Alojz Rebula

Rebula AlojzAlojz Rebula, pisatelj, dramaturg, esejist in prevajalec, * 21. julij 1924, Šempolaj pri Nabrežini, † 23. oktober 2018, Topolšica.

(* ob obletnici) Pisatelj Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Trstu. Po gimnaziji je študiral klasične jezika na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1949 tudi diplomiral. Na srednjih šolah v Trstu je poučeval latinščino in klasično grščino. Poročen je bil s pisateljico Zoro Tavčar. Bil je vsestranski pisec in spada v vrh slovenske literature; znan je po svojem izvirnem pisateljskem slogu. Zaradi splošne razgledanosti in izobrazbe imajo številni ljudje njegovo pisanje za težko. - Med njegovimi deli smo našteli 22 romanov, ki jih je večinoma navdihovala zgodovina, nazadnje pa se ji je pridružila še fantazija (Korintski steber in Ob pritoku Jangcekjanga). Slednji je izšel letos, kar kaže na to, da je Alojz Rebula ustvarjal do zadnjega (kratek roman predstavljamo v zadnjem Ognjišču - 11/2018 v rubriki Priporočamo, berite, kjer smo predstavili kar 30 njegovih del). Poleg romanov je napisal tudi štiri drame (pri Ognjišču je leta 1985 izšla knjiga petih iger Savlov demon). Redno je pisal dnevnik in sedem jih je izšlo tudi v knjižni obliki  Odkar se je približal krščanstvu, svoje vere ni nikoli skrival, ampak je velikokrat predaval katoliškim izobražencem, duhovnikom ter se velikokrat oglašal v verskem tisku. Napisal je tudi dve knjigi teoloških razmišljanj ter se do zadnjega oglašal s svojimi aktualnimi komentarji in globokimi mislimi o vpetosti vere v življenje in dogajanje v rubriki ‘Credo’ v slovenskem katoliškem tedniku Družina (od leta 1998 - dvajset let- zadnjega iz bolnišnične postelje). Od leta 1954 (Devinski sholar) je izšlo okrog petdeset njegovih knjig ... med najbolj izdajanimi je Senčni ples, ki je med 1960 in 2015 doživel 18 izdaj v petih jezikih ...

Tudi v Ognjišču smo, poleg že omenjenih ocen njegovih knjig, spremljali njegovo pisateljsko delo in prodorno razmišljanje mislečega kristjana in  kristalnega Slovenca ... in se ob branju njegovih knjig odžejali z žlahtno "rebulovsko" pijačo. Trikrat je bil gost meseca: prvič ga je obiskal urednik Franc Bole poleti leta 1971. Takrat je spregovoril o svojem otroštvu in mladosti v času, ko so fašisti nasilno hoteli Slovence spremeniti v Italijane (on je iz "Alojza" postal "Luigi"), zato je preganjano materno besedo še bolj vzljubil. V gimnazijskih letih je začel pisati dnevnik, "ne toliko iz potrebe izlivanja nekih čustev na papir, ampak da bi vadil slovenski jezik. To je bila zame absolutno zavestna odločitev." Pisanju dnevnika je ostal zvest vse do zadnjih dni; veliko teh zapiskov je izšlo v več knjigah, ki so izredno bogato in žlahtno branje. Kažejo pa tudi, da je z vztrajno vajo postal mojster slovenske besede. Po končani gimnaziji v semenišču v Gorici in Vidmu se je odločil za študij klasične filologije. "Edina univerza, ki je zame obstajala, je bila slovenska univerza. V duhovnem smislu me je Ljubljana tako rekoč krstila za Slovenca." V pogovoru je razmišljal tudi o vprašanjih, ki od nekaj vznemirjajo mislečega človeka: o krščanstvu, razsvetljenju vere, smislu, resnici, dobroti ... o nevarnostih za sodobno mladino - s sporočilom mladim: "Iščite resnico, bodite dobri!" (Ognjišče 8/1971, 8-12) - Leta 1985 smo v Ognjišču predstavili njegov prevajalski delež pri novem slovenskem prevodu Svetega pisma Nove zaveze - prevajal je Pavlova pisma. (Ognjišče 2/1985, 6-10) - V novem tisočletju, ob pisateljevi osemdesetletnici (2004), se je z njim pogovarjal urednik Božo Rustja: o takrat perečih problemih v Sloveniji, odnosu slovenske družbe in oblasti do Cerkve, pa o njegovi poti v krščanstvo, pomenu molitve (Ognjišče 7/2004, 8-12) ... Nazadnje je Alojz Rebula svoja razmišljanja razgrnil v Ognjišču leta 2014 - ob njegovi devetdesetletnici ga je v Loki pri Zidanem mostu (kjer je v zadnjem času živel) obiskal Matej Erjavec (Ognjišče 7/2014, 54-56) - in pogovarjala sta se o veri in upanju ...pa o narodni zavesti, katere nosilka bo spet morala postati Cerkev ...

nekaj misli Alojza Rebule

Kot prvorojenec v polkmečki družini sem bil seveda prvi na vrsti za službo pastirja nekaj njenih maloštevilnih goved. Pasel sem največ kot otrok, a pozneje med počitnicami tudi kot študent gimnazije in liceja. Pasel sem na kakšnih desetih parcelah, kolikor smo jih imeli, v glavnem uboge kose zemlje revnega obmorskega Krasa. Te parcele so bile deloma kakšen kilometer nad mojim rodnim Šempolajem, deloma pa pod vasjo.

Naj bo v svetu vse bolno, vse vprašljivo in tudi v marsičem nerazvozljivo, ena stvar je zame absolutno gotova: v nečem je človek zanesljivo nezmotljiv - da zasleduje svoj smoter s tem, da spoštuje resnico in da skuša biti dober s sočlovekom. Torej resnica in dobrota. Na katerikoli ideološki poziciji je, je človek nezmotljiv, če je zvest resnici in dokler skuša biti dober. (Alojz Rebula, 1971)

Kristus v evangelijui na apelira na človekov intelekt, apelira na njegovo vest. Temelj je vest. Kolikor je ta v redu, lahko postane vse pozitivno. (...) Izziv kristjana: da za temeljno vrednoto ne postavlja kulture, ne tehnike, ne razvoja ... ampak edino občutek za dobro in za zlo.

Če bi me bilo kaj v hlačah kot kristjana, bi starost moral doživljati v vedrem pričakovanju, da se bližam koncu izgnanstva, začetku pravega življenja, vstopu v pravo domovino, recimo v večno Slovenijo. A sem seveda še daleč od takšnega razpoloženja. Kaj naj kristjan dela v tem obdobju? Če more, naj dela to, kar je delal doslej. Če ne more, je na vrsti velika krepost, o kateri se nič ne govori, potrpljenje. Je to obdobje lahko blagoslovljeno? Mislim, da lahko še bolj kot druga, a samo če kristjan vidi v križu ne zafrkavanja usode, ampak skrivnostni blagoslov Ljubezni. Križ pa mu je že njegovo usihajoče telo, tudi če odmislimo vse druge križe, ki niso prihranjeni niti starosti... (Rebula, 2004)

Poleg daru vere mi je, rojenemu pesimistu, Bog dal še neki drug neprecenljiv dar- srečen zakon, da si srečnejšega ne bi mogel želeti.V agresiji na zakonsko zvezo sam vidim enega od strateških ciljev sil teme, v njeni obrambi pa eno najžlahtnejših nalog Cerkve. Čemu omenjena agresija, je jasno: ker je družina osnovna celica ne samo družbe, ampak tudi Cerkve, sploh vsakega človeškega sožitja. Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo. (Rebula 2004)

Obup in zagrenjenost sta danes prisotna v vseh starostnih kategorijah in družbi nasploh. Mladi srkajo razpoloženje in vzdušje iz te družbe, ki je nad njimi. Ta družba pa se že nekaj stoletij oddaljuje od Kristusa. Kaj to pomeni in kje se to vidi? Da se oddaljujemo od Kristusa, pomeni, da se oddaljujemo od poti, od resnice in od življenja, ker Kristus to je. Če zapustiš pot, si v brezpotju, če zapustiš resnico, si nekje v laži in če zapustiš življenje, si v smrti. In zgodovina to dokazuje. Samo pomislite, kako malo se Kristus omenja v današnjem času. (Alojz Rebula, 2014)

več misli:

 

Romani Alojza Rebule:

Ob pritoku Jangcekjanga (2018) - “izraz upora proti sodobnemu nihilizmu, pritrditev smislu človeka in zgodovine”. - Kdor prebira zapise v rubriki Credo (Verujem), s katero pisatelj Alojz Rebula napaja bralce slovenskega katoliškega tednika Družina od leta 1998, bo v tem romanu zasledil marsikaj, kar je prebral tam. Lahko bi rekli, da je to njegova osebna izpoved vere ali pa kar družinska, kajti v Andru in Adeli, ki že šestdeset let živita v srečnem zakonu, prepoznamo častitljivega pisatelja in njegovo zvesto družico. V enem od pogovorov odkrijeta moški, oziroma ženski pogled na krščanstvo. On pravi, da je vse, kar verjamemo, “ena sama nevidnost” razen obstoja Kristusa in zgodovinskost evangelijev. Ona mu odvrne: »Kam greste moški s svojim umovanjem? Zame krščanstvo ne bi moglo biti prava vera, če ne bi bilo v bistvu preprosto: prihod Boga med nas, njegovo učlovečenje za nas, njegovo vstajenje v potrditev, da je res Bog.« On je odraščal v krščanski družini, njo, hinduistko (v romanu), pa je spreobrnil misijonar iz Evrope. V osebi tega širokosrčnega misijonarja prepoznamo svetniškega duhovnika Jakoba Ukmarja. Dogajanje romana je postavljeno na Kitajsko, ki je del Svetunije, svetovne zveze držav, po vzoru Evropske unije. Njen predsednik Laborgracij je izdal dva protiverska dekreta: s prvim je prepovedal govoriti o nadnaravnem, neskončnem, po katerem misleči človek teži; z drugim pa je zapovedal koledarsko reformo, ki naj bi uvedla novo ero v zgodovini naše Zemlje. Dekret je ukinjal koledarska izhodišča raznih religij: judovske, krščanske, muslimanske in druge. Zdaj naj bi se začela nova doba z nazivom ‘humanistična era’. Napoved takega človeka so manjšinski kristjani videli v drugem pismu apostola Pavla Tesaloničanom, kjer piše o Kristusovem drugem prihodu. »Naj vas nihče ne vara na kakršen koli način. Kajti prej mora priti odpad in se razodeti človek nepostavnosti, sin pogube« (1 Tes 2,2-3).

Korintski steber (2017)

Devinski sholar - ponatis 2014 - »S Kolišča na Grmadi sem. Moja mati je služila pri tebi, preden sem se jaz rodil. Iztrgal si iz moje mladosti. Poslal si me v samostan in sem pobegnil. Poiskal si me in me poslal nazaj. Ko sem drugič pobegnil, si me vzel k sebi na grad. Preoblekel si me v tujo obleko in me napravil enakopravnega s tvojim sinom Hugonom. Poslal si me v Padovo. Življenje si mi vzel, ki mi je bilo namenjeno. Vseeno je, če si me morda ljubil, in zdaj si me napravil tujca na zemlji, ki je bila moja.« Tako v nočnem pogovoru na daljavo vrže v obraz devinskemu grofu Lamoralu mladi Gomer, ki ga je napravil za sholarja in ga hotel izruvati iz domačega, kraškega okolja. V tem očitku je povzeta življenjska zgodba glavnega junaka te zgodovinske povesti, ki jo je mladi pisatelj Alojz Rebula objavljal v nadaljevanjih v dijaškem listu Literarne vaje in je zatem izšla v knjigi in sicer leta 1954. - To je bila Rebulova prva knjiga; od nje pa do romana Kominform v Zabrinju (2014), (doslej) zadnje je vmes čez 50 knjig. V zapisu uredništva beremo, da je bil ta Rebulov knjižni prvenec v zgodovini slovenskega slovstva v glavnem pozabljen. »Odtod tudi nujnost, da se Devinski sholar ponatisne in ponudi v branje tudi novim generacijam in ne sam njim. Med bralce prihaja ob pisateljevi devetdesetletnici.- Tej izdaji je napisal ‘slavnostni uvod’ (Luč in smisel) tržaškega pesnika Miroslava Košute, na koncu pa je za spremno besedo uredništva (Beseda kot življenja) krajša študija (V znamenju življenja: sholar in njegova usoda) Tatjane Rojc, dobre poznavalke Rebulovega dela, sledi pa še troje ocen knjige (Martin Jevnikar, Franc Jeza, Lino Legiša), ki so bile napisane ob njenem prvem izidu leta 1954.

Kominform v Zabrinju - Divji golob (2014) - roman je izšel v posebni izdaji Ena knjiga 2 romana, dodan je namreč Rebulov roman Divji golob, ki je izšel pri Celjski Mohorjevi leta 1973, ko je bil Rebula na višku svojega ustvarjanja. Zamisel, da oba romana (prvi obsega le nekaj nad 100 strani, drugi pa 361), se porodila ob dejstvu, da je drugi del Divjega goloba (Svetlobni ples) postavljen tržaško okolje. V njem je ob resoluciji Informbiroja junija 1948, ko je Stalin izključil Tita in njegovo KPJ iz skupnosti tedanjih ‘ljudskih demokracij’ nastal razdor med tistimi zagovorniki Stalina in zagovorniki Tita. Ta se ni umiril niti po Stalinovi smrti (1953). In še danes so mnogi tržaški komunisti ‘trdi’ stalinisti. Rebula je prvi, ki je to snov literarno osvetlil s pomočjo zanimivih likov.

Pred poslednjim dnevom (2013) - »Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna Kristusa,« pravi sv. Hieronim, neutrudni prevajalec in razlagalec Božjega Pisma človeštvu. Kdor ne pozna Svetega pisma, zlasti evangelijev, ne bo mogel razumeti sporočila tega romana Alojza Rebule, v katerem kot glavna oseba nastopa On, ki se je pred dva tisoč leti rodil kot otrok, ‘pred poslednjim dnevom’, v drugi polovici tretjega tisočletja, pa hodi po planetu Zemlji, na kateri so bili odpravljeni narodi in jeziki, vero pa je zamenjal kult neobremenjenega razuma. Raba imena ustanovitelja krščanstva je bila prepovedana, on pa se prikazuje raznim ljudem kot Turist in Neznanec ter jim deli dobrote, kot ob času svojega zgodovinskega zemeljskega bivanja. Varnostniku, ki ga je brez vstopnice spustil v dvorano na simpozij Razum in mit, je ozdravil otroka pod ženinim srcem, ki naj bi se rodil kot spaček. Starejši ženi Terezi, ki se je vračala iz trgovine, je vzel iz rok dve težki torbi. Ko mu je žena podarila obleko pokojnega moža, jo je zamenjal s cunjami starega moža na smetišču ... Ob srečanju z njim so vsi doživljali neko pomirjevalno milino. - V imperiju, ki mu vlada Altisim, ki naj bi državljani imeli za nadčloveka, je pa samo genialen prevarant, je Turist Neznanec nezaželen in začne se lov nanj, ki je brezuspešen. V pogovoru z Neznancem, ki spominja na prizor Jezusa pred Pilatom, Altisim, ki je prebral Janezov evangelij, prizna, da mu je bilo dano spoznati s kom ima opraviti. »In tudi, da je moj boj proti tebi brezupen. Da boš na koncu vseh koncev zmagovalec ti. A ostaja neznanska slast boja proti tebi.« Roman se zaključuje z odlomkom iz govora akademika Milovanova, ki v hvalnici povzema zgodovino odrešenja.

Četverorečje (2011) [La sorgente dei quattro fiumi, 2014] - V svetopisemskem poročilu o stvarjenju sveta in človeka beremo, da je Bog prvi človeški par, Adama in Evo postavil v Eden, rajski vrt s štirimi rekami: Evfrat, Tigris, Gihon in Pišon (1 Mz 2,10), ki so napajale vso zemljo. Norbert Berivoj, glavna oseba tega romana, polnega simbolike, se tik pred koncem znajde v raju. On, nezakonski sin revne matere, ki sta ga ljubezen do Francije in oboževanje revolucije gnala v Pariz, je Adam, njegova mlada žena Jeanette, potomka francoske plemiške družine, ki ga čaka v Ljubljani, pa je Eva. "Vedno bova tam," ji pravi sanjski Adam. Res se bosta spet videla samo tam, kajti usoda Norberta-Adama je zapečatena. - Zgodba Norberta Berivoja (pisatelj je njegov lik upodobil po živih vzorcih) se pričenja proti koncu 18. stoletja. Norbert je uspešno končal šolanje na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Dežela njegovih sanj je bila Francija, kjer so razsvetljenci napovedovali novo dobo človeštva. Spričo revščine ni mogel uresničiti svojih sanj. Na veliko veselje matere je šel v stiski samostan, kjer svoje neizpolnjene želje tešil v francoskem krožku. Ko je bil pod cesarjem Jožefom II. samostan zaprt, se je nekaj časa preživljal kot splavar na Savi. Od tam ga je potegnil stiski sošolec Slavko, frančiškan. Priskrbel mu je službo korektorja novega (Japljevega) prevoda Svetega pisma. Prišel je v krog razumnikov, ki so se zbirali ob Žigi Zoisu. Ko je zvedel za padec Bastilje 14. julija 1789, s katerim se je začela francoska revolucija, mu je bilo žal, da ni bil tam. Hrepeneče je prosil: "Pridi svoboda, pridi enakost, pridi bratstvo! Pridite, božje hčerke revolucije!" Ta pijanost ga je gnala na Francosko in streznil se ni niti ob potokih krvi, ki so prelivali glasniki novega humanizma.

Skrivnost kostanjevega gozda (2010) - Glavni junak romana je udbovec Arno Sočnik, uslužbenec tajne policije, ki je pod komunističnim režimom (od leta 1945 pa vse do slovenske osamosvojitve leta 1990), na vse mogoče načine zasledovala slovenske ljudi na vsakem koraku. Na začetku romana se vrača iz Argentine, kamor je bil poslan na obveščevalno delo. Kot sin Primorcev, ki so morali pred fašizmom pobegniti v Slovenijo, je znal ceniti vrednoto slovenstva. V Argentini je videl, koliko se je slovenska duhovščina žrtvovala za tamkajšnje slovenske begunce, da so ohranili narodno zavest in vero. Ko pride domov, mu "delodajalci" zamerijo, da je v svojem poročilu duhovščini priznal nacionalno vlogo, ki jo oni zanikajo. Zdaj mu poverijo novo nalogo: obiskoval in zasliševal naj bi duhovnike. Za razliko od svojega "nepismenega" prednika, ki je duhovnike imel za "neljudi" in je govoril, da so jih "še premalo pobili", je Arno "zmožen razumevanja, sočutja in tudi človeške širine". Srečuje se z različnimi duhovniki, ki jih zna dobro presojati. Njegov najboljši sogovornik je zavzet krščanski laik, bančni uslužbenec Janez Plamnik. Že ob prvem srečanju zaneti v njem plamenček iskrenega iskanja in ga prisrčno objame kot brata. Arno sicer še ni vernik, je pa njegovo srce odprto. Svojima dvojčicama da pomenljivi imeni: Vera in Nada. Zgodba se konča na nekem simpoziju, ki ima naslov Religija kot bolezen, Arno pa nastopi z nasprotujočim referatom Religija kot zdravje. Spreobrne se sicer ne, vendar tudi ta korak ni daleč, kajti gre v Beograd, da se "izpiše" iz organizacije, ki ga je utesnjevala.

Ob babilonski reki (2007) - V slovenskem prevodu knjige Slovenija 1945: smrt in preživetje, John Corsellis obuja spomine na dve leti (1945-1945), ko je kot angleški humanitarni delavec živel med Slovenci v begunskih taboriščih v Vetrinju, Spittalu in Lienzu. Občudoval je visoko moralo teh ljudi, ki so izgubili vse, zaradi angleške prevare tudi svoje najdražje, ki so jih namesto v Italijo, kot so zatrjevali, pošiljali partizanom v Jugoslavijo - v kruto smrt. Po svojih močeh jim je Corsellis, tedaj dvaindvajsetleten mladenič, skušal pomagati, vendar je pri nadrejenih naletel na nerazumevanje in odpor. Tega plemenitega človeka je pisatelj Alojz Rebula upodobil v liku Roberta Nivelsona, glavnega junaka svojega romana, ki mu je dal biblični naslov Ob babilonski reki, po začetni vrstici Psalma 137, žalostinke judovskih izgnancev v Babilonu. - Dogajanje romana sloni na zgodovinskih dejstvih, o katerih se dolga desetletja pri nas ni smelo govoriti, zdaj pa prihajajo na dan v vedno bolj grozljivi obliki. Ko se je maja 1945 bližala "osvoboditev", so se v strahu pred komunističnimi zmagovalci umaknili na Koroško ne le domobranci, temveč tudi številni verni ljudje, ki so zapustili svoje domove, da si rešijo golo življenje. Iz natlačenega begunskega taborišča v Vetrinju pri Celovcu so Angleži, sklicujoč se na Teheran in Jalto, kjer so se "veliki" dogovorili, kakšen bo zemljevid sveta po vojni, razorožene domobrance poslali v Jugoslavijo: v Kočevski Rog, v Teharje... Robertu Nivelsonu se je to ravnanje zdelo zločinsko. Slovenski begunci so mu prirasli k srcu in v mislih je bil z njimi tudi potem, ko se je vrnil v Oxford. V to znamenito univerzitetno mesto je povabil Vando Mornik, da je študirala klasično filologijo, česar ji v Ljubljani niso pustili. Pri tem ima tudi svoje račune, kajti v Vando se je bil zaljubil že v taborišču. Ko doštudira in postane asistentka na univerzi, se poročita. Prvima dvema otrokoma izbere slovenski imeni: Slovenija in Triglav (tretji je Archibald). Vztrajno išče slovenske ljudi, ki so čudežno preživeli povojno morijo, in zbira gradivo za svojo knjigo.

Zvonovi Nilandije (2005) - Prizorišče dogajanja je Nilandija-Slovenija, čas  so osemdeseta leta, ko "komunizem s človeškim obrazom" s svojimi dobro plačanimi vohuni na vsakem koraku zasleduje ljudi, ki si upajo misliti drugače. Pisatelj in arhitekt Ando Krilnik, ki se je med vojno pridružil partizanom, a je vedno ostal kristjan, jih ima za sabo kar nekaj. Glavni med njimi je Rasto Biler, nekdanji Andov sobojevnik. Zasleduje ga prav s strastjo. Ženi Normi, s katero se je bil poročil v gozdu, so moževo početje zdi nesmiselno. Čedalje bolj se razhajata in Norma po dolgotrajni krizi, ki jo pripelje na rob samomora, ubere drugo pot. Do te odločitve ji pomagajo tudi pisma sina edinca Saška, ki študira v Angliji. Očeta je zaradi njegove ideološke zaslepljenosti in ozkosti izbrisal iz svojega življenja. Najbolj ga je prizadelo to, da je babici, svoji mami, odrekel cerkveni pogreb. - V romanu vzporedno tečejo tri zgodbe. V prvi nastopata že omenjeni pisatelj Ando Krilnik, katerega podobo je s svojo tragično usodo Rebulu navdihnil znani slovenski model, ki pa je umetniško prirejen. Ob njem je njegova žena Zalka, ki ga podpira in usmerja pri njegovem pisanju. Nosilca druge zgodbe sta režimski vohun Rasto Biler in njegova žena Norma. Ko odpotujeta na morje, da bi Rasto zasledoval pisatelja Anda, mu odkrito pove, da se ji njegovo početje zdi idiotsko, "da more neki pesnik alarmirati obveščevalno službo neke države". Norma zahaja na samotne sprehode in se sprašuje o smislu življenja. Ko po naključju sreča duhovnika, mu zastavi vprašanje: "Je kaj na svetu, pred čimer je vredno poklekniti?" Ko je na svoje vprašanje sama odgovorila, da bi "padla na kolena pred soncem", ji je duhovnik dejal: "Vredno je pasti na kolena samo pred Gospodom Bogom!" To se bo res zgodilo, toda šele po dolgi poti. Tretja zgodba pa je tista, ki jo piše Ando Krilnik in vohune tako strašno zanima, za kaj gre. V romanu so "poglavja" te lirično navdahnjene zgodbe tiskane v ležečem tisku. Naslov zgodbe je Čelovnik. "Ime hriba nad mojo rojstno Lepo, z osemsto let staro cerkvico, posvečeno Svetemu Duhu," pojasnjuje pisatelj prijatelju Primožu Potniku. "A ko to zgodovinsko povest končam, postavil sem jo namreč v 13. stoletje, pride na vrsto naše veliki Vergil." Gašper, junak te povesti, je zaljubljen v Vergilija, v katerem udbaši vidijo "skritega" velikega Slovenca, ki so po rdeči zmagi spravili s poti, zato pisatelja zasledujejo.

Nokturno za Primorsko (2004) - pisatelj dogajanje postavlja v Vipavsko dolino, ki jo, kot prevajalec Svetega pisma, imenuje "slovenski Kanaan", obljubljeno deželo. Ta košček naše domovine je v prvi polovici prejšnjega stoletja doživljal "valjar fašističnega raznarodovanja, partizanskega upora in komunizma". To so bili žalostni časi, ki jih povzema naslovna beseda "nokturno". Z njo označujemo krajšo skladbo liričnega, otožnega značaja. Beseda pove vse: prav takšno je bilo duhovno vzdušje v času, v katerem se-odvijajo dogodki tega romana, katerega glavni junak je mlad duhovnik, z vsem srcem predan svoji službi, odprt za potrebe ljudi, do kraja zvest svoji krvi in jeziku. Zaradi te zvestobe v duhovniški službi doživlja nerazumljiva nasprotovanja s strani škofijskih oblastnikov pred drugo svetovno vojno, po njej pa "tovarišev", ki so pozabili, da so prav duhovniki na Primorskem pod fašizmom ohranjali narodno zavest med ljudstvom. - Junak našega romana je mladi duhovnik Florijan Burnik, ki nastopi svojo prvo službo v "vipavskem Borovju", kjer župnikuje modri Melhior Galant. Moža, z vsem srcem predana svojemu poklicu, se takoj "ujameta' in se med seboj lepo dopolnjujeta. Kaplan župniku odkrito pove, da prihaja z željo, "da bi ga čim manj lomil" - prihaja se torej učit. Duhovnika skupaj molita in se veliko pogovarjata. Kmalu se sooči s kruto resničnostjo: fašistični oblastniki pošiljajo med naše ljudi učitelje, ki naj bi iz slovenskih otrok naredili Italijane. Še bolj bridko pa je dejstvo, da se je v ta raznarodovalni voz dala vpreči tudi Cerkev, ki bi morala odločno braniti temeljne človeške pravice ljudi.

Jutranjice za Slovenijo (2000) - o liku duhovnika, o odnosu države do Cerkve,od preganjanja prek toleriranja do skorajšnje naklonjenosti v času osamosvojitve ... "Kontinuiteta, se pravi preoblečena Partija, ki vlada v postkomunizmu, more Cerkev samo tolerirati. In vendar katolištvo politično ni nikakršna grožnja: nikjer na svetu ni kakšne katoliške teokracije. Odkod torej takšen strah pred njim? Sprašujem se, ali ni to strah plehke brezidejnosti pred jasnim nazorskim Credom, strah kapitalističnega cinizma pred evangeljsko etiko, strah mitološkega kulta revolucije pred realnim zgodovinskim pogledom nanjo..."

Cesta s cipreso in zvezdo (1998)
Duh velikih jezer (1997)
Maranathà ali leto 999 (1996) nemški prevod: Abschied im Wermutjahr, 1998)
Kačja roža (1994) (italijanski prevod: La peonia del Carso, 2005)
Jutri čez Jordan (1988) (francoski prevod: Demain, le Jourdain, 1997)
Zeleno izgnanstvo (1981)

Snegovi Edena (1977) - dnevnik gobarja, ki išče gobo usodnico (gobo proti smrti) in kdor jo išče, mora imeti oči vedno uprte v zasnežene vrhove ... če se zagleda v tla, lahko postane žrtev jokajoče svinje. Vse to so alegorične slike našega življenjskega iskanja - razmišljanje o slovenskem romanu, ki še ni bil napisan

Divji golob (1972) - Roman Divji golob ima dva dela: prizorišče dogajanja v prvem delu (Tam za turškim gričem) je Slovenija prva leta po drugi svetovni vojni, v drugem delu (Svetlobni ples) pa se preselimo na Tržaško, kamor spremljamo mladega duhovnika Jordana Košutnika, ki na povabilo sobrata pride oznanjat blagovest odrešenja svojim zamejskim rojakom. Med vojno je bil dejansko sirota, ker sta oče in mati odšla v partizane in bila ‘zagrizena’ komunista. Odraščal je v varstvu tete Galicije, ki je z otroškim zaupanjem ‘živela v Bogu’. Iz njenega srca je iskra božje ljubezni vnela njegovo srce in začutil je, da ga Bog kliče v svojo službo. Teta Galicija mu je bila kot bogoslovcu in mlademu duhovniku najboljša duhovna svetovalka. Zaklad njenega najžlahtnejšega evangelija je zaklenil v svoje srce in ga odnesel s seboj na Tržaško, kjer je bila božja njiva bolj skalnata. Dobro si je zapomnil njen nauk ob novi maši: »Na delo moraš iti vdan v to, da ne boš spreobrnil niti enega! To moraš kar lepo Bogu pustiti, da spreobrača, kakor in kadar se mu zdi. Predvsem moraš dosti moliti.«

V Sibilinem vetru (1968) (italijanski prevod: Nel vento della Sibilla, 1992)
Senčni ples (1960) (srbohrvaški prevod: Sjene koje plešu, 1981, italijanski: La danza delle ombre, 2012)
Klic v Sredozemlje (1957)
Vinograd rimske cesarice (1956)
Devinski sholar (1954) -

 

Dnevniki:
("Dnevnik: to so orgle. Iz katerih lahko privabiš vsako muziko; lirično razpoloženje, epski razgled, meditacijo, kulturni, verski, estetski, politični problem, vse." - Alojz Rebula)

Pod vrhom tisočletja (2009) -  Rebula je dnevnik začel pisati že v srednji šoli in zato, "da bi se v italijanskem okolju vadil v slovenščini". S tem je nadaljeval in dnevnik je postal njegova priljubljena literarna zvrst. Pričujoča vsebuje njegove dnevniške zapise zadnjih štirih let drugega tisočletja po Kristusu (1996-1999), kot napoveduje že sam naslov knjige. Na vprašanje, katere teme posebej označujejo njegov dnevnik, poleg vsega, kar zadeva slovensko zgodovino in njeno sedanjo duhovno podobo, kot vernega človeka zanima to troje: "Vloga katolištva v naši zgodovini. Širše pa je moja tema resničnost krščanstva. Še širše strahotnost minevanja in neizbežnost večnega." - Pri pisanju "odpre vse registre" in bralcu postreže z mogočno muziko. Kot dijak se je s pisanjem svojega materinega jezika učil, zdaj pa ga obvlada suvereno. To mu kar padlo z neba, temveč je sad njegovega nenehna branja. Ponavadi se "hrani" kar s tremi knjigami. Iskrive in presenetljive so njegove primere. Z nekaj stavki dobro oceni ljudi in razmere. V knjigi so tudi štiri daljša besedila. To so njegovi govori, ki jih je imel ob različnih priložnostih; znamenito je njegovo razmišljanje pri zahvalnem slavju ob 1250-letnici krsta karantanskih knezov (Chiemsko jezero, 29. maja 1999).

Iz partiture življenja. Dnevnik 1977-1981 (2002) - Dnevniški zapiski iz let 1977-1981, ki so zanimivo ogledalo časa, ki lahko služi kot "pomožni učbenik zgodovine". V kratkem uvodu avtor ponavlja, kar je zapisal na začetku knjige Previsna leta (dnevnški zapiski 1974-1976): "Prepričan, da ima objavljanje dnevnika, ki je sicer njegova priljubljena literarna zvrst, smisel, kolikor v svoji sporočilnosti presega ozko zasebnost s širšim odsevanjem prostora in časa, avtor objavlja te zapiske tudi v težnji po nekem nadosebnem pričevanjskem donesku o tem, kar je bilo tržaško in širše slovenstvo v tistih letih." Ko obračamo strani te bogate knjige, z Rebulom potujemo skozi pet let, ki so zdaj že zgodovina, saj se vse tako naglo spreminja. Podoživljamo dogodke, ki so se nam vtisnili v spomin (najbolj morda leto 1978, ki je šlo v zgodovino kot "leto treh papežev"), pa tudi take, ki smo nanje hitro pozabili. Srečujemo se s številnimi ljudnmi (vseh oseb in osebnosti je kakih sto petdeset zvemo na zavihku ščitnega ovitka knjige): s takimi, ki so veljali ali so se sami imeli za velike in so "pisali" zgodovino (vemo, kateri so bili to pri tista leta!), ter s preprostimi, neznatnimi, pa velikimi v svoji žlahtni človečnosti. Strani Rebulovega dnevnika so zelo raznolike: na eni najdemo zapis dogodka, ki je razvnel njegovo misel ali spodbudil njegov humor, na drugi iskrive dialoge, na tretji ugotovitve, ki se nanašajo na razna področja družbenega življenja, od cerkvenega do političnega.

Ko proti jutru gre (2000),
Previsna leta (1996),
Vrt bogov (1986)
Oblaki Michigana (1985),

Gorje zelenemu drevesu (1971) - gola drevesa se najlažje upirajo viharju, najbolj trpi zelena cipresa: zapiski od leta 1962-64, v katerih se pisatelj dotakne številnih problemov: modernih filozofskih tokov, iskanja Boga, črkarske pravde in dveh žalostnih primatov našega naroda: splavov in samomorov ... kraške vasi se praznijo, vse beži v mesto in se izgublja, niti partija niti Cerkev nimata materiala za obdelavo, časopisi so polni opija, pisatelji se ukvarjajo s svotovno problematiko, ne obvladajo pa slovenske slovnice ... opij je vse naše tekanje, ki nas raztresa,m da pozabimo na bistvena vprašanja ...

Koraki apostolskih sandal (1993)

Drame: Operacija Timava (1993), Savlov demon - šest iger z religiozno tematiko (1985), Hribi, pokrijte nas! (1983)

Eseji: Ob slovenskem poldnevniku (1995), Smer Nova zemlja (1972)

 

Druga literarna dela:

Dve mladosti, ena ljubezen / Alojz Rebula in Zora Tavčar (2015) - Kako je nastala ta dragocena knjiga, ki jo je Slomškova Mohorjeva družba, najstarejša slovenska založba, uvrstila v zbirko slovenskih večernic (s številko 165), nam obrazloži častitljivi pisatelj Alojz Rebula v zapisu Iz mojega lanskega dnevnika na prvih straneh. Tam pove, kako sta se z ženo Zoro na sprehodu v njeni domači Loki pri Zidanem Mostu pogovarjala o pisanju. Na njeno vprašanje, kako mu kaj gre z delom Z moje kraške univerze, ji je odgovoril, da ga končuje in da je Mohorjeva družba že ‘položila roko nanj’. To delo je kratko, zato ji je svetoval: »Napiši ti kaj novega in izdava skupaj nekaj najinega ob obletnici najinega zakona.« Nazadnje je obveljalo: v prvem delu knjige (do 90. strani) je Rebulovo ‘gmajnsko pisanje’ kateremu je dodal novelo Kastor in Erigeneja; obsežnejši drugi del pa prinaša skrajšani ponatis slovenskih večernic Veter v laseh Zore Tavčar (1983) in njeno novelo Tristan in Izolda. - Zelo posrečen je naslov knjige, kajti oba pripovedujeta o svoji mladosti; tista ‘ena ljubezen’, ki ju je povezala, pa ni mogla biti samo literatura, ampak nekaj močnejšega, nadzemeljskega, kar traja že tako izredno dolgo. Rebula se na račun svojih mladostnih spominov malce ponorčuje: »Veliko svetovljansko delo! Moje pastirovanje po kraških gmajnah okrog Šempolaja.« Človek ne more verjeti, kako živo se spominja vseh podrobnosti s parcel, kjer je kot deček pasel: kje so rasle gobe, kje so ga privabljali lešniki, kje je uspevala vinska trta. Zora Tavčar pa prijazno obuja spomine na svoje ‘prave’ šole: od ljudske šole v svoji rojstni Loki pri Zidanem mostu. Od tam jo je pot vodila v Maribor na gimnazijo, vmes je prišla vojna, med katero se je nekaj časa šolala na Dunaju. Po vojni pa je končala gimnazijo na Poljanah v Ljubljani.

Arhipel (2002) - tečaj slovenske zgodovine v dvaindvajsetih lekcijah", kar nakazuje pisatelj sam v uvodu-posvetilu. Obsega samo eno stran, pa bralca vpelje v razumevanje teh dvaindvajsetih novel, v katerih nas Rebula vodi od samostana Štivan pri Devinu, v bližini njegove domačije, ki je dajal našim prednikom prve blagovestnike, do dolenjskih gozdov, kjer ob umirajočih kostanjih zaslišimo mrtvaške zvonove za naš svet ob terorističnem napadu na newyorška Dvojčka 11. septembra 2001. Knjigi je dal podnaslov Panorama slovenskih stoletij. Pijača, ki nam jo toči Rebula, je tako žlahtna in močna, da jo moramo srkati, ne smemo je kar zlivati vase. - Ko je Rebula slikal te "otoke našega arhipelaga", se je zaziral v resnične dogodke in osebe iz davne in bližnje slovenske zgodovine. Od Timave gremo v Karantanijo, prvo slovensko samostojno državo, ki se je s sprejemom krščanstva vključila v Evropo. Glasniki evangelija so se po svojih močeh trudili, da bi veselo vest vesoljnega bratstva in odrešenja ljudem oznanili v njihovem materinem jeziku. Sad tega prizadevanja so Brižinski spomeniki, prva ohranjena pisana beseda v katerem od slovanskih jezikov. Dalje nas pisatelj pelje v kartuzijo Žiče, od koder samostanski predstojnik Štefan Maccone piše sveti Katarini Sienski o žalostnem stanju v Cerkvi med avignonsko sužnostjo papežev... Pa pustimo davne čase turških plenjenj in kmečkih uporov, Primoža Trubarja, ki je Slovencem podaril prvo tiskano knjigo, pa Petra Kupljenika, ki je zgorel na grmadi v Firencah... Za hip se z Rebulo ustavimo ob našem Slomšku, ki mu je papež leta 1999 podelil najvišje možno odlikovanje - uradno priznanje svetništva, avstrijski oblastniki pa ga niso imeli za vrednega bednega državnega odlikovanja. Zelo zgovorni sta noveli iz partizanskih časov (Dve miniaturki, Kaj raste v Rogu). Slednja pripoveduje o dveh bratih, ki gresta v partizane. Pobožna mati da obema za popotnico rožni venec; prvemu je to svetinja. Ko sprevidi brezbožno sovražnost politkomisarjev, prebegne na domobransko stran, drugi pa ostane partizan, po vojni pa postane miličnik. Brat domobranec se čudežno reši iz brezna v Rogu. Na koncu se zgodi nekaj pretresljivega.

Intervjuji o prihajajočem (2002) - Glavna oseba te knjige, ki je ne moreš dati iz rok in veš, da boš še in še segal po njej, je Kristus. Elevterij, grški trgovec s svilo, kristjan iz Aten, veliko potuje po širnem rimskem impe­riju. Rad bi zvedel čim več o Kristusu, o katerem takrat - sredi prvega stoletja - ni bilo še skoraj nič pisanega. Ravno tedaj pa so začeli krožiti "zapiski, ki naj bi jih sestavil neki Marko, spremljevalec apostola Petra". Elevteriju je negov trgovski po­klic lepa priložnost, da se gre nekakšnega "časnikarja": išče ljudi, ki so osebno poznali Kristusa, ko so se na zelo različne načine srečevali z njim. Večino od njih je spraševal s papirjem pred seboj in s pisalom v roki; nekateri pa tega niso marali, zato si je pogovor moral vtisniti v spomin in ga potem čim zves­teje zapisati. "Elevterij je svoji zapisom dal naslov Dialogoi peri tou Erhomenou - Dialogi o Prihajajočem. Sam sem ga moderni­ziral v Intervjuji o Prihajajočem." Imena intervjuvancev so izpi­sana na platnicah. Dvajset jih je in sicer: Olavaj (betlehemski pastir), Mirjam (Jezusova mati), Jožef (njegov krušni oče), satan (skušnjavec), sleporojeni, cestninar Zahej, apostol Peter, Sama­rijanka, Lazar iz Betanija, Suzana (ena od žena, ki so skrbele za Jezusa in njegove učence), Herod Antipa, veliki duhovnik Kaj­fa, Poncij Pilat, Simon iz Cirene, Mihajaj (lastnik hiše, kjer je Jezus obhajal zadnjo večerjo), Jožef iz Arimateje, apostol Janez, Marija Magdalena, apostol Pavel in Kleopa (eden od dveh učencev na poti v Emavs). Vsak "intervju" je umetnina zase.

Pastir prihodnosti (1999),
Pričevalci vstajenja (1999) (angl. prevod: Witnesses of the resurrection, 1999),
Severni križ (1994),
Krščanska avantura (1970)

 

o Alojzu Rebuli:

Pisatelj se kot Slovenec in kristjan ne more zadovoljiti z nekakšno usojenostjo svojega naroda ... Njegova vera v čistost evangeljskih idealov, ki so tudi zgodovinsko možni in uresničljivi, je tako močna, da odklanja te dileme in išče poti, kako bi bilo mogoče izstopiti iz ujetosti zgodovine in v svet prinesti novo logiko, ki je logika dobrote in usmiljenja, kar mu podarja Razodetje (Edvard Kovač).

več o Alojzu Rebuli

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Pesem vesela naj Gospoda slavi, aleluja! Z nami zapojte pesem radostno vsi, aleluja!

(France Gačnik)
Petek, 22. November 2024
Na vrh