Simon Jenko

* 27. oktober 1835, Podreča pri Mavčičah, † 18. oktober 1869, Kranj

Danes se spominjamo obletnice rojstva Simona Jenka, pesnika Sorškega polja. Njegov "življenjski poklic" je bil »pesnik« in v tem svojem poslanstvu je tudi dosegel svojo najvišjo ustvarjalno moč. Svoj močan lirski nagon se je še krepil iz zgodnjih (ljubezenskih in drugih) razočaranj ponosnega in revnega mladeniča ter iz njegove velike načitanosti. Svoja nemirna čustvena in miselna razpoloženja je začel urejati v besede in verze. Jenkova lirska pesem se je napajala pri treh virih: najprej je bilo to domoljubno čustvo - v svojih pesmih je posegal "v dogajanje slovanskih narodov, v daljno preteklost in neznano utopično prihodnost naših bratov po krvi", kasneje pa se je osredotočil na slovenski narod in na njegovo usodo v avstroogrski monarhiji. Drugi vir navdiha je bila ljubezen do ženske (Obujenke), predvsem neuslišana, nedosegljiva ljubezen. V njegovi ljubezenski liriki prevladuje čutnost in to je eden od razlogov, da je uradna kritika Jenkove Poezije leta 1865 zavrnila (tedaj je pesnik umolknil). Tretji in najgloblji vir pa je narava, "predvsem narava pesnikovega rojstnega kraja". Iz tega vira je privrel njegov čudoviti ciklus Obrazi, s katerim hoče pesnik povedati: "Vesolje je najvišja in trajno obstojna resničnost, človeško bivanje v svetu pa je v nasprotju z naravo krakotrajno in nično" (France Bernik). Z nekaterimi narodno zavednimi in literarno nadarjenimi sošolci povezal v literarni krožek Vaje, ki je izdajal tudi rokopisno glasilo z enakim naslovom. V tem krogu, ko se je kosal s tovariši »vajevci«,  je bilo njegovo pesnenje najbolj živahno. V Vajah so zapisane nekatere njegove najlep­še pesmi (Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Pobrati­mija). (...)

Jenko pa ni  bil kakšen zasanjan, neživljenjski človek, daleč od sveta ... nasprotno: bil je zelo dejaven v javnem življenju, prizadeval si je za duhovni napredek, pisal je govore in domoljubne verze za proslave, sodeloval je pri ljudskih igrah ... tudi prozo je pisal in v pripovednih delih je zaživel njegov smisel za humor in ironijo, s katerim se je reševal v življenjskih težavah. Njegovo vse prej kot srečno življenje se je izteklo malo pred dopolnjenim 34. letom.

"V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, / tebi na strani leži pevčevo blago srce." To sta dve vrstici elegije Na Jenkovem grobu, s katero je Josip Stritar opozoril na veličino Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, po njegovi prezgodnji smr­ti.

več:
S. Čuk, Simon Jenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1999), str. 20-21.

nekaj njegovih verzov

• Naj volja tak krepka kot tvoje gore, / naj moč ti bo taka kot tvojih je rek, / ki trgajo jeze in potresajo breg; / al' mirno, ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje pomladi poljé je cvetno.
  
• Močí, močí mi daj, moj Bog! / Tak krepke kakor zid gorá, / da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža.
  
• Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko.
  
• Sad, ki na spoznanju rase, / vse grenkosti prekosi, / ker s krvjo se srčno pase, / v korenini mir mori.

pripravlja Marko Čuk