4. maj

LETA 304 UMRL sv. FLORIJAN

Mesec maj je bil nekdaj fantovski mesec. Marsikje po Slovenskem so starejši fantje sprejemali v svoje vrste mlajše. Na večer pred godom sv. Florijana (4. maja) so koledovali, zlasti pa so se izkazovali z mlaji, ki so jih navadno postavljali sredi vasi. Sv. Florijan je umrl kot mučenec pred 1700 leti (304).

LETA 1655 ROJEN BARTOLOMEO CRISTOFORI

(BARTOLOMEO CRISTOFORI DI FRANCESCO) ITALIJANSKI IZDELOVALEC INSTRUMENTOV, IZUMITELJ KLAVIRJA († 1731)

O njegovi mladosti je malo znanega, s 33. leti pa je prišel v službo h princu Ferdinandu de Medici, in postal varuh in upravljalec kraljevih glasbil. Princ je imel tudi inovatorsko žilico in Kristofori se je lotil izpolnjevanja čembalov: najprej je trzajoči mehanizem čembala nadomestil z mehanizmom s kladivci, ki so tolkla po strunah z večjo ali manjšo močjo in tako dopuščal glasnejše in tišje tone. Prvi klavir je tako nastal leta 1709, in je zvenel zelo podobno svojemu predhodniku, do leta 1726 pa ga je močno izpopolnil. Imenoval ga je ''gravicembalo col piano e forte'', kar pomeni ''čembalo z glasnimi in tihimi toni''. Glavna razlika med klavirjem in čembalom je prav v tem, da pri klavirju na strune udarjajo kladivca, ki omogočajo, da struna vibrira in zv eni, dokler tipke ne spustimo ... Ohišja njegovih inštrumentov, ki jih je iz lesa izdeloval po vzoru čembal, niso dovoljevala močnega napenjanja strun, kar je poznejšim klavirjem omogočilo tvorbo močnega zvoka. V Italiji za njegovo iznajdbo (izboljšavo) niso pokazali pretiranega navdušenja, kasneje so jo uporabili Nemci. Prva skladba objavljena prav za klavir je sonata Lodovica Giustinija iz leta 1732 (leto dni po Christoforjevi smrti)

o klavirju:

• Klavir je najpopolnejše od vseh glasbil, njegova iznajdba je za glasbo to, kar je bila iznajdba tiska za poezijo. (George Bernard Shaw)

LETA 1876 UMRL VALENTIN OROŽEN

DUHOVNIK, LJUDSKI PEVEC (* 1808)

Štajerski duhovnik Valentin Orožen je začel pesniti pod Slomškovim vplivom. Njegove pesmi so bile namenjene petju. Čeprav jih literarna kritika ne ceni, je mnoge od njih ljudstvo sprejelo za svoje, saj razodevajo čut za preprosto doživljanje sveta. Med temi sta pesmi Vse mine (Kje so moje rožice) in Lastavici v slovo (Mrzel veter tebe žene).

LETA 1879 ROJEN CVETKO GOLAR

PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1965)

Cvetko Golar je bil doma s Sorškega polja kot njegov daljni sorodnik Simon Jenko. V ljubljanski gimnaziji je bil sošolec Josipa Murna Aleksandrova, kot pesnik velja za Murnovega učenca predvsem zaradi motivov iz kmečkega življenja in iz narave, vendar se po slogu popolnoma razlikujeta. Med njegovimi ljudskimi igrami je najbolj znana Vdova Rošlinka.

nekaj njegovih verzov:

• Zgodaj zjutraj grem na polje - / z mano zarja in mladost - / kje ste njiva, mak, škrjanček, / rad bi danes bil vaš gost. // Pisane in zlate mize / same se pogrinjajo - / na veselo se gostijo / mladi svatje zgrinjajo. // Objemimo se, zapojmo - / poj najprej, škrjanček ti! / Naj se mlada pesem dela / v polnem žitu oglasi! // Že smo se naveselili - / srpi ostri se blešče / in nas kličejo na delo - / naše njive že zore. (Zgodaj zjutraj)

LETA 1902 ROJENA VIDA JERAJ HRIBAR

VIOLINISTKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA († 2002)

Rodila se je na Dunaju očetu violinistu Karlu in materi pesnici Vidi. Leta 1919 se je družina preselila v Ljubljano, kjer je nadaljevala glasbeni študij. Poučevala je na Konzervatoriju za glasbo, po ustanovitvi Srednje glasbene in baletne šole pa je leta 1953 postala njena ravnateljica. Leta 1991 je pri 91. letih napisala avtobiografijo z naslovom Večerna sonata: spomini z Dunaja, Pariza in Ljubljane; zanjo je prejela Levstikovo nagrado. Umrla je 6. maja 2002, dva dni po svojem stotem rojstnem dnevu.

LETA 1927 UMRL JAKOB ALJAŽ

TRIGLAVSKI ŽUPNIK, LJUBITELJ GORA IN SKLADATELJ (* 1845)

Rojen je bil v zaselku Zavrh pod zahodnimi obronki Šmarne gore. Na Dovje je prišel za župnika leta 1889. Bil je član SPD od vsega začetka in zadal si je nalogo popolnoma pregnati Nemce s Triglava in njegove soseščine. Za uvod je spomladi 1895 sprožil misel, da vrh Triglava postavi majhen stolp, ki "bode okrogel, 1,90 metra visok, 1,25 metra bode meril v premeru in imel prostora za štiri do pet ljudi ter štiri okna proti glavnim stranem neba. Aljažev stolp na Triglavu bode najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak sploh po slovanskem svetu." Njegovo zamisel je uresničil 7. avgusta 1895 kleparski mojster Belec iz [entvida nad Ljubljano: s pomočniki je kovinske kose prinesel iz doline, stolp sestavil in zvaril, postavil strelovod in ga močno pritrdil v skalovje. Nekateri so mu napovedovali kratko življenje, pa pogumno stoji še danes in čaka na skorajšnjo stoletnico. Isto leto je Aljaž dal 50 m pod vrhom Triglava v skalo vsekati votlino, kamor bi se planinci zatekli pred neurjem - to je Staničevo zavetišče. Leta 1895 je SPD kupilo svet na Kredarici, Aljaž pa je od Zasipljanov kupil še precej sveta, da bi na kraju, ki ga je zamislil, 'nobena konkurenca ne mogla postaviti planinske koče'. Leta 1896 so v triglavskem kraljestvu odprli kar dve Aljaževi planinski koči: 9. julija Aljažev dom v Vratih, 10. avgusta pa Triglavski dom na Kredarici. Obe koči je osebno blagoslovil Aljaž, ki je 'lepo obredno molitev opravil v latinskem in slovenskem jeziku. Po obhodu okoli koče so izbrani pevci, na čelu jim slavni zborovodja g. Mat. Hubad, zapeli Lepa naša domovina ter milokrasno pesem Triglav, katero je uglasbil sam g. župnik Aljaž." (Ta pesem 'Oj, Triglav, moj dom' je himna slovenskih planincev.) Eno leto po odprtju koče na Kredarici je dekan Novak (12. avgusta 1897) blagoslovil kapelico Lurške Matere božje 'poleg Triglavske hiše, v kateri se lahko mašuje, ker pride veliko duhovnov na Triglav', je zapisal Aljaž v dovško župnijsko kroniko, kjer se upravičeno pohvali: "Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga." Druge Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah so: Tominškova pot (1903), Aljažev dom I v Vratih (1904), ki ga je marca 1909 odnesel plaz, prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (1909), Šlajmerjeva vila v Vratih (1907), Aljažev dom II v Vratih (1910). Leta 1915 je župnijski kroniki potožil: "Bolj težke ture so na Triglav. Na vrhu Triglava sem bil dvanajstkrat ali trinajstkrat, na Kredarici pa petindvajsetkrat... Prvikrat sem se povzpel na Triglav z Dobrave (pri Kropi, kjer je župnikoval) leta 1887, zadnjikrat leta 1904 (59-leten)." Leta 1905 je imel težko operacijo zaradi žolčnih kamnov in od tedaj ni mogel več v gore. Sicer pa je bil pri 80 letih še trden; ko je 24. februarja 1927 šel iz župnišča v cerkev, na poledeneli cesti padel in si zlomil nogo v kolku. 4. maja 1927 je umrl. Pokopali so ga ob zakristijskih vratih na južni steni cerkve na Dovjem. "Srečnega se čutim," je zapisal v sporočilu pogrebcem, "da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil."

več:
S. Čuk, Jakob Aljaž: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2017), 52-53.
- v rubriki Vabilo na pot 05_2002 (Aljaževa pot od doma do Doma)
- v prilogi 03_1993 (Sto let slovenske planinske organizacije)
- v rubriki Na obisku 09_2010 (Slovenski planinski muzej)
- v rubriki Muzeji Slovenije 05_2012 (Slovenski planinski muzej)

nekaj njegovih misli:

• Kaj vleče mladega človeka na gore? Hrepenenje po višji idealni lepoti, krasen razgled, neko pesniško navdušenje; zato pevci radi zapojo, ko pridejo na višavo.
  
• Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.
  
• Stolp sem napravil na svoje stroške ter ga pozneje podaril Slov. Plan. Društvu. Vrh Triglava sem kupil od Dovške občine za 1 fl. Bil sem "najvišji" posestnik.
  
• Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, pa lično kapelico, v kateri se lahko mašuje. Prostora imajo v njej mašnik in kakih pet ljudi; drugi stoje lahko med mašo zunaj pred vratmi.
  
• Najbolje plezajo domačini, ker so že od mladosti vajeni po stenah laziti za ovcami, ki včasih zaidejo visoko v skale. Pastirji ne uživajo alkoholnih pijač, ampak mleko in žgance; zato imajo močne živce: mirnokrvno gledajo z vrha skale v globok prepad.
  
• Bolj težke ture so na Triglav. Na vrhu Triglava sem bil dvanajstkrat ali trinajstkrat, na Kredarici pa petindvajsetkrat... Prvikrat sem se povzpel na Triglav z Dobrave (pri Kropi, kjer je župnikoval) leta 1887, zadnjikrat leta 1904 (59-leten).
  
• Kar v srcu nam mladem gori / naj v pesmi glasno zadoni, / odmeva naj dol in planina: / Oj vzdrami se, vzdrami mladina! (Aljaževa oporoka mladim)

LETA 1928 ROJEN IGNACIO LARRANAGA

DUHOVNIK, KAPUCIN, UČITELJ PRIJATELJSKEGA POGOVORA Z BOGOM († 2013)

Španski kapucin p. Ignacio Larrañaga je po desetletju šestdnevnih duhovnih vaj, ki jih je imenoval Srečanja – izkušnja Boga, leta 1984 pričel delo, ki ga je imel za najbolj pomembno v svojem življenju: Delavnice molitve in življenja (DMŽ). Na Slovenskem so zaživele leta 1994 po zaslugi njegovih sobratov kapucinov. Neutrudni učitelj prijateljskega pogovora z Bogom se od 28. oktobra 2013 pogovarja z Očetom iz obličja v obličje.

... več o njem v pričevanju 01_2014

Jutranja molitev

Gospod, / v tišini nastajajočega dneva / te prihajam prosit za mir, / modrost in moč. / Danes hočem gledati na svet z očmi ljubezni; / biti hočem potrpežljiv, razumevajoč, / ponižen, blag in dober. / Videti onkraj videza tvoje otroke, / kakor jih vidiš ti, / da bom mogel tako ceniti / dobroto vsakega posameznika. / Zapri moja ušesa za mrmranje, / varuj moj jezik pred obrekovanjem; / naj bodo v meni le tiste misli, / ki blagoslavljajo. / Hočem imeti tako dober in pravičen namen, / da bodo vsi, ki se mi bodo približali, / začutili tvojo navzočnost. / Odeni me s svojo dobroto, Gospod, / daj, da bom ves današnji dan / odseval tebe. Amen.

LETA 1931 ROJEN JANEZ ROTAR

LIT. ZGODOVINAR in TEORETIK, UNIV. PROFESOR († 2013)

Iz rojstne Brezovice ga je pot vodila na univerzo v Ljubljano, kjer je diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti ter doktoriral z razpravo o Franu Maslju Podlimbarskem. Njegova pot slavista in slovenista se je nadaljevala na oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil vodja katedre za zgodovino hrvaške in srbske književnosti. Predaval je tudi na drugih univerzah v nekdanji državi in v tujini. Slovenskim bralcem je predstavljal sodobne južnoslovanske pisce.

LETA 1945 UMRL FRANCE MESESNEL

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, LIKOVNI KRITIK (* 1894)

Umetnostni zgodovinar Luc Menaše je o svojem dobrih trideset let starejšem poklicnem "tovarišu" Francetu Mesesnelu, ki se ga danes spominjamo ob obletnici njegove tragične smrti, zapisal, da je "vnašal svežega duha v slovensko umetnostno življenje. Umetnostna zgodovina in umetnostna kritika sta postali v njegovem jasno pisanem delu enakovredni, ko nam je umetnost preteklosti neprisiljeno približal, do sedanjosti pa omogočil objektiven pristop, obenem živ in brez predsodkov." Njegova zgledna monografija o slikarstvu bratov Janeza in Jurija Šubica po mnenju stroke sodi med temeljna dela slovenske umetnostne zgodovine in Mesesnel slovenska umetnika postavlja v evropski okvir.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 05_2005

LETA 2019 UMRLA LOJZKA BRATUŽ

LIT. ZGODOVINARKA, ORGANISTKA IN ZBOROVODKINJA, KULTURNA DELAVKA (* 1934)

Z bratom Andrejem sta po očetu Lojzetu – skladatelju in zborovodju – podedovala glasbeno nadarjenost, čut za leposlovno in strokovno ustvarjalnost pa je dobila po mami Ljubki Šorli – pesnici upora, upanja in ljubezni; po obeh pa "neomajno zvestobo in predanost slovenstvu in živetemu krščanskemu izročilu". Dve leti stara je doživela očetovo mučeniško smrt ,ki so ga fašisti zastrupili v Podgori leta 1936, otroštvo je med vojno zaznamovala mamina aretacija in mučenje v tržaških zaporih. Med vojno se je družina pred fašizmom zatekla v Tolmin, kjer je Lojzka končala osnovno šolo, leta 1952 maturirala na klasičnem liceju v Gorici in končala študij na filozofski fakulteti v Trstu. Poučevala je na različnih slovenskih šolah v Gorici in okolici, od leta 1978 do upokojitve pa slovensko književnost na fakulteti za tuje jezike in književnosti videmske univerze. Ukvarjala se tudi z leksikografijo in slovaropisjem. Izdala je sedem samostojnih knjig, sourejela je zbornike ter poskrbela je za več glasbenih publikacij.  (...) Za svoje delo je prejela več priznanj: bila je častna članica Slavističnega društva Slovenije, leta 2000 je prejela papeško odlikovanje Proecclesiaetpontifice, Republika Slovenija ji je 2004 podelila red za zasluge, tudi Republika Italija ji je podelila priznanje (2007), Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pa ji je 2010 namenilo nagrado Vstajenje

iskalec in zbiralec Marko Čuk