Dušan Jakomin

* 11. januar 1925, Sveti Anton, Koper; † 12. februar 2015, Trst.

(* ob obletnici) Moder mož, ki se je vse življenje učil od preprostih ljudi, vedno skromen duhovnik, ki je januarja 2015 praznoval 90. rojstni dan, čez dober mesec pa so se mu na današnji dan odprla vrata večnosti. Dušan Jakomin (1925), tržaški Čedermac, kot so mu radi rekli ... je bil doma iz Sv. Antona pri Kopru. Njegovo življenje so zaznamovale družbene in politične spremembe: fašistično raznarodovanje, nacistična okupacija in velike stiske v času komunizma. Več kot 60 let je predano opravljal duhovniško delo kot slovenski kaplan v Škednju pri Trstu. Vedno se je dejavno vključeval v kulturno in družbeno življenje v Istri in na Tržaškem, med drugim kot pisec, zborovodja, ustanovitelj škedenjskega etnološkega muzeja, predsednik Duhovske zveze, novinar. ... Z njegovim trudom in dobro besedo je Ognjišče mnoga leta prihajalo do slovenskih zamejskih bralcev. Hvaležni smo mu za vse njegovo delo in hkrati veseli, da je pri naši založbi dobra dva meseca pred njegovim slovesom izšla knjiga njegovih spominov Od petrolejke do iPada
Ob izidu knjige je spregovoril tudi za Ognjišče: ... Nikoli ni jamral, se pomiloval, vedno se je zavedal vsega dobrega, kar je imel. Veliko je prestal, a se Bogu več zahvaljeval kot ga prosil. Pa je doživel polno težkega: Ko je bil še otrok, je bil bolehen, mama je že pripravila pogreb. Kasneje po odločitvi partije ne bi smel več živeti, ne bi smel biti tukaj ... ampak je tudi to preživel ... premagal, ... želel je delati za svoj narod, tam, kamor ga je Bog postavil, v tistem času, pred tistimi ljudmi ... kot duhovnik brez meja, tudi za od Cerkve oddaljene; hotel je hoditi s časom – trdno zasidran v preteklosti in sedanjosti, a s pogledom v prihodnost. Želel je polno oznanjati Božjo besedo tudi v novih časih, razumeti nova znamenja – ne sebe, ampak kar je Božjega; večkrat je rekel, da bi duhovnik moral znati vse, saj ima okrog sebe raznolike prijatelje na vseh področjih – v literaturi, etnografiji, glasbi, vsi ti ljudje so mu lahko v pomoč. V svojem prijateljstvu je zajemal kot enciklopedija. ... petdeset let se je ukvarjal z zborovsko glasbo, pozneje se je posvetil časnikarstvu, delal je na radiju, urejel je tiskani časopis Naš vestnik – glasilo slovenskih zamejskih duhovnikov; vedel je, da je to njegova pot, da se mora posvetiti pisanju, da želi pisati dobro besedo ... preberite pogovor z Dušanom na naši spletni strani.

Knjigo Od petrolejke do iPada je Dušan dal v oceno tudi pisatelju Borisu Pahorju, ki jemed drugim takole zapisal:
Ta knjiga, kakor večina primorskih knjig, na eni strani odslikava pretekle težave, na drugi pa uresničitev stare modrosti per aspera ad astra – skozi težave do nebes.
Gre za pričevanje, je bilo rečeno, a to na nenavaden način, tako, da je avtor pripovedovalec z esejističnimi odlomki, s čimer doseže, da ni dolgočasen, ampak, nasprotno, bralca pritegne s svojim načinom prehajanja od argumenta do argumenta. ... je dosti več kot pripoved o razvoju njegovega življenja, saj začenši pri ubogi petrolejki revne istrske družine obravnava zapleteni potek cerkveno-duhovnega razvoja naše narodne skupnosti v vseh fazah glede različnosti njenih sestavin. V tem smislu se je avtorju posrečilo z osebno udeležbo približati položaj cerkvene podobe v istrskem podeželju tako tržaškemu kot goriškemu področju, kot je to storila po drugi svetovni vojski beneška duhovščina.
Seveda, Dušan Jakomin vse podaja v prvi osebi in seveda s svojimi sodbami, treba pa mu je priznati, da če je dosegel status, v katerem je, gre zahvala na eni strani temu, da je nastopal kot homo novus, ki je prišel iz odmaknjenega kraja, na drugi pa gre zasluga avtorjevemu daru izrednih in poglobljenih človeško-diplomatskih sposobnosti. (Ognjišče, 2015, leto 51, št. 3, str 87.)

 Knjiga Od petrolejke do iPada je spet na razpolago, saj je v začetku leta 2019 izšel drugi ponatis.

pripravlja Marko Čuk