate, naj bodo poučeni z zgledom apostolov: naj bodo pridigarji, ne roparji.« Iz frankovskih dežel so v tistem času prihajali misijonarji tudi med naše prednike in Alkuinove nasvete so v glavnem še kar spoštovali. Sicer pa Karel Veliki ni bil ravno svetnik: bil je štirikrat poročen, na svojo družino je bil zelo navezan, vendar pa se je trudil, da bi živel po krščanskih načelih. Ne samo to: tudi škofom, duhovnikom in redovnikom je predpisoval, kako naj živijo, da ne bodo dajali pohujšanja. Štiri leta pred smrtjo je za svojega naslednika kronal sina Ludovika, in mu dal koristen in še posebno danes upoštevanja vreden nasvet: »Izbiraj samo zveste in bogaboječe ministre, ki jih je groza hinavske naklonjenosti.«

o njem v zgodbi:

Kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet, v: Ognjišče 11 (2022), 69., 103.
in v knjigi:
Zgodbe za veselje so življenja (zbral in uredil B. Rustja), Ognjišče, Koper, 2022, 120.

LETA 1225 ROJEN SV. TOMAŽ AKVINSKI

PRVI CERKVENI UČITELJ  († 1274)

»Tomaž Akvinski se med sholastičnimi učeniki najbolj odlikuje; on je knez in mojster vseh. Ker je tako spoštoval stare svete učenike, je tako rekoč povzel učenosti njih vseh. Tomaž je njihove nauke kakor raztresene ude enega telesa zbral in združil, jih v čudovitem redu sestavil in z obilnimi podatki tako pomnožil, da po vsej pravici velja za posebno oporo in okras katoliške Cerkve.« Tako je leta 1880 zapisal papež Leon XIII. v svoji okrožnici, s katero je ukazal naj vse bogoslovne šole poučujejo filozofijo v duhu Tomaža Akvinskega in po njegovih spisih, med katerimi je najpomembnejša Summa Theologica (Vse o teologiji). Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je bil Tomaž prvi, ki ga je Cerkev leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 postavil za zavetnika cerkvenih šol, zlasti bogoslovnih (teoloških) fakultet.

... več o njem v rubriki pričevalec evangelija 01_2012

nekaj njegovih misli:

• Sprejmem te (Jezus), ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal; tebe sem oznanjal in učil (Tomaž Akvinski ob prejemu svete popotnice).
  
• Bolje je šepati na poti za Kristusom, kakor izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
  
• Boga častimo z molkom; ne zato, ker o njem ne bi mogli ničesar vedeti ali ničesar povedati, temveč zato, ker uvidimo, da smo neznansko daleč od tega, da bi ga doumeli.
  
• Najmanjše spoznanje, ki ga je mogoče doseči o najvišjih stvareh, je bolj zaželeno kakor najširše spoznanje o manjših rečeh.
  
• Katero koli dejanje ljubezni zasluži večno življenje.
  
• Velika skrivnost svetosti je v tem, da veliko ljubimo.
  
• Ni večje usluge, kakor voditi ljudi od zmote k resnici.
  
• Razumnost nima naloge obravnavati najvišje stvari, ki so predmet modrosti, ampak narekuje poti, po katerih naj človek pride do modrosti.
  
• Gospod, naredi red v mojem življenju: daj, da spoznam, kaj želiš, da storim; daj mi, da to dovršim, kakor je treba in kakor je koristno napredovanju moje duše.
  
• Usmiljenje je samo v sebi največja krepost. Usmiljenju je namreč lastno, da se daje drugim in da blaži bridkosti drugih.

LETA 1763 ROJEN JOŽEF WALLAND

GORIŠKI ŠKOF, NADŠKOF IN METROPOLIT ILIRSKI († 1834)

Doma je bil v Novi vasi pri Lescah, šolal se je v Ljubljani, bogoslovje je študiral v Gradcu in po posvečenju (1789) je bil najprej kaplan v Kresnicah (1791) in Velikih Laščah ter katehet v Ljubljani. Leta 1798 je postal profesor moralne in pastoralne teologije na liceju, 1805 stolni kanonik in nadzornik ljudskih šol. Kasneje je nekaj časa služboval v Trstu. Po vrnitvi v Ljubljano je bil 1818 imenovan za goriškega škofa. Zelo je skrbel za nove duhovne poklice, odprl semenišče za Primorje in bogoslovno učilišče v Gorici.  1830 je papež Pij VIII. povzdignil Gorico v nadškofijo, njega pa v nadškofa in metropolita ilirskega (podrejeni so bili ljubljanski, tržaško-koprski, poreško-puljski in krški škof. Sodi med naše najpomembnejše cerkvene osebnosti in hkrati tudi med naše pomembne narodnobuditeljske duhovnike in šolnike. Zaslužen je za razvoj osnovnega, višjega in visokega šolstva. Njegov nečak Jernej Legat je leta 1834 postal tržaško-koprski škof.

več:
S. Čuk, Jožef Walland (1763-1834): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

LETA 1784 ROJEN MATIJA VERTOVEC

ŠENTVIŠKI FAJMOŠTER, AVTOR ZNAMENITE VINOREJE  († 1851)

"Vino je poseben dar Božji, k razveseljenju - po besedah sv. pis­ma - človeškiga serca; naj ga pije človek z mero in o pravim ča­su, k oživljanju svoje dušne in telesne moči, da se bo v njem, kakor z oljem v svetilu, zubeljc življenja k poterjenju zdravja in zdaljšanju življenja, podpiral." Tako je v svojem najbolj zna­menitem delu Vinoreja zapisal šentviški "faj­mošter" Matija Vertovec, ki je bil svojim vernikom ne le "dušni skrbnik", ampak tudi učitelj in svetovalec v svetnih rečeh. Po Jezusovih besedah: "Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik" (Jn 15, 1) pravimo, da so duhovniki "delavci v Bož­jem vinogradu". Matija Vertovec je bil priden delavec v duhovnem vinogradu kot vnet oznanjevalec božje besede in tudi v pravem vi­nogradu kot učitelj vinogradništva in kletarstva

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2001

LETA 1853 ROJEN VLADIMIR SERGEJEVIČ SOLOVJOV

RUSKI FILOZOF IN PESNIK († 1900)

Vladimir Sergejevič Solovjov  je ruski filozof, pesnik, pisatelj ..., ki je odigral pomembno vlogo v razvoju ruske filozofije in poezije konec 19. stol. pomemben pa je tudi za rusko duhovno renesanso v začetku 20. stol. Rodil se je leta 1853 in Božjo modrost je videl že kot otrok in mislim, da je to ena temeljnih razsežnosti njegovega življenja in njegove misli - to je tista vizija, ki jo ima Bog pred stvarjenjem sveta. On ustvarja, ker ima idejo o tem, kar ustvarja. In ta ideja je Božja modrost. Veliki nemški teolog Hans Urs von Balthasar o Solovjovu pravi, da je s sv. Tomažem Akvinskim največji krščanski mislec drugega tisočletja, ki je uspel povezati misel v eno najbolj celovitih organskih vizij. Za Solovjova kulturno, cerkveno, teološko življenje temelji v duhovnem življenju: človek lahko pride do spoznanja dobrega, lahko se z voljo trudi, da bi delal dobro, toda kako, če pa sam ni dober. Človekova volja želi dobro, ker pa tega nima, ga ne more uresničiti ... Za Solovjova je svoboda temeljna razsežnost ljubezni in svobode zunaj ljubezni ni. Če je v srčiki naše vere Sveta Trojica, je to ljubeč svoboden odnos. In če je temeljna dogma naše vere za Sveto Trojico združenje človeške in božje narave v Kristusu, se je to zgodilo v eni osebi. Vsa zgodovina človeštva se steka k Bogu – Človeku. Solovjov je tudi pesnik, ima čudovit jezik in s tem načinom jasno pokaže, kako pomemben je simboličen pristop. Naša miselnost  je simbolična miselnost in lepo je zadnji vrhunski domet, izhaja pa iz dobrega in resničnega ... Tudi za p.  Špidlika je bila zelo pomembna misel, da je prav umetnost največji sogovornik krščanstva in teologije.  Zaradi simbola, zaradi bližine simbolične miselnosti, simboličnega izražanja. Solovjov si je prizadeval za ekumenizem zanj krščanstvo ni prepričljivo, ker smo razdeljeni. Razdeljenost kristjanov je izdaja prave vere. Zato je šel živet za nekaj časa med protestante in katoličane. Živel je v Džakovu pri katoliškem škofu Strossmayerju. Napisal je tudi svojo veroizpoved, v kateri je izpovedal vero »v vesoljnost Cerkve pod rimskim škofom«. Leta 2010 je bilo Solovjovo leto, ko  so se o velikem ruskem mislecu v krščanskem svetu vrstili številni simpoziji, seminarji in predavanja, da bi, »pomagali k srečanju med pravoslavnimi in modernim svetom«. Solovjov pravi, da je gledati na sebe skozi drugega kriterij človekove veličine, svetosti in lepote.

njegova misel:

• Razum in vest kažeta, da je naše navadno smrtno življenje slabo in bedno, ter zahtevata njegovo izboljšanje. Človek, ki je pogreznjen v to slabo življenje, mora, da bi ga poboljšal, najti oporo izven njega. Verujoči človek jo najde v religiji. Naloga religije je preroditi in posvetiti naše življenje, združiti ga z Božjim življenjem. To je predvsem Božje delo, vendar se ne more uresničiti brez nas; naše življenje se ne more preroditi brez našega lastnega sodelovanja. Religija je bogočloveško delo, naloga, ki je naložena tudi nam samim. V vsakem delu pa je potrebno najprej osvojiti določene osnovne prijeme in dejavnosti, brez katerih ni mogoče napredovati. Tudi za religijo so nujno potrebne takšne začetne dejavnosti. Naloga religije je torej poboljšati naše sprevrženo življenje.

LETA 1863 UMRL FRANC MALAVAŠIČ

pisatelj, pesnik, urednik in publicist (* 1818)

Franc Malavašič je objavil nekaj pesmi, posnemajoč Prešerna. Najbolj se je uveljavil s svojimi prevodi in priredbami 'ljudskih' povesti, večinoma Christopha Schmida (Erazem iz Jame, Lažnivi Kljukec). Leta 1849 je ustanovil list Pravi Slovenec, prvi slovenski družinski list s podobami, v katerem je poveličeval Prešerna kot 'edinega' v slovenskem slovstvu, prej pa je častil Koseskega.

LETA 1879 ROJEN RADIVOJ PETERLIN-PETRUŠKA

pesnik, urednik, popotnik in potopisec († 1938)

Nemirni je dvakrat pobegnil od vojakov v Črni gori; drugič se je preko Italije prebil v Rusijo, kjer je bil 14 let domači učitelj pri bogatih posestnikih in v tem času veliko potoval po prostrani Rusiji in po Evropi. Leta 1919 se je vrnil v domovino ter bil uradnik, novinar in urednik. Pisal je preproste, lahkotne pesmi, v katerih živi podoba nestalnega popotnika in bohema. Izdal jih je v treh knjigah: Po cesti in stepi (1912), Znamenje (1925) in Popotne pesmi (1934), večinoma izbor iz prejšnjih dveh knjig.

LETA 1887 ROJEN ARTHUR RUBINSTEIN

AMERIŠKI PIANIST POLJSKEGA RODU († 1982)

Rojen v Lodžu, v družini poljskih trgovcev, študiral v Varšavi in Berlinu, kjer je leta 1900 debitiral kot solist. Kasneje je veliko koncertiral po Evropi in ZDA in odrasel v enega največjih pianistov dvajsetega stoletja. Med drugo svetovno vojno se je preselil v ZDA, bil je velik svetovljan in umetnik s sijajno tehniko in natančno, temperamentno interpretacijo. Kot veliki virtuoz je obvladal širok repertoar: od Bacha, Mozarta in Brahmsa do Liszta, Stravinskega, Ravela in Debussyja. Izjemen je bil tudi v preigravanju del romantičnih skladateljev, predvsem del  F. Chopina. Njegovi spomini so izšli v dveh knjigah. (1973 in 1980).

njegova misel:

• Jezusovo življenje, njegov nauk, njegova žrtev in njegova vera so dali svetu najžlahtnejši dar dar ljubezni: ljubezni do bližnjega, ljubezni do revnega; usmiljenje, ponižnost, skratka, vse kreposti, ki plemenitijo človeško bitje.

LETA 1893 ROJEN P. ALEKS BENIGAR

MISIJONAR IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1988)

Papež Janez Pavel II. je med obiskom na Hrvaškem 3. oktobra 1998 v narodnem svetišču Marija Bistrica razglasil za blaženega zagrebškega nadškofa kardinala Alojzija Stepinca. V postopku za tako razglasitev je pomemben skrbno in nepristransko napisan ter na zgodovinskih dejstvih sloneč življenjepis kandidata. Pri Stepincu je to delo opravil človek, v katerem se je pretakala slovenska  kri - p. Aleksa Benigar. "Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to," je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem.

... več o njem v rubriki pričevanje 11_1998

LETA 1921 UMRL LUKA SVETEC

DOMOLJUBNI PESNIK  POLITIK, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC (* 1826)

Luka Svetec, ki je kot pravnik služboval v raznih krajih na Hrvaškem in v Sloveniji, je bil vnet domoljub in je svojo ljubezen do domovine prelival v pesmi. Pisal je tudi o jezikovnih vprašanjih; kot kritik je odklonil pesmi Simona Jenka, ki so jim vsi priznavali veliko umetniško vrednost.

LETA 1945 UMRL FRAN GOESTL

ZDRAVNIK IN PSIHIATER (* 1865)

Zdravnik psihiater Fran Goestl je bil kot študent medicine na Dunaju med ustanovitelji dijaškega lista Vesna in je vanj tudi pisal. Po diplomi je opravil specializacijo iz psihiatrije. Leta 1907 je postal primarij ljubljanske umobolnice na Studencu. Delal je tudi kot sodni izvedenec in pisal poljudne znanstvene članke. Napisal je poljuden pregled psihiatrije z naslovom Misterij duše (1924). Za slovensko deželno gledališče je prevedel več besedil.

LETA 1980 UMRL CIRIL KOSMAČ

PRILJUBLJENI PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC (* 1910)

"Zmeraj pravim, da je poglavitno pisateljevo delo in ne njegovo življenje. Vendar moram odkritosrčno priznati, da tudi mene zanima življenje pisatelja, čigar knjigo berem," je dejal Ciril Kosmač, eden naših najboljših novelističnih pisateljev. Rodil se je na Slapu ob Idrijci, šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je opravil malo maturo. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil kot eden prvih Slovencev aretiran, vendar so ga leta 1931na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti. Prebegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je odšel v Francijo, kjer je deloval bolj politično. V Franciji je bil kot štipendist francoskega zunanjega ministrstva, v Parizu pa je delal na jugoslovanskem veleposlaništvu. Med vojno je bil v partizanih, po njej pa urednik in dramaturg pri Triglav filmu. Od leta 1961 pa je bil član SAZU. Kosmača uvrščamo v povojno slovensko pripovedništvo, in sicer v socialni realizem. V njegovih novelah je motiv smrti prevladujoč motiv. Najraje pripoveduje o rodnih krajih, o stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja in o raznarodovalnih pritiskih tujcev, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o drobnih srečah in velikih nesrečah. Pripoveduje z značilnim humorjem, fantastičnimi, grotesknimi in avdiovizualnimi prvinami, slogovno mojstrsko in modernistično. Njegov miselni svet je zgrajen vertikalno, v razsežnostih domišljijskega sveta in ne v ravnini opisne resničnosti. Njegove prispodobe so zakoreninjene v ljudski jezikovni kulturi. Kosmač je bil zaljubljen v svojo dolino. Vedno je govoril, da so njegovi domači ljudje umetniške besede vredni junaki in ovekovečil jih je v svojih pripovedih, romanih in na filmskem platnu.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2010

njegova misel:

• Pelin je grenak, žajbelj je grenak, encijan je grenak, rutica je grenka, brinje je grenko. Vse, kar ima kaj zdravja in moči v sebi, je grenko. In tudi življenje, ki je kaj vredno, je grenko.

LETA 2002 UMRLA ASTRID LINDGREN

ŠVEDSKA PISATELJICA, 'MAMA' PIKE NOGAVIČKE (* 1907)

Otroci vsega sveta poznajo švedsko pisateljico Astrid Lind­gren po številnih knjigah, name­njenih prav njim. Zlasti so se jim priljubile zgodbe o Piki Nogavič­ki — pegasti deklici s štrlečima kitkama, ki je polna vseh muh. Astrid Lindgren je ob svoji osemdesetletnici (1987) razkrila, da se morajo otroci za rojstvo Pike Nogavičke zahvaliti njeni hčerki Karin. »Bilo je teta 1941. Karin je imela sedem let in je zbo­lela. Ko je z vročino ležala v po­stelji, sem sedela ob njej in morala sem ji — kakor vse matere svojim otrokom — pripovedovati zgod­be. Nekega večera mi je rekla: 'Mami, povej mi kaj o Piki Noga­vički!' Debelo sem pogledala. To šaljivo ime si je Karin sama izmisli­la in k takemu imenu so se prile­gale samo zabavne zgodbe, ki sem si jih sproti izmišljala.« Tri leta kasneje je te zgodbe zapisala in jih podarila hčerki za deseti rojstni dan. Rokopis pa je poslala tudi neki založbi, ki ji ga je z obratno pošto vrnila! Leta 1944 je neki drugi založbi, ki je izdajala knjige za deklice, poslala zgodbo Mala Britt si olajša srce ter zanjo prejela drugo nagrado. Leto kas­neje je za neki natečaj otroške knjige ponovno poskusila srečo s Piko Nogavičko - in osvojila prvo nagrado.

»Od takrat se je začela zma­goslavna pot Pike Nogavičke in drugih mojih malih junakov v svet,« je povedala pisateljica, ki je  poleti živela v svoji hišici v Furusundu severno od Stockholma, pozi­mi pa v stockholmskem stanova­nju. Doma je bila iz Vimmerbyja na jugu Švedske, kjer se je rodila 14. novembra 1907 kot kmečki otrok z imenom Astrid Ericsson. Po uspehu Pike Nogavičke je bila v letih 1946-1970 urednica za mladinsko literaturo pri osrednji švedski založbi. Napisala je okoli 40 del za otroke. V slovenščini poleg Pike Nogavičke poznamo še naslednje njene knjige: Detek­tivski mojster Blomkvist, Erazem in potepuh (tudi televizijska nada­ljevanka), Najboljši Kljukec na svetu, Ronja, razbojniška hči.

Poleg hčerke Karin, ki ji je dala pobudo za Piko Nogavičko, je imela še sina Larsa. Otroka sta ji podarila sedmero vnukov. Ven­dar se pri pisanju ni navdihovala ob njih. »Moja otroka in moji vnuki so prvi poslušalci mojih zgodb, ampak z njihovim nastankom ni­majo nič opraviti ... Zelo dobro se spominjam svojega lastnega otro­štva. Človek lahko piše le o tem, kar je sam doživel.« Njena dela so bila posneta na filmski trak in prirejena za televizijo, prinesla so ji tudi številna mednarodna priz­nanja. V svojem dolgem življenju je (z izjemo ene same knjige) pisa­la samo za otroke. »Otroci potre­bujejo knjige, ob katerih se lahko razživi njihova domišljija. Danda­nes otroci gledajo filme, poslušajo radio, sedijo pred televizijskimi sprejemniki, prebirajo risanke (stripe) - vse to je zanje razvedri­lo in vpliva tudi na njihovo domi­šljijo,, vendar pa so to le površna doživetja. Otrok, ki je s svojo knjigo sam, ustvarja ob branju nekje v globini skrite kamrice svo­je duše lastne podobe, ki vse pre­segajo. ..«

iskalec in zbiralec Marko Čuk