2. oktober

LETA 1560 PAPEŽ PIJ IV.

potrdi  Petra pl. Seebacha

za (petega) ljubljanskega škofa - naslednika Urbana Textorja (njegovo geslo: Ko nas premetavajo valovi je upanje Petrov čolniček)

LETA 1656 ROJEN JANEZ JURIJ HOČEVAR

PRAVNIK, SKLADATELJ IN ASTRONOM († 1714)

Novomeščan po rodu, v mladosti ga je zanimala glasba, s katero se je študijsko seznanil na ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Leta 1686 je v Padovi doktoriral iz prava (svetnega in cerkvenega), postal doktor in delal v Ljubljani kot odvetnik kranjskih deželnih stanov. Vodil je jezuitsko gledališče in skladal cerkveno glasbo. Ukvarjal se je tudi z zvezdoslovjem in napisal nekaj knjig. Leta 1695 se je pridružil Academii operosorum in bil tudi njen prvi predsednik. Od skladb so najbolj znane njegove Lavretanske litanije.

LETA 1840 ROJEN FRANC KRAŠAN

BOTANIK, PEDAGOG († 1907)

Doma iz Šempasa na Goriškem, študiral v Gorici, naravoslovje, matematiko in fiziko na Dunaju služboval na gimnazijah v Linzu, Gorici, Kranju .... V mladih letih je preučeval rastlinstvo Goriške, kasneje pa razširil svoja raziskovanja na Štajersko. Prvi je preučeval periodične pojave v rastlinskem in živalskem svetu (nauk fenologija) - in s poskusi raziskoval vpliv okolja na razvoj rastlin. Napisal je številne znanstvene članke in bil vodilni slovenski botanik 19. stoletja.

LETA 1847 ROJEN FRANC SIMONIČ

LITERARNI ZGODOVINAR IN BIBLIOGRAF († 1919)

Iz Ivanjkovcev pri Ormožu ... zgodovino in slavistiko je študiral v Gradcu, kjer je 1876 tudi doktoriral in več časa služboval v Univerzitetni knjižnici na Dunaju. Dolga leta je zbiral podatke in med 1903 in 1905 je je pri Slovenski matici v delih izšla njegova Slovenska bibliografija. To je prva in do sedaj edina retrospektivna bibliografija v slovenščini. Poleg knjig je razvrstil tudi časopisje, muzikalije in zemljevide, vsega okoli 5000 abecedno urejenih bibliografskih enot. Osredotočil se je na izdaje v slovenskem jeziku, vključil pa je tudi tujejezična dela slovenskih avtorjev. Po izčrpnosti  je še vedno temeljni slovenski bibliografski vir, saj zajema večino slovenskega knjižnega izdajateljstva od leta 1550 do leta 1900.

LETA 1852 ROJEN SIR WILLIAM RAMSEY

ŠKOTSKI KEMIK († 1916)

Leta 1894 je skupaj s kemikom Rayleighom iz zraka najprej izločil argon (gr. argos = len - zaradi nereaktivnosti). Leto kasneje je odkril tudi plin helij (gr. sonce), ki se je sproščal pri raztapljanju uranovih mineralov, leta 1898 pa je z destilacijo utekočinjenega zraka izločil še tri žlahtne pline: neon (gr. novi), kripton (gr. skriti) in pa ksenon (gr.redek). 1906 je dobil Nobelovo nagrado. Pri delu z radonom je bil izpostavljen močnemu radioaktivnemu sevanju, zbolel je za rakom in umrl.

LETA 1866 ROJEN FRANC UŠENIČNIK

TEOLOG, PROFESOR PASTORALNEGA BOGOSLOVJA († 1952)

Starejši brat bolj ‘slavnega’ Aleša Ušeničnika (roj. 1868), mednarodno priznanega filozofa, je po študiju v Rimu opravljal različne v ljubljanski škofiji. Najdlje je bil profesor liturgike in pastoralnega bogoslovja. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika, ki sta natisnjena (Pastoralno bogoslovje, 1919, 1940; Katoliška liturgika, 1933,1945). Kot upokojenca sta brata Ušeničnika skupaj stanovala in bila tako navezana drug na drugega, da je dobra dva tedna po Aleševi smrti (30. marca) umrl tudi Franc (16 aprila 1952).

LETA 1869 ROJEN MAHATMA GANDHI

INDIJSKI POLITIK, VODITELJ IN BOREC ZA ČLOVEKOVE PRAVICE († 1948)

"Če me Bog vzame s sveta, pomeni to, da je moje poslanstvo dopolnjeno. Nadaljevali bodo drugi, kajti nenasilje mora zmagati nad sovraštvom in vladati na svetu. Ljubezen je najbolj skromna, a hkrati najsilnejša moč, kar jih premore svet," je dejal Mohandas Karamchand Gandhi, bolj znan kot Mahatma Gandhi, "velika duša" (to pomeni beseda "mahatma") Indije, ki je svojo domovino osvobodil z "orožjem" nenasilja. Ta veliki glasnik nenasilja je umrl kot žrtev nasilja: 30. januarja 1948 ga je v New Delhiju ubil hindujski fanatik zaradi Gandhijevega prizadevanja, da bi med seboj spravil hindujce in muslimane. "Če moram umreti, bi rad umrl na molitvenem srečanju," je malo pred tem dejal Gandhi indijskemu ministru za notranje zadeve, ki se je bal za njegovo življenje. "Motite se, če mislite, da me lahko zaščitite pred nesrečo. Bog je moj zaščitnik."

več:
S. Čuk, Mahatma Gandhi. "Kristusov govor na gori mi seže do srca": Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Vse je božja last. Nič, popolnoma nič na tem svetu ni naše. Torej, zakaj se bojimo? Koga se bojimo?
  
• Zgodba o Kristusu je resničnejša od zgodovinske resnice: v njej je utelešen večni zakon ljubezni. Kjer kraljuje polna ljubezen, brez misli na maščevanje, tam Kristus resnično živi.
  
• Kristus je največji vir duhovne moči, kar jih je človek kdajkoli poznal.
  več:
  

napis na podstavku kipa v New Delhiju:

• Veruj v resnico, premišljuj resnico in živi resnico." Bil je hindujec, vendar odprt tudi za druge vere. Posebno blizu mu je bilo krščanstvo. Govoril je: "Kristusov govor na gori mi seže do srca ... Blagor ubogim v duhu ... Blagor krotkim ... Blagor miroljubnim ... Ljubite svoje sovražnike ... Ti Kristusovi nauki so vodilo mojega življenja... Ko berem evangelij, čutim, da sem kristjan; ko pa vidim, da se vojskujete med seboj in zatirate kolonialne narode, vidim, da ne živite po Kristusu.

LETA 1881 ROJEN FRANČIŠEK JERE

DUHOVNIK, PREVAJALEC SVETEGA PISMA († 1958)

Po študiju klasične filologije na Dunaju (1911) je postal profesor na klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1933 je bil imenovan za honorarnega predavatelja latinščine in grščine na Teološki fakulteti. Kot strokovnjak v klasičnih jezikih je (z Gregorijem Pečjakom in Andrejem Snojem) prevajal Sveto pismo nove zaveze (1925, 1939) ter grške cerkvene očete. V zbirki Življenje svetnikov, ki jo je izdajala Mohorjeva družba (1917–1940) je sodeloval z življenjepisi mnogih svetnikov.

 LETA 1902 ROJEN VLADIMIR SKRBINŠEK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER († 1987)

Ljubljančan, ki se je igralske umetniosti najprej učil na amaterskem odru ... leta 1923 pa se je zaposlil v Narodnem gledališču v Mariboru. Med vojno je odšel v ljubljansko Dramo in v njej ustvaril več vrhunskih likov v Shakespearjevih tragedijah, nato pa je do leta 1963 igral in režiral v Mestnem gledališču ljubljanskem. Bil je eden vodilnih slovenskih karakternih igralcev, ki je umetniško zorel in se razvijal vse do poznih let. Nastopal je tudi v operah in operetah ter jih tudi režiral. Kot gledališki režiser se je uveljavil zlastih v delih Shawa in v njih tudi igral. V Mariboru je imel pred  vojno tudi dramsko šolo, pri Radiu Ljubljana pa gledališko skupino za radijske in TV igre. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado (1961, 1965), leta 1971 pa Borštnikov prstan.

LETA 1904 ROJEN HENRY GRAHAM GREENE

ANGLEŠKI PISATELJ († 1991)

Pranečak pisatelja R. L. Stevensona, študiral v Oxfordu in se ukvarjal z novinarstvom, štiri leta je bil sodelavec časopisa The Times. Leta 1926 je iz protestantske prestopil v katoliško vero, delal kot diplomat in se ob tem ukvarjal s pisanjem. Njegovi romani se tako dogajajo domala na vseh celinah in obravnavajo tipična občutja sodobnega človeka: krivdo, razdvojenost, nezadovoljstvo, željo po nasilju, strah pred njim ... Najraje je pisal zabavne kriminalke, filmske kritike pa tudi romane, ki imajo verski pridih. Nekaj najbolj znanih del: Noro zaljubljena v fanta, Zaupni agent, Ministrstvo strahu ... Dve od njegovih knjig smo predstavili tudi v Ognjišču: Človeški faktor (leta 1981) in Tretji človek (1987) in po obeh je bil posnet tudi uspešen film.

nekaj njegovih misli:

• Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
  
• Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verova­ti vanj.
  
• Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.

LETA 1917 UMRL SIMON GREGORČIČ ML.

PREVAJALEC (* 1856)

Rojen je bil na Libušnjem, gimnazijo končal v Gorici, vstopil v bogoslovje in postal duhovnik leta 1879. Bil je kaplan v Kobaridu, Trenti, Logu, Sedlu, Avčah ... Med prvo svet. vojno je živel v velikem pomanjkanju in strahu, zaradi česar se mu je omračil um. Pripadal je generaciji slov. dijakov in kasneje visokošalcev ali bogoslovcev, ki so se iz plemenitega nagiba, da bi spoznavali bratske slovanske jezike in književnost, sami začeli učiti  slovanskih jezikov. Tudi Simon je tako znal češko, poljsko, lužiško–srbsko, srbsko in hrvaško in morda še kateri slovanski jezik. Veliko je prevajal za Slovansko knjižnico in Knjižnico za mladino (KMl), predvsem češke, poljskke, hrvaške in lužiško-srbske avtorje. Njegove so po vsej verjetnosti tudi Trentarske pripovedke, ki jih je objavil v Soči 1884,

LETA 1935 UMRL ALOJZIJ GANGL

KIPAR (* 1859)

Kipar Alojzij Gangl, rojen v Metliki, je do svojega poklica prišel po dolgi poti: od delavnic domačih rezbarjev prek obrtne šole v Gradcu do likovne akademije na Dunaju. Po končanem študiju na Dunaju je v letih 1887-89 izdelal spomenik Valentina Vodnika v Ljubljani (na tržnici), prvi slovenski nacionalni spomenik. Njegovo delo je tudi Valvasorjev spomenik pred Narodnim muzejem v Ljubljani. Bil je eden najpomembnejših slovenskih kiparjev na začetku 20. stoletja.

LETA 1951 UMRL MIRKO POLIČ

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1890)

Tržačan Mirko Polič je najprej eno leto študiral pravo v Pragi, nato pa je obiskoval konservatorij Verdi v Trstu. Kot kapelnik tamkajšnjega Narodnega gledališča je leta 1913 uvedel prve redne operne predstave. Kot operni dirigent je deloval v Osijeku, Zagrebu, Beogradu in Ljubljani. Leta 1925 je bil imenovan za ravnatelja ljubljanske opere, ki jo je s 14-letnim napornim delom dvignil do pomembne višine. Gojil je poleg klasičnih tudi moderna, zlasti slovanska operna dela. Kot skladatelj je napisal operi Mati Jugovićev in Deseti brat.

LETA 1960 UMRL FRAN ERJAVEC

UČITELJ, ČASNIKAR, PUBLICISAT (* 1893)

Po končanem učiteljišču v Ljubljani je eno leto pred prvo svetovno vojno poučeval na Primorskem, po vojni pa je bil v raznih uradniških službah, ob tem pa študiral pravo na ljubljanski univerzi. Ukvarjal se je s politiko in se uveljavil kot publicist. Pisateljsko delo je pričel kot učiteljiščnik z leposlovnimi črticami in pesmimi, ki jih je objavljal v Zvončku, pozneje v drugih listih. Njegovo glavno delo je knjižna zbirka Slovenski pesniki in pisatelji (za mladino), ki jo je pripravljal skupaj s Pavlom Fleretom.

LETA 1965 UMRL ANTON VODNIK

PESNIK, ESEJIST, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN UREDNIK (*1901)

Rodil se je v Podutiku nad Ljubljano, klasično gimnazijo končal v Šentvidu v Ljubljani, študiral umetnostno zgodovino, doktoriral o kiparju Francescu Robbi. Kot študent je urejal mladinsko revijo Križ na gori (1924-27), nekaj let je bil član uredniškega odbora Doma in sveta, kjer je sodeloval kot pesnik, kritik in esejist. Svoje pesmi je objavljal tudi v Ljubljanskem Zvonu, Mladiki, Mentorju ... Je eden najvidnejših predstavnikov pesniškega rodu med obema vojnama. Pri nobenem pesniku ne najdemo toliko pesmi o smrti, ki mu je že od nekdaj izbrana nevesta, ki ga vabi na svoje trate, zvesta, premila ... Poezija je bilo področje, na katerem se je bojeval, ustvarjal, njegovi so tudi čudoviti opisi večernih zarij, domačega vzdušja, ljubezni, narave, o letnih časih, o bridkih usodah med vojno ... Njegove pesmi so izšle v številnih zbirkah, nazadnje tudi obsežen izbor njegove poezije (Sončni mlini). So zelo bogate, izredno ponotranjene in zato morda večkrat težke, terjajo zbranost in poglobitve v notranji svet. V njih najdemo veliko simbolov iz Svetega pisma, ljudskega in krščanskega verovanja ... njegove pesmi segajo v vrh naše poezije, to dokazuje tudi to, da so ga veliko prevajali ... Veliko delo pa kje naredil tudi kot esejist, kritik in urednik. Uredil je Antologijo slovenske sodobne lirike, pri Mohorjevi družbi je bil tudi lektor in »tehnični urednik«...

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• O večer, z očmi kot vijolice, / ne zapusti nas v naši tesnobi! / Naj hodimo v tvoji svetlobi, / naj toplo zaspimo ob tvoji luči - / oh, naj nas ne muči / strah pred tujino, / pred novo temno bolečino.
  
• Današnji rod je bil poklican v življenje, da se bori zoper temo za luč sveta. Ali bo dovolj močan? To ni pravo vprašanje. Vprašanje je le: ali bo dovolj zvest.
  
• Mogoče / večer je od Boga poslan, / da preizkuša skrivnosti naše duše: / če ohranili v sebi smo pojoče / melodije davnih, davnih sanj.
  
• V očeh, otroško okroglih, / se mu neskončnost utrinja - / morda se spominja / neke davne / prečudne ljubezni / med nami ...

LETA 1980 UMRL JAKOB ALEKSIČ

DUHOVNIK IN PROFESOR SVETEGA PISMA (* 1897)

"Veste, čim dlje se ukvarjam s Svetim pismom, tem rajši ga imam, tem bolj sem navdušen in tem lepše se mi zdi." Tako je v pogovoru za Ognjišče januarja 1977 povedal tedaj 80-letni dr. Jakob Aleksič, dolgoletni profesor Svetega pisma stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalec in razlagalec Knjige vseh knjig. Njegov naslednik na katedri za svetopisemske vede na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Jože Krašovec je v spominskem članku ob njegovi smrti (2. oktobra 1980) poudaril troje potez dr. Jakoba Aleksiča: bil je " duhovnik z vsem srcem, zaveden Slovenec in strokovnjak v Svetem pismu". S hvaležnostjo se ga spominjamo ob obletnici smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_1997

nekaj njegovih misli:

• Čim bolj znanost odkriva neslutene razsežnosti vesoljstva in človekovega duha, tem bolj postane zgovorna hvalnica neskončnemu Stvarniku.
  
• V Svetem pismu opažamo štiri temeljna religiozna čustva: čustvo občudovanja Boga, čustvo hvaležnosti in zahvale Bogu, čustvo prošnje oziroma nebogljenosti in pa čustvo upanja.
  
• Dejstvo, da je bilo Sveto pismo s psalmi družinska knjiga, se najbolj vidi iz Marijinega življenja. Ona je zelo dobro poznala Sveto pismo in psalme.

iskalec in zbiralec Marko Čuk