bl. Anton Martin Slomšek

(ob obletnici) ANTON MARTIN SLOMŠEK je bil rojen 26. novembra 1800 na Slomu v Unišah pri Ponikvi

• rad se spominja svojega kmečkega porekla - v šoli pri župniku Prašnikarju - hrepeni po duhovniškem poklicu - uspešno se pripravi za vstop v gimnazijo - leta 1813/14 sprejet v tretji razred glavne (nemške) šole v Celju - jeseni prestopilv celjsko gimnazijo, v prvi razred latinskih šol.

V višjih šolah

• inštruktor osnovnošolcev in gimnazijcev - prestopi v prvi letnik filozofskega študija na ljubljanskem liceju (sošolec tudi dr. France Prešeren)

Bogoslovec in novomašnik

• vpis v celovško bogoslovje - že konec tretjega letnika bogoslovja posvečen v duhovnika (8. septembra 1824) - nova maša v Olimju, kjer to leto postane župnik Jakob Prašnikar.

V kaplanski službi

• .avgusta 1825 pride za kaplana na Bizeljsko:obnovi versko življenje, uvede nedeljsko šolo, skrbi za razvedrilo, gojil družabno petje, pisal pesmi, ki so ponarodele (Slovenc Slovenca vabi, En hribček bom kupil ...), pred očmi ima preprostega človeka, ki ga hoče versko in nravno vzgajati tudi z vedro pesmijo - 1827 služba drugega kaplana v Novi Cerkvi pri Vojniku: pisanje pesmi - spiritual v semenišču v Celovcu

Duhovni voditelj in narodni buditelj v Celovcu

• duhovni oče mladih duhovnikov - zgled: premišljevanje, uči katehetiko in pedagogiko, obrede, moliti brevir, obhajati mašo, cerkveno petje ... skrb za slovenski jezik, za naše slovstvo in za izobraževanje
  Slomšek je živel skoraj svetniško življenje, saj je bil do sebe zelo strog: malo je spal, spal na slamnjači in si sam postiljal, kave ni pil, vina malo; večerjo je pogosto prepustil dijakom. Kar si je prihranil, je dal za tiskanje slovenskih knjig ali razdelil ubogim dijakom. Po trdem delu v bogoslovju pa je vzel v roke romarsko palico in veliko prepotoval peš: opravil je troje dolgih potovanj, da bi ohranjal stike s prijatelji in spoznaval ljudi. Prehodil je Koroško, Štajersko, Krajnsko in Goriško, pa tudi velik del Solnograškega in drugih avstrijskih dežel. Enega od svojih potopisov zaključi takole: »Kakršni so predpostavljeni, taki so podložni; in učitelj se spozna po svojem učencu.
  Vse je v tem: vzgojiti je treba dobre duhovnike, pa tudi sam moraš biti priden. Najboljše je še vedno v tisti deželi, v tisti hiši prebivati, kjer je vera gospodinja. In preklet naj bo sedanji nauk, ki trdi: Država ne potrebuje vere.« In ker je bil iskren rodoljub, je zapisal tudi to: »Človek je lahko povsod doma, vsega se navadi; ko pa se navadi ljudstva ali dežele ali kraja, naj bo tam zadovoljen - zakaj četudi je povsod dobro, je vendar doma najbolje. Ljubo doma, kdor ga ima.«

Nadžupnik in dekan v Vuzenici

• Slomšek je bil zelo dober dekan, saj je bil svojim duhovnim sobratom predvsem prijatelj, svetovalec in tudi tolažnik. Na srečanjih se je z njimi rad poveselil, sedel tudi h klavirju in z njimi pogosto zapel. Svojim kaplanom je bil bolj oče kot predpostavljeni; v dnevnem redu je določil dva tedenska dneva za pogovor s kaplanoma v slavenščini! Do delavcev v župnišču je bil dosleden, toda ljubezniv; po potrebi je bil tudi strog hišni oče svoje družine. V svoji župniji ni prezrl nobene duhovne potrebe, bil je ljubezniv in potrpežljiv. V vsako hišo je našel pot, še tako revno, in vedno skušal kako pomagati. Rad je obiskoval tudi šolski pouk, z otroki zapel in jim pripovedoval zgodbe. Tako je učiteljem prikazoval, kako naj bodo do otrok prijazni in kaj je za vzgojo koristno.

Stolni kanonik in višji šolski nadzornik

•  decembra 1844 se poslovi od vuzeniške župnije, saj sprejme službo stolnega kanonika in višjega šolskega nadzornika za vso škofijo v Št. Andražu v Labotski dolini.
  - načrtno se zavzema z besedo in dejanjem za ljudsko šolo: poživi vzgojo, iztreblja mehanično učenje, goji materinščino, ohranja stare, poskrbi za nove šole; za petje, do 1846 je bilo, veliko po njegovi zaslugi, na področju lavantinske škofije 110 rednih, 86 nedeljskih nadaljevalnih šol.
  - vedno bolj  si želi, da bi ljudje več brali, zato hoče ustanoviti »društvo za izdajanje dobrih slovenskih bukev«. Njegova prošnja je zavrnjena, zato si zamisli letni zbornik, v katerem bi lahko objavljali slovenski pisatelji in bi ljudem »postregli vsaj z drobtinicami«. Zbornik imenuje Drobtinice (Drobtince za novo leto 1846, Učitelam ino učencam, starišam ino otrokam v podvučenje ino za kratek  čas, Gradec 1846).

Opat v Celju

• 3. marca 1846 lavantinski škof Franc Kutnar jSlomška imenuje za celjskega mestnega župnika (opata), saj zaradi bolezni na slovenskih tleh potrebuje svojega pomočnika. A le za kratko, saj je že konec apriula povabljen na izpraznjen lavantinski škofovski sedež.

Lavantinski knez in škof v Št. Andražu

• 5. julija 1846 je bil Anton Martin Slomšek posvečen v škofa (ob škofovskem imenovanju si je poleg rojstnega imena Anton izbral še ime Martin)
  - kot škof se je Slomšek čutil še bolj dolžnega, da poskrbi za izobrazbo svojega slovenskega naroda. Največ zaslug ima gotovo za slovenske ljudske šole po deželi; tega dela se je korenito lotil leta 1849,
  - za škofa Slomška pa je bila prva skrb, da si vzgoji dobre in goreče duhovnike. Lavantinski bogoslovci so tedaj imeli svoje šole v Celovcu; zato je bilo za škofa največje veselje, ko so vsako leto po končan em študiju prišli k njemu v Št. Andraž bodoči novomašniki, katere je tisto leto posvetil. Med prvimi je bil tudi Franc Kosar, pisec prvega Slomškovega življenjepisa.
  - v tem času je Slomšek napisal vrsto načelnih člankov, s katerimi je posegal tudi v družbeno življenje. Pozitivna mu je ljubezen do materinega jezika in narodnosti, negativen pa puntarski in poganski nacionalizem, ki ne spoštuje tega čustva pri drugih narodih in uči sovraštvo do njih.

Štajerski steber slovenstva, slovenskega šolstva in slovstva

• kot škof se je Slomšek čutil še bolj dolžnega, da poskrbi za izobrazbo svojega slovenskega naroda. Največ zaslug ima gotovo za slovenske ljudske šole po deželi; tega dela se je korenito lotil leta 1849,
  - Slomšek je posegal tudi v družbeno življenje. Pozitivna mu je ljubezen do materinega jezika in narodnosti, negativen pa puntarski in poganski nacionalizem, ki ne spoštuje tega čustva pri drugih narodih in uči sovraštvo do njih.
  - ob marčni revoluciji je odločno nasprotoval nameri, da bi vtaknili bogoslovce v narodno gardo; zahteval je, naj duhovščina po vesti ustreza ljud skim željam; naj se sovražno ne upira upravičenim reformam, s poudarkom pa je odsvetoval duhovščini, da bi podpisovali »veliko peticijo« na državni zbor za ohranitev starega reda. Dobrih štirinajst dni po izbruhu revolucije je izdal pastirski list Svetla resnica v zmešani svet; bil je nasprotnik revolucionarnih preobratov in je verjel, da se bo vse pravično uredilo. Slomšek je tudi jasno izrazil, da je agitatorstvo neprimerno za duhovščino, zato jo je svaril pred kakršnim koli poseganjem v politično dogajanje.

Največja zasluga škofa Slomška za Slovence

• 15. avgusta se je poslovil od svojih koroških duhovnikov in vernikov, 19.avgusta 1859 je potihoma prispel v Maribor (večji del njegovih stvari so pripeljali po Dravi! ). Slovesno so ga pozdravili 3. septembra, umeščen je bil 4. septembra. In tu je zaradi nemških in nemškutarskih napadov doživel najtežja leta. To je bila resnična tragika: prispel je na slovenska tla, a nemški državljani, ki so ga na avstrijskem Koroškem tako spoštovali, so ga tukaj s svojimi napadi uničevali.
  Eden od poglavitnih vzrokov za prenos škofijskega sedeža je bila ob misli na združitev slovenskih župnij gotovo Slomškova želja in velika potreba škofije, da bi imela svoje lastno semenišče. Tako se je v Mariboru bolj trudil za ureditev bogoslovja kot za škofijski dvorec. Ustanovil je bogoslovje in teološko šolo ( to je bila prva visoka šola v Mariboru in predhodnica današnje mariborske univerze), za ustanovitev je sam daroval 20 tisoč goldinarjev. Po mnogih težavah je to ustanovo za mlade odprl 10. oktobra 1859, semkaj poklical bogoslovno izvrstno podkovanega Ortoslava Cafa za profesorja pastorale in podravnatelja semenišča, Lovrenca Herga za profesorja cerkvene zgodovine.

Škof Slomšek kot vnet dušni pastir nove škofije

• Slomšek je bil ljudski škof, ni bilo pastirskega dela, ki se ga ne bi z vso gorečnostjo udeležil, drugim duhovnikom za vzgled in posnemanje.
  - pridige: »Dolžnost škofova je, da ne le po drugih, ampak sam po sebi besedo Božjo oznanjuje.« Pogosto je sam prevzel vse adventne ali postne pridige.
  - spoved: Kakor prižnica mu je bila v veselje tudi spovednica.
  - številna  katoliška združenja: Katoliška družba sv. križa, družbe za mladeniče, dekleta ikn žene ... Katoliško društvo gospa za revno in zapuščeno mladino; podpira ustanavljanje različnih bratovščin po župnijah, duhovne voditelje vzpodbuja, pogosto tudi sam poučuje.
  - uvaja po škofiji ljudske misijone, rad bi z njimi prerodil kar vse župnije.
  - pastirska pisma
  - obiskovanje župnij po škofiji (vizitacije)

Slomškovo delo za edinost kristjanov

• Slomškova ljubezen do Boga in bližnjega nima meja: meje škofije in ljubljene slovenske dežele so zanj pretesne - zato ustanavlja Bratovščine sv. Cirila in Metoda.
  - povabim tedaj vse duhovnike in vernike, celo naše l očene brate in sestre, v to društvo molitve ... Večje ko bo naše društvo, močnejša bo vojska vojščakov Kristusovih za kraljestvo Božje na zemlji. Naše orožje, molitev in dobra dela, ne seka nobenih ran, temveč jih celi ...

več o bl. Antonu M. Slomšku

njegova misel:

"Prizadevajmo si vse, še tako majhno, zvesto storiti, če hočemo na bolje priti. Le kdor je v malem zvest, se mu bo veliko izročilo."

Molitev za kanonizacijo bl. škofa Antona Martina Slomška

Nebeški oče!
Blaženi škof Anton Martina Slomšek
je luč na poti našega krščanskega življenja.
Naj nas spremlja njegov zgled
in podpira njegova priprošnja,
da bomo v edinosti s teboj
in med seboj napredovali v veri,
upanju in ljubezni in bodo uslišane
naše prošnje za njegovo kanonizacijo.
To prosimo, po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Oče naš ... Zdrava Marija ... Slava Očetu ...

Na Slomškovo priprošnjo nam podeli milost ...

Uslišanja sporočite na nadškofijski ordinariat Maribor.

pripravlja Marko Čuk