26. november

LETA 1800 ROJEN ANTON MARTIN SLOMŠEK

ŠKOF, PISATELJ, PESNIK, VZGOJITELJ, PRVI SLOVENSKI BLAŽENI († 1862)

Rodil se je na današnji dan na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1924, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862. Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve.

"Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano... Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino," je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. "Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti," je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru, 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II..

več o blaženem Slomšku:
S. Čuk, Blaženi Anton Martin Slomšek. Sedem prošenj materam in očetom. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2000 leto 36, št. 11, str. 20-21.
S. Čuk, Blaženi Slomšek in dve obletnici (Priloga). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 9, str. 40-47.
S. Čuk, bl. Anton Martin Slomšek (1800-1862). Sveta vera bodi vam luč!" (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 9, str. 84.

nekaj njegovih misli:

• Dveh reči ne odlagaj na jutri: poboljšanja in dobrega dejanja. Za današnji dan vemo, da ga imamo; ali še jutri doživimo, ne vemo.
  
• Tri reči imej vedno pred očmi: oko božje, ki vse vidi, uho božje, ki vse sliši, in pa tiste bukve, v katera Bog vse tvoje dejanje piše.
  
• Nezadovoljni ljudje sami ne vedo, kaj hočejo... Otrokom vse dovoliti, pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni.
  
• Iz dobre šole pridejo boljši časi, iz slabe pa slabši, kajti časi so taki, kakršni so ljudje.
  
• Temeljno ozdravljenje mora priti od znotraj! Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.
  
• Vsak stan ima svoje veselje pa tudi svoje trpljenje. Le dve reči človeka osrečita: zvestoba in zadovoljnost.
  
• Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi božje milosti dol.
  
• Imej pri Bogu svoje srce, imej pri delu svoje roke.
  
• Napuh človeku glavo napihne, da ima sam sebe za več, kakor je: omami ga, da sam sebe preveč časti in druge premalo.
  
• Tisti, ki božji previdnosti vse izročijo, zadovoljno živijo; pa tudi tisti, ki prejete dobrote hvaležno spoznajo in drugim ne zavidajo.
  več ...
  

LETA 1855 UMRL ADAM MICKIEWICZ

NAJVEČJI POLJSKI PESNIK (* 1798)

Začetnik in največji pesnik poljske romantike je Adam Mickiewicz. Kot dejaven domoljub je moral zapustiti Poljsko in je deloval v Švici in Franciji. Njegova zgodovinska pesnitev iz časa Napoleonovega pohoda na Rusijo Gospod Tadej (1834) je postala poljski nacionalni ep.

njegovi verzi:

Je Mojster, ki je v zbor zbral vse duhove, / v njih spev vsa srca uglasil kot zvonove, / navil, strunar, na strune vse prvine,/ udaril vanje vihre, gromovine / in eno pesem svira v večnost časa - / a svet dojel ni v spevu niti glasa... // Je Mojster, ki poslikal svod neba je, / odraz podob odbil v voda gladine, / vzor piramidam vrezal v vrh gora je / in jih odlil v dnu zemlje iz kovine, / že v veke Mojster v tem se razodeva - / a svet še ene misli ne umeva... // Je Mojster sloga: v nekaj besedi je / zajel vso snov o božji veličini, / dejanj je svojih knjigo in vizije / pojasnil z glasom, čudeži in čini, / doslej je svetu segal čez vse meje - / zdaj svet prezira ga, za brata šteje... // Pozemski mojster, kaj so tvoja sila, / podobe, kipi, tvoja izrazila? / In pritožuješ se, če kdo med brati / ti misli, del, besed ne ume brati? / Poglej na Mojstra: trpi, božji sine, / neznan in nepriznan od povprečnine!

LETA 1864 ROJEN ANDREJ GABRŠČEK

PUBLICIST, ZALOŽNIK, UREDNIK, POLITIK IN ČASNIKAR († 1938)

Med najpomembnejše voditelje slovenskega gibanja na Goriškem pred prvo svetovno vojno nedvomno spada Andrej Gabršček, ki je deloval kot publicist in časnikar, urednik in založnik, tiskar in gospodarstvenik. Dolga leta je urejal goriška dnevnika Soča in Nova Soča. Doma je bil iz Kobarida in dejal je: "Za vse svoje delovanje se imam zahvaliti kobariški šoli."

LETA 1868 ROJEN FRAN TOMINŠEK

ODVETNIK, planinec in planinski organizator († 1943)

Doma je bil na Griču - Slatina (med Bočno in Gornjim Gradom) na S pobočjih Menine planine, v osnovno šolo je hodil v Gornji Grad, gimnazijo pa je obiskoval v Celju. Odločil se je za študij prava v Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1893 promoviral in se po pripravništvu v Celju leta 1997 preselil v Ljubljano. Sprva je delal v Krisperjevi odvetniški pisarni, od 1913 pa je imel svojo. Gore je vzljubil že kot otrok (z bratom sta splezala po nezavarovani poti na Ojstrico). V Ljubljani je postal član Slovenskega planinskega društva (pravni referat, kasneje tudi namestnik načelnika ...) Sodeloval je z Jakobom Aljažem in Josipom Abramom pri načrtovanju novih planinskih poti in koč - urejal je predvsem zemljiškoknjižne zadeve. Štiriindvajset let je bil predsednik Slovenskega planinskega društva in v času njegovega vodenja (1908-1931) so nastale številne označene poti in nove planinske postojanke. Leta 1903 je trasiral tudi pot iz Vrat na Triglav, ki se po njem imenuje "Tominškova".

LETA 1909 ROJEN EUGENE IONESCO

FRANCOSKI DRAMATIK ROMUNSKEGA RODU ( † 1994)

Sprva je pisal liriko v romunščini, nato pa se je posvetil dramatiki in postal eden glavnih predstavnikov gledališča absurda, ki se je izoblikovalo v Parizu v 50. letih. V svojih dramah je prikazoval odtujeno, prazno življenje meščanski družbi, junaki so lutke brez osebnosti, govoreči stroji, življenje poteka na ravni besed, jezik je zvočna gmota brez smisla.

LETA 1910 ROJEN VLADIMIR SCHMIDT

pedagog († 1996)

Po osnovni šoli v rojstnem Preboldu ter srednji šoli v Celju in Mariboru je študiral na pedagoški skupini Filozofske fakultete v Ljubljani. Za uporabno psihologijo se je specializiral na Češkoslovaškem, v Nemčiji in Švici. Po vojni je bil profesor za občo pedagogiko na Višji pedagoški šoli, od 1954 do upokojitve pa na FF v Ljubljani. Na podlagi arhivskih virov je raziskoval zgodovino šolstva na Slovenskem in to posredoval v delu Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I–III, Ljubljana 1963–1966.

LETA 1911 ROJEN ANDREJ PREBIL

lazaristOVSKI DUHOVNIK, misijonar, in pisatelj (+ 1993)

Rodil se je v Horjulu, po klasični gimnaziji je študiral v semenišču lazaristov v Grobljah in na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1938 je bil posvečen v duhovnika. Po služenju vojaškega roka v Bitoli je kot duhovnik sedem let deloval v Srbiji, nato pa ga je duhovniška pot leta vodila na Kitajsko (1947-1951), dokler ga niso izgnali. Misijonsko delo je nadaljeval v Čilu (osem let), zatem pa kot izseljeniški duhovnik pri Mariji Pomagaj v Torontu (Kanada). Tri leta je bil v Mointrealu in štiri leta v Slovenski vasi pri Buenos Airesu v Argentini. Potem se je vrnil med Indijance Mapuče v Čile, kjer je deloval do svoje smrti. Objavil je nekaj črtic in avtobiografski roman Izsek iz življenja - Verige lažne svobode (doživetja iz Srbije in Kitajske), svojo življenjsko usodo in delo med Indijanci Mapuče pa opisuje v knjigi Aravkanija (GMD 1992)

LETA 1912 UMRL FRAN OROŽEN

GEOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1853)

Sin trgovca iz Laškega je obiskoval gimnazijo v Celju, po maturi je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis. Najprej je bil profesor na učiteljišču v Kopru, nato nekaj časa v Novem mestu in Ljubljani, od leta 1889 do smrti (1912) pa na učiteljišču v Ljubljani. Tam je začel pisati učne knjige za srednje šole. S Simonom Rutarjem sta priredila zemljepisni atlas s 7 kartami, novo izdajo s 14 kartami je priredil Orožen sam. Leta 1893 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Slovenskega planinskega društva.

LETA 1929 ROJEN SLAVKO AVSENIK

GLASBENIK IN SKLADATELJ NARODNOZABAVNE GLASBE († 2015)

Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. Na očetovo željo so leta 1936 ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko. Navdušil se je za smučarske skoke, bil član državne reprezentance (osebni rekord 74 m). Na Radiu Ljubljana uspel na avdiciji, ustanovil trio, pozneje je ob pomoči brata Vilka trio razširil v kvartet (Gorenjski kvartet) v katerem so poleg Slavka igrali njegov brat Vilko Ovsenik na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franci Ogrizek na baritonu. Leta 1955 se jim je pridružil kitarist Lev Ponikvar in nastal je Gorenjski kvintet, v tujini pa so nastopali pod imenom Oberkrainer Quintett. Avseniki so nastopali po celem svetu ... leta 1988 je prevzel gostilno Pri Joževcu v Begunjah, zaradi težav z zdravjem je nehal igrati. Ansambel Avseniki je dobil v štiridesetih letih delovanja 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo. Leta 1999 je bil na pobudo Marjana Legata, Slavka in Gregorja Avsenika ustanovljen Hišni ansambel Jožovc predvsem za potrebe izvajanja Avsenikove glasbe v dvorani Pod Avsenikovo marelo. Zaradi prepoznavnosti se je preimenoval v Hišni ansambel Avsenik ...

več:
M. Turk, Slavko Avsenik:  Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.

LETA 1959 UMRL STANKO BLOUDEK

LETALSKI KONSTRUKTOR, ŠPORTNIK, NAČRTOVALEC ŠPORTNIH OBJEKTOV (* 1890)

"Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture." Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 11_2009

LETA 1971 UMRL GIACOMO ALBERIONE

ITALIJANSKI DUHOVNIK, BLAŽENI, OČE KATOLIŠKEGA TEDNIKA FAMIGLIA CRISTIANA (* 1884)

"Svet se je spremenil. Ljudje ne morejo več biti toliko časa v cerkvi, zato jim je treba evangeljsko oznanilo ponesti na domove s filmom, z radiem, s televizijo, s ploščo, s knjigo, s časopi­som." Tako je govoril in pisal don Giacomo Alberione, ustanovi­telj redovne družbe, ki nosi ime po apostolu Pavlu in je njena glavna naloga širjenje evangelija po sredstvih javnega obvešča­nja. Ta krhki apostol je pred sedemdesetimi leti - o božiču 1931 - ustanovil katoliški tednik Famiglia cristiana, ki je danes po nakladi največji na svetu in je tudi najsodobneje urejevan. Božja dela se ne začenjajo z denarjem, temveč z molitvijo in z zaupanjem v Boga. Stavimo svoje zaupanje v Boga in pojdimo na­prej, začenjati z denarjem je naivnost.

... več o njem si preberite v pričevanju 02_2002

... nekaj njegovih misli:

• Vedno moramo imeti pred očmi moč zgleda. Vzgoja ne more biti ne­kaj ponarejenega in površnega. Samo kar prihaja iz življenja, oblikuje življenje, kar prihaja samo iz ust, se dotakne kvečjemu ušes.
  
• Srce je mogočna sila. Dobro vzgojeno srce ljubi vse, v njem ni prostora za zamere ali zavist, izogiba se vsakega nevarnega pri­jateljstva.
  
• Dolžnost je darilo, ki je Bogu najljubše. Biti mora opravljeno ob pravem času, na najboljši način, z vso popolnostjo, ki smo je tisti hip zmožni.
  
• Živeti Kristusa, upodobiti Kristusa v sebi, da bodo ljudje v našem življenju brali Kristusa: evangelij.
  
• Molitev je kot kri, ki izvira iz srca, se pretaka po vseh udih ter hrani in oživlja celoten organizem.
  
• Trpljenje ni le preizkušnja, temveč je tudi apostolat; je skriv­nost veselja, je soudeležba pri Jezusovem odrešilnem delu.
  
• Po veri vidimo vse ljudi kot duše, ki jim dolgujemo resnico, dober zgled in molitev.
  
• Gledano v luči vere, so vsi ljudje naši sopotniki na romanju v večnost in v skladu s tem čutimo dolžnost, da si med seboj pomagamo.
  
• Gospod, prosimo te, da nam podeliš znanje, ki ga potrebujemo, svetost, ki jo ti zahtevaš od nas, spretnost za delo, ki je nujna.
  
• Ko sem bil škofijski duhovnik, sem imel listnico za bankovce in denarnico za kovance, ko pa sem prišel v to družino, kjer je bilo veliko stroškov, sem odložil listnico in denarnico ter sem rekel Gospodu: "Pošlji, kar je nujno!"
  
• Nevihte so potrebne, da nas napravijo ponižne in da ne pozabimo, da je edino Bog Gospodar, in Gospoda prosim, naj nam jih kar pošlje.
  
• Življenje v skupnosti predpostavlja blag, družaben in veder zna­čaj, dan deloma po naravi, deloma pridobljen z vzgojo; odprtega, obzirnega, razumevajočega duha, ki si prizadeva gledati na vse z dobre strani.
  
• Vljudnost nam je lahko nekoliko dana že po naravi, v celoti ali deloma pa jo je treba pridobiti, da postane nadnaravna. - Človek, ki je resnično dober in obziren, bo potemtakem vljuden. Vendar mora biti vljudnost v človekovi notranjosti.

LETA 1991 PRVI KONCERT KLIC DOBROTE

Bil je torek, 26. novembra 1991, ko je takratni celjski kaplan Franci Trstenjek v celjski dvorani Golovec zbral številne pevce zabavne in narodnozabavne glasbe, ki so s svojim triurnim dobrodelnim nastopom pokazali, da so odprti za potrebe ljudi v stiski. Ko je duša koncerta - kakor je Francija imenovala napovedovalka Nataša Dolenc - pisal v imenu dekanijske Karitas vabila nastopajočim, je bilo v njegovem srcu nekoliko strahu, koliko pevcev se bo njegovemu vabilu odzvalo. In odzvali so se vsi! Tako so na večeru, ki so se ga udeležili visoki predstavniki cerkvenega in političnega življenja, nastopili: Heidi Korošec (uvodno pesem je zapela z otroškim zborom sv. Danijela), Celjski instrumentalni kvintet, Tatjana Dremelj, ansambel Oliver Twist, Nace Junkar, Helena Blagne, Irena Vrčkovnik, Majda Petan, Oto Pestner, ansambel Slovenija, Big Ben, Miha Dovžan, Alenka Pinterič, Vocalart, Alenka Godec, New Swing Quartet, Alfi Nipič in njegovi muzikantje. Program so povezovale radijske in TV napovedovalke Betka Šuhel, Alenka Hoeferle, Metka Volčič, Ida Baš in Nataša Dolenc.
Celjska Karitas je na koncertu zbrani denar (okrog 350 tisoč takratnih tolarjev) porabila za nakup hrane in kurjave za begunce in za ljudi, ki si iz kakršnega koli razloga ne morejo priskrbeti teh najosnovnejših stvari.
Koncert je imel več odlik. Najprej je bil enkratno glasbeno doživetje, saj je zadovoljil ljudi različnih okusov. Drugič je bil uresničitev izredno zanimive ideje, kako ljudje lahko tudi na tak način pokažemo skrb za sočloveka v stiski. In tretjič, organizacija koncerta je združila različne dejavnike, kajti celjski Karitas so se pri organizaciji pridružili: [RC Golovec, Naš tednik in Radio Celje, glasbena agencija Petan; k uspehu je pripomoglo tri tisoč poslušalcev, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano Golovec.

LETA 1995 UMRLA SONJA SEVER

MLADINSKA PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1900)

Sonja Kamplet se je rodila v uradniški družini v Celju. Leta 1924 se je poročila s književnikom in trgovcem Ivanom Severjem, ki je imel v Zagrebu knjigarno in lastno založbo. Po moževi smrti (1932) je v Zagrebu odprla otroški vrtec in v njem otrokom pripovedovala izvirne pravljice, pripovedke in basni, teh jih objavljala v različnih listih. Zgodbe na sodoben način vzbujajo ljubezen do sočloveka, živali in narave. Mnoge so izšle v knjigah (Čevljarček Palček in druge pravljice, Zvesti tovariš, Kamenček sreče).

iskalec in zbiralec Marko Čuk