V večnost je odšel naš urednik Silvester Čuk

V sredo, 7. januarja 2026 zvečer je v izolski bolnišnici umrl naš urednik Silvester Čuk. Po padcu in zlomu kolka lani novembra, je uspešno prestal operacijo in po nekaj tednih zdravljenja so ga v začetku decembra odpeljali na rehabilitacijo v Dobrno. Že takoj drugi dan je doživel možgansko kap in bil nekaj tednov na zdravljenju v UKC Maribor. Njegovo življenje je bilo ogroženo, toda boril se je, premagal pljučnico in druge okužbe. Stanje se je toliko izboljšalo, da so ga lahko dan pred njegovim godom prepeljali nazaj v izolsko bolnišnico, kjer je na Novega leta dan 2026 dočakal 86. rojstni dan. Njegovo zdravstveno stanje pa se je iz dneva v dan slabšalo in Gospodar življenja, ga je dan po sv. Treh kraljih poklical k sebi ... da tako dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti.

Silvester Čuk se je rodil 1. januarja 1940 v Lomeh (župnija Črni Vrh nad Idrijo). Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu (1946–54) in po končani gimnaziji v Ajdovščini (1954–58) študiral na teološki fakulteti v Ljubljani (1958–65). Po novi maši leta 1964 je bil nedeljski kaplan v Novi Gorici in Postojni (1964-65); vikar v Slivju in Brezovici (1965-66); potem pa je bil čez petdeset let duhovni pomočnik v Izoli (1967-2021); zadnja leta je bil duhovni pomočnik v koprski stolnici (2021-26).
Njegova življenjska pot je najtesneje povezana z Revijo Ognjišče, ki je kot Farno ognjišče začela izhajati v letu po Silvestrovi novi maši. Škof Janez Jenko je na priporočilo profesorjev teološke fakultete, vodstva bogoslovnega semenišča in posameznikov, imel namen poslati Silvestra Čuka na nadaljnji študij v Rim. Takratne oblasti mu niso dale potnega lista za odhod v tujino. Kot nedeljski kaplan v Postojni je tako sodeloval pri nastajanju Ognjišča. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec.
Ker ni mogel iti v Rim, mu je škof zaupal upravo župnij Slivje in Brezovica, ker je tamkajšnji župnik zbolel. Maja 1966 je imel težko prometno nesrečo, zaradi katere se je devet mesecev zdravil v bolnišnici v Izoli. Po svojih močeh je tudi iz bolniške postelje pomagal pri urejanju Ognjišča, ki je med tem časom preneslo svoje uredništvo v Koper.
Po rehabilitaciji ga je škof Janez Jenko na prošnjo uredništva imenoval za ‘desno roko’ glavnemu uredniku Francu Boletu. Ustanovitelja sta bila Franc Bole in Bojan Ravbar, zase je rekel, da je bil uresničevalec njunih zamisli.

Njegov prispevek za Revijo Ognjišče je skozi skoraj šest desetletij zares obsežen. Lotil se je različnih tematik: verskih, ljudskih, poljudnih, znanstvenih, glasbe, športa ...le odgovarjanje na pisma bralcev in intervjuje z znanimi osebnostmi je prepustil "očetu uredniku".  Rad pa je odgovarjal na kratka vprašanja bralcev: Kratki odgovori, Kaj pomeni, ABC itd...Napisal je večino mesečnih prilog Ognjišča, ki zajemajo zgodovinske in narodopisne vsebine, vsebine iz življenja Cerkve in drugo. Od leta 1969-2026 je v vsaki številki Ognjišča predstavil in ocenil tri knjige (Priporočamo, berite), več kot dvajset let je pisal športno rubriko (psevdonim Gozdan Sovič); skrbel je, da so bili bralce seznanjeni z vsem, kar se novega dogaja v svetu popularne glasbe (prevajal je izu tujih revij, ki se jih pri nas tedaj ni dobilo), od vsega začetka je izbiral modre misli in življenjske izreke, ki bralcem polepšajo dan; skrbel je, da je imela v Ognjišču pomembno mesto molitev ... Veliko jih je prevedel in priredil v teh šestdesetih letih. Izšle so tudi v knjižni odliki Molitve, Prošnja za pravo besedo, Zakladnica molitve 1, 2, ...V rubriki Obletnica meseca je od leta 1991 do konca 2025 predstavil 420 manj znanih, zamolčanih zaslužnih mož in žena iz naše zgodovine. Leta 2004 se temu zgodovinskemu članku dodal še rubriko Spominjamo se, v kateri je na kratko spomnil na tiste,. ki so se rodili, umrli tisti mesec ... 

Prevajal je iz francoščine, italijanščine in španščine v zadnjih tridesetih letih je prevedel številne otroške slikanice, kartonke ...  Od vsega začetka izhajanja Ognjišča je opravljal nalogo lektorja in korektorja. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov je veliko pripomogel k razvoju in ugledu tako mesečnika kot založbe Ognjišče.
V bibliografskem sistemu COBIS je navedenih več kot 900 njegovih enot. Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in izbrušen jezik. Za svoje delo na duhovniškem in uredniškem ter pisateljskem področju je leta 2014 ob svoji zlati maši prejel odličje sv. Cirila in Metoda, priznanje Slovenske škofovske konference. Leta 2020 mu je Škofija Koper ob 80-letnici življenja podelila Odličje svetega Jožefa delavca.

Leta 2005 se je odločil, da se bo tudi on priklonil novim tehnologijam in bo svoje članke pisal na  računalnik, tako nam je zelo olajšal delo, saj smo jih prej morali pretipkovati.

nekaj Silvestrovih spominov:

 Ko se je moje zdravstveno stanje leta 1966 nekoliko izboljšalo, mi je oče urednik prinašal svoje spise, da sem jih popravljal. Večkrat je prišel zvečer, ko so sestre pogasile luči in nam zaželele lahko noč. Ležal sem pri oknu nad teraso, zato mi je lahko izročil svoje pisne izdelke, da sem jih ob luči na nočni omarici popravil. To se je dogajalo tudi pozneje, ko sem kot rekonvalescent bival v izolskem župnišču.

Od vsega začetka sem opravljal nalogo lektorja. Boletova besedila so bila sprva polna rdečih popravkov in rekel je, da so »njegova pisma vsa krvava«. To je razumljivo, saj v osnovni in srednji šoli ni imel niti ene ure slovenščine. Iz napak se je lepo učil in jih je bilo vedno manj. Jaz pa sem se od njega učil, saj je bila vsebina njegovih pogovorov z bralci življenjska. Želel si je živega stika z bralci, zato je bilo v Ognjišču namesto mrtvega uvodnika na prvem mestu življenjsko Pismo meseca. Hvaležen sem mu, da me je poučeval, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš.

Doma smo imeli dve debeli knjigi z naslovom Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki sta izšli pred več kot sto leti. Lahko rečem, da sta bili napisani prav za glasno branje v družini, saj so bile svetniške zgodbe sestavljene v obliki pripovedi, tudi z dialogi, veliko je bilo tudi legendarnih primesi. Bral nam je oče, mi pa smo poslušali. Pri kakšnem skoraj nazornem opisu muk, ki so jih prestajali mučenci, je bil včasih kar ganjen in mu je jemalo glas. Če je opazil, da ne poslušamo, je ‘za kazen’ moral namesto njega brati kdo od nas otrok. Ti ‘svetniški večeri’ so bili nekakšna družinska kateheza. Ko gledam nazaj, moram priznati, da se župnijskega verouka komajda spominjam, očetov ‘verouk’ pa mi je za vedno ostal v spominu.

Moja rojstna vas šteje nekaj nad trideset hiš, ki pa so raztresene ter je od prve do zadnje uro hoda. Zaradi te osamljenosti se niso uveljavili kakšni ‘skupinski’ običaji, ampak bolj družinski. Zelo lep je bil običaj, da je tisti član družine na god svojega krstnega zavetnika – na svoj godovni dan – šel k maši in k zakramentom, da se priporoči svetnikovemu varstvu. Doma pa so ga ‘počastili’ s štruklji za kosilo. Iz otroštva se spominjam, da nikoli nismo praznovali rojstnih dnevov, ampak samo godovne, ki spomin na sveti krst.

Skušam biti prijatelj z vsemi svetniki, najbolj pa mi je pri srcu sveti Jožef, ker je kot varuh svete nazareške družine neposredno vključen v skrivnost odrešenja, vendar se vedno ‘drži v ozadju’. Rad ga imam tudi zato, ker je bilo tako ime našemu očetu, ki je bil po svojem blagem značaju in skromnosti podoben svetemu Jožefu. Med štirinajstimi otroki v naši družini sta bila varovanca svetega Jožefa še brat in sestra. Spodobi se, da nekaj prostora v svojem srcu ohranim za svojega krstnega zavetnika, papeža sv. Silvestra, ki je sicer v koledarju na zadnjem mestu, vendar je zelo cenjen.

nekaj misli o uredniku Silvestru Čuku

Škof Jurij Bizjak je ob Silvestrovi biserni maši (30. junija 2024) njegovo življenje in delo povezal s sedmerimi darovi Svetega Duha, ki jih je Gospod poslal nad svojega maziljenca in so obrodili bogate sadove v dušah ljudi, ki jim je z ljubeznijo, potrpljenjem, navdušenjem in z vztrajnostjo služil. Zahvalil se je Gospodu za številne milosti in sadove Duha, ki smo jih po njegovem delu in njegovih molitvah in prošnjah prejeli in uživali. Gospod ga je napolnil z Duhom modrosti in razumnosti, z Duhom sveta in moči, z Duhom spoznanja in strahu Gospodovega. Silvestra je s svetopisemskimi citati označil kot učitelja, delavnega in redoljubnega (kakor čebela in kakor mravlja), zvestega v malem ... 

 Vse to Silvestrovo zavzeto delo in bogato izročilo naj bo spodbuda in izziv tudi mlajšim rodovom, da bodo nadaljevali po poti, ki sta jo začrtala s pokojnim Boletom …

Izdal je tudi številna izvirna literarna dela za odrasle. 

Če Gospod kliče, Koper, 1967.
Iskalci in pričevalci, o sodobnih spreobrnjencih, Ognjišče 1984.
Četrt stoletja naših romanj, ob 25-letnici romanj invalidov na Brezje, Ognjišče 1993.
Potujoči pastir sveta, obsežno delo o papeževih potovanjih – izšlo ob obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji, Ognjišče 1996.
Svetnik za vsak dan, opis svetnika za vsak dan v letu – že prej objavljeno na Radiu Ognjišče, Ognjišče Prva izdaja 1999, druga, popravljena izdaja 2004 Prenovljena in razširjena izdaja 2016 Dopolnjena izdaja 2018, 2025.
Zajemi vsak dan, Ognjišče 1986 in Misel za lepši dan, Ognjišče 2001, misli za vsak dan v letu.
Misli srca, misli ob nedeljskih evangelijih, založba Vox 2002.
Svetopisemski liki, Koper, 2014.

Prevodi
Paul Gauthier: Nazareške roke, Ljubljana, 1967.
Cerkev in njena zgodovina, Koper, 1981 in 1982 (prevod 1., 5., 7. in 8. zvezka).
Sveto pismo in njegova zgodovina, Koper, 1983–1985 (prevod 3., 5. in 7. zvezka).
Pierre L'Ermite: Žena z zaprtimi očmi, Koper, 1970, 2006.

 mč