dr. Marijan Smolik

* 3. september 1928, Dob pri Domžalah, † 15. januar 2017, Ljubljana

(ob obletnici)  Duhovnik dr. Marijan Smolik je bil teolog, liturgik, prevajalec, urednik, kulturni delavec, trideset let profesor na Teološki fakulteti, tudi njen dekan (ko je bila Teološka fakulteta izključena iz Univerze), številni ga poznamo tudi kot knjižničarja Semeniške knjižnice.  »Združeval je dvoje poslanstev: duhovništvo in znanstveništvo. Služba znanosti je pri njem zelo stroga, trdno zasidrana v dejstvih in v jasnih izrazih. Gre za najlepšo znanost v pravem pomenu besede,« so zapisali v zborniku Liturgia – theologia prima, kjer je na skoraj petsto straneh objavljena Smolikova biografija in bibliografija ter teološke, liturgične, literarne in zgodovinske razprave. Za liturgično gibanje se je Smolik navdušil že med študijem (duhovniško posvečenje je prejel po diplomi leta 1955, doktoriral pa je leta 1963), njegovo poslanstvo kot profesorja liturgike se pričenja ob izteku drugega vatikanskega koncila (1962–1965). Njegov prvi sad je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963). Smolik jo je še med študijem v Parizu prevedel in napisal k njej pripombe. Skupaj z Janezom Oražmom je skrbel za prevod vseh koncilskih odlokov v slovenščino. Kot profesor liturgike je bil ‘po službeni dolžnosti’ član novoustanovljenega medškofijskega liturgičnega sveta. Sam je prevajal ali vodil prevajanje številnih bogoslužnih knjig in njihovo tiskanje. Zanje je (brez podpisa) pisal uvode in razlage. Bogoslužje zanj ni bilo ‘papirnato’, temveč živo, zato je z veseljem ob nedeljah hodil pomagat na župnije.

Pomembno je tudi njegovo delo pri Mohorjevi družbi, kjer je bil deset let tajnik, nato odbornik. Za novo izdajo Leta svetnikov, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v petih zajetnih knjigah (1999–2001), je bil Marijan Smolik ne samo urednik, temveč tudi avtor mnogih življenjepisov novejših svetnikov. Sodeloval je tudi z Družino in tudi pri našem Ognjišču, saj je sam napisal nekaj člankov in pri mnogih tudi pomagal s podatki in literaturo. Z veliko vnemo se je posvečal raziskovanju življenja in dela znanih in manj znanih ljudi, ki so se zapisali v slovensko kulturno zgodovino, o njih je pisal za domače in tuje znanstvene revije, enciklopedije, leksikone, zbornike. Imel sem srečo, da sem lahko pet let preživel z njim in se bogatil ob njegovih spodbudah, namigih in kratkih razmišljanjih, ki sem jih "ujel" ob srečavanju z njim v semeniški duhovni in literarni knjižnici ... Ves je bil usmerjen v delo, skromen in ponižen, zavedal se je, da dela za prihodnost, da je tega dela ogromno in da vsega sam ne bo zmogel nikoli opraviti. Zato je zelo umirjeno spodbujal, svetoval, navduševal za knjige, za zbiranje verskih tiskov ... tudi opozarjal na stvari, ki jih pogosto pri takem delu spregledamo, predvsem na natančnost ....  Poleg enciklopedičnega znanja je imel poseben čut, da je hitro našel, kar je iskal. Hkrati pa je bil tako zelo duhoven mož, zasidran v duhovnosti ... iz katere je živel in delal.

 Za obsežno delo in več kot 60-letno skrb za Semeniško knjižnico je leta 2010 prejel Trubarjevo priznanje, Slovenska škofovska konferenca pa mu je podelila Ciril Metodovo odličje..

nekaj njegovih misli:
V bogoslužju smo v stiku z Bogom, ki se nam daje in razodeva na naši naravi primeren način: v čutno zaznavnih znamenjih, ki so besede, osebe in dejanja. Tudi mi ne moremo svojih bogoslužnih čustev izražati v skupnosti drugače kot z znamenji, besedami, kretnjami, telesa in s petjem … Učlovečenje Božjega Sina, ki je kot človek postal nam popolnoma enak, je tudi osnova, da naše bogoslužje sprejema vse tisto, kar je človekovi telesni naravi potrebno in primerno. Zato bogoslužja ne more biti brez izrazov naše telesnosti,« razlaga v svoji knjigi Liturgika (Pregled krščanskega bogoslužja)

»Zdaj sem tudi jaz mali Čopek in kar zadovoljen sem, da mi tako pravijo prijatelji, kajti res sem vesel tega svojega poslanstva in življenja s svojimi prijateljicami knjigami.«

o njem:
Več kot trideset let je bil profesor na fakulteti, kjer je tudi ustvarjalno in konstruktivno deloval v vodstvu fakultete, v zahtevnih časih pa je tudi »dodobra okusil« dekansko službo. Čeprav je bil to čas izključenosti naše fakultete iz Univerze (študentje in profesorji smo bili brez zdravstvenega zavarovanja, v dokumentih je prenekateremu profesorju pisalo, da ima dokončano le osnovno šolo), je iskal stike s članicami Univerze, zlasti s Filozofsko fakulteto. Ne nazadnje gre prav njemu zasluga, da imamo danes na fakulteti primerne učne prostore, saj je potekala gradnja t. i. prizidka pod njegovim mentorstvom,« (dr. Stanko Gerjolj )

»Ob njegovem imenu se pred našimi očmi zariše podoba enciklopedično izobraženega znanstvenika, ki se je zapisal v zgodovino slovenske znanstvene misli s svojim neutrudnim delom, ki ne pozna počitka, predvsem pa podoba človeka, ki ga odlikujejo mnoge človeške vrline: delavnost, resnicoljubnost, vztrajnost, zvestoba, nesebičnost in skromnost. Čeprav zaradi razmer in drugih človeških zakonitosti ni mogel v enaki meri razviti vseh prejetih talentov, med drugim tudi za matematiko in glasbo, je prispeval nemajhen delež v zakladnico slovenske misli in spoznanj,« (prof. Rafko Valenčič)

še več o dr. Smoliku  na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk