12. marec

LETA 604 UMRL PAPEŽ GREGOR VELIKI

BENEDIKTINEC, CERKVENI UČITELJ, PAPEŽ IN SVETNIK (* OKROG 540) - GOD 3. SEPTEMBER

Sv. Gregor Veliki, ki je bil naslednik apostola Petra na papeškem sedežu v letih 590-604, je bil "velik" kot bogoslovni pisatelj in voditelj Cerkve. Izkazal se je tudi kot velik glasbenik. Uredil je bogoslužje in določil, kako in kje se morajo določeni spevi peti. Pelo se je enoglasno brez glasbene spremljave. Po besedi "corus" (zbor pevcev) je to petje dobilo ime koral; papežu Gregorju pa se imenuje gregorijanski koral, ki je še danes v rabi pri bogoslužju.

LETA 1682 KRŠČEN GREGOR MAČEK

STAVBAR IN ARHITEKT SLOVENSKIH BAROČNIH CERKVA († 1745)

Slovenski baročni arhitekt Gregor Maček (rojen leta 1682) je bil do leta 1706 delovodja (polir) pri gradnji sedanje ljubljanske stolnice. Kasneje so po njegovih načrtih sezidali vrsto čudovitih baročnih cerkva na slovenskih tleh (Nova Štifta pri Ribnici, Šmarna gora, Šmartin pri Kranju, Limbarska gora)

LETA 1759 UMRL VALENTIN METZINGER

FRANCOSKI BAROČNI SLIKAR, KI JE ŽIVEL IN DELAL NA KRANJSKEM (KRŠČEN 19. APRIL 1699)

Sloves največjega mojstra baročnega slikarstva na Slovenskem si je s svojimi deli pridobil Valentin Metzinger, ki je bil po rodu Francoz in je prišel v Ljubljano okoli leta 1727. Slikal je predvsem za cerkve in njegove svetniške podobe, zlasti oltarne, najdemo po neštetih slovenskih cerkvah. Njegov čopič je ustvaril tudi sliko Marije s Planinske gore pri Postojni; pod njen plašč se stiskajo zastopniki vseh stanov.

LETA 1869 ROJEN JANKO BARLE

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, PISEC IN ETNOBOTANIK († 1941)

Pisatelj, etnograf, etnolog, zgodovinar in glasbenik Janko Barle, rojen v učiteljski družini v Budanjah pri Vipavi, je mladost preživel v Podzemlju v Beli Krajini. Srednjo šolo in bogoslovje je študiral v Zagrebu, kjer so mu zaupali pomembne službe na škofiji. Deloval je na številnih področjih, tudi na glasbenem in velja za reformatorja cerkvenega petja na Hrvaškem.

LETA 1877 ROJEN JOSIP DEMŠAR

DUHOVNIK IN PEDAGOG († 1980)

"Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali," je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. "Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov." Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. "Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik," je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.

... več o njem si preberite v pričevanju Ognjišče 06_2007

nekaj njegovih razmišljanj:

Vse življenje naj vas spremlja zaupanje do Božje Matere Marije.
Nedeljska maša osrečuje.
Žrtve, kateremu komu naloži njegov poklic, dajejo poklicnemu delu obilen blagoslov.
Duhovnikom iz vsega srca želim, da bi bili dobri, saj nam Bog to vedno poplača.
Katekizem je, podobno kot Sveto pismo, vedno živa in vedno nova knjiga, potrebna vsak čas in vsakemu kristjanu.

LETA 1881 UMRL ANTON FISTER (FUSTER)

ŠOLNIK, POLITIK, ANIMATOR DUNAJSKE REVOLUCIJE (* 1808)

05 01 1808 Anton Fister Rojen v Radovljici, študiral je v Ljubljani in bil 1832 posvečen v mašnika. Bil je Čopov in Prešernov znanec in Čopova smrt ga je globoko pretresla. Po triletnem službovanju v lj. škofiji je prestopil v trž.-koprsko in bil nemški pridigar pri Novem sv. Antonu (1835–39). Kot tržaški duhovnik se je preselil v Gorico, kjer je poučeval verstvo in pedagogiko na modroslovnem učilišču (VII. in VIII. gimnazija) in v bogoslovju (1835–1847), kjer so ga imeli zaradi njegovega zanimivega nastopa in govorniškega daru elo radi. Doktoriral je iz filozofije na dunajski univerzi in bil 1847 imenovan za profesorja verstva in pedagogike na filozofski fakulteti dunajske univerze in obenem še za univerzitetnega pridigarja. Dijake je navduševal za politični in kulturni preporod in v marčni revoluciji na Dunaju 1848 k oboroženemu odporu za zmago revolucionarnih zahtev. Postal je vojaški kaplan in z akademiki šel na barikade. Leta 1848 je bil izvoljen v prvi državni zbor, ko pa so ga 7. marca 1849 razgnali (pri Kromerižu), je pobegnil v Nemčijo in iz Anglije v Sev. Ameriko, kjer je v Philadelphiji učil moderne jezike. Ko so ga v Avstriji pomilostili, se je 1876 vrnil, in objavil več spisov politične vsebine; njegovi spomini so važen vir za zgodovino revolucionarnih dogodkov 1848. V goriških letih je bil v ožjih stikih z Valentinom Staničem, goriškim bogoslovcem je omogočil učinkovito dušno-pastirsko delovanje, zato je v bogoslovju uvedel pouk slovenščine, ki pa ga je kmalu moral prekiniti (zaradi premajhne vztrajnosti slušateljev). Fister je na Dunaju sprva podpiral slovenske zadeve in se udeležil zborovanja za ustanovitev »Slovenije«, a kmalu zatem je narodno odpadel in dokončno prešel v nemško-radikalni tabor, tako da so ga 9. avgusta 1848 javno »izbrisali iz slov. rodu«.

LETA 1915 ROJEN STANKO PREK

MOJSTER IN PROFESOR KITARE († 1999)

Iz rodnega Solkana se je s starši preselil v Kočevje. Po učiteljišču v Ljubljani je diplomiral iz kitare na glasbeni akademiji v Münchnu in je nastopal na samostojnih koncertih na kitari. Bil je profesor glasbe v Ljubljani, Mariboru in Zagrebu. Posvečal se je tudi komponiranju. Priredil je dela drugih avtorjev, predvsem za kitaro. Sestavil je več glasbenih učbenikov: Šola za kitaro (1966), Akordi za kitaro, dur-mol (1951), Slovenske narodne pesmi za glas in kitaro ali harmoniko (1951). Ukvarjal se je tudi z narodopisjem.

LETA 1910 UMRL ANTON MEDVED

DUHOVNIK, PESNIK, DRAMATIK (* 1869)

Elegija ali žalostinka je lirska pesniška oblika grškega izvora. Prvotno so bile to pesmi žalostne vsebine in spremljali so jih s sviranjem na piščali. Po sodbi literarne kritike med najlepše pesmi Antona Medveda, ki je bil po poklicu duhovnik, spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pesnik je podedoval njen čustveni značaj in ni mogel preboleti njene prezgodnje smrti.

... več o njem si preberite v obletnici meseca - Ognjišče 05_1999

nekaj njegovih razmišljanj:

Če bi se v ogledali / zrcalilo srce, / bi tolikokrat stali / pred njim lepi ljudje?
O koliko ljudi trpi na sveti, / ki svoj živ dan ne najdejo srca, / da mogli bi zaupno ga objeti / in reči mu: Pri tebi sem doma.
Kaj je brez upanja življenje, / in upanje brez vere - kaj?
Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Tem kot da si daleč kje, / a Ti si blizu mene, Ti si - v meni.
Dokler ni človek v črno zemljo legel, / po sreči hrepeni, / le česar duh nemirni ni dosegel, / v tem sluti srečo in za njo hiti.
Ne more biti čista struga, / če val se v njej vali nečist, / ne more drug ljubiti druga, / če vlada v srcu mu zavist.
Popolne sreče zemlja ti ne da, / na,j tudi vsako željo ti izpolni. / Mej svojih hrepenenje ne pozna, / iz želj rode se želje duši bolni.
več:

LETA 1912 ROJEN IVO BRNČIĆ

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, LITERARNI KRITIK, PUBLICIST IN ESEJIST († 1943)

Pesnik in pisatelj Ivo Brnčić se je najbolj uveljavil kot literarni kritik in esejist. Bil je eden slovstvenih učencev velikega hrvaškega pisatelja in dramatika Miroslava Krleža. V njegovem slogu je pisal pesmi, pripovedne spise, slovstvene eseje in ocene. Za življenja ni izdal nobene knjige, njegovo izbrano delo je izšlo šele po drugi svetovni vojni. Izbor njegovih esejev in kritik je izšel leta 1954 z naslovom Generacija pred zaprtimi vrati.

LETA 1920 ROJENA BERTA UKMAR

GLEDALIŠKA IGRALKA († 1999)

Doma v Koprivi na Krasu, končala gospodinjsko šolo in delala kot uradnica. Med vojno je bila dejavna na raznih mitingih in gledaliških predstavah. Leta 1944 je bila internirana v Auschwitzu, po vojni pa je obiskovala dramsko šolo v Trstu in nastopala za tržaško gledališče, igrala je tudi na Ptuju in v PDG Nova Gorica, kjer je odigrala nekaj zelo uspelih vlog (Dogodek v mestu Gogi, Vojvodinja Malfijska ...)

LETA 1940 UMRL SV. LUIGI ORIONE

ITALIJANSKI DUHOVNIK (* 1872)

"Don Luigi Orione vstaja pred našimi očmi kot čudovit in neverjeten izraz krščanske ljubezni. Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti razburkano in včasih dramatično življenje moža, ki je samega sebe ponižno, a tudi posrečeno imenoval ,božji fakin'. Lahko pa rečemo, da je prav gotovo bil ena najodličnejših osebnosti tega stoletja zaradi svoje krščanske vere, ki jo je izpovedoval s svojo herojsko ljubeznijo. Bil je Kristusov duhovnik z vsem srcem in z veseljem. Prepotoval je Italijo in Latinsko Ameriko in posvetil svoje življenje tistim, ki najbolj trpijo zaradi nesreč, revščine, človeške hudobije," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega Don Orioneja. 16. maja 2004 ga je prištel med svetnike.

... več o njem si preberite v pričevanju – Ognjišče 06_2004

nekaj njegovih razmišljanj:

Poslanstvo duhovnika je reševati duše in hiteti za njimi, zlasti za tistimi, ki so se oddaljile od Boga. Do njih moramo čutiti posebno naklonjenost - ne nežnosti; ampak očetovske tolažbe in pomoči, da se vrnejo. Če je nujno, pustimo druge, ki niso tako potrebne pomoči. Jezus ni prišel za pravične, ampak za grešnike.
Nikoli ne smem pozabiti, da je služba, ki mi je bila zaupana, služba usmiljenja, in bratom grešnikom moram izkazovati nekaj tiste neutrudne ljubezni, ki si jo tolikokrat izkazal moji duši, o Bog.
Gospod mi je dal milost veliko trpeti na tej zemlji, ki so jo napojile tolike solze.
Mali, ubogi, slepi, stari, stiskani, sirote, bolni so moje sanje, božja pesem, ki že leta in leta zveni v moji duši, v moji glavi in me vsega prevzema. Zaradi njih je moje srce ranjeno.
Lepo vas prosim, drage sestre, ne govorite, da ste utrujene od dela, kajti beseda "utrujen zaradi preobilnega dela" v slovarju svetnikov ne obstaja... Življenje je kratko, potem bomo šli v nebesa in tam se bodo odpočile naše utrujene kosti.
Zakaj nimamo vedno moči, da bi prenavljali družbo? Zakaj nimamo vedno moči, da bi potegnili ljudi za seboj? Manjka nam vera, goreča vera. Premalo živimo iz Boga in preveč od sveta. Živimo jetično duhovno življenje.
Samo po ljubezni Jezusa Kristusa se bo rešil svet! Z ljubeznijo moramo napolniti jarke, ki ločujejo ljudi, polne sovraštva in sebičnosti.
Tudi zunanje oblike verskega življenja so potrebne in koristne, vendar se razblinijo v nič, če pobožnost ni goreča, če ni resničnega notranjega življenja, globoke vernosti, zares pravilno oblikovane vest, če ne uresničujemo Kristusa v sebi.
Samo Kristus in edino on je živi vir vere in ljubezni, ki lahko okrepi in prenovi posameznike in družbo. Samo Kristus more iz vseh narodov napraviti eno srce in eno dušo...
Skušajte vedno ljubiti Gospoda, hodite po poti, ki vam jo je začrtal Bog. Ne želite drugega, kakor živeti po božjih zapovedih v skladu z vašim poklicem.

LETA 1945 UMRLA ANNE FRANK

JUDOVSKO-NEMŠKO DEKLE, PISATELJICA DNEVNIKA(* 1929)

"Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravimo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty." Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank, ki ga je trinajstletna Anna začela pisati leta 1941, ko se je s svojo judovsko družino morala pred gestapom zateči v skrivališče na podstrešju neke hiše v Amsterdamu. Ko so jih 4. avgusta 1944 odkrili, so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče, konec vojne pa je dočakal samo njen oče Otto, ki je po vojni objavil hčerkin dnevnik. Ta je preveden v več kot 60 jezikov ...

več v pričevanju - Ognjišče 07_2002

nekaj njenih misli:

Jok je lahko olajšanje, če imaš človeka, pri katerem se lahko razjočeš.
Vsa vprašanja okoli naše vzgoje, razvajenosti, hrane in sploh vsega bi se odvijala drugače, če bi bili odkriti in prijazni in ne bi vedno gledali na vse s slabe strani.
Če je te strah ali če si osamljen in nesrečen, je gotovo najboljše zdravilo, da greš v naravo, kjer si sam z njo, z nebom in Bogom. Takrat začutiš, da je vse tako, kot mora biti, in da si želi Bog srečne ljudi v preprosti, srečni naravi.
Bogastvo, ugled, vse to lahko izgubiš, sreča v lastnem srcu pa lahko samo zbledi, ugasne pa nikoli, in osrečevala te bo, dokler boš živ... Dokler lahko brez strahu gledaš v nebo, si v sebi dober in to te bo vedno znova osrečevalo.
Mislim, da se ljubezni ne da izraziti z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro in hudo. Tudi telesna ljubezen vedno spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj prejel.
Le kdor je srečen, lahko osreči tudi druge. Kdor ima pogum in zaupanje, v nesreči ne bo propadel.
Če opazujem nebo, oblake, mesec in zvezde, me to pomiri, napolni s pričakovanjem. Narava me naredi ponižno in mi pomaga, da bolje prenašam udarce. Narava je edina stvar, ki se ne da ponarediti.
Eno mnogih vprašanj, ki mi ne dajo miru, je tudi: zakaj imajo ženske pri mnogih narodih toliko slabši položaj kot moški. Vsakdo mora priznati, da to ni pravično, toda zame to ni dovolj: rada bi poznala pravi vzrok za te krivice.
Ženske so pogumnejši vojščaki, prenesejo več bolečin in se bolj borijo za obstanek človeštva. kot se širokoustijo mnogi borci za svobodo.
Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer priklicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak da znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.

LETA 1958 ROJENA IRENA BAAR

SLOVENSKA SOPRANISTKA († 2006)

Hče glasbenikov, skladatelja Sama Vremšaka in operne solistke Tatjane Kralj, vnukinja slikarjev Toneta in Mare Kralj. Klavir je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Aciju Bertonclju in solo petje pri prof. Evi Novšak-Houška in leta 1983 diplomirala iz solopetja. Izpopolnjevala se je na Visoki šoli za glasbo v Gradcu in v Salzburgu. Z velikimi uspehi je nastopala doma in na tujem (z Bamberškimi simfoniki v Koreji) in prejela številna priznanja, ter posnela več zgoščenk. Bila je tudi članica Slovenskega baročnega tria in drugih komornih zasedb, spada med največje pevke resne glasbe, tudi samospeva. Njena zadnja operna vloga je bila Margaretta v Faustu. Poučevala je na Srednji glasbeni in baletni šoli, kasneje na Akademiji za glasbo ... Za svoje delo je leta 1995 prejela Betettovo nagrado.

LETA 1967 UMRL ALBIN KJUDER

UPRAVITELJ SLOVENSKEGA DELA TRŽAŠKE ŠKOFIJE (* 1893)

Doma iz Dutovelj je po posvečenju služboval kot kaplan (Barkovlje, Trst...), leta 1924 pa ga je tržaški škof Fogar imenoval za župnika in dekana v Tomaju, kjer je ostal do smrti, 43 let. Jeseni 1955 je bil na predlog apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša imenovan za apostolskega delegata msgr. Torošu za del tržaško-koprske škofije, ki je bila tedaj pod upravo lj. škofa. Kot prelat je dobil tudi vse škofovske pravice. 13. nov. 1955 je bil slovesno ustoličen v koprski stolnici in tako poleg župnije in obširne tomajske dekanije skrbel še za več kot 46 župnij tržaško-koprske škofije. Šest let je hodil po župnijah in birmoval - leta 1961 ga je papež Janez XXIII. imenoval za apostolskega administratorja slov. dela tržaško-koprske škofije in slov. dela reške škofije. Tako je bilo do leta 1964, ko je sv sedež imenoval za apostolskega administratorja za Slovensko Primorje Janeza Jenka .. Kjuder je bil mož globoke vere, dober govornik, zaveden Slovenec, glasbeno nadarjen, zgod. raziskovalec, knjižničar in dober organizator. Veliko časa je posvečal duhovnemu vodstvu velikega tomajskega samostana šolskih sester ter pouku deklet v gospodinjski šoli. Nudil je zatočišče slovenskim dijakom, zelo je skrbel za kulturno dogajanje na Krasu: povabil Virgila Ščeka, slikarja Toneta Kralja (poslikal tomajsko cerkev) veliko časa je posvetil knjižnici, ki je postala prava študijska knjižnica za širše področje. O tem uglednem kraškem duhovniku, je Marko Tavčar, tržaški pesnik in esejist, tudi Kjudrov pranečak napisal tudi knjigo Albin Kjuder Tomajski, ki jo je izdala celjska Mohorjeva družba.

iskalec in zbiralec Marko Čuk