31. avgust

LETA 1589 UMRL JURIJ DALMATIN

PROTESTANTSKI TEOLOG, PISEC, PREVAJALEC (* OKOLI 1547)

Ime Jurija Dalmatina brž povežemo z Biblijo - prvim slovenskim prevodom celega Svetega pisma, ki je izšel leta 1584 in pomeni temelj naše književnosti. Natisnjen je bil v Wittenbergu z naslovom Biblija, tu je, vse svetu pismu. Ta dragocena knjiga je prišla v domovino skrivaj v sodih, da je ne bi zaplenili V dobi protireformacije so Dalmatinovo Biblijo uporabljali tudi katoličani in tako je po njej slovstveno delo slovenskih protestantov živelo naprej. Ko danes vzamemo v roke to zajetno knjigo, ne moremo verjeti, da je to delo enega samega človeka!

... več o njem v rubriki obletnica meseca 08_1999

LETA 1709 UMRL ANDREA POZZO

ITALIJANSKI SLIKAR IN ARHITEKT († 1709)

Jezuit iz Trenta v Italiji, znan po tem, da je poslikal obok jezuitske cerkve v Rimu, ljubljanski operozi pa so ga naprosili, da je narisal načrt za novo ljubljansko stolnico (1700). Njegov načrt so ob gradnji nekoliko priredili in stolnico posvetili leta 1706, takrat še brez kupole, ki so jo postavili šele leta 1841. Napisal je delo Slikarska in stavbeniška perspektiva (1693/98), po katerem so se ravnali baročni slikarji ter arhitekti v 18. stoletju.Po njegovih predlogah v knjigi so naredili tudi božji grob v Mekinjah, oltar v Velesovem in oltarni nastavek pri sv. Jakobu v Ljubljani. Od leta 1702 je slikal freske na Dunaju.

LETA 1867 UMRL CHARLES BAUDELAIRE

FRANCOSKI PESNIK (* 1821)

Francoski pesnik Charles Baudelaire je imel velikanski vpliv na moderno poezijo 20. stoletja. Velja za začetnika moderne lirike, v katero je uvedel motive iz sodobnega življenja (motive zla, čutne omame, praznote in smrti). Vse svoje pesniško delo je združil v zbirko Rože zla (Fleurs du mal, 1857), razdeljeno v šest delov.

LETA 1870 ROJENA MARIA MONTESSORI

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, UČITELJICA, FILOZOFINJA IN DOBRODELNICA († 1952)

Rodila se je v mestu Ancona, od koder se je družina preselila v Rim in tam je kot prva ženska v Italiji končala študij medicine. Ko je delala na psihiatrični kliniki, se je posvetila prizadetim otrokom. Zanje je oblikovala vzgojni sistem, ki ga je nato z velikim uspehom prilagodila tudi za predšolske vzgojne ustanove in za normalne otroke. Spoznala je, da lahko predšolski otrok razvije vse svoje sposobnosti v okolju, ki mu omogoča zbranost, svobodno izbiro dejavnosti in red. Prvi obsežen zapis je bil objavljen v knjigi Metoda Montessori (1909).

njena misel:

Otrok prične raziskovati okolico z gibanjem, zato mu moramo omogočiti motorično aktivnost s primernimi vajami. Temeljne opore pri njegovem samostojnem delu so torej okolje, učitelj, ki to okolje pripravi, in razvojni material.

LETA 1882 UMRL JURIJ MIHEVC

PIANIST IN SKLADATELJ (* 1805)

Po študiju prava na Dunaju (kjer naj bi prijateljeval s Schubertom in Beethovnom) se je odločil za glasbeno pot in bil odličen pianist (kljub temu, da je imel zaradi bolezni v mladosti, skrivenčene roke). Leta 1846 se je preselil v Pariz, kjer je uspešno deloval: napisal je več spevoiger (Prav imajo planeti) in krajših klavirskih skladb (etude, poloneze, valčke, balete in operne priredbe in vse ta dela so mu založniki tudi izdajali. Bival je v visoki družbi, imel je veliko učencev in učenk, uspel je s salonsko lahko glasbo, ki je bila v tistem času silno popularna.

LETA 1897 ROJEN JANKO AMBROŽ TESTEN

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK IN SLIKAR († 1984)

»V osebi frančiškanskega brata Ambroža stopa pred nas človek, redovnik, umetnik, ki je svoje darove zastavil za svojo osebno rast in dozorevanje za Boga, njegovo čast in slavo, za ljudi, ki jih je s svojimi slikami še posebej nagovoril in osrečil ter jim približal svet vere, globino človeškega duha in skrivnosti božjega razodetja. Občudovalcem svojih slik je preprosto rekel: ‚Vzemite te slike, kolikor hočete',« je sobrata slikarja ob 110-letnici rojstva označil takratni provincial p. Viktor Papež . S šestnajstimi leti je Janko prvič stopil v samostan, bil vključen v hrvaško provinco in bival in deloval po različnih hrvaških dalmatinskih samostanih: v Dubrovniku je dobil redovno ime Ambrož, v Orebiću na polotoku Pelješcu, v samostanu loretske Gospe, dvajset let v Krapanju, zadnjih petnajst let pa je preživel v samostanu sv. Evfemije na Rabu. Slikal je v glavnem nabožne motive, vse je posvetil cerkvenemu slikarstvu. Delal je hitro, bil je tudi zelo spontan v svojih tehnikah, razlivanje, polivanje, združeval pa je tudi različne tehnike (pastel, tuš, svinčnik, tempera ...). Strokovnjaki pravijo, da je velika vrednost njegovih del v tem, da je znal poenotiti svetno in sveto ... Zelo visoko so njegovo ustvarjalnost cenili Hrvatje, kar lahko ugotovimo iz zapisov v monografijah, ki so mu jih posvetili in s tem tudi opozorili na njegovo delo ...

... več o njem preberite v zapisu iz Ognjišča 12_1982

njegove misli:

Zame je slikarstvo delo, ki me spravlja v radovednost.
Zanima me le moja ideja in kako se bo prelila v končni izdelek. Dokler slike ne dokončam, sploh ne vem, ali mi bo zamisel uspela. Mislim, da je treba začeti ‚sprva' – kadar manj misliš, več občutiš.
Slikarstvo je izraz duše in ne nekaj naučenega. Tudi tu sem bil sam sebi učitelj, saj s strokovnjaki nisem imel preveč sreče.

LETA 1908 rojen JACQUES LOEW

DOMINIKANEC IN DUHOVNIK-DELAVEC († 1999)

Če hočem izpeljati temeljito anketo med pristaniškimi delavci v Marseillu, ni druge poti, kot da nekaj časa živim življenje teh ljudi. Prosil sem predstojnike, če se smem zaposliti kot pristaniški delavec. Moja anketa, ki naj bi trajala dva do tri mesece, se je raztegnila na izkušnjo štirinajstih let življenja med delavci," piše francoski dominikanec p. Jacques Loew, ki velja za začetnika poskusa duhovnikov-delavcev. Kot mlad duhovnik je šel oznanjat evangelij delavcem, ki so v ogromni večini odtujeni Cerkvi. Podal se je v svet, ki ga je poznal samo iz knjig in kmalu je odkril njegovo kruto resničnost. "Menil sem, da po tolikih letih študija pač dobro poznam človeka, saj sem imel za sabo vso humanistično izobrazbo... Šele pristaniški delavci v Marseillu so mi dali spoznati resničnega človeka. Ne podcenjujem vrednosti študija, toda življenjska spoznanja o človeku sem dobil od teh ljudi."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_1999

nekaj njegovih razmišljanj:

Tudi v najbolj propadlem človeku je iskrica božjega življenja in tudi v najboljšem človeku se v kotičkih še vedno skriva umazanija.
Bral sem veliko knjig, toda Sveto pismo je izredna knjiga. Nisem samo bralec, ampak tudi priča, na nekaterih mestih celo obtoženec. "Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?"
Pravo iskanje Boga je zelo podobno zadržanju človeka, ki sede in mirno posluša... Sedeti, poslušati - nista drži brezdelja ali lenobe. Sedemo in poslušamo vselej, kadar hočemo, da nas prepoji resnica, ki je za naš razum prevelika.
Naše duhovno življenje, življenje z Bogom, ni neke vrste uspeh, ki si ga sami zamislimo, s svojimi kartami na mizi, ampak je igra v dvoje, kjer pa vedno Bog da pobudo.
Ni greha in ne bo pokore, razen v odnosu do Boga, čigar ljubezen priznavam in ki pričakuje nekaj od mene ter me vabi k ljubezni.
Kaj pomeni poslušati? Najprej ustvariti molk. Drugič: biti pripravljen. In tretjič: odpreti svoje srce. A v tem trojem gre za en samo odgovor Bogu, ki trka. Poslušanje je odgovor na božje delovanje.
Gledati in poslušati je dvoje dejanj, s katerima grem iz sebe: kadar gledam, grem iz sebe, kadar poslušam, grem iz sebe. Stvari prihajajo v moj pogled in v moje uho, ki jih sprejemata, da se ne zapiram več vase.
Evangelij je knjiga o Gospodovem življenju. Nastal je, da postane knjiga mojega življenja. Ni napisan, da bi ga razumeli, ampak da pristopimo k njemu kot na prag skrivnosti. Tudi ni napisan le zato, da bi ga brali, ampak da ga sprejmemo vase.
Marija nas je vcepila v Jezusa. V tem je Marija vzor vsakemu kristjanu. Kristjan, kjerkoli je že, poročen ali samski, redovnik ali laik, v daljni deželi ali v domači vasi, mora "učlovečiti" Boga.
Bog ne tehta količine stvari, ki smo jih opravili, ampak tehta ljubezen, s katero smo jih opravili.

LETA 1914 ROJEN FRANC SODJA

DUHOVNIK, LAZARIST, PESNIK IN PISATELJ, PREROK USMILJENJA PRED VRATI PEKLA († 2007)

"Ko sem pred leti hodil h kiparju Goršetu v Sveče na Koroškem, sem bil vselej pozoren na majhen lesen kip v njegovem muzeju, ki ga je mojster imenoval Prerok. Ob njem sem nehote pomislil na Franceta Sodja... Zame je Prerok predstavljal Sodja," je v uvodu h knjigi Franceta Sodja Pred vrati pekla, katere tretja izdaja je izšla leta 1992 v Sloveniji, zapisal dr. Franc Rode, Sodjev redovni sobrat lazarist. Taras Kermauner pa je Sodju zapisal: "Sodja svetuje - z zgodbo svojega življenja: edino pri Njem kot trpečem in odrešujočem boste našli milost, mir, varnost, smisel."

Svojo življenjsko zgodbo je Franc Sodja podal v svoji knjigi Pisma mrtvemu bratu (Ljubljana 1991). "Po mojem je to ena najboljših duhovnih avtobiografij, kar jih je napisal Slovenec, pa še marsikdo drug," sodi dr. Franc Rode. "Sodja osupljivo globoko zareže v življenje. Vidi se, da je iz rase pristnih mistikov. Posebnost Sodjevega dela je v tem, da knjigo piše mistik iz alpskega sveta, kar je čista redkost. Mistiki namreč povečini prihajajo iz planjave ali iz puščave. Sodja pa je fant z gora in v tem je vsa posebnost in izvirnost njegovega izrednega pričevanja."

več o njem preberite v rubriki pričevanje 11_2004

in v rubriki obletnica meseca 08_2014

... preberimo nekaj njegovih modrih besed, porojenih iz globoke povezanosti z Bogom.

Morda bi bilo življenje bogato, če bi vsako jutro pred premišljevanjem očistili sebe sebičnih namenov, ki so včasih takoj vidni in jih niti na zunaj ne moremo prikrivati.
Najlepše bi bilo, če odpuščanja ne bi bilo treba. Če bi izpolnili v celoti Jezusovo zapoved ljubezni vsi, bi resnično ne bilo treba odpuščati.
Za dialog je treba notranje zrelosti, iskrenosti, plemenitosti, širine duha, zmožnosti poslušanja in veliko potrpežljive ljubezni.
Bog ti je podaril kratek čas življenja na zemlji, da v preizkušnjah bolečinah in trpljenju z vsemi svojimi sposobnostmi izpoveš eno samo besedo: ljubim.
Če smo razumeli načrt in željo Gospodovo, potem moremo reči, da imamo nebesa že na zemlji. Kaj drugega pa so nebesa kot življenje v Bogu; mi pa že na zemlji počivamo v Bogu, če živimo življenje svojega poklica.
Vsako jutro stopi pred Gospoda, kot da šele tisto jutro pričenjaš življenje, in mu obljubi zvestobo, in vsak večer pri izpraševanju vesti, ko prosiš odpuščanja za pogreške, spet upri pogled vanj s trdno voljo, da drugo jutro pričneš z novo gorečnostjo.
V sanjarjenju o velikih delih premnogi zapravljajo čas in pozabljajo, da je sedanji trenutek preprostega življenja tisto, kar moram posvetiti, da bom svet.
Za vse velja: čim manj govori in prepričuj z razlogi, pač pa pridigaj z dobroto, mirom in veseljem in spreobračaj s svojim požrtvovalnim življenjem!
Ljubezen brez trpljenja je dvomljive vrednosti. Trpljenje brez ljubezni je mrtvo, neplodno. Le ljubezen in vdano trpljenje gradita osebnost in rešujeta svet.
Najbolj poganska dežela že ima vsaj nekaj ljudi, ki hodijo od vasi do vasi z bogastvom nadnaravnega življenja in iz njihovih duš Kristus sam blagoslavlja pogansko okolico.
Razpeti med rojstvom in smrtjo si gradimo večnost. Od prvega trenutka so naša srca žejna večne ljubezni.
Mlad komaj sanjaš, kaj te čaka, na stara leta moraš priznati, da je človek neštetokrat najtežje breme sam sebi.
več:

LETA 2012 UMRL CARLO MARIA MARTINI

JEZUIT, NEKDANJI MILANSKI NADŠKOF IN KARDINAL (* 1927)

»Zakaj se ne zganemo? Ali se bojimo? Se bojimo, namesto da bi bili pogumni? Saj je vendar temelj Cerkve vera. Vera, zaupanje, pogum. Jaz sem star in bolan in odvisen od pomoči drugih. Dobrohotni ljudje, ki so ob meni, mi darujejo ljubezen. Ta ljubezen je močnejša kot občutje malodušja, ki ga večkrat zaznam znotraj Cerkve v Evropi. Samo ljubezen lahko prežene utrujenost. Bog je ljubezen. Imam še eno vprašanje, ki ga zastavljam vsem: Kaj lahko ti, prav ti, narediš za Cerkev?« To so misli iz 'duhovne oporoke', ki jo je bralcem dnevnika Corriere dela sera posredoval kardinal Carlo Maria Martini 28. avgusta 2012, tri tedne pred svojim odhodom v večnost. V sožalnem sporočilu, ki so ga prebrali pri kardinalovem pogrebu, je papež Benedikt XVI. zapisal: »Bil je božji mož, ki je Sveto pismo ne le preučeval, ampak ga je tudi močno ljubil in ga naredil za luč svojega življenja, da bi bilo vse v večjo božjo slavo.« Za napis na svojem grobu v milanski stolnici je sam izbral besede psalmista: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.«

... več o njem v rubriki pričevanje 02_2001 in pričevanje 10_2012

nekaj njegovih misli:

Človek ni ustvarjen le za to, da živi z drugimi, temveč še bolj, da živi za druge. Le iskreno darovanje sebe zares dviga kakovost življenja.
Starši, vzgoja je milost, ki vam jo naklanja Bog: sprejmite jo s hvaležnostjo in čutom odgovornosti... Vzgajati pomeni postati božji sodelavci, da bi vsakdo uresničil svoj poklic.
V luči Boga, ki ustvarja in podarja večno zavezo, bo današnji človek lahko doumel svoje pravo dostojanstvo in smisel življenja.
Ko se nekdo zaveda, da je grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, potem ne bo niti zase niti za druge zahteval popolnost, temveč bo počival v usmiljenju.
Oče, ki je v nebesih, ljubi vaše otroke in vnuke bolj kot vi; znal jih bo pritegniti k sebi in trkati na njihova vrata, da vstopi k njim, če mu bodo hoteli odpreti.
Ko se soočaš s problemi, ki jih spoznavaš, se ne moreš izogniti vprašanju, ki je za mladost bistvenega pomena: kakšno je moje mesto v tem svetu? Kakšen delež se zahteva od mene pri graditvi boljšega sveta?
Da bi bil zares pripravljen služiti, moraš biti svoboden. Kdor je suženj lenobe, namreč nikoli ni pripravljen prijeti za delo, ko je potrebno.
Razumnost je modrost, ki zre v Božji luči človeške dogodke, presojanje med tem, kar vodi k Bogu, in tem, kar od njega oddaljuje.
Upati pomeni živeti tako, da se prepustimo rokam Boga, ki v nas poraja krepost in moč, ju hrani in krepi.
Če je res da Očetov odrešenjski načrt zajema vse, kar je ustvarjeno, in poslanstvo Sina in Duha dosega celotno stvarstvo, potem lahko troedini Bog uporabi vsako sredstvo sporočanja, da doseže človekovo srce. Zato lahko tudi televizijski sprejemnik prebudi podobo roba obleke Jezusa, človekovega Odrešenika.
Čeprav Bog lahko uporabi S vse, da bi dosegel človeka v njegovi vesti in svobodi, pa je vse, kar biva pod soncem, lahko popačeno zaradi uporabe, ki jo povzroči z grehom zaznamovana človekova svoboda.
Koliko poti vere in predvsem koliko duhovnih poklicev mladih je bilo posušenih, izgubljenih zaradi pomanjkanja energičnih odločitev in odpovedi televizijskim oddajam in čtivu!
Gospod nas ni poklical, da smo kristjani samo zato, da a bi varovali svojo vero, da bi i branili, kar imamo, ampak predvsem zato, da bi pričevali o upanju, ki je v nas.
Nujno je potrebno, da se znam odpreti, da sem pozoren, sprejemljiv, razpoložljiv. Prav tako pa je potrebno tudi, da sem sposoben zapreti, odmakniti se, da bi razmišljal l o tem, kar sem videl ...
Če gledamo svet z višine, i zaznamo, da so prav ljudje, i te zares drobne resničnosti, če jih vidimo od zgoraj, najdragocenejše resničnosti. Z očmi srca vidimo prav nje, čeprav so za naše oči samo drobne premikajoče se pike. Prav ima Mali princ: bistvo je očem nevidno. Samo z očmi srca moremo dobro videti. To je tudi Jezusov pogled.

LETA 2016 UMRL SAMO HUBAD

DIRIGENT (* 1917)

Samo Hubad, sin Mateja Hubada, skladatelja in glasbenega pedagoga, se je po glasbenem študiju v Ljubljani in Pragi uveljavil kot simfonični in operni dirigent. Odlikoval se je po tem, da se je znal vživeti v zamisli skladateljev. V vsem svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent. Dirigiral je v operi in baletu SNG v Ljubljani, dolga let je bil šef dirigent Slovenske filharmonije, stalni gostujoči dirigent v Zagrebu in drugod. Dirigiral je več kot 60 orkestrom po vsem svetu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk