Katoliški mediji - jasen nauk in prava podoba Cerkve

Januar je mesec verskega tiska, tretja nedelja v januarju pa je določena za nedeljo verskega tiska, danes se spominjamo sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev ... zato se nekoliko pomudimo ob tem, kako lahko s pomočjo katoliških medijev duhovno rastemo.

Današnja Cerkev in z njo katoliški mediji opravljajo svoje poslanstvo v prostoru, ki ga je zaznamoval pluralizem ter vse večji vpliv materialističnega življenja. In prav v takem svetu bodo imeli verski mediji pomembno poslanstvo, saj bodo morali kristjanu, ki se je znašel sredi številnih mnenj in ponudb verodostojno pokazati na »ponudbo Cerkve«. Katoliški mediji so zato v naši družbi nepogrešljivi, ker dogajanja po svetu in sodobne (družbene) pojave osvetljujejo s stališča katoličanov in nauka Cerkve. Katoliškim medijem bi moral zato prisluhniti vsak, ki na svet in dogajanja na njem ne želi gledati enostransko, največkrat na nekrščanski, če že ne protikrščanski način, ampak ga zanima, kaj o določeni stvari meni Cerkev in pravi krščanski nauk.

 Katoliški mediji prinašajo jasen nauk v sodobno duhovno zmedo

Med današnjimi ljudmi vlada verska nevednost. Kristjani ne poznajo svoje vere, še manj neverni. Mnogi ljudje, vključno z novinarji danes kritizirajo, česar ne poznajo, ko kritizirajo vero. Ta verska nevednost pa daje »snov različnim oblikam sinkretizma (stapljanja) – pogojno to imenujmo new age.

Da je to res, je dovolj stopiti v najbližjo knjigarno in si ogledati oddelek z »versko literaturo«. Kolikokrat boste v tem oddelku našli večino literature, ki se ukvarja z new age-em. Ko sem pred leti na Nizozemskem obiskal eno od bolje založenih knjigarn in si ogledal verski oddelek, sem v njem našel prav to, kar sem opisal, večino knjig z new age-evsko vsebino ter nekaj knjig o islamu in islamski mistiki. Podobnemu pojavu smo priče tudi pri nas.   Včasih me kdo vpraša, kaj je prav, kaj je katoliško. Zmedejo ga razna pisanja o Cerkvi o Kristusu.

V tej zmedi bodo verniku katoliški mediji nepogrešljiv kažipot, ki mu bodo v splošni sodobni zmedi zanesljivo pokazali, kaj je nauk Cerkve. Če bo drugje našel podatke in mnenja najrazličnejših mišljenj, bo v katoliških medijih našel tisto, kar uči Cerkev.

Katoliški mediji kažejo na pravo naravo Cerkve

Ko je prvi ravnatelj Interdisciplinarnega instituta za komunikologijo v okviru papeške univerze Gregoriana, katerega študent sem bil tudi sam, po nekaj mesecih škofovanja v Švici obiskal institut, je takole izrazil svojo novo odkritje, nastalo v »praksi«: »Vse, kar moji verniki vedo o Cerkvi, vedo iz medijev.« Najbrž velja podobno za naše vernike. Če vedo kaj o Cerkvi, vedo zato, ker je bil (nad)škof na televiziji, ker je radio poročal o neki cerkveni prireditvi in ker je rumeni časopis pisal o kakšnem škandalu.

Večina vernikov ne pojmuje Cerkve tako, kot smo jim jo mi opisali pri verouku, ampak kot so jim jo naslikala javna glasila. Kolikor bolj to velja za oddaljene kristjane. Javnost pogosto vidi Cerkev, kot jo prikazujejo mediji – ti pa poročajo največkrat o škandalih: združba skritih pedofilov, stremuhov za nacionaliziranim premoženjem ali organizacijo, ki je proti tujcem, proti spolnosti sploh, si pa prizadeva, da bi postala bogata in vplivna, ki omejuje človekovo svobodo …

Običajni mediji se pri poročanju o Cerkvi omejijo na škandale ali pa jo kritizirajo na način, ki jasno kaže, da največkrat ne razumejo bistva Cerkve. Ne zmorejo prestopiti »rumenega načina« poročanja.

Katoliški mediji se ne bodo ustavili samo ob škandalih ali napakah, ampak bodo ponudili objektivno podobo Cerkve.

Ob koncu tega razmišljanja o pomembnosti katoliških medijev, zato naredimo nekaj sklepov:

1. Če nas ustavi ali pokliče novinar in nas vpraša za mnenje, povejmo ga. Povejmo mu, da verujemo v Kristusa, ki je prinesel srečo v naše življenje in zato mislimo morda drugače kot drugi ljudje. Morda se bo koga, ki išče, naše pričevanje dotaknilo. Seveda naredimo to mirno in spoštljivo. Če bomo koga nadrli, bomo slabo pričevali za Kristusa.
   
   
2. Ko se v službi, v šoli ali kje drugje pogovarjajo o kakšni oddaji ali filmu, ki so ga ljudje gledali, in se jim je zdel dober, mi pa v njem vidimo tudi slabo sporočilo, to sogovornikom odkrito povejmo. Danes so mnogi ljudje že tako nekritični, da ne vidijo slabega. Morda bomo s svojim drugačnim mnenjem komu odprli oči. Če nam tisti trenutek ne bo dal prav ali nas bo celo okregal, vedimo, da ga je naše sporočilo vznemirilo. Morda bi Gospodov Duh rad deloval tudi po nas?
   
   
3. Ko izbiramo darila svojim prijateljem in sorodnikom, pomislimo na dobro knjigo, zlasti na knjigo z duhovno vsebino. Naročimo mladega sorodnika na kakšen verski časopis. Čokolado pojemo, vino popijemo, rože ovenijo, duhovno bogata knjiga pa bo lahko še čez leta koga nagovorila. Poskrbimo za izvod verskega tiska bolnikom. Hvaležni nam bodo. Naročimo ga mladostniku ali mladi družini. Dobro delo bomo storili.

Najprej pa se seveda sami naročimo na verski časopis ali si nabavimo versko knjigo in vse to vzemimo kot pomoč, ki nam bo pomagala duhovno rasti in nam bo spodbuda na poti k troedinemu Bogu, kateremu bodi slava vekomaj.

B. Rustja, Izzivi sodobnih medijev, Ognjišče, Koper, 2009 (misli iz knjige)