škof Stanislav Lenič

(ob obletnici) Stanislav Lenič se je rodil 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok. Ko mu je bilo nekaj več kot pet let, je izgubil dobro in pobožno mater. Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Postal je ministrant in kaplan Matej Tomazin se je zavzel za nadarjenega dečka. Štirinajstletnega je poslal v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je z odliko maturiral in se brez oklevanja vpisal v bogoslovje.
Po mašniškem posvečenju leta 1937 je bil prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče, ko je bil tam za ravnatelja Jože Pogačnik, kasnejši nadškof. Jeseni 1939 ga je škof Rožman poklical za škofijskega tajnika, bil je škofov najožji sodelavec in zanesljiva priča dogodkov v tistih burnih časih. Ko je škof Rožman ob koncu vojne odšel v tujino, je Lenič ostal na škofiji in bil v oporo škofu Antonu Vovk, obenem pa je dokončal študij teologije z doktoratom. Leta 1947 je bil obsojen na dvanajst let ječe; v zaporih je prestal skoraj osem let, od tega dve leti v samici. Ko je spomladi leta 1955 prišel iz zapora, se ni smel vrniti na škofijo.
Škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici, kjer je ostal devet let. Nadškof Jožef Pogačnik, ki je leta 1963 nasledil nadškofa Vovka, je Leniča leta 1964 poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja, tri leta kasneje je prišlo iz Rima imenovanje za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Svoje škofovsko geslo "Blagor Gospodove črede" je uresničeval ob nadškofih Pogačniku in Šuštarju. Poleg tega, da je bil njuna "desna roka", je imel še posebne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za slovenske izseljence. Tem se je posvetil z veliko ljubeznijo in jih je pogosto obiskoval. Najbolj srečen je bil med ljudmi, ko je kot škof-birmovalec obiskoval župnije. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nerodno padel, bil dalj časa priklenjen med štiri stene svoje, 4. januarja 1991 pa je njegova vesela duša poletela v večno kraljestvo svobode in miru.

več o škofu Stanislavu Leniču:

nekaj njegovih misli:

• Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti.
  
• V Bogu moram vedno najti svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Vsak dan moramo Bogu bolj zaupati, vsak dan se moramo čutiti ob njem varne.
  
• Trikrat na dan nas spomni zvon na najvažnejši trenutek v zgodovini: druga Božja oseba je postala človek, da bi mi postali božji.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda si hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kadar je naš pozdrav pristen in občuten, v nas nekaj zatrepeče, ker začutimo v sebi in bližnjem svojega Boga.
  
• Krščanstvo je trikot: Bog, moj bližnji in jaz. V tem trikotu se odvija življenje kristjana. V Bogu moram vedno najti tudi svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kljub vsem nevšečnostim, dolgi hoji in različnim odpovedim so bila našim kmečkim ljudem romanja prekinitev enoličnega delavnika, nova doživetja, najlepši način povezave vaščanov.
  
• Marija Pomagaj, Odrešenikova in naša mati, ti znamenje upanja in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu! Po tebi je prišel med nas Kristus, ki hoče tudi danes po tebi in s teboj odreševati človeka

pripravlja Marko Čuk