Nina je svoje svetle lase spela vrh glave in se samovšečno ozirala v ogledalo. Vesela je bila svoje postave, svilnatih las, mladosti, zdravja in sončnega dne. “Srečna sem!” si je tu in tam skoraj na glas povedala. Na zadnjih duhovnih vajah jih je voditelj večkrat spodbudil, naj se veselijo življenja, naj bodo pozorni na mnoge darove, ki so jih prejeli. Študij ji je prinašal veselje. Imela je urejen dom, veliko prijateljev in bila je zaljubljena v življenje. Pomlad ji je sicer prinesla manjšo poškodbo kolena, ko je pri košarki ognjevito sodelovala pri obrambi, toda to je bilo že skoraj pozabljeno. Tudi v ortopedsko bolnišnico, kjer so opravili manjši poseg, je vnesla veselje svoje mladosti. Bolnice so jo imele rade, ker je bila sočutna, prijazna in nasmejana. Še bolj se je zavedala, kako bogata je, ker je mlada in zdrava, ko je okrog sebe videla toliko trpljenja. Bolnice so jo prosile za telefonsko številko. Niso je hotele popolnoma izgubiti. Starejša žena, ki je hudo trpela, je zajokala, ko se je Nina poslavljala. »O, kako te bom pogrešala! Kakor angel si.« »Obljubim, da vas bom poklicala, ko se vrnete domov. Morda vas celo obiščem. Saj nisva daleč,« jo je Nina tolažila.
Nekajkrat jo je res poklicala. Veselila se je Verine uspele operacije. Toda življenje ji je vsak dan prinašalo toliko novega, da je staro v spominu plahnelo.
Ko je tistega dne zazvonil telefon, glasu ni prepoznala. Morala je malo pobrskati po mladem spominu, da se je spomnila, katera Vera jo kliče. Da se je njeno stanje poslabšalo, da je v Ljubljani in so ji odrezali nogo in da bi tako rada umrla, ji je med ihtenjem izpovedala. Nina je pretreseno jecljala nekaj v tolažbo, potem pa obljubila, da jo bo obiskala. Ne, v Ljubljano ne bo šla, saj so zdaj počitnice. Prišla bo na Goriško, ko se Vera vrne domov.
Nekega nedeljskega popoldneva ni imela nobenih pravih načrtov. Starši so odšli na Lokve po malo osvežitve, saj je bila dolina kot parni kotel. Nekaj časa je brala, potem pa se je nenadoma spomnila na Vero. Lahko bi jo obiskala! Da ne bo ostalo pri obljubah, danih po telefonu. Ko je zapeljala v mesto, je pomislila, kako čudovito je, ker sme živeti na vasi. Asfalt je bil tako segret, da so nad njim plavali svetlobni prividi. Kar nekaj časa je iskala ulico in blok. V blok pa ji ni bilo treba. Zagledala jo je že, ko je parkirala. Voziček je bil postavljen pred vrsto železnih garažnih vrat.
Vera je jokala, ko jo je privila k sebi. »Oh, ne bi bilo treba! Študiraš, nimaš še svojega denarja!« ko je zadregi sprejemala zavitek kave, bomboniero in šopek, ki ga je Nina natrgala kar na domačem vrtu. Po turško je sedla kar na tla, ob voziček, in z roko na Verinem kolenu poslušala njene bridkosti. Da je rada tukaj spodaj, ker vidi vsaj ljudi, ki hodijo mimo. Gori v bloku vidi le zid sosednje stavbe. Da zdaj nima več tako krutih bolečin, da pa sladkorna napreduje in bi najraje videla, da jo Bog pokliče k sebi. Vse to je zlivala v čuteče mlado srce. Vso svojo osamljenost, svoje strahove in bolečine. Nina je poslušala, jo božala po kolenu in tu pa tam rekla kaj spodbudnega.
Njun pogovor so s peklenskim hrupom zmotili trije motoristi. Težka vozila so zaokrožila po dvorišču in eno je pristalo tako blizu Nine in Verinega vozička, da ji je zaledenela kri. Toda ni se ozrla in ne premaknila. Poznala je, kako nesramni znajo biti ti črno oblečeni kalivci miru. Ko so drveli skozi njeno vas, je trepetalo marsikatero srce mamice, če je imela otroka zunaj, in vozniki avtomobilov so se jim skušali umikati, koliko se je le dalo.
»Bejba, si za žur? Prisedi na mojega konjička!« Poraščen, tolst obraz se je sklonil tako blizu Nine, da je zaduhala smrad po tobaku, potu in kdove še čem.
»Pusti jo! K meni je prišla. Pojdite svojo pot!« V jeznem lasu stare žene je Nina zaslutila tudi strah.
»Ne teži, stara! Kaj sploh še delaš na tem svetu? Samo zrak nam jemlješ. Za nobeno rabo nisi.«
Nina je skočila pokonci, kot da bi jo nekaj pičilo. Pozneje se je sama sebi čutila, kako se je odzvala. Kot furija je zavihtela roko in fantu prisolila zaušnico. Druga dva, ki sta to opazovala od daleč, sta se na ves glas krohotala. Njun oklofutani tovariš se ni smejal. Podrgnil se je po licu in gledal Nino. Ta je molčala in s stisnjenimi ustnicami čakala, kaj bo naredil.
»Bravo, bejba! Zares si dobra!« V njegovem glasu ni bilo posmeha, prej občudovanje. Vžgal je motor in z malo manj plina, kot je pripeljal, zginil z dvorišča.
Za Nino se je oglasilo pritajeno hihitanje. »Nina, Bog ti daj zdravje. Česa tako imenitnega še nisem videla. Vsi se jih bojimo. Še policija jim ni kos. Ti pa jih tako uženeš v kozji rog.«
Nina pa ni čutila nobenega zmagoslavja. Prej sočutje. Le kaj ti mladi meljejo v sebi, da čutijo potrebo po nenehnem divjanju in nasilju? Mar res ne zmorejo čutiti lepote življenja, vse njegove razsežnosti in barvitosti?
Ko se je vozila proti domu, se je že mračilo. Dolge sence so padale nad dolino, ki je svoje zelenje podarjala kakor upanje. Ni zavila domov. Odpeljala se je nekaj kilometrov naprej in ustavila pred Lurško kapelico v Plačah. Prostor pred kapelico je bil kot oaza miru, kapela vsa prepredena z vrtnicami in zrak je bil prepojen z nežnim vonjem. Ta kraj je ljubila že kot otrok. Postala je pred Marijinim kipom. Čutila je, da mora Materi nekaj povedati, izročiti, jo prositi. Za Vero je molila in za mladeniča, ki je prejel njeno klofuto, pa še zase, da bi znala ceniti vse barve življenja.
PIZZONI, Jožica. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 91.

Ko zažarijo listi vinske trte, ko se sonce odpravi spat malo prej, ko je vse bolj tiho, ker otroci sedijo doma in pišejo naloge, takrat je september. Otroci niso več razposajeni kot takrat, ko so jahali morske valove in se igrali v vročem pesku. Sedaj je drugače. Začela se je šola, začel se je verouk. Otrokom se odpirajo vsak dan nova obzorja. Ne samo v šoli. V zlatih vinogradih bo kmalu zazvenela pesem trgačev in otroci jim bodo priskočili na pomoč. Nosili jim bodo prazne gajbice in jih razvrščali ob brajde ...
Osemletni Tomaž vsako jutro nabaše torbo in jo oprta na šibka ramena, pozdravi babico, ki je še edina doma, se skoraj spotakne ob muca Mikija in že zdirja skozi vrata. Pokliče Polono, ki živi v sosednji hiši, in sošolko Meto, ki že zaklepa vhodna vrata. In že hitijo proti šoli. Pod težo nahrbtnikov se sprašujejo: Si naredil matko, si spisala slovko. Polona seže v žep in razdeli čokoladne bombone. Pohvali se, da ima rojstni dan, a praznovali da bodo v nedeljo, in hiti naštevat, koga vse bo povabila. Seveda tudi Tomaža in Meto, in pove, da se najbolj veseli očkovega darila. Upa, da bo tudi on prišel, ker ne živijo več skupaj, in v nedeljo ni dežuren v bolnišnici. To je v Celju in ima dolgo vožnjo.
Tomaž pove, da bo popoldne šel k babici številka dve, ne tisti, s katero živi, ker je to mamina mati, ampak k tisti, ki živi na vasi in ji reče nona. Danes imajo trgatev. Kako lepo je trgati sladko grozdje, kako lepo se je srečati z vsemi sorodniki, zlasti z bratrancem Borutom, s katerim je imel že veliko zanimivih dogodivščin.
»Ja, kako misliš iti danes v trgatev, ko pa imamo ob štirih popoldne verouk?« nenadoma vpraša Meta. Presenetila ga je. Joj, na verouk je popolnoma pozabil. Nalogo je napisal že v soboto. Kaj sedaj? Kako naj se odpove trgatvi? Kako naj danes ne vidi tega svojega razposajenega bratranca? Kako bodo shajali v vinogradu brez njega, saj že veliko pomaga. In vreme je tako lepo! Toliko zanimivih reči ga čaka v trgatvi. Sedaj pa verouk!
Meta mu reče: »Boš pa šel k babici jutri.« Jutri, jutri – se zdi Tomažu predaleč. Danes je prvi dan trgatve, najlepši dan. Vsi ga čakajo. Oče je že zjutraj pripravil rokavice in škarje za mamo, zase in tudi zanj. In zdaj naj bi ne šel?
Ves dopoldan je bil Tomaž v šoli zelo nemiren. Učiteljica je to brž opazila. Vprašala ga je, kaj ga teži, da se kar naprej vrti. Ves navdušen ji je povedal, da gre popoldne k babici v trgatev. »Lepo,« je rekla, »boš jutri povedal, kako je bilo, da bodo sošolci slišali, kako je v vinogradu.« Obljubil ji je. Ko pa je oprtal nahrbtnik in se napotil domov, je začutil črva, ki je vrtal v njegovi notranjosti. »Kaj naj naredim? se je spraševal. »Naj vseeno grem k verouku?« Verouk, trgatev, trgatev, nona, Borut verouk, katehistinja Maja, trgatev ... V mislih so se prehitevali. Celo pot do doma.
Ko je stopil skozi vrata, je odložil težko torbo. Mama ga je slišala: »O Tomaž, si že doma! Hitro nekaj pojej, brž ko pride tata, gremo k noni v trgatev.« Požrl je slino in odgovoril: »Mama, danes imam verouk ... Šel bom k verouku.« »Saj res!« se je mama udarila po čelu. »Pa saj ... če te enkrat ni ... bom napisala opravičilo.« »Ne, mama, odločil sem se! Bom pa šel jutri k noni.« »Tako si se odločil?« mama ni mogla verjeti svojim ušesom. »Vidva s tatom kar pojdita. Pomagal bom babici pospraviti posodo, potem bom naredil nalogo in šel k verouku. Čakal vaju bom. Radoveden sem, kako bo. Zvečer mi bosta vse povedala.« Mama se je nasmehnila. Ko je prišel oče, sta se brž odpravila.
Ob treh popoldne je Tomaž ponovil vse, kakor zjutraj. Vzele je torbo, poklical Polono in Meto in odšli so proti župnišču. Kar nekam tihi so bili. Tomaževe misli so dirjale med trtami in veselimi trgači ...
Katehistinja Maja jih je čakala. Ko so za začetek srečanja odmolili, Tomaž ni mogel več biti tiho. Katehistinji je povedal, da bi moral biti v vinogradu pri noni in pri svojih sorodnikih. O, kako ga bodo pogrešali! On pa se je odločil, da gre k verouku. Katehistinja je razumela to iskreno otroško dušo in vedela je, da je to za Tomaža velika žrtev. Potem je otrokom začela pripovedovati o Jezusu, ki je dejal, da je vinska trta, mi pa smo njegove mladike. Na tablo je narisala močno trto, polno mladik, in na vsako od njih so otroci napisali svoje ime. Mladike so obrodile zdravo grozdje. »Gospod vabi v svoj vinograd,« je rekla otrokom. Sama pri sebi pa je prosila: »Gospod, pokliči veliko delavcev v svoj vinograd! Naj bodo delavni, odločni in vztrajni.«
Z očmi je božala svoje otroke. Deset jih ima v skupini in vsak je svet zase. Vsak ji znova in znova prinaša dragocena spoznanja. »Hvala ti, Gospod, ker me z odprtimi očmi vodiš po svojem vinogradu. Pomagaj mi, da bodo tudi ti otroci, ki si mi jih zaupal, rodoviten vinograd v njihovo veselje in v tvojo slavo.«
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 10, str. 52

Začudeno je gledala okoli sebe, po sobi in kuhinji, ko se je po dobri uri vrnila z vrta. Jesen je bila, noči so postajale hladne, zato je hitela pospravljat še zadnje pridelke z vrta, dobro je zaprla toplo gredo, kjer so še zoreli paradižniki, tudi nekaj paprike je bilo vmes. »Tako, zdaj pa je vse na varnem, če bo še bolj mrzlo,« se je oddahnila ter se vrnila v svoje stanovanje. Snaha je na svojem delu že vse postorila, ona pa je varovala petletno vnukinjo, ki je bila malce prehlajena, pa ni mogla v vrtec, zdaj pa – ne v sobi, ne v kuhinji ni bilo več nobene igrače, vse je bilo pospravljeno – pa ne samo igrač, tudi deklice, ki se je še malo prej igrala tu, ni bilo nikjer.
»Sara, Sara!« je klicala in tekala sem ter tja. Tedaj je zaslišala ropot na podstrešju. »Moj Bog, pa ja ni znosila stvari gor po teh strmih stopnicah,« je z grozo pomislila. Tiho in previdno se je vzpenjala gor ter na vrhu obstala: na podstrešju je med kupom igrač stala deklica ter si dala opraviti s punčkami.
»Ja, Sara, kaj pa počneš tu, na tem mrazu? Še bolj se boš prehladila!« je stopila proti njej. »In zakaj si gor znosila še igrače?« jo je hotela objeti, deklica pa je stopila korak nazaj ter se ji obtožujoče zazrla v oči.
»Preselila sem se, da boš imela mir pred mano,« je rekla odločno. »Saj kar naprej godrnjaš, da še hoditi nimaš več kod, ko so povsod moje igrače, da ne moreš imeti čistega stanovanja kot ga ima teta Mici. Zdaj ga pa lahko imaš, jaz bom tukaj!« se je obrnila in se igrala naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Zaprlo ji je sapo od presenečenja nad besedami komaj petletne deklice. V hipu se je spomnila, da je bila nekaj dni nazaj na obisku pri prijateljici, ki je živela čisto sama. Otroci so bili daleč proč, le nekajkrat na leto se je srečala z njimi ter pocrkljala vnuke, ki so ji bili skoraj tujci. “Veš, kar nimam občutka, da sem babica, tako malo jih vidim,” ji je rekla zadnjič. “Pa ti ni nič dolgčas?” jo je povprašala. “Oh, kje pa, saj imam televizijo pa psa, ki ga vodim ven, vmes pa še skočim s kom na kavo, pa mi dnevi lepo teko,” se je pohvalila. Celo pot domov je premišljevala te njene besede. »Ne, jaz že ne bi mogla živeti tako,« si je rekla skoraj na glas in komaj čakala, da stisne k sebi svojo punčko. Sara je bila že četrta, ki jo je po popoldnevih čuvala. Drugi trije vnučki so bili že večji in so živeli pri hčerki drugje, a so se pogosto vračali k njej.
In ker je imela drugi dan res slab dan, kot ga pač ima vsak kdaj pa kdaj, in Sara ni hotela pospraviti igrač, preden se na televiziji ni končala večerna risanka, ji je čisto nehote navrgla: »Veš, Sara, sita sem teh tvojih igrač, počasi še stopiti ne bom imela kam, prej sem skoraj padla na tvojem ogromnem medvedku. Da bi kdaj imela čisto stanovanje, kot ga ima teta Mici, o tem lahko samo sanjam!« se je jezila. Deklica jo je gledala in tiho začela pospravljati svoje igrače. Šele ko je šla k mamici in očku in ji je tiho voščila lahko noč, niti poljubila je ni kot vedno, je pomislila, da jo je prizadela. »Moram se ji opravičiti,« je sklenila, »takoj jutri, zelo zelo sem bila grda,« jo je pekla vest.
Pa je prišlo jutro, mamica jo je peljala k zdravniku, tako da se nista videli, ko pa sta se vrnili, jo je pripeljala k njej ter odhitela nazaj v službo. »Se bova pa pogovorili potem, ko pospravim na vrtu,« je sklenila ter pustila punčko, ki se je lotila igre, kot da se ni nič zgodilo – no, zdaj pa tole!
Pokleknila je k njej, jo obrnila k sebi ter podržala v svojih dlaneh njene premražene ročice. »Sara, oprosti za tisto včeraj, oprosti, prosim. Nisem mislila tako, kot sem govorila, bila sem slabe volje in vem, da je ne bi smela stresati nad tabo. Zelo mi je žal, vrni se s svojimi igračami nazaj k meni.«
»Pa ne boš jezna, če bodo spet raztresene po tvojem stanovanju in ne bo pri tebi tako lepo kot je pri teti Mici?« se ji je resno zazrla v obraz.
»Ne, nikoli več ne bom jezna, rada imam tvoje igrače, četudi se kdaj spotaknem, rada imam tvoje igre, rada imam tvoje pogovore s tvojimi punčkami, od vsega pa imam najraje tebe,« jo je stiskala k sebi in si brisala solze, ki so ji lile po obrazu. »Obljubim ti, da se ne bo to nikoli ponovilo.«
Znosili sta igrače nazaj in deklica je nadaljevala z igro.
»Moj Bog, kako pameten je za svoja leta ta otrok in kako resna, jaz v njenih letih nisem bila, oh, kje pa, nikoli takšna.« In razmišljala je dalje. Še malo, pa bo zrasla. Nič več ji ne bo sedala v naročje, nič več ji ona ne bo pela pesmic, ji pripovedovala pravljic, jo božala po laseh, jo ljubeče stiskala k sebi. Nihče ji ne bo več kdaj ponagajal, tako iz ljubezni do nje, ne zato, da je ne bi imela rada – svoje babice. In nič več se ne bo izogibala njenim igračam. Imela bo pospravljeno kot teta Mici, a ona ve, da se bodo Sara in drugi trije ljubi vnuki vračali redno k njej.
Nikoli ne bo sama in osamljena, vedno pa se bo spominjala današnjega dogodka, kateremu se bo Sara nekoč smejala, kako se je selila od nje na podstrešje, njej pa bo zaradi njega vedno ostala na duši majhna senca.
Spet je stisnila dekletce k sebi ter odhitela na vrt, da z delom skuša pozabiti, kar se ji je pravkar pripetilo.
Kumer, Anica. (zgodbe). Ognjišče (2016) 10, str. 56

Teta Mici živi na robu gozda v stari hiši – ona pravi “utrujeni kot je sama”. V njej so živeli številni rodovi. Razpokani zidovi, železni križi v oknih, zarjavelo orodje v shrambi in kredenca brez šip vedo, kaj je čas. Kot je za tiste nekoč, čas teče tudi zanjo, ki skoraj ne more več hoditi. Daleč je do soseda, vsak dan bolj daleč, se ji zdi, in pot je vedno bolj razrita in strma, se ji zdi. Okrog sebe ima ljudi dobre volje, a večinoma je sama. Ob nedeljah jo pridejo ta mladi iskat z avtomobilom in jo peljejo k maši. To je zanjo res Gospodov dan.
Ko je sama, si krajša čas z molitvijo. Če je vreme lepo, sedi s svojo muco na soncu pred hišo. Če pa je slabo, sedita v izbi in teta Mici moli. Premišljuje skrivnosti rožnega venca. Pogosto ji misli uidejo v spomine ...
Ki si ga, Devica, od Svetega Duha spočela ... Ja, Marija je rekla: “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.” To ponavljamo vsak dan pri angelskem češčenju ... Če Marija tega ne bi rekla, premišljuje teta Mici, si ne predstavljam ... Misli ji poletijo v preteklost, ko je rekla ‘da’ svojemu Lojzetu. Če njega in družine ne bi bilo, bi bila zdaj še bolj sama. Skupno pot sta začela z Božjim blagoslovom. Velikokrat je kar otipljivo čutila, kako Vsemogočni pomaga. Ja, bile so tudi težave, pa se nismo kar ločili. Kdo pa nima križa v tej solzni dolini?
Ki si ga, Devica, v obiskanju Elizabete nosila ... Mlada mati Marija je bila vesela, ko je Božje Dete raslo pod njenim srcem. Božji poslanec ji je povedal, da tudi njena sorodnica Elizabeta pričakuje otroka, čeprav je že zelo stara. Brž se je odpravila k njej na obisk in da ji pomaga. Dobra žena je bila vsa iz sebe, ko jo je zagledala. Po skrivnostnem navdihu je spoznala, koga nosi Marija, in je vzkliknila: «Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Kako sem se jaz razveselila prvih gibov mojih petih otrok pod svojim srcem! Veselila sva se oba z mojim Lojzetom. Bog mu daj večni pokoj, dober mož in oče je bil. Najini otroci vsi lepo živijo, hvala Bogu ...
Ki so ga, Devica, rodila ... Devica in Mati Marija, tvoj nazareški ‘da’ je dozorel v Betlehemu. Rodila si Odrešenika sveta. Z Jožefom sta bila v skrbeh. Rodila si v hlevu. Kralj, rojen v hlevu ... Hvala Bogu, za naše mlade mamice je lepo poskrbljeno. Jaz sem vse svoje otroke rodila doma. Babica Jolanda se je vedno pravi čas pripeljala z mopedom sem gor na naš hrib. Bila je dobra ženska. OB vsaki uri je šla na pot, ob vsakem vremenu, pri vseh svojih težavah z zdravjem. Bog jo z veseljem sprejel v nebesa, ko je pomagala tolikim Božjim otrokom priti na ta svet ...
Ki si ga, Devica, v templju darovala ... Marija tudi jaz sem vseh svojih pet darovala Gospodu še preden so se rodili. Izročila sem jih v Božje varstvo ... Pa tudi tebi sem jih vedno znova priporočala. In njihovim angelom varuhom. Marija, ti si darovala Jezusa v svetišču, ko je bil še majhen otrok, jaz Bogo vedno znova darujem svoje otroke, ki so že odrasli, z njimi pa darujem in Bogu izročam svoje vnuke. Trinajst jih je že. Najmlajša ima šest let in hodi v prvi razred ... Teta Mici se zazre proti dolini, kjer naj bi stala šola.
Ki si ga, Devica, v templju našla ... Lahko si predstavljam, kako si bila srečna, ko si ga našla ... On ni bil navaden otrok. Ti si to vedela, nisi pa še razumela, da mora že zdaj stopiti na pot, ki mu jo je določil Oče. Skrivnostna so Božja pota. Vsaka mati ve, kako je hudo, če se otrok izgubi. V strahu ga išče in umiri se šele, ko ga najde in stisne na svoje prsi. Še hujša je bolečina, če se otrok izgubi drugače ... Moji so zvesti. Prihajajo k meni, kadar morejo, čeprav živijo daleč. Vsak njihov obisk je, kakor da sem jih znova našla ...
Poljubila je križec na rožnem vencu ter pogledala kvišku. Dobri Bog, hvala ti za ta lepi dan. Tudi jutri bo lepo, nebo na zahodu prav žari. Počasi je vstala in zavzdihnila: »Oh, te stare kosti!« Skupaj z mucko sta šli v hiši. Večerni zvon je oznanjal, da z nočjo prihaja mir v srca dobrih ljudi.
BIZJAK, Pavlina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 10, str. 55

Lepo jesensko jutro je bilo. Stopal je skozi sence stoletnih dreves v parku in iskal klop, kjer bi odpočil svoje trudno telo in težke misli. Tako sam se je počutil v tem gaju tišine. Sam s svojimi spomini. Stiskalo ga je grlu, ko se je z omahujočimi rokami prijel za klop na robu zelenice.
Iz misli so ga predramili veseli otroški glasovi, ki so pretrgali gluho tišino parka. Z globokimi požirki je potegnil vino iz steklenice. Ogabni vonj pijače se mu je upiral, a upreti se mu ni mogel. Skozi meglico oči je opazil, da se otroci pomikajo proti njemu. Razveselil se je njihovega bisernega smeha. Skušal jih je priklicati k sebi, toda njegov raskav glas jih je prestrašil, da so se kot jata preplašenih golobov razbežali na vse strani. Le majhna deklica je ostala tam. Z drobcenimi koraki se mu je počasi bližala in ga vprašujoče opazovala. Zagledal se je v ta angelski obraz. Modrina njenih oči ga je spominjala na modrino jasnega neba. Ko je strmeč gledal to podobo nedolžnosti, se je zavedel svoje nemoči in slabosti.
»Kako pa je tebi ime?« jo je naposled vprašal.
»Maja sem.«
Dekletce je stopilo bližje. Z eno roko je nekako izgubljeno opletalo okoli sebe, v drugi pa je stiskalo šopek jesenskega cvetja.
»Maja, vidim, da imaš rada cvetje,« se je spet oglasil.
»Zelo rada.«
»Za koga pa si nabrala te rožice?«
»Za mamico. Če je moja mamica žalostna, ji prinesem cvetlice in se razveseli.«
Od ganjenosti sta mu kar sami od sebe spolzeli po raskavem licu solzi. Deklica je to opazila in se mu sočutno približala.
»Stric, aʼ si tudi ti žalosten?« ga je vprašala.
Ni odgovoril.
Deklica iz svojega šopka izbrala najlepši cvet in mu ga podala: »Stric, vzemi ta cvet, da boš tudi ti bolj vesel,« je rekla in stekla za drugimi otroki.
Nasmehnil se je. Tako kot že dolgo ne. Precej časa je obsedel na tisti klopi in molče strmel v cvet.
Naenkrat se mu je zazdelo, da sliši glas, ki ga je nezadržno vabil. Bil je zvon bližnje cerkve. Počasi je odrinil težka vrata in vstopil v svetišče. Počutil se je kot izgubljeni sin v objemu svojega očeta, ki se po mnogih letih brezciljnega tavanja vrača v varno naročje doma.
Ko se je bližal oltarju, mu je bilo pri srcu toplo. Ustavil se je pred Križanim in se zagledal v njegove rane. Vanje je položil breme svojih blodenj. Pred njim je bil mir, pravi mir, ki ga svet ne more dati.
Ko je pred mrakom odhajal iz cerkve, se je še enkrat ozrl proti Križanemu in dejal: »Hvala ti. Hvala za vse.«
Pred njim je bila negotova jesenska noč, toda ni čutil strahu. Poln notranjega miru je z zaupanjem stopal po poti. Tisti drobni jesenski cvet je pustil na klopi v cerkvi.

J. Levstik, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 83.

Bila je naša prva učiteljica. Takrat sta bila prva dva razreda osnovne šole še v domači vasi, v zadružnem domu zgoraj je bila učilnica, ena sama, zraven nje pa sobica,v kateri je stanovala gospa Julijana, takrat še »tovarišica učiteljica«. Do prvega hrama učenosti sem imela le deset minut, lahko sem pritekla kar skozi boršt in naprej po stezi do doma. Velika vhodna vrata, ki so vodila v stavbo so bila težka in veža, v katero sem nato vstopila, je bila temačna. Do naše učilnice so vodile lesene stopnice. Po njih smo se morali vzpenjati potiho, čeprav so kljub temu škripale, kajti nasproti učilnice je bilo stanovanje. »Počasi in potiho pridite po stopnicah v razred,« je naročala učiteljica Julijana odločno in s poudarkom. Nihče ji nikoli ni ugovarjal, čeprav se je nismo bali. Radi smo jo imeli in vsak tisti dan, ko se je jezila na nas, je bil nazadnje za vse klavrn.
Julijana nas je učila lepega vedenja, na to je bila še posebej pozorna. Naučila nas je tudi veliko praktičnih reči. Deklice smo vezle, pletle in šivale, s fanti se je pogovarjala o sajenju in cepljenju sadnega drevja pa o delu doma in na polju.
V popoldnevih sem večkrat prišla k nji, tam sem izvezla svoj prvi prt. Pri nji sem pletla in brala. Branje je malo zapolnilo moje šepavo znanje računstva, o veliki matematiki takrat še ni bilo nič slišati. Knjigo, ki mi jo je priporočala, sem vzela za svojo. Enkrat v drugem razredu je moralo biti, ko mi je v spominsko knjigo napisala s svojo izbrano pisavo kratko posvetilo. Bila sta le dva stavka, vendar sem ju vsakič, ko sem odprla spominsko knjigo, najprej prebrala.
Topla domačnost vaške šole je izginila, ko smo šli v šole naprej. Porazgubila se je v visoki mestni stavbi. sivi in pusti, z drugo, ostro učiteljico, ki je vsem, ki smo prihajali v šolo z druge strani Save, takoj dala vedeti, da bo tu, v mestu, precej drugače. In res je bilo! To, da smo do svoje nove šole pešačili dobro uro, ni bilo nikomur mar. Mestni svet je bila takrat vzvišen do nas, podeželskih otrok, včasih zelo krivičen. Ne vem, ali tudi zaradi tega naše prve učiteljice nismo pozabili.
Preselila se je v mesto, nazaj v svojo visoko, lepo hišo, ki je stala tik ob cesti, le pločnik in ograja sta bila vmes. Ob hiši je bil majhen vrt z rožami in grmički, na desni pa je rasla češnja. Julijana je živela skupaj s sestro, ki je edina še ostala od velike družine. Vedno sta bili skupaj. Pazili sta druga na drugo in se držali pod roko, kadar sta šli iz hiše. Po sestrini smrti je Julijana ostala sama. Že pred tem je Julijana vedno nosila temne obleke, zapete visoko pod vratom, z belim čipkastim ovratnikom. Ko je ostala sama, pa je snela še tisti ovratnik, da je bila videti še bolj žalostna in resna.
Ob koncu šolskega leta so k nji hodili tisti njeni bivši učenci, ki so imeli odlična spričevala. Moja spričevala pa niso bila tako lepa in dobra, zato sem jo obiskala bolj poredko, navadno šele proti koncu leta.
Tudi tistikrat je bilo tako... Z njene češnje na vrtu se je listje že davno osulo, sneg je posrebril grmičke in suhe rože in siv mraz se je zajedal v tlak in v hišo, pred katero sem stala. Dolgo me že ni bilo k nji! Opravičevati se ni bilo smiselno, tudi govoriti, kako nimam časa, ker sem zaposlena v fabriki, z otroki in s pisanjem, ne. Pravzaprav me je k nji privedlo prav to! Zadnje. Imela sem v rokah svojo prvo knjigo in rekla sem si: moram jo nesti nji, Julijani, ker mi je tolikokrat govorila, da naj berem, da bom v knjigah našla odgovore na svoja zahtevna vprašanja; rekla je, da je tam, v knjigah, svet, ki me bo potegnil vase in mi pomagal, velikokrat pomagal, in mi dal moči. Doma sem mami večkrat povedala to in vedno je rekla: »Julijana je dober človek. Le obišči jo, večkrat bi morala tja. Dober človek je velik blagoslov. Julijana je bila taka, razumela je kmečke otroke in dobro popotnico za življenje si dobila od nje ...« Res sem jo ... Mama me je še nekajkrat resno pogledala, verjela sem njenim besedam.
Ko so se odprla vrata vrh stopnišča in sem jo zagledala, sem obstala. Nekaj lepega in toplega je šlo skozme, stala sem pred njo kot takrat, v prvem razredu, in obšel me je isti občutek spoštovanja do nje. Bila je še vedno visoko vzravnana, osivela že, vendar je obdržala svoj nekdanji videz. Oči, zazrte vame, so bile še vedo žive, tople so bile, kakor mamine. Nosila je svojo črno obleko in po dolgem času spet snežno bel čipkast ovratnik. To ji je dajalo še vedno neki gosposki, dostojanstven videz. Govorila je mirno in zbrano, tudi soba, v katero me je povabila, je bila urejena. Miza z vazo in rožami na sredi pa mi ni padla toliko v oči kot prtiček na nji. Bil je vezen, narejen ročno, gotovo še iz časov, ko je še poučevala v naši vasi. Nitke vezenega cvetja na njem so bile že malo obledele in natrgane.
V sobi, kjer sva stali, je bilo mrzlo. Velika, visoka hiša z velikimi sobami in visokim stropom je dajala še hladnejši občutek. Julijana mi je ponudila čaj in napolitanke; te so bile že mehke, kdo ve, koliko časa jih je hranila. Nekaj časa sva bili tiho. Stiskala sem v roki svojo prvo knjigo in ji jo počasi ponudila. »Pišem ... Tako, malo ... Včasih ... To pa je moja prva povest!«
Julijana je vzela knjigo v roke, pogledala naslovnico, jo obrnila, pa obrnila nekaj listov. »Vedela sem, da boš enkrat našla v sebi nekaj takega. Nisi me presenetila!«
»Ne?«
»Ne. Bila si tako ...« Ni dokončala svoje misli, a zame je bil že tisti njen pogled dovolj. Resni obraz se ji je omilil in nasmehnila se je . »Kako hitro so šla leta ... Kako odrasla si že. Ponosna sem nate, veš!«
»Res?«
»Res!« Sklenila je roki v naročju in mi pokimala. Vesela sem bila njenih besed.
Ko sem se poslovila je stopila za mano ven, obstala je na vrhu kamnitih stopnic, še vedno je pobožno držala mojo knjigo v naročju, visoka in lepa se mi je videla, ko sva se poslovili in sem jaz že z dvorišča zavila na cesto, je še vedno stala tam in mi mahala. Počasi sme šla po tlaku naprej , gledala sem v tla in potiskala premražene roke v žepe svoje jakne. V zvoniku na drugi strani mesta je zazvonilo ave. Dvignila sem glavo in se ustavila. Prisluhnila sem glasu zvona. Mesto je zasijalo v lučeh, vendar mrzle sivine zgodnjega zimskega večera svetloba ni prebodla. Mimo mene so hiteli ljudje po svojih predprazničnih opravkih, vsi z neko ihto in tiho.
»Julijana je pa zdaj sama,« sem pomislila. »Le kako je človeku, ki je sam, v teh dolgih večerih v tako veliki hiši?« Čudno hudo mi je postalo ob tej misli, kakor da sva se pravkar poslovili za vedno. In res sva se! Kar pozabila sem nanjo, čeprav mi nikoli ni ušla čisto iz spomina. Z vsakim šolskim letom svojih otrok sem jim govorila o svoji prvi učiteljici Julijani, ki me je, poleg babice doma, tako potrpežljivo učila brati in drugih koristnih reči za življenje. O ženi, ki je, tako tiho kot je živela, tudi odšla.
To sem zvedela enkrat kasneje. Ko je bilo že prepozno ... »Morala bi še kdaj k nji! Pa nisem šla ...« Svojo slabo vest sem mirila z raznimi izgovori. Pa je nisem mogla umiriti. Še dolgo. »Dober človek je pravi blagoslov,« sem pomislila večkrat na mamine besede. In kako lepo bi bilo, če bi bili ljudje manj sebični.
Pred prazniki sem pospravljala predale. V roke mi je prišla moja prva spominska knjiga. Oguljene robove ima in listi so že orumeneli, a jo še vedno hranim. Tudi besede moje prve učiteljice Julijane, z njenim podpisom, z leti dobivajo vse večjo vrednost in mislim, da jih še sedaj razumem.
»Ohrani v srcu veliko dobrega in deli dobroto tudi drugim, vse se ti bo povrnilo! Ohrani veselje do branja lepih knjig; knjiga naj ti postane v življenju najboljša prijateljica in učiteljica!«
Skrbna, izbrana pisava, njene misli, njen podpis.
»A tako ti je napisala tvoja učiteljica? Kako lepa pisava in kako lepo izbrane besede!« pravi moja vnukinja, ko tisto prebere. Na mizo zraven odloži prenosni računalnik in še enkrat prebere. »Danes pa gre vse tako hitro, da komaj dohajamo še tisto, kar je za sproti. Veš, ni več tako ... Pa tudi takih učiteljic ni več! Na nobeno nisem posebej navezana. Komaj čakam, da grem, da bo matura, in spet naprej ...«
»Vem! Danes imate vsega preveč ...« »Še dobro, da si vse sproti pišem. Da so računalniki. Ne vem, kaj bi brez njega.«
»Seveda ne.«
Gre s svojim prenosnikom nazaj k učenju. Jutri spet nekaj pišejo, leto z maturo na koncu je, otroci kot roboti drdrajo učenosti, roboti sodobnega časa. Veliko od tega, kar morajo znati, jim v življenju ne bo koristilo. Marsikaj, česar ni v učnih načrtih, pa jim lahko zelo manjka. Nekaj je narobe ...«
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 47, št. 2, str. 38-40.

Na naš farni pevski zbor smo bili vsi ponosni. Same prekaljene, izkušene pevke in pevci so peli v njem. Bili so že starejši, saj je zbor rasel skupaj z organistom, ki je bil že v zrelih letih, za nas otroke pa pravzaprav zelo star. Zbor je nastopal pri jutranji nedeljski maši in nekoliko okrnjen tudi pri deveti. Pred leti se je zboru pridružil naš oče. Kar nekaj časa so ga vabili v svojo sredo, saj so vedeli, da ima lep glas in da poje celo prvi tenor, ki jim ga je vedno primanjkovalo. Ko sem pri maši poslušal njihovo petje, sem očetov glas prepoznal med vsemi drugimi, čeprav ni izstopal. Tako čistega glasu ni težko prepoznati.
Organist si je že nekaj časa prizadeval, da bi zbor pomladili. Pa ni imel sreče. Da stari in mladi pevci ne gredo skupaj, mu je večkrat dejal župnik in mu na koncu predlagal, naj povabi k sodelovanju otroke, ki hodijo k verouku, in ustanovi čisto nov zborček. Tako nas je, ko sem hodil v drugi ali tretji razred, po končani uri verouka, ki smo ga imeli v stranski kapeli, obiskal organist in nas vse povabil v zakristijo. Usedel se je za harmonij in povedal, da bo preskusil naš posluh.
Ko sem prišel na vrsto, mi je rekel: »Poskušaj ujeti glas, ki ga boš slišal, in zapoj Ce.«
Udaril je po tipki, jaz pa sem zapel, kot sem najbolje vedel in znal.
»Sedaj pa zapoj De,« je udaril po drugi tipki.
»Dobro, dobro!« je bil zadovoljen, »sedaj pa zapoj E.«
Zapel sem in skušal ujeti ton, ki sem ga slišal.
»Odlično. Zapoj še Ef.«
Pogumno sem zapel, organist pa je nasmejan dejal: »Lahko boš pel v našem novem zboru! V nedeljo po nauku se oglasi v zakristiji.«
Nisem vedel, ali naj bom vesel ali ne. Poleg maše in popoldanskega nauka še pevske vaje. Da so vaje zelo resna stvar, sem vedel že iz očetovega pripovedovanja. Ampak kakšne izbire niti nisem imel.
Potem sem vsako nedeljo po maši ostajal pri vajah. Vadili smo in vadili in ponavljali vedno iste pesmi. Peli smo bolj ali manj ubrano, se trudil, z glasovi sledili organistovim rokam, ki so živahno krilile sem in tja, se včasih dolgočasili, posebno fantje pa smo s svojo neresnostjo pogosto spravljali organista ob živce. Po dveh ali treh mesecih nam je organist ves ponosen povedal, da bomo v nedeljo peli pri deveti maši.
Ne vem, kdo je bil med mašo bolj na trnih – organist ali mi. Igral je na orgle in mahal z roko, da smo mu komaj sledili. Po končani maši ni bil nič kaj zadovoljen. »Vaje, vaje in še vaje!« nam je med pospravljanjem dejal, mi pa smo se kar se da hitro usuli s kora po okroglih stopnicah. Ko smo prišli iz cerkve, so nas ljudje obkrožili, hvalili, trepljali po ramah ter dejali, da smo peli kot angelčki, saj tako lepega petja že dolgo niso slišali. Ne vem, če smo jim čisto verjeli, pohvala pa nas je le pobožala in nam poplačala vse tiste ure, ki smo jih prebili v zakristiji namesto v zlati prostosti.
Vaje so postajale manj težke.
Kmalu po tisti nedelji je učiteljica mimogrede povedala, da je slišala, da je bil ustanovljen v cerkvi neki otroški pevski zbor. Pomolčala je, kot da nekaj premišljuje.
»Ali je zraven tudi kdo izmed vas?«
Nihče ni odgovoril.
»Ja ali ne?« je nekoliko nestrpno vprašala.
Nekaj nas je pokimalo.
»Kdo torej poje v tem zboru?« je bil njen glas odločen.
Pet ali šest nas je dvignilo roko.
»Sem si kar mislila!« nas je prebadala s pogledom. »In to prav vi, ki niti posluha nimate! No, pa za cerkveni zbor to ni pomembno!«
Jezno je hodila po razredu gor in dol. Bili smo tiho kot miške, da so se slišali samo njeni koraki.
»Da slišimo, kako poje cerkveni zbor!« Ustavila se je in s prstom pokazala name. »Zapoj do, re, mi, fa, so, la, si!«
“Nič lažjega,” sem pomislil, “če me je naš organist, ki je znan zborovodja daleč naokoli, pohvalil, da imam lep glas in dober posluh, bo to ugotovila tudi naša učiteljica.”
Začel sem pogumno in glasno: »Do, re, mi, fa, so …« še nisem odpel do konca, ko me je z roko ustavila in se začela na ves glas smejati. »Niti najmanjšega posluha nimaš in nemogoč glas, pa poješ v cerkvenem zboru!« Še kar naprej se je smejala, dokler se ni smejal ves razred. Seveda razen nas, ki smo stali kot obsojenci.
»Sedi!« mi je pokazala s prstom. »Naslednji!«
Ne vem, katera žrtev je bila na vrsti za menoj, deležna pa je bila enakega posmeha.
»Dovolj je tega razglašenega petja!« je nenadoma odsekala. »Sedite! Če že morate, potem še kar naprej pojte v tistem zboru, zapravljajte vaš čas in utrujate ljudi, ki vas morajo poslušati!«
Odkorakala je do katedra in se glasno usedla. Po dolgi, mučni tišini je nadaljevala s snovjo, kot da se ni nič zgodilo.
Bil sem globoko osramočen in prizadet. Izpod čela sem iskal poglede ostalih žrtev. Vsi so, enako kot sam, gledali v tla. V pogledih drugih sošolcev pa nisem opazil ne očitkov ne posmeha. To je vsaj nekoliko omililo mojo prizadetost. Odsotno sem sedel tam v klopi in se spraševal, kaj tako napačnega sem naredil. Vame pa se je zarezala neka bolečina, neki čuden občutek med ponižanjem in samozavestjo, česar do tedaj nisem poznal.
“Če bom kdaj učitelj, se nikoli ne bom norčeval iz otrok,” je v meni takrat dozorela misel, ki me je spremljala vse življenje.
JARC, Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 104-105.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

“To je dan, ki ga je naredil Gospod ...”
Na današnji pred osemintridesetimi leti sva midva pred Bogom in ljudmi potrdila najino ljubezen.
Kako hitro se leto umakne drugemu in se postavi v vrsto preživetih! Obletnice kar letijo mimo! Naenkrat spoznaš, da jih je že dolga vrsta, ki gotovo močno presega tisto polovico tebi odmerjenih let.
Kaj vse se je v teh letih zgodilo? Koliko lepih spominov, pa tudi žalostnih in takih, ki bi jih najraje izbrisal, a se ne da. Tu so, tu bodo ostala, v kronološkem zapisu Knjige življenja vsakega človeka.
Kot na vsako obletnico poroke, sem zjutraj najprej objela in poljubila mojega življenjskega sopotnika in mu rekla: »Hvala ti, da si tako dolgo vzdržal z menoj!«
Temu vedno sledi prisrčen smeh: »Ni bilo težko. S teboj je lahko živeti.«
S to pohvalo mi vlije novih moči, poletim naprej v zaupanju vanj, v zaupanju vase in predvsem v zaupanju v naju.
Na prstu vrtim obroček – moj poročni prstan. Malo se mu že poznajo leta, tako kot nama. Na njem ni tako lepega napisa, kot na tistem iz stare, potopljene ladje: “Ničesar več ti ne morem dati” in roki, ki držita srce – a moj je blagoslovljen za vse čase.
Ko je Bog prva človeka postavil v raj, bi jima tudi lahko rekel: “Ničesar več vama ne morem dati.” Imela sta vse, saj sta bila v raju. Pa vendar sta hotela več. Človek bi že od nekdaj rad preskočil dobo staranja, umiranja, smrti in čakanja na vstajenje. V Knjigi modrosti piše: »Bog je človeka ustvaril za neminljivost.« Treba je le Bogu zaupati in se mu prepustiti.
Pri prvi poroki so bili navzoči trije: Bog, ženin Adam in nevesta Eva. Tudi zdaj so pri vsaki poroki navzoči trije: Bog, ženin in nevesta. Vsako tako sklenjeno zvezo Bog posvečuje s svojo navzočnostjo.
Čudovito je Bog uredil, da se mož in žena v svoji različnosti dopolnjujeta in dograjujeta. Če je v zakonu prisoten Bog, se ljubezen z leti požlahtni in ne ugasne.
Ko sva izrekla svoj ‘da’, sva se zavezala drug drugemu: »Lahko se zaneseš name, v dobrem in v hudem, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni. Vedno, do konca življenja, bom ob tebi.«
V vseh teh skupnih letih sva oba vsakodnevno potrjevala in izpolnjevala to zavezo. Bile so tudi ‘hude, nevihtne’ ure, a za njimi je sonce še lepše sijalo. Starejša ko sva, manj jih je in krajše, milejše so.
Z leti sva si postala podobna: imava iste misli, uporabiva iste stavke, izrečeva isto besedo, Ne potrebujeva besed, da uganeva želje in potrebe drug drugega.
Kdo bi bolje razumel moj strah ob prvih znakih staranja, pešanja moči in pameti? S kom bi delila lepe, vesele, pa tudi žalostne spomine, če ne z nekom, ki je del vsega tega? S kom bi vsak večer znova molila svojega Boga in se mu zahvaljevala za vse prejeto, ga prosila za pomoč, mu izkazovala ljubezen in občutila njegovo usmiljeno dobroto, če ne bi imela moža – točno tega, ki ga imam?
Nikoli ne bi mogla moža zamenjati z nekom, ki vsega tega ne pozna.
»Ali me boš ljubil ti, tudi ko mladost zbeži, táko s sivimi lasmi, ali me boš ljubil ti ...« poje pevka iz radia. Rada imam to pesem. Zdi se mi, da so besede prepisane iz mojega srca, in premišljujem: »Če je ljubezen prava, zakonca živita v sožitju drug ob drugem, ne glede na gube in sive lase.«
Spominjam se tudi neke druge pesmi, ki sem jo rada poslušala in sama pri sebi večkrat prepevala: “Rad bi se postaral s teboj ...” Nasmehnem se. To besedilo za naju ni več aktualno. Midva sva se že postarala. Drug ob drugem, z roko v roki, se srečna, z gubami in sivimi lasmi, že nekoliko betežna, ozirava nazaj na prehojeno pot.
»Da, bilo je vsega po malem. Ni manjkalo solz, a bile so to tako solze bolečine, kot solze sreče. Kdo ve, katerih je bilo več? Bog ve in piše, vpisuje jih v knjigo najinega življenja.«
Danes sva bila pri sveti maši in vsa današnja molitev se iz mojega srca dviga k Bogu: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar bo pisalo v najini knjigi: kar je dobrega, naj odtehta vse slabo, in usmiljeno nama odpusti. Bodi z nama in naju vodi še naprej do veselega snidenja s Teboj. Tako v najini knjigi ne bo nikoli pisalo – Konec!«
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 55.