Pater Stanislav Škrabec

(*ob obletnici) Pater Stanislav Škrabec je naš največji jezikoslovec, slovenist 19. stol. Ta učeni mož je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici.  Leta 1863 je vstopil v frančiškanski red, mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Dve leti je kot suplent na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu poučeval slovenščino, grščino in nemščino,  nato pa je tri leta študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu in se usposobil za profesorja slovenščine, latinščine in grščine ter hrvaščine in nemščine na interni frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici. Tam je ostal do jeseni 1915, ko se je moral zaradi bližine soške fronte umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra 1918 umrl.
Pri vsem svojem šolskem in vzgojnem delu je vneto študiral slovenski jezik, posebej njegovo zgodovino in razvoj. Z jezikoslovjem se je ukvarjal že v gimnaziji, kot mlad suplent v Novem mestu je v gimnazijskem letopisu 1878 objavil razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, ki je vila nekaj izjemnega: z njo je ‘zaoral’ v fonetiko – ledino slovenskega jezikoslovja.
Leta 1880 so frančiškani na Kostanjevici začeli izdajati nabožni mesečnik Cvetje z vertov sv. Frančiška.  Pater Stanislav Škrabec je na platnicah tega lista, ki ga je 32 let urejal, objavljal svoje jezikovne razprave, s katerimi je zaslovel med znanstveniki. Svoje razprave je pisal na poljuden, vsem razumljiv način. Bil je vnet zagovornik materinega jezika. O tujkah je menil, da so nepotrebne, zato jih je neusmiljeno preganjal. Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. V skladu s to vero si je prizadeval, da bi slovenščina našla svoje mesto tudi v bogoslužju. Tu je bil nekako predhodnik pokoncilskih časov.

V petintridesetih letih se ja nabralo za 1.200 strani jezikovnih obravnav. Z jezikoslovjem se je Škrabec ukvarjal 58 let. Ko je leta 1915 moral zapustiti Kostanjevico in svojo bogato knjižnico, je v Ljubljani vse do svoje smrti 6. oktobra 1918 urejal in dopolnjeval svoje jezikoslovne spise, ki so bili delno objavljeni pri Leonovi družbi v Ljubljani (1915-1921).

več:
S. Čuk, p.Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: v: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994),

njegove misli:

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  
• Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.
  
• Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.

o njem:

• Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator. (Anton Breznik).
  
• Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo. (zapis na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici)

 pripravlja Marko Čuk