15. januar

LETA 1622 ROJEN JEAN-BAPTISTE POQUELIN – MOLIERE

FRANCOSKI DRAMATIK († 1673)

Rojen v Parizu kot sin dvornega izdelovalca tapiserij se je šolal na College de Clermont in leta 1643 ustanovil gledališko skupino L'Illustre Théâtre, vendar ni doživel kakšnega posebnega uspeha. Zato se je 1645 pridružil potujoči gledališki skupini, s katero je dolga leta gostoval po vsej Franciji. Preživljal se je kot potujoči glumač, pisec veseloiger in vodja gledališke skupine. Po vrnitvi v Pariz si je leta 1658 pridobil kraljevo naklonjenost in bil do svoje smrti ugleden igralec, gledališki vodja in komediograf. Velja za enega največjih komediografov in najpomembnejšega predstavnika francoske klasicistične komedije. V 32 ohranjenih igrah se je izkazal kot mojster situacijske komike ter bister in duhovit opazovalec družbe in človeških napak. Nekaj njegovih najpomembnejših del: Don Juan ali kamniti gost, Ljudomrznik, Skopuh, Scapinove zvijače, Učene ženske, Namišljeni bolnik in Tartuffe.

njegovi misli:

• Pravi kristjan se ne baha s svojo vero in svoje pobožnosti ne obeša na veliki zvon.
  
• Odgovorni smo ne samo za to, kar storimo, ampak tudi za tisto, česar ne storimo.

LETA 1732 ROJEN o. JANEZ DAMASCEN DEV

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK († 1786)

Pobudnik slovenskega posvetnega pesništva je bil menih - bosonogi avguštinec o. Marko Pohlin (1735-1801), ki je svoji Krajnski gramatiki (1768), slovnici slovenskega jezika, dodal poglavje o metriki in poetiki. Svoje redovne sobrate je tudi ustno vnemal, da so se vadili v slovenskih verzih. Njegov najzvestejši učenec je bil o. Janez Damascen Dev, ki je leta 1779 pripravil prvi slovenski pesniški almanah z naslovom Skupspravlanje krajnskih pisanic od lepeh umetnost. Urednik in pesnik teh Pisanic je umrl v Ljubljani na današnji dan.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 11

LETA 1884 ROJEN JOSIP VANDOT

SLOVENSKI MLADINSKI PISATELJ (†  1944)

Pred kakšni desetletjem je bil najbolj priljubljen knjižni junak slovenskih četrtošolcev Kekec, čigar 'oče' je pisatelj Josip Vandot, ki je njegovo zgodbo razgrnil v več knjigah. Kekec je junak treh njegovih "planinskih pripovedk", ki ima za desetletnika privlačne in posnemanja vredne lastnosti: je dobrosrčen, tovariški, norčavo razigran, neustrašen in prebrisan ... S svojim pisateljski peresom ga je pred "davnimi časi" - na začetku 20. stoletja Vandot poklical v življenje. Za njegovega življenja je izšla samo Kekec z naših gora (1936), vse druge so izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film. Leta 1963 pa je nastal film Srečno, Kekec, prvi slovenski barvni film.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 7

njegova misel:

• Predzgodovinsko človeštvo je imelo še popolnoma otroško fantazijo. Tem ljudem je bil svet in življenje v njem ena sama uganka, velika pravljica, narava pa polna bajnih bitij, poleg dobrih bogov in zlih besov. Ti vsi žive svoje posebno življenje in snujejo iz večnosti v večnost.

iz knjige:

Kekec se je zagledal v zeleno, s sončnimi žarki vso posuto dolinico, od koder je prihajalo ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. Srce se mu je širilo vedno bolj, da ga je kar prevzelo. Oči so mu postale nehote rosne in v duši je začutil silno hrepenenje, ki ga je vleklo v dolino, kjer stoji njegov dom, a doma počivajo v ozki skrinjici njegove zapuščene citre. O, da bi imel vsaj citre pri sebi, da bi si zaigral veselo pesem, krasno pesem, ki bi se razlegala po tem divjem gorskem svetu! Lepše bi se razlegala tista pesem med mrtvim skalovjem kot ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. In bilo bi lepo in prijetno vseokrog... (Josip Vandot, Kekec nad samotnim breznom)

LETA 1929 ROJEN MARTIN LUTHER KING

AMERIŠKI BAPTISTIČNI DUHOVNIK IN BOREC ZA DRŽAVLJANSKE PRAVICE († 1968)

Nobelovo nagrado za mir je leta 1964 prejel ameriški črnski pastor Martin Luther King, borec za enakopravnost svojih črnskih rojakov v ZDA. Učil jih je, da bodo to dosegli edino z nenasiljem, zato se ga je prijelo ime 'črni Gandhi' – po velikem indijskem apostolu nenasilja. Padel je pod streli belega nasilneža v mestu Memphis.

več:
S. Čuk, Martin Luther King - črni Gandhi, Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1998), 62-63

nekaj njegovih misli:

• Metoda nenasilja zatiralčevega srca ne spremeni naenkrat. Najprej spremeni srca in duše tistih, ki ji sledijo. Da jim nov občutek samospoštovanja. Na dan prikliče novo moč in nov pogum, za katerega niti sami niso vedeli, da ga imajo. Naposled doseže še zatiralca. Njegovo vest zdrami tako silovito, da s tem doseže spravo.
• Kot vsi ljudje, si tudi jaz želim dolgega življenja. Toda to me sedaj ne skrbi. Izpolniti želim le Božjo voljo. On mi je dovolil, da se povzpnem na goro. Pogledal sem okoli in zagledal obljubljeno deželo. Morda ne bom mogel tja z vami. Želim pa, da se danes zavedate tega, da bomo kot narod prišli v obljubljeno deželo. In zato sem sedaj srečen. Nič me ne skrbi. Nikogar se ne bojim, kajti moje oči so videle Gospodov veličastni prihod.
• Zadovoljen sem, da Jezus ni rekel:"Imejte simpatijo do svojih sovražnikov." Ne morem čutiti simpatije do tistega, ki mi grozi, da me bo lepega dne ubil. Toda Jezus me spominja, da je ljubezen več kot simpatija. Ljubezen je dobra volja, prepolna razumevanja, ustvarjalnosti, odreševanja v odnosu do vseh ljudi. Vidite, kje smo kot ljudje v našem boju za rasno pravičnost. In prišel bo dan, ko bomo dosegli svobodo. Zmagali bomo ne le za nas, premagali bomo tudi vas, osvojili bomo vaša srca in vaše vesti in naša zmaga bo dvojna.
• Luč je prišla na svet. Vsak se mora odtočiti, ali bo živel v svetlobi ljubezni do bližnjega ali v temi sebičnosti. Po tem bomo sojeni. Najpomembnejše in najbolj pereče vprašanje se torej glasi: Kaj si storil za druge?
• Smrt ni končno zlo; končno zlo je, če te ne doseže Božja ljubezen. Ni se mu treba pehati in boriti za naše zadnje zavetišče v zemlji, kajti naše večno zavetišče je Bog.
• Teme ni mogoče pregnati s temo, temveč samo z lučjo. Sovraštva ni mogoče premagati s sovraštvom, marveč samo z ljubeznijo.
• Naj pride, kar hoče, Bog je močan ... Bog pozna izhode iz položajev, ki se nam zdijo brezizhodni. On more temni včeraj spremeniti v svetli jutri ter nazadnje v sijajno jutro večnosti.
• Niti ena težava ne bo rešena, dokler križem rok pričakujemo, da samo Bog poskrbi za to.
  več:

LETA 1963 UMRL JERNEJ PAVLIN

DUHOVNIK, STENOGRAF, NABOŽNI PISATELJ (* 1881)

V rojstnem Naklem je obiskoval osnovno šolo, v Kranju gimnazijo, po študiju bogoslovja v Ljubljani je bil leta 1906 posvečen za duhovnika. Sedem let je bil kaplan v Cerknici, nato prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, od leta 1918 profesor verouka na tamkajšnji gimnaziji. Leta 1919 je v Zagrebu naredil izpit za poučevanje slovenske stenografije. Uveljavil se je tudi kot zavzet delavec za misijone in nabožni pisatelj; med drugim je napisal več življenjepisov za življenje svetnikov.

LETA 1991 USTANOVLJEN MUZEJ KRŠČANSTVA NA SLOVENSKEM

V OKVIRU DRUŠTVA PRIJATELJEV SLOVENSKEGA VERSKEGA MUZEJA (DPSVM)

Muzejska dejavnost se je v Stični začela na pobudo tedanjega stiškega opata p. dr. Antona Nadraha po letu 1980, ko sta se iz dela samostanskih stavb izselili osnovna šola in gimnazija. V prvem desetletju je muzej deloval na ljubiteljski osnovi zbiranja in razstavljanja. Ob podpori samostana in pod nadzorom spomeniškega varstva ter ob pomoči različnih donatorjev iz Slovenije in tujine so se uredili razstavni prostori. Na današnji dan je s podpisom ustanovne listine  Društva prijateljev Slovenskega verskega muzeja (DPSVM), v njegovem okviru začel delovati muzej, ki je s pomočjo Ministrstva za kulturo zaposlilo prvega kustosa. Z leti je muzej pridobil še druge uslužbence, ki strokovno opravljajo svoje delo. Leta 2003 je bil ustanovljen Slovenski verski muzej. Leta 2006 je bil ustanovljen javni zavod Muzej krščanstva na Slovenskem.

direktorica mag. Nataša Polajnar Frelih je v spletni predstavitvi zapisala:

• Muzej krščanstva na Slovenskem je državni muzej in osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej sledi prek 1700 let staro versko izročilo na območju Slovenije. Krščanstvo je skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.

LETA 2017 UMRL MARIJAN SMOLIK

DUHOVNIK, TEOLOG, LITURGIST IN KNJIŽNIČAR (* 1928)

Dr. Marijan Smolik je bil rojen v Dobu pri Domžalah. Ko mu je bilo eno leto, sta bila oče in mama, oba učitelja, prestavljena na Koroško Belo. Nemci so družino pustili, da se je med vojno zatekla na tetino kmetijo v Dobu. Tako je v času vojne kmetoval, čeprav je že prej končal dva letnika Šentviške gimnazije. Po vojni je v Ljubljani končal, tudi s »preskakovanjem« letnikov, klasično gimnazijo in po končani Teološki fakulteti je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Leta 1963 je doktoriral z odmevno tezo. Po doktoratu je šel v Pariz na specialistični študij liturgike, leta 1965 začel predavati na Teološki fakulteti. V bogoslovnem semenišču (v isti sobi!) je stanoval od leta 1957, saj je v tej hiši najprej opravljal službo prefekta, pozneje pa knjižničarja. Že iz pogovora smo videli, da je dejaven na številnih področjih. Nanj so se obračali za informacije tudi raziskovalci iz necerkvenih krogov. Naj omenimo, da je tudi pet debelih knjig nove izdaje Leta svetnikov njegovo delo.

več:
B. Rustja, dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (2008), 8-12.
S. Čuk, Marijan Smolik (1928-2017): Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2017), 42-43.

nekaj njegovih misli

• Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina.
  
• Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati.

iskalec in zbiralec Marko Čuk