3. julij

LETA 1751 UMRL GIULIO QUAGLIO

03 07 1752-Giulio-QuaglioITALIJANSKI SLIKAR, KI JE POSLIKAL LJUBLJANSKO STOLNICO (* 1668)

Giulio Quaglio je bil doma iz Laina pri Comu v severni Italiji. V Ljubljano so ga povabili leta 1703. Bil je velik mojster baročnega iluzionizma: njegove slikarije so razgibane, žive, bogate in zdi se nam, da s z njimi resnična, zidana arhitektura nadaljuje v še višjo, le naslikano, onkraj te pa da nam se odpira pogled v nebo z nebeško glorijo. S freskiranjem je začel v vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega dela šele zastavili. Na oboku prezbiterija je upodobil zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije, do konca septembra je končal iluzionistično kupolo, ki so jo hodili vsi občudovat. Na zunanjščini (na južni steni) je napravil fresko Oznanjenja, spomladi 1704 je nadaljeval freskiranje na zunanjščini (Jezusov krst, Zaharija v templju). Strop cerkvene ladje, ki kaže poveličanje sv. Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod cesarjema Neronom in Dioklecijanom, je Quaglio s svojim umetniškim čopičem oživil kasneje. Ko so 19. julija 1706 podrli slikarski oder, je pred očmi obiskovalcev zažarel v vsej svoji lepoti in mojster je požel veliko hvalo in občudovanje sodobnikov. Quaglio je s sodelavci poslikal tudi stranske kapele in glavno zakristijo; njegova je tudi velika oltarna slika sv. Dizme.

... več o ljubljanski stolnici v prilogi 05_2007

 

LETA 1868 ROJEN ALEŠ UŠENIČNIK

03 07 1868-Ales-UsenicnikDUHOVNIK, FILOZOF, TEOLOG IN AKADEMIK (u 1952)

»Aleš Ušeničnik je dobrega pol stoletja užival na nazorskem področju tak ugled, kakor pač nihče ne pred njim ne za njim. Ob vsakem spornem vprašanju smo prisluhnili: 'Kaj pravi Aleš?' Ušeničnikova sodba je veljala za brezpogojno zanesljivo. Če je dejal, da je tako, je bilo tako; če je dejal, to je dvomno, je bilo dvomno; če je dejal, to je krivo, je bilo krivo. Ušeničnik svojega ugleda ni zlorabljal. Njegova velika dobrota ga je delala, v primeri z drugimi, zelo strpnega. Znal je ceniti tuje mnenje, tudi kadar se ni strinjal z njim... V dobi, ko je katoliška skupnost uravnavala utrip javnega življenja pri nas, je bil Ušeničnik pravi duhovni voditelj slovenskega naroda.« To sodbo je zapisal nadvse pošteni dr. Janez Janžekovič, Ušeničnikov naslednik na filozofski katedri ljubljanske teološke fakultete, ki je svojega predhodnika dobro poznal.

... več o njem in bratu Francetu si preberite v obletnici meseca 03_1992

... nekaj njegovih razmišljanj:

  • »Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal sicer iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in bi ga bila vesela. Malo sem pisal iz čiste teologije, malo več iz čiste filozofije, največ pa sem obravnaval verska, nravna in vobče kulturna vprašanja pod filozofskim vidikom« (Izbrani spisi I, 5).
  • Človeštvo se ne more znebiti misli, da je življenje nekaj resnobnega. Od časa do časa, ob raznih priložnostih v življenju udari na dan zavest, da je človek odgovoren za svoje življenje, in če je odgovoren, mora biti nekomu, in sicer tudi tedaj, ko videz življenja mine.
  • Za igralca je pravzaprav vseeno, kaj igra, ali vlogo kralja ali berača. Ni pomembno, kaj igra, ampak kako igra. Tako je tudi v življenju.
  • Mati Božja, brez madeža spočeta, je dana človeštvu ne le za ideal, za vzor, dana mu je tudi kot mati, mati upanja, mati usmiljenja, kot močna Devica, ki je strla kači glavo.
  • Mnogi mislijo, da je svetost kakšno čudaštvo svetobežnega življenja. A ni drugega kakor vsezmagujoča Božja ljubezen.
  • Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  • Človeški duh stremi po večnosti in neskončnosti, zato morajo imeti vsi resnični ideali nekaj te večnosti in neskončnosti.
  • Kar nasprotuje glasu narave, kar zadeva ob srce, da zakriče naša najskrivnejša čustva, to ni modrost, to ni resnica.
  • Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  • V duši govori človeku tajen glas, ki mu pravi, kaj sme, ukazuje, kaj mora, prepoveduje, česa ne sme ... Če ga posluša, je vesel življenja; če ga ne posluša, ga je v duši samega sebe sram.

 

LETA 1874 UMRL OROSLAV (JURIJ) CAF

03 07 1874-Oroslav-CafŠTAJERSKI DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, KI JE ZBIRAL GRADIVO ZA SLOVENSKI SLOVAR (* 1814)

Oroslav Caf je bil razgledan jezikoslovec. Sam se je naučil številnih jezikov, med njimi tudi indoevropskih (indijščine, keltščine). Ko je na podlagi ljudskega jezika zbiral gradivo za slovenski slovar, je jemal v poštev tudi prekmurščino in rezijanščino. To gradivo je kasneje porabil Maks Pleteršnik, v rokopisu pa je ostala njegova slovnica. Bil je zagovornik ilirizma. Napisal je veliko pesmi, ki pa jih ni objavil.

 

LETA 1883 ROJEN FRANZ KAFKA

03 07 1883-Franz-KafkaČEŠKO-AVSTRIJSKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, GLASNIK STISKE SODOBNEGA ČLOVEKA († 1924)

Sin praške judovske družine, eden najpomembnejših predstavnikov moderne književnosti; ustvarjal je samosvojo prozo, oprto na like, dogodke in simbol iz sanj in podzavesti. V svojih delih (najbolj je znan roman Proces) slika brezizhodni položaj sodobnega človeka ob razpadu nekdaj veljavnih religioznih in moralnih meril, njegovo eksistenčno stiskom strah, nemir in občutek krivde. 'Odkrili' so ga po drugi svetovni vojni, dobrih dvajset let po njegovi smrti.

njegove misli:

  • Živimo v popačenem času: to se vidi že iz dejstva, da nobene stvari ne imenujemo več s pravim imenom.
  • Ko je človek sam je vedno v slabi družbi.
  • Kdor se trudi, da bi videl lepoto, se nikoli ne postara.
  • Knjiga mora biti sekira za zamrznjeno morje v nas.
  • Bog nam podarja lešnike, vendar jih ne stre on.
  • V človekovi bitki proti svetu, stavi na svet.
  • Tisti, ki jih ne zanima preteklost in zgodovina, so obsojeni na to, da jo ponavljajo.
  • Steze nastanejo tako, da po njih hodimo.

 

LETA 1894 ROJEN CIRIL POTOČNIK

22 02 1950 Ciril PotocnikDUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PUBLICIST († 1950)

Na Žirovskem Vrhu v župniji Trata rojeni Ciril Potočnik je po študiju bogoslovja v Ljubljani in na Dunaju postal spiritual (duhovni vodja) dijakov v Zavodih sv. Stanislava, nato je petnajst let (1922–1937) opravljal isto službo v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Od leta 1937 do smrti pa je bil profesor pastoralnega bogoslovja (dušnega pastirstva) in ascetike (duhovnosti) na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Napisal je tri knjige premišljevanj o Kristusu, Dobrem pastirju ter Ascetiko, učno knjigo o duhovnem življenju.

 

LETA 1967 UMRLA ILKA VAŠTE

03 07 1967-Ilka-VastePISATELJICA ROMANA O PREŠERNU (* 1891)

Novomeščanka Ilka Vašte, ki je kot učiteljica službovala v več slovenskih krajih, se je v svojem pisateljevanju posvetila predvsem povesti in romanu v Jurčičevem slogu. Njeno najboljše delo je Roman o Prešernu (1937 in več izdaj). Manj znan je roman Izobčenec (o Janezu Trdini). Napisala je tudi zbirko pravljic za mladino.

 

LETA 1989 UMRL DIMITRIJ OTON JERUC

03 07 1989 Dimitrij Oton JerucPESNIK VESELJA IN ŽALOVANJA (* 1916)

Rodil se je na Češkem, kjer je bil oče začasno zaposlen, družina je nato prišla v Slovenijo; po zgodnji materini smrti je živel pri sorodnikih v Srbiji, ki mu je postala druga domovina. Po vojni se je umaknil v Italijo, zatem pa se je naselil v Belgiji, kjer je delal najprej kot rudar in končal študij umetnostne zgodovine. Izdal je več pesniških zbirk, prvo v begunskem taborišču Eboli v Italiji. Njegove pesmi čustveno nihajo med soncem in veseljem ter temo in žalovanjem ob zatonu mladostnih pričakovanj.

 

LETA 1998 UMRL BERNHARD HARING

10 11 1912-Bernhard-HaringNEMŠKI MORALNI TEOLOG, PRENOVITELJ KRŠČANSKE ETIKE V DUHU 2. VATIKAN. KONCILA (* 1912)

"Dokler še živim tukaj v bivališču svojega umrljivega telesa, se pravzaprav še ne počutim čisto v pokoju, ampak v nekakšnem stanju predpo­koja, polnem pričakovanja, ki bo doseglo svoj cilj šele takrat, ko bomo vsi počivali v božjem naročju." To je zadnji stavek avtobiograf­ske knjige "Na varnem in svoboden" (1997) p. Bernharda Häringa, pre­novitelja katoliške moralne teologije. Skoraj 86-letni sveti mož od 3. julija 1998 počiva v Božjem naročju.

več:
S. ČUK. p. Bernhard Häring. (Pričevanje). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 8, str 62-63.

nekaj njegovih misli:

  • Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici.
  • Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.
  • Vse Jezusovo življenje in še prav posebej njegova smrt razodeva usmiljeno božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem je spreobračal srca.
  • Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen.
  • Če bi bilo naše življenje nenehna hvala božjega usmiljenja in božje ljubezni, bi se vse bistveno spremenilo. Tedaj bi bili zares resnična božja podoba, s Kristusom in v Kristusu.
  • Svojo vrednost dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe.
  • Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
  • Bog razodeva svoje usmiljenje do nas s tem, da nam odpušča grehe. Torej moramo tudi mi velikodušno odpuščati vsem, ki nas žalijo in nam nasprotujejo.
  • Kdor hoče najti mir in širiti mir, ki je zanj umrl Jezus Kristus, naj nikoli nikogar ostro ne napada.

... več njegovih misli

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh