29. oktober

LETA 1744 UMRL FRANC BRECKERFELD

slovenski teolog, matematik, astronom (* 1681)

Doma je bil iz Ljubljane, kjer je vstopil v jezuitski red. Matematiko je predaval na univerzah v Trnavi, Košicah in Gradcu. Pisal je znanstvene razprave, najbolj znan pa je njegov priročnik o merjenju časa in odklonu nihal (Košice). Do konca svojega življenja je bil astronom kraljeve zvezdarne v Cluju v Romuniji.

LETA 1774 UMRL AVGUŠTIN HALLERSTEIN

JEZUIT, MISIJONAR; MATEMATIK, ASTRONOM (* 1703)

Bil je sin baronske družine iz Meng­ša. Leta 1721 je na Dunaju vstopil k jezuitom, v Gradcu je študiral matematiko in astronomijo ter bil poslan kot misijonar na Kitajsko. V Peking je prišel leta 1739. Kot astronom na cesarskem dvoru je bil tako spoštovan, da je bil imenovan za mandarina – cesarskega svetnika. Leta 1749 je prepotoval Tatarsko in izdelal njen zemljevid. Njegova naravoslovna, zvezdoslovna in narodopisna opazovanja so izšla v najpomembnejših evropskih znanstvenih revijah.

LETA 1799 UMRL KAREL ZOIS - BARON EDELSTEINSKI

SLOVENSKI BOTANIK (* 1756)

Eden prvih raziskovalcev našega alpskega rastlinstva se je rodil v Trstu. Na posestvu na Brdu pri Kranju je zasadil domača in tuja drevesa in alpske rastline; ta nasad velja za prvi alpski botanični vrt na Slovenskem. Zbral je herbarij s približno 2100 primerki, sodeloval z evropskimi botaniki in si izmenjeval rastline. Po njem se imenujeta tudi Zoisova zvončnica in Zoisova vijolica.

LETA 1888 ROJEN STANKO MAJCEN

DRAMATIK, PESNIK IN PRAVNIK († 1970)

Oče je bil doma pri Mariji Snežni, Stanko pa je bil rojen v Mariboru. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. Po petih letih osnovne šole se je vpisal na gimnazijo in leta 1905 je izšel njegov prvi spis (črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar). Na željo staršev je šel na Dunaj študirat pravo, bil eno leto na fronti v Galiciji in leta 1915 postal doktor prava ... Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje, šele leta 1942 ga za pisanje spet navduši Tine Debeljak, urednik Doma in sveta in začne se njegovo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide knjiga Bogar Meho z zgodbami in legendami .... Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Nekaj njegovih del: Brez sveče, Ženin na Mlaki, Bogar Meho in Marija ter Življenjepis Sv. Terezije Jezusove. "Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

... več o njem v obletnici meseca 12_1992

nekaj njegovih misli:

- Zgodovina me uči, da se človeštvo obrača zdaj na to plat, zdaj na ono in da je vselej krvavo plačalo vsako zmoto, vsako zgrešitev smeri, ki mu je začrtana že v knjigah Mojzesovih.

- Jezus je tako ljubil kruh in njegovo rast, da si ga ni hotel napraviti iz kamna, ko ga je lačnega v puščavi skušal hudi duh.

- Gospod, kako naj iztrebimo greh, ki ga ti preganjaš in ki ga preganjamo mi po tvoji zapovedi, če naj samo odpuščamo? - Z odpuščanjem. Greh se drugače zbrisati ne da.

- Otroci imajo čut za pravico; nikar jim ne delaj krivice, če hočeš kaj veljati pred njimi.

LETA 1904 ROJEN DRAGO BAJ(E)C

PESNIK († 1928)

Rodil se v Vipavi, toda osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Kranju. Po odsluženju vojaškega roka se je vpisal na pravno fakulteto v Padovi. Bil je član tajne organizacije TIGR in pred fašisti se je hotel umakniti v Ljubljano, toda prišel je samo do Bilj, kjer ga je pokosila pljučnica. Njegov pogreb v Vipavi, trikrat prepovedan, je bil protifašistična manifestacija. Sodeloval je pri Bevkovem humorističnem listu Čuk na palci. Njegove pesmi so izšle v knjigi Drevo sem (1978), ki jo je uredil Marijan Brecelj.

nekaj njegovih verzov:

Ko kaplje bežimo od dneva do dneva, / v potoke se zbiramo, v reke široke / in zbogom naš vedno glasneje odmeva, / ko z morja k obali iztezamo roke. // Iščemo dela mi delavci črni, / iščemo kruha mi brezdomovinci, / gluhi za klic smo: »Vrni se, vrni.« / Iščemo sreče krepki Tolminci, / mehki Vipavci in Kraševci, Brici, / težko po sončni nam je Gorici. — // V rudnikih, farmah nam teče  življenje / mesimo kruh tam, za ženo, otroke, / kvas nam ljubezen, sol nam trpljenje, / večno se gibljejo trudne nam roke. // Misel le ena je varuh med nami / vsa za plačilo trpljenju, bolesti. / »Žena in dom naš, za morjem, gorami, / še se povrnemo k tebi, mi zvesti ...« (Pesem primorskih emigrantov)

LETA 1955 UMRL STANKO STANIČ

duhovnik, nabožni pisatelj, ljubiteljski zgodovinar (* 1893)

V desetletjih pred drugo svetovno vojno in prva leta po njej je bil Stanko Stanič v lepi skupini slovenskih duhovnikov in izobražencev na Goriškem, ki so zastavili vse sile, da se še naprej ohrani naš rod. Bil je goreč dušni pastir, prijel je tudi za pero in poskusil se je v pesnikovanju, bolj je uspel kot pisatelj. Najbolj se je uveljavil s svojimi sestavki iz domače zgodovine. Poleg pisanja je bila velikega pomena njegova pomoč pri tedanjem kulturnem in cerkvenem življenju na Goriškem, saj je sodeloval pri vseh organizacijah s katoliškim navdihom.

LETA 1971 ROJENA CHIARA BADANO

LAIKINJA IN FOKOLARINA, BLAŽENA († 1990)

"Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz." Tako je 19. julija 1990, nekaj mesecev pred svojo smrtjo, v pismu Chiari Lubich, ustanoviteljici Gibanja fokolarov, zaupala še ne osemnajstletna Chiara Badano. Kostni rak je neusmiljeno požiral njene telesne moči, ni pa mogel načeti duševnih. Ostala je mirna in vedra v trdni veri, da se bliža njeno srečanje z Ženinom-Jezusom. "Tvoj tako sijoči obraz priča o tvoji ljubezni do Jezusa," je v svojem odgovoru zapisala Chiara Lubich, ki ji je izbrala novo ime: Luce (Luč), in od tistega dne je Chiara Badano za vse postala Chiara Luce. Ta "luč" zdaj širi svojo svetlobo po vsem svetu. Sveti predvsem mladim vsega sveta, ki so to potrdili, ko so se v velikem številu 25. septembra 2010 zbrali v Rimu na njeni razglasitvi za blaženo v svetišču Madonna del Divino Amore. Slovesnost je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato, ki je v svojem nagovoru mladim njihovo vrstnico postavil za zgled: "Tudi danes lahko kratek mladostni čas živimo v svetosti. Tudi danes imamo mlade, ki so krepostni, ki v družini, v šoli in v družbi ne uničujejo svojega veselja."

... več o njej v rubriki pričevanje 11_2010

nekaj njenih misli:

- Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem.

- Jezus mi je poslal to bolezen v pravem trenutku, poslal mi jo je, da ga spet najdem.

- Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz.

- Nebeška Mati, prosim te za čudež, za mojo ozdravitev: če pa to ni njegova volja, potem te prosim, daj mi moč, da nikoli ne omagam.«

- Mladi, vi ste prihodnost. Jaz ne morem več teči, toda rada bi vam predala to plamenico, kot na olimpijskih igrah. Samo eno življenje imate, dobro izkoristite vsak trenutek.

LETA 2011 UMRL MIHA DREVENŠEK

REDOVNIK MINORIT, MISIJONAR, 'ČRNEC V BELI KOŽI' (* 1946)

V Zambiji je bil od januarja 1977. Kmalu po prihodu se je s kratkim pismom oglasil bralcem Ognjišča, ki so ga poznali kot kitarista in pevca ansambla Minores, katerega so sestavljali slovenski minoritski bogoslovci (deloval je v letih 1969-1973). Nedolgo zatem je prišlo njegovo drugo pismo, polno iskric in domislic, v katerem je med drugim zapisal: »Po mojem pismu, ki je bilo objavljeno v marčni številki letošnjega Ognjišča, sem prejel precej pošte. Mnogi me sprašujejo, kako se mlad človek lahko odpove glasbi in 'blišču' mestnega življenja ter sprejme nase ta 'težki' misijonski križ. Moj odgovor je zelo kratek: vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. "Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček".« Po tem pravilu se je ravnal vse življenje. Po apostola Pavla, ki je postal 'vsem vse', je pater Miha postal črnec med črnci: imenovali so ga 'črnec v beli koži'. Po sedmih letih misijonskega delovanja v Zambiji je prišel 'na dopust' v domovino. Ob misijonski nedelji oktobra leta 1984 smo ga predstavili kot 'gosta meseca'. Naš urednik Franc Bole je pogovor z njim začel z vzklikom: »Miha, saj si že pravi Afričan!«, Miha pa je lepo odgovoril: »Po obrazu še ne, pač pa po duši.« Svojo 'misijonsko domovino' je tako vzljubil, da je želel tam dočakati dan vstajenja.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2011

nekaj njegovih misli:

- Vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. "Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček.

- Pišite, komponirajte, rišite, ustvarjajte ..., ker bo to naredilo vaše življenje čudovito. Ne objokujmo katastrof in težav, ki nas doletijo v življenju. Raje se veselimo čudovitih stvari.

LETA 2019 UMRL MARIJAN BRECELJ

bibliograf, prevajalec, urednik, literarni zgodovinar, slovaropisec, bibliotekar (* 1931)

Marijan Brecelj je bil zavezan slovenstvu, živel je s knjigami in za knjige - "eden zadnjih goriških enciklopedistov", kot so zapisali zamejski mediji ob njegovi smrti....dolgoletni vodja študijskega oddelka Goriške knjižnice, veliko pa je pomagal tudi na številnih drugih področjih, v župniji Nova Gorica - Kapela (knjižica o frančiškanskem samostanu, več kot 50 let je bil skrbnik samostanske knjižnice ...) Blizu mu je bila tudi likovna umetnost, saj je bil  izvedenec za ex -librise. Pripravil je dva slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega ... S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj (pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo pisem Francetu Bevku in Ivanu Trinku) .Dobil je tudi Goropevškovo nagrado za »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja«.Goriški muzej mu je posvetil posebno številko Goriškega letnika (Brecljev zbornik)
Za založbo (Ognjišče) je pripravil dve knjigi - obe sta izšli v zbirki Graditelji slovenskega doma (za katero je dal tudi pobudo). Leta 1992 je v omenjeni zbirki izšla knjižica o Filipu Terćelju - o njegovem življenju in delu z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 2001 pa je izšla v isti zbirki tudi knjiga o duhovniku Petru Butkoviču - Domnu, ki je bil primorski narodni buditelj, pa tudi pesnik, pisatelj, ... likovnik in prvi slovenski ugankar. ...

pripravlja: Marko Čuk