6. november

LETA 1676 NA DUNAJU USTANOVLJENA KNAFLJEVA ŠTIPENDIJA

NAMENJENA KRANJSKIM ŠTUDENTOM ZA ŠTUDIJ NA DUNAJSKI UNIVERZI

Ustanovljena na podlagi oporoke duhovnika Luke Knaflja (1621-1671), ki je svoje premoženje namenil slovenskim študentom. Do leta 1918 je Knafljevo štipendijo dobilo več kot 1200 kranjskih študentov (tudi Jernej Kopitar, France Prešeren, Friderik Baraga, Simon Jenko, Fran Levec, Ivan Tavčar in Oton Župančič ...)

LETA 1787 ROJEN VUK STEFANOVIĆ KARADŽIĆ

SRBSKI FILOLOG, ETNOGRAF IN REFORMATOR SRBSKEGA JEZIKA, UČENEC JERNEJA KOPITARJA († 1864)

Temelje srbskega knjižnega jezika in pravopisa je postavil Vuk Karadžić. Zasluge za to ima tudi ugledni slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar. Ko sta se leta 1813 na Dunaju srečala, je Kopitar spodbudil Karadžića, da je začel zbirati ljudske pesmi in drugo ljudsko blago. Navduševal ga je tudi, naj se loti dela za knjižni jezik in pravopis. Kmalu je izdal prvo zbirko ljudskih pesmi in Pismenico (slovnico), in s tem se je začelo njegovo delo za nastanek nove srbske književnosti, jezika in pravopisa.

LETA 1808 ROJEN LEOPOLD KORDEŠ

PESNIK IN PRIPOVEDNIK, UREDNIK IN ORGANIZATOR († 1879)

Doma iz Kamne Gorice, študiral je v Gradcu. Urednik nemških časopisov v Gradcu in Ljubljani (Laibacher Zeitung) vanje je pisal predvsem članke, posebno o gledališkem življenju. Leta 1938 je predlagal ustanovitev tednika Slovenske novice s tedensko literarno prilogo Zora, zavzemal se je za ustanovitev univerze in gledališča v Ljubljani. Pripravil je natančen načrt za organizacijo stalnega slovenskega gledališča s poklicnimi igralci, o tem pisal ... toda njegova prizadevanja so ostala neuresničena.

LETA 1841 UMRL SIMON POVODEN

DUHOVNIK IN ZGODOVINAR (* 1753)

Duhovnik (benificiatni kurat) je vestno proučeval krajevno zgodovino Ptuja in njegove okolice. Dediščina prednikov mu je veliko pomenila. Prepotoval je MB okrožje, zbiral je gradivo po cerkvah, samostanih, graščinah, arhivih, ... obenem pa kot kronist skrbno beležil sodobne dogodke. Napisal je več kot trideset del (v rokopisu v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu). Ima tudi velike zasluge na področju zbiranja in skrbi za zavarovanje spomenikov, skrbno je zbiral rimske kamne Poetovione in jih dal pritrditi ob znamenitem ptujskem mestnem stolpu. Zelo je zaslužen, da Ptujska zgodovina zavzema v Sloveniji eno najvažnejših mest.

LETA 1880 ROJEN ROBERT MUSIL

AVSTRIJSKI PISATELJ IN GLEDALIŠKI KRITIK († 1942)

Eden od utemeljiteljev sodobnega romana, opisoval je razdrobljenost stvarnosti, v kateri življenje že narekuje tehnika. Poznan je predvsem kot avtor nedokončanega romana Mož brez posebnosti, v katerem je opisal razpad A-O cesarstva in novo vizijo človeka (z vero v napredek, tehniko, njegov pesimizem, čustvovanja ...) Velik uspeh pa je imel tudi njegov roman Zablode gojenca Törlessa.

LETA 1893 UMRL PETER ILJIČ ČAJKOVSKI

RUSKI SKLADATELJ (* 1840)

(* 25. april in † 25. oktober po julijanskem koledarju)

Predstavnik ruske klasike, v svojih simfonijah, koncertih, operah, baletih, komorni glasbi in zborovski liturgični glasbi ruske pravoslavne cerkve je združil značilnosti zahodne romantike z rusko narodno melodiko, osebnim lirizmom in mehkobo slovanske duše. Med njegova najbolj znana dela spada balet Labodje jezero (1875), s katerim je prišel na skladateljsko področje, na katerem so mu bili namenjeni izredni uspehi in kjer je postal začetnik močnega toka velikih ruskih skladateljev baletne glasbe. Labodje jezero velja za eno od mojstrovin romantične šole, predvsem zaradi prijetne glasbe, polne neizčrpnega čara in svežine, ki se prilega lepemu plesu.

LETA 1904 ROJEN MARJAN MUŠIČ

ARHITEKT, PUBLICIST IN AKADEMIK († 1984)

Že kot gimnazijec se je v Novem mestu uveljavil kot slikar, kasneje je diplomiral iz arhitekture pri Jožetu Plečniku in se izpopolnjeval v Splitu in Dubrovniku. Njegove najvažnejši projektantske naloge so bili v glavnem konservatorski in spomeniški posegi (reševanje cerkve sv. Sofije v Ohridu). Sodeloval je pri obnovi bazilike v Poreču in Dioklecijanove palače v Splitu, doma pa pri obnovi Stare grofije v Celju ter gradu Otočec. Leta 1972 je dobil Prešernovo nagrado, bil je tudi član odbora Unesca za reševanje spomenikov stare Nubije ...

LETA 1911 ROJEN STANISLAV LENIČ

DUHOVNIK, LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF († 1991)

"Škof Stanislav Lenič je bil ena zadnjih velikih prič dogajanj med vojno in po vojni, krivic, nasilja in trpljenja, ki ga je sam v letih zapora posebno hudo doživel. S svojimi sotrpini iz zapora se je rad srečeval, obujal spomine, kako so drug drugemu pomagali, da bi laže prenesli hude čase. Ko se je vrnil iz zapora, se je z raznimi pričevanji ponovno zavzemal za to, da bi mu bila vsaj deloma popravljena krivica. Posebno so ga bolele krivične obdolžitve na račun škofa Rožmana." Tako je ob smrti svojega pomožnega škofa Stanislava Leniča (4. januarja 1991) zapisal tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Sedem let (1939-1947) je bil na škofiji v Ljubljani kot tajnik, najprej škofa Gregorija Rožmana, potem škofa Antona Vovka. Po osmih letih ječe in devetih "najsrečnejših letih" župnikovanja se je vrnil v Ljubljano. 29. novembra 1967 je bil imenovan za pomožnega škofa ter bil "desna roka" nadškofov Jožefa Pogačnika in Alojzija Šuštarja.

Oba sta mu naročala, naj bi napisal svoje spomine "zaradi zgodovine, ki je danes, žal, tako enostransko in črno-belo podana". Ob svoji sedemdesetletnici (1981) je spomine vendarle začel pisati, prišel je le do leta 1942. Zapiske so našli v njegovi zapuščini; dragocene spomine so deloma dopolnili pogovori, ki jih je imel z njim Franci Petrič, urednik Družine, nekaj mesecev pred škofovo smrtjo. Spomini so izhajali kot podlistek v Družini leta 1997, kmalu zatem so izšli v knjižici (zbirka Prelomni časi 6). "Skušal bom napisati samo tisto, o čemer sem prepričan, da res drži."

več:
S. Čuk, škof Stanislav Lenič (1911–1991): Obletnica meseca),v: Ognjišče 1 (2021), 38-39.

S. Čuk, škof Stanislav Lenič. "Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel": Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2007), 20-21.

nekaj njegovih misli:

Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti.
V Bogu moram vedno najti svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
Vsak dan moramo Bogu bolj zaupati, vsak dan se moramo čutiti ob njem varne.
Trikrat na dan nas spomni zvon na najvažnejši trenutek v zgodovini: druga Božja oseba je postala človek, da bi mi postali božji.
Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda si hodimo mimo kakor tujci.
Kadar je naš pozdrav pristen in občuten, v nas nekaj zatrepeče, ker začutimo v sebi in bližnjem svojega Boga.
Krščanstvo je trikot: Bog, moj bližnji in jaz. V tem trikotu se odvija življenje kristjana. V Bogu moram vedno najti tudi svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda hodimo mimo kakor tujci.
Kljub vsem nevšečnostim, dolgi hoji in različnim odpovedim so bila našim kmečkim ljudem romanja prekinitev enoličnega delavnika, nova doživetja, najlepši način povezave vaščanov.
Marija Pomagaj, Odrešenikova in naša mati, ti znamenje upanja in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu! Po tebi je prišel med nas Kristus, ki hoče tudi danes po tebi in s teboj odreševati človeka.

LETA 1926 ROJENA IRMA MARINČIČ OŽBALT

SLOVENSKA PISATELJICA IN PREVAJALKA

Suhokranjka iz Žužemberka, dveletna se je z družino preselila v Šempeter v Savinjski dolini, kjer je hodila v šolo, v gimnazijo pa v Celju in Ljubljani. Na slavistiki je 1952 diplomirala iz slovenskega in angleškega jezika s književnostjo. Odšla najprej v Avstralijo, po vrnitvi domov pa 1966 v Montreal, kjer je predavala angleščino kot tuj jezik. V različnih revijah je objavljala svoje črtice, tri dela so izšla v knjižnih izdajah (Mrzle peči, Dež gre in Anka). Pomembno je njeno prevajanje v angleščino (Voranc, Cankar) ...

LETA 1926 ROJEN LEOPOLD BREGANT

KLINIČNI PSIHOLOG ( † 1986)

Rojen v Mariboru, diplomiral na pravni fakulteti v Lj in štiri leta kasneje še iz psihologije, za medicinsko psihologijo in psihoanalizo pa se je specializiral v Berlinu. Predaval je specialno psihologijo na Pedagoški akademiji in medicinsko psihologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1954 je bil zaposlen na Psihiatrični bolnišnici Lj-Polje. Predaval je tudi psihodinamiko dramskih besedil na AGRFT. S svojim delom na področju psihoterapije, korekcije disocialnih motenj, medicinske psihologije ..., s številnimi članki, knjigami in učbeniki velja za enega pionirjev klinične psihologije pri nas.

LETA 1932 UMRL ROJEN RADO MURNIK

PISATELJ IN ČASNIKAR, HUMORIST (* 1870)

Doma v ugledni ljubljanski družini, se je po gimnaziji odločil za medicino, vendar ga je bolj vleklo pisanje in časnikarsko delo. Bil je zelo mladi sodelavec Ljubljanskega zvona, po prvi vojni je ostal brez službe, zbolel je in bil priklenjen na posteljo. Povsem odvisen od drugih je umrl v ljubljanski ubožnici. Veliko je pisal v domače in tuje časopise, objavljal je parodije in humoristične črtice. Napisal je tudi satirični roman Groga in drugi (parodija na slovenske razmere v literaturi, smeši naturalizem), izdal je tudi zbirko humoresk, po smrti pa je izšel zgodovinski roman Lepi janičar (predelava romana Hči grofa Blagaja), v katerem prikazuje izmišljeno podobo Bosne. Zanimiv je tudi njegov humorističen prikaz meščanskega življenja (Ženini naše Koprnele) ...

LETA 2012 UMRL JANEZ GREGORC

SKLADATELJ, GLAS. PRODUCENT, USTVARJALEC IZVIRNE FILM. GLASBE (* 1934)

Glasba je bila njegova ljubezen že v otroštvu. Po srednji šoli se je posvetil študiju kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval se je na glasbeni univerzi v Bostonu v ZDA. Že med študijem je začel svoje znanje predajati mlajšim. Nato je poučeval več kot štirideset let. Bil je eden izmed pionirjev slovenskega jazza. Že zgodaj je razvil svoj lastni slog. Ustvarjal je na različnih področjih, od simfonične glasbe do jazza, njegovo glasbo slišimo v filmih Rdeči boogie ali Kaj ti je, deklica, To so gadi, Ubij me nežno, Ko pride lev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk