14. februar

LETA 869 UMRL SVETI CIRIL

SLOVANSKI APOSTOL (*OKOLI LETA 812)

Krščen je bil na ime Konstantin. Bil je izredno bister otrok in že v mladosti se je zaročil z božjo Modrostjo. Po očetovi smrti mu je varuh omogočil študij na carigrajski visoki šoli. Prejel je duhovniško posvečenje in nekaj časa opravljal profesorsko službo in šel v samostan na Olimp k bratu Metodu, vendar ni napravil redovnih zaobljub.

Okoli leta 860 ga je bizantinski cesar skupaj z bratom Metodom in drugimi poslal k Hazarom, ki so tedaj imeli močno državo med polotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. Na Krimu sta našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl v pregnanstvu ob koncu 1. stoletja. Relikvije sta vzela s seboj, ko sta se leta 861 vrnila v Carigrad. Jeseni 862 je prišlo v Carigrad odposlanstvo moravskega kneza Rastislava s prošnjo, da bi jim poslali škofa in misijonarje, ki bi bili vešči slovanskega jezika in bi postavili temelje samostojni cerkveni pokrajini s slovanskim bogoslužnim jezikom. Cesar Mihael je za to nalogo določil Konstantina in Metoda, Konstantin je sestavil slovansko abecedo (glagolico) in začel prevajati evangelij in bogoslužne knjige v tedaj še enoten slovanski jezik. Na Moravsko sta s svojimi učenci prišla v prvi polovici leta 863. Ustanovila sta šolo, v kateri so se mladi možje pripravljali za cerkveno službo. Po dobrih treh letih, leta 867, sta iz Moravske odšla v Panonijo, kjer je vladal slovenski knez Kocelj. Ob Blatnem jezeru, pri njem, sta ostala pol leta, potem pa z učenci, ki jih jima je dal knez Kocelj, nadaljevala pot v Rim. V večno mesto sta prišla decembra 867. Papež Hadrijan II. je z veseljem potrdil slovanske bogoslužne knjige. Konstantin je v Rimu zbolel in želel je umreti kot menih. Po redovniških zaobljubah si je nadel meniško ime Ciril. Umrl je 14. februarja 869 in bil pokopan v cerkvi sv. Klemena.

več o svetih bratih:
S. Čuk, Sv. Ciril in Metod (826-869/812-885): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 7 (2012), 20.

LETA 1837 ROJEN VALENTIN ZARNIK

PRAVNIK, POLITIK IN PISATELJ († 1888)

Rojen v Repnjah pod Šmarno goro, v gimnaziji je sodeloval z vajevci, pisal podlistke (feljtone). V Gradcu je študiral pravo in bil odvetnik v Ljubljani. Spadal je med mladoslovenske liberaliste, ki so se trudili zbuditi narodno zavest in priti do večjih pravic za ljudstvo in jezik. Bil je navdušen nad uspešnim bojem Francozov s Prusi, in nad francosko revolucijo. V njegovih člankih je bilo tudi veliko satiričnosti. Napisal je ljubezensko zgodbo Katarina, pripovedko Povodni mož, novelo Maščevanje usode ... Bil je med prvimi, ki so pisali feljtone v Slovenskem narodu (urednik je bil tedaj Josip Jurčič), bolj kritičen je bil do njega Levstik (karikatura v Pavlihi). Leta 1869 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor, bil je najbolj priljubljen govornik na taborih za Zedinjeno Slovenijo. Svojega očeta, ljubljanskega cestnega pometača, je zelo cenil; večkrat ga je spremljal po ljubljanskih ulicah: oče z dolgo brezovo metlo na rami, sin doktor ob njem s srebrom okovano palico.

LETA 1864 UMRL MATEVŽ RAVNIKAR - POŽENČAN

DUHOVNIK, NARODOPISEC, PESNIK, ZBIRALEC FOLKLORNEGA GRADIVA (* 1802)

Šolal se je na ljubljanski normalki (sošolec Franceta Prešerna), posvečen v duhovnika (1825), služboval po Kranjskem, nazadnje v Predosljah, kjer je umrl. Napisal je precej pesmi z domoljubno tematiko, nanj sta vplivala Jakob Zupan in Fran Metelko, objavljal v Drobtinicah, Novicah, sestavil je tudi ilirsko pratiko. Zapisal je tudi povest o poženiški graščini (Bernekarjov grad), ki je vplivala na Levstika pri pisanju prve slovenske umetne pripovedke (Martin Krpan z Vrha). Bil je zavzet zbiralec ljudske poezije in proze, njegove pesmi so izšle tudi po smrti. Na nagrobniku je napis: "Sreče zaželjene svet ti ne da, sreča je prava le v nebesih doma."

LETA 1869 ROJEN JOSIP GRUDEN

DUHOVNIK, ZGODOVINAR IN PRAVNIK († 1922)

"Vsak narod mora poznati razmere, v katerih sedaj živi, pa poznati tudi svojo preteklost. Iz nje zajema moč v hudem boju za obstanek, vztrajnost v nesreči , modra navodila, kako si pridobiti boljšo bodočnost. Zato pravijo po pravici, da je zgodovina učiteljica življenja. Ti razlogi so vplivali name, da sem prijel za pero in se lotil težavnega dela, da napišem slovenskemu narodu njegovo zgodovino. Prav mi Slovenci premalo poznamo svojo preteklost... Vzlic svoji navidezni skromnosti slovenska zgodovina ni brez zanimivosti in pomena. Kaže nam predvsem, kako si je slovensko ljudstvo osvojilo svojo sedanjo domačijo, kako je vzdržalo v hudem boju za obstanek, kako je delalo in trpelo. Tudi taki spomini budé domovinsko ljubezen, užigajo zavednost in zaupanje v svojo moč." Tako je januarja 1910 v kratkem uvodu za prvi snopič Zgodovine slovenskega naroda, svojega življenjskega dela, zapisal zgodovinar Josip Gruden, ki mu posvečamo te vrstice ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem v obletnici meseca 02_2009

LETA 1875 ROJEN EMIL KOMEL

SKLADATELJ, SODELAVEC PRI IZDAJI CERKVENIH PESMARIC († 1960)

Emil Komel, rojen v Gorici, je že kot osemletni otrok igral na orgle. Po končanem študiju glasbe na Dunaju je deloval v rodnem mestu kot skladatelj, organist in glasbeni pedagog. Napisal je tudi več cerkvenih skladb. Z Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri pripravi cerkvenih pesmaric Gospodov dan, Zdrava Marija in Božji spevi, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba v letih 1929-1933.

LETA 1913 ROJEN ROMAN RUS

PRAVNIK, PUBLICIST, NARODNI DELAVEC (+

Knjiga Vodnik po Rimu (1960 in več izpopolnjenih izdaj) je neštetim slovenskim romarjem pomagala odkriti verske in kulturne bisere Večnega mesta. Njen avtor je Roman Rus, eden od stebrov slovenske rimske skupnosti. V Rim se je zatekel maja 1945, družina deset let kasneje. Kot diplomirani pravnik je opravljal razne službe. Leta 1951 je prevzel mesto napovedovalca slovenske oddaje vatikanskega radia. Bil je med ustanovitelji društva Anton Martin Slomšek, ki povezuje v Rimu živeče Slovence.

LETA 1921 ROJENA PAVLA GRUDEN

SLOVENSKA PESNICA V AVSTRALIJI († 2014)

Oče železničar v Ljubljani jo je naučil brati in pisati in po njem je dobila ljubezen do knjig. Leta 1948 se ji je odprla pot v Avstralijo, kjer je opravljala vrsto poklicev: od čistilke in kuharice do socialne delavke in sodne prevajalke. Ustalila se je v Sydneyju. Pridno je sodelovala v kulturniških organizacijah. Ko skrb za vsakdanji kruh ni bila več glavna, se je oglasilo domotožje, ki ga je izpovedovala v pesmih. “Pišem, ker tako čutim,” je govorila. Leta 1994 je izšla njena zbirka Snubljenje duha.

LETA 1956 UMRL FRAN ELLER

KOROŠKI PESNIK IN ESEJIST (* 1873)

Koroški pesnik Fran Eller, rojen pri Mariji na Zilji, je na univerzi v Gradcu študiral zgodovino, zemljepis in slavistiko ter pravo na Dunaju. Zaposlen je bil najprej v raznih finančnih službah, zatem pa profesor na Pravni fakulteti ljubljanske univerze (1920-1935). Leta 1947 je objavil zbirko Koroške pesmi.

LETA 1999 UMRL JACQUES LOEW

DOMINIKANEC IN DUHOVNIK-DELAVEC (* 1908)

»Če hočem izpeljati temeljito anketo med pristaniškimi delavci v Marseillu, ni druge poti, kot da nekaj časa živim življenje teh ljudi. Prosil sem predstojnike, če se smem zaposliti kot pristaniški delavec. Moja anketa, ki naj bi trajala dva do tri mesece, se je raztegnila na izkušnjo štirinajstih let življenja med delavci,« piše francoski dominikanec p. Jacques Loew, ki velja za začetnika poskusa duhovnikov-delavcev. Kot mlad duhovnik je šel oznanjat evangelij delavcem, ki so v ogromni večini odtujeni Cerkvi. Podal se je v svet, ki ga je poznal samo iz knjig in kmalu je odkril njegovo kruto resničnost. "Menil sem, da po tolikih letih študija pač dobro poznam človeka, saj sem imel za sabo vso humanistično izobrazbo... Šele pristaniški delavci v Marseillu so mi dali spoznati resničnega človeka. Ne podcenjujem vrednosti študija, toda življenjska spoznanja o človeku sem dobil od teh ljudi."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_1999

nekaj njegovih razmišljanj:

Tudi v najbolj propadlem človeku je iskrica božjega življenja in tudi v najboljšem človeku se v kotičkih še vedno skriva umazanija.
Bral sem veliko knjig, toda Sveto pismo je izredna knjiga. Nisem samo bralec, ampak tudi priča, na nekaterih mestih celo obtoženec. "Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?"
Pravo iskanje Boga je zelo podobno zadržanju človeka, ki sede in mirno posluša... Sedeti, poslušati - nista drži brezdelja ali lenobe. Sedemo in poslušamo vselej, kadar hočemo, da nas prepoji resnica, ki je za naš razum prevelika.
Naše duhovno življenje, življenje z Bogom, ni neke vrste uspeh, ki si ga sami zamislimo, s svojimi kartami na mizi, ampak je igra v dvoje, kjer pa vedno Bog da pobudo.
Ni greha in ne bo pokore, razen v odnosu do Boga, čigar ljubezen priznavam in ki pričakuje nekaj od mene ter me vabi k ljubezni.
Kaj pomeni poslušati? Najprej ustvariti molk. Drugič: biti pripravljen. In tretjič: odpreti svoje srce. A v tem trojem gre za en samo odgovor Bogu, ki trka. Poslušanje je odgovor na božje delovanje.
Gledati in poslušati je dvoje dejanj, s katerima grem iz sebe: kadar gledam, grem iz sebe, kadar poslušam, grem iz sebe. Stvari prihajajo v moj pogled in v moje uho, ki jih sprejemata, da se ne zapiram več vase.
Evangelij je knjiga o Gospodovem življenju. Nastal je, da postane knjiga mojega življenja. Ni napisan, da bi ga razumeli, ampak da pristopimo k njemu kot na prag skrivnosti. Tudi ni napisan le zato, da bi ga brali, ampak da ga sprejmemo vase.
Marija nas je vcepila v Jezusa. V tem je Marija vzor vsakemu kristjanu. Kristjan, kjerkoli je že, poročen ali samski, redovnik ali laik, v daljni deželi ali v domači vasi, mora "učlovečiti" Boga.
Bog ne tehta količine stvari, ki smo jih opravili, ampak tehta ljubezen, s katero smo jih opravili.

iskalec in zbiralec Marko Čuk