EMAVS (Lk 24,30–31)

Učenca te prepoznata po lomljenju kruha. Če naj bi neko dejanje postalo značilno, tako da po njem lahko spoznamo in prepoznamo kakšnega človeka, mora povzemati vse njegovo življenje. Lomljenje kruha je dejanje nekoga, ki ne nosi hlebca v svoja usta, brezbrižen za lakoto drugih; nekoga, ki ne plane požrešno k svojemu krožniku, drugi pa naj se sami znajdejo. To je dejanje nekoga, ki misli najprej na druge in šele potem nase, ki deli z drugimi, ki razdaja. Dejanje očeta in matere, ki sta rajši lačna, samo da so otroci siti. - Jezus, kolikokrat si ponavljal to dejanje ob večerih, obdan s svojimi učenci, lačnimi in utrujenimi? Kolikokrat si jim razlagal, da mora biti življenje nenehno lomljenje kruha? Kolikokrat si jim poskušal vnaprej povedati, da boš kot svojo oporoko zapustil prav to dejanje, tako vsakdanje, tako preprosto, pa tako izredno? - Ne velikokrat, ampak vedno. Jezus, tvoje življenje je bilo nenehno lomljenje kruha. - Jezus, pomagaj nam doumeti, da nas svet lahko prepozna kot tvoje prijatelje samo po življenju, ki je lomljenje kruha.

POMAGAJ MOJI NEVERI (Mr 9,24).

Gospod Jezus, ko gledam tvoje darove in svoje odgovore, ko stopim pred tebe z iskrenim srcem, kakor zahteva tvoj pogled, ne najdem bolj resničnih in primernih besed, kakor so te: "Verujem, pomagaj moji neveri." - Gospod Jezus, ko gledam sebe kot verujočega in kot Cerkev in ko nato pogledam tebe, ne znam reči drugega kakor zajecljati: "Verujem, pomagaj moji neveri." - Gospod Jezus, kakšna bedna usoda za tvoje življenje in tvojo besedo, da si ju zaupal v moje roke, v naše roke! - Gospod Jezus, živel si na zemlji skromen in ponižen. Da bi ostal tu na tem svetu, si izbral skromno in ponižno znamenje. - Ti, ki si sprejel skromno vero tega očeta božjastnega dečka, sprejmi tudi našo vero. - Primi nas za roko in nas vzdigni. In tudi mi bomo vstali. -

MARIJIN DA (Lk 1,38)

Marija, kakšen je bil tvoj angel? Je imel velike srebrne peruti, dolgo belo oblačilo, modre oči in svetle valovite lase? Je bil obdan z bleščečo svetlobo, kakor je videti na slikah? - Če bi se ti Gabriel prikazal tako, ti, vsa prevzeta - in tudi malo prestrašena - z očmi, polnimi začudenja, in s srcem, ki bi ti divje utripalo, ne bi mogla nič drugega, kakor izjecljati svoj da.

- Le kdo bi lahko rekel ne angelu takšnega bleska in sijaja? - Ti pa mu odgovarjaš in ga sprašuješ sproščeno in modro, kakor da je nekdo, ki je takšen kakor mi. In preudarno izrečeš svoj da. - Kaj to pomeni, Marija? Da se ti je angel prikazal v človeški podobi, tako kot drugim svetopisemskim osebam? Da, moralo je biti tako. - Bog nikoli ne izsili pripravljenosti svojih otrok z razkazovanjem svoje mogočnosti. - Da, Marija, veliki čudež v revni nazareški hišici ni sijajnost angela, temveč neomajna moč tvoje vere. - Marija, angeli, ki prinašajo Gospodovo voljo nam, so moški in ženske, ki nimajo peruti in niso odeti v slavo. - Podari nam svojo veliko vero in pomagaj nam, da bomo rekli da.

TO JE MOJE TELO (Lk 22,19)

Telo, ki ga je rodila Marija v neki votlini. Telo, ki je hodilo po poteh tega sveta in delalo dobro vsem. Telo, ki je živelo v revščini in ni imelo niti kamna, na katerega bi položilo glavo, da bi si odpočilo. - Telo, ki se je vsak dan dajalo v hrano množici, nagneteni pred vrati hiše, ki me je sprejela. Telo, ki so se mu smilili ljudje, razkropljeni kakor ovce brez pastirja, ko so iskali kakšno besedo, ki bi dala smisel in polnost njihovemu življenju. - Telo, ki je jokalo zaradi smrti prijatelja Lazarja in zaradi usode Jeruzalema. In se veselilo bližine prijateljev in prijateljic in trpelo zaradi njihove nezvestobe. - Telo, ki je ozdravljalo bolne, ozdravilo gobavce, obujalo mrtve. In pustilo, da so se ga dotikale ženske, ki so veljale za nečiste, da bi jim povrnilo veselje do življenja. - Telo, ki se je darovalo na križu za odrešenje sveta. - Telo, ki je vstalo od mrtvih, da bi vsem podarilo večno življenje. - Vsakokrat, ko jeste od mojega telesa, jeste mojo življenjsko zgodbo, moje odločitve, moj trud, moje veselje. - In imeli boste moč, da boste živeli tako, kakor sem jaz živel med vami.

TO JE MOJA KRI (Lk 22,20)

Kri, prelita na križu, kri, ki mi je kapljala v getsemanskem vrtu, ko se mi je telo krčilo od groze in sem v skrajnih mukah sprejemal smrt iz ljubezni do tistih, ki so me zapuščali, izdajali, krivično obtoževali, zasramovali in me umorili. - To je kri, prelita za vse tiste, ki so podobni Zaheju, Magdaleni, Nikodemu, prešuštnici. - In tudi za vse tiste, ki so podobni Judu. - Za tiste, ki so podobni Pilatu in velikim duhovnikom. - To je kri, prelita za gobavce, ki se mi niso prišli zahvalit za prejeto ozdravljenje. - Za množice, ki so me iskale, da bi dobile brezplačen kruh, a niso hotele sprejeti sporočila, ki se je skrivalo v tem znamenju. - Za ljudstvo, ki mi je vzklikalo hozana in mi nekaj ur za tem obrnilo hrbet v korist Baraba. - Za apostole in učence, ki so zbežali in me zatajili. - Za veliki zbor, ki me je obsodil, in za lažne priče, ki so privolile v sodelovanje. -Za tiste, ki so me pod križem zasmehovali. - Vsakokrat, ko jo pijete, pijete moč moje ljubezni do vseh, za vedno.

MAŠA (1 Kor 11,26)

Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? - Maša, ki si nam jo zapustil, je slavje, ki se poraja v spominu, a je polno prihodnosti. Vsaka maša je korak proti prihodnosti, proti tvojemu ponovnemu prihodu, vnaprejšnje okušanje tvojega kraljestva. - Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? - Stoletja smo obhajali mašo v jeziku preteklosti, ki ga ljudje niso več govorili; z molitvami, ki niso več odražale življenja; s pesmimi, v katerih veselje ni več našlo svojega odraza; s kretnjami, ki so s časom zbledele in izgubile svoj pomen. - Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? - Stoletja te nismo jedli in pili, ampak samo gledali, daleč na mogočnih oltarjih, izgubljenega med svečami in oblaki kadila. - Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? - Tudi danes naše maše le redkokdaj izražajo veselje ljudstva, ki gre naproti svojemu Gospodu. Maše brez moči, vedno enake, pri katerih so včasih deležne še največ pozornosti retorične in neučinkovite pridige, polne besed, ki ničesar ne povedo, in kretenj brez pomena. Maše, ki jih otroci in mladina, antene prihodnosti, težko prenašajo in komaj čakajo, da se jih rešijo. - Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami?

NEDELJA (1 Mz 2,3)

Ne vsakdanja pokrpana oblačila, temveč lepa obleka. Ne malovredni obroki, temveč obilno kosilo. Počitek po trdem delu. Prijatelji po samoti na poljih. - Takšna je bila nedelja v kmečki kulturi. Nedelja je bila dan, ki je dajal smisel drugim dnevom. - In vse se je vrtelo okoli maše. - V industrijski družbi je nedelja konec tedna, ko čakamo na ponedeljek: dan, ko bomo spet produktivni, tisti pravi dan. In maša? Maša je čas, ukraden spanju, pešačenju, športu, izletu. - Kako naj bi znova predstavili nedeljo kot dan, ki s Kristusovim vstajenjem od mrtvih presega čas in se odpira v praznovanje brez konca, za katerega smo ustvarjeni? Tarnati in objokovati preteklost nič ne koristi. - Nedelja mora dati tisto, kar išče srce in česar delovni dnevi ne dajejo: podarjanje. - Od ponedeljka do sobote ima glavno besedo dobiček. - Ob nedeljah je na vrsti podarjanje: čas zase, za družino, za prijatelje, za bolne, za uboge, za pokojne, za Gospoda. - Središče vsega pa je maša. - Ne dolžnost, temveč dar Boga nam in naš dar Bogu in skupnosti, dar za na pot proti tistemu pravemu dnevu, dnevu brez konca.

BOG NAS SLIŠI (Mt 7,7)

Možnost je samo ena: ali se je motil Jezus ali pa se motimo mi. Kajti izkušnje, ki jih imamo z molitvijo, nikakor ne potrjujejo, da nas Bog sliši in usliši. - Prosimo, da bi se pri izpitu dobro odrezali. In se ne. Prosimo, da bi prijatelj ozdravel. Pa umre. Prosimo, da bi dobili določeno službo. Dobi pa jo nekdo, ki sploh ne moli. Prosimo, da ne bi deževalo, ker pripravljamo praznovanje na prostem. In po dveh mesecih sončnega vremena ravno ta dan lije kot iz škafa. -

Torej? Kako naj si to razlagamo? - Jezus nam naroča, naj se obračamo na Boga, ne na avtomat. Dva žetona in priteče kava. Štirje žetoni in že imamo napitek. - Če otrok reče svojemu očetu, da bi se rad dotaknil posode z vrelo vodo, mu oče še zdaleč ne bo izpolnil želje. Mali potem vrešči in cepeta, ker misli, da ga oče noče slišati in uslišati. Toda oče ga sliši. In še kako! - Pred Bogom smo neskončno manjši kakor otrok pred svojim očetom. Mislimo, da nas noče slišati. Toda Bog nas sliši. In še kako! - Tako kot vedno ima prav Jezus. Zaupajmo mu!

V IMENU JEZUSA (Jn 14,14).

Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi sovražniki izgubili vojno? - Ne, ker se Jezus ne bi vojskoval proti nikomur. - Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi naredili izpit, ne da bi študirali? - Ne, ker se Jezus nikoli ni izmikal delu. - Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi bolnik ozdravel ali umrl, ker smo se mu naveličali streči? - Ne, ker se Jezus ni nikoli naveličal in je pomagal vsem, ki so potrebovali pomoč. - Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo za delovno mesto, do katerega so upravičeni drugi? - Ne, ker Jezus nikoli ni bil pristranski. - Ali lahko prosimo, da bi lačni imeli kruh in zatirani pravice, mi pa še s prstom ne bi mignili zanje? Da reka ne bi spodkopala bregov, ne da bi jih mi utrdili? Da bi bilo morje čisto, ne da bi mi pazili, da ga ne bi onesnaževali? - Ne. - "V imenu Jezusa". - To je ključ, da ne molimo tjavdan. Da si ne bi domišljali, da bomo z molitvami pridobili Boga na svojo stran v vsem, kar počnemo.

ZNAMENJA ČASOV (Mt 16,2-3).

Farizejem in saducejem izročila in navade zapirajo oči. Novo jim je v nadlego in jih vznemirja, ker jih sili, da se zamislijo nad seboj. Zato ne znajo in nočejo prepoznati znamenja časov: Jezusovo navzočnost med njimi. - In mi kristjani? - Znanost, demokracija, industrijska doba, obvezna osnovna šola, urbanizacija, delavsko gibanje, kultura podob, gibanja mladih in žensk ... vse, kar je po Božjem navdihu zgodovina prinesla novega, nas je vedno našlo z zaprtimi očmi in z nogo na zavornem pedalu, ko smo poskušali ustaviti čas. - Če razločevati znamenja časov pomeni prepoznavati vstalega Kristusa v novem, ki se razvija, potem zmagujemo proti farizejem in saducejem s pet proti nič. - In ne znamo več niti presojati obličja neba. Saj nam vse podrobnosti o vremenu jutrišnjega dne strese kar iz rokava televizija v vremenski napovedi. - Gospod, kako dolgo boš še imel potrpljenje z nami?

CILJ - JEZUS KRISTUS (Flp 3,13-14)

Koliko ljudi, tudi mladih, živi z obrazom, obrnjenim nazaj! - To je najboljši način, da zapademo v nostalgijo, ki pristriže peruti, v depresijo, v nesmisel. - Koliko ljudi, zlasti mladih, živi z obrazom, obrnjenim v prihodnost. Toda ne tečejo proti cilju! - To je najboljši način, da zamenjujemo sanje z resničnostjo, da zapademo v ujetništvo različnih vrst bega od resničnosti, da ne maramo sedanjosti in potonemo v nezadovoljnost in naveličanost. - Da bi nam bilo življenje lepo, da bi živeli ustvarjalno, dejavno in delavno, je treba pozabiti preteklost - tudi bližnjo preteklost, tudi včerajšnji dan - se iztegovati proti prihodnosti in teči v sedanjosti; kajti svoj cilj lahko dosežemo samo s sedanjostjo, z danes, s katerim se spoprijemamo s prizadevnostjo, dinamičnostjo, in treba je tudi teči. - Za tako življenje pa je treba imeti kakšen cilj, kakšno temeljno izbiro, ki bo dajala vsem drugim izbiram enotnost in trdnost in je nikoli ne bo mogla izpodriniti ali potisniti v ozadje nobena druga izbira. - Tak cilj je lahko samo Jezus Kristus.

Sv. KATARINA SIENSKA (1 Jn 1,7)

V cerkvenih okoljih nikoli ni izginila vzvišena vloga moških. - Toda v Božjem ljudstvu je vedno ostal živ in dejaven Jezusov Duh, ki je izbrisal vsak predsodek in vsako zapostavljanje žensk. - Katarina Sienska (1347-1380) je svetel zgled krščanske ženske. - V času, ko je bilo ženskam komaj dovoljeno zapuščati hišo, je Katarina, ki jo je gnala goreča pobožnost do Jezusove krvi - pobožnost, ki bi jo le težko našli pri moških, saj jih kri instinktivno spominja ne na življenje, temveč na nasilje in smrt - potovala po Italiji, da bi vzpostavila mir med političnimi tabori in mesti. - Z značilno ženskim pogumom, ki že skoraj meji na nepremišljenost ter ne pozna taktiziranja in diplomacije, stopi pred vsakogar, govori z vsemi, piše vsem. In pripelje iz Avignona nazaj v Rim boječega in neodločnega papeža. - Kljub odporu do evangelija v sedanjem svetu tudi danes v župnijah, skupinah in življenjskih okoljih mnoge Katarine podpirajo napredovanje Božjega kraljestva z velikodušnostjo, konkretnostjo in vnemo, ki jih moški ne poznajo.

BOG JE PRED NAMI (Prd 7,10)

Družina v prejšnjih časih. Matere v prejšnjih časih. Očetje v prejšnjih časih. Cerkev v prejšnjih časih. Ljudje v prejšnjih časih ... - Ni bolj kratkovidnega človeka, kakor je tisti, ki objokuje preteklost in živi z glavo, obrnjeno nazaj. - V mojih časih. Ko sem bil jaz mlad. Nekoč, seveda! Ko je bila narava še zdrava. Ko je bil zrak še čist. Ko je bila voda bistra in si se lahko kopal v bližnji reki. Ko si vedel, kaj ješ. Ko si lahko jedel sadje, ne da bi ga prej opral in olupil. Ko ... - Takrat, ko je bilo vse pristno, je bila povprečna življenjska doba 45 let. - Danes, ko je vse onesnaženo, je povprečna življenjska doba 75 let. - Bog ne dopusti, da bi ga preteklost omejevala. Bog se nikoli ne zaplete v zanke zgodovine. Bog je vedno nekoliko naprej od tam, do koder smo prišli mi. Bog je vedno spredaj. - Kdor ga išče, mora gledati vedno naprej.

pripravlja Marko Čuk

DELO

Mt 13,55

Danes težko razumemo zmedenost Jezusovih sodobnikov, ker jim ni šlo v glavo, da bi bil "učitelj" tesarjev sin. – Pred krščanstvom svobodni ljudje, bogataši in ljudje plemiškega rodu niso opravljali fizičnega dela. Tako delo so opravljali samo sužnji in se je zato imenovalo 'suženjsko'. – S krščanstvom postane delo, bodisi fizično ali umsko, sodelovanje z Bogom pri obdelovanju in varovanju zemlje (prim. 1 Mz 2,15) in torej temeljna dejavnost za človeški in duhovni razvoj moškega in ženske. Ne več kazen ali nujnost, temveč pravica in dolžnost. – Kristjani se morajo zavzemati, da bi vsi ljudje imeli delo, in sicer takšno, ki bi čimbolj ustrezalo njihovim sposobnostim, da bi na najboljši način odražalo njihovo dostojanstvo svobodnih, edinstvenih (vsakdo je drugačen) oseb, pomembnejših od stvari. – Delo, ki človeka ponižuje, ker je naravnano izključno na dobiček, in pomanjkanje dela, ki človeka sili, da moleduje za službo, kakor da je miloščina, in da si pomaga na različne ponižujoče in pogubne načine, sta greh. – Proti njima se je treba boriti. Ne samo z molitvenimi nameni pri maši.

MARIJA

Apd 1,14

Kdaj pa kdaj so kristjani morda tudi pretiravali s pobožnostjo do Marije in s tem na neki način že skoraj "ogrožali" brezpogojni monoteizem krščanstva. – V skoraj vseh cerkvah so prestolovali Marijini kipi, ki so pritegovali pozornost vernikov bolj kakor križ in tabernakelj. – Na križiščih mestnih ulic, vaških cest in poljskih poti so v Marijine kapelice prinašali sveže cvetje in molitve, polne bridkosti. – Pod temi "pretiravanji" se je skrivala instinktivna in naravna potreba, da bi se poleg Boga, ki so jim ga prikazovali samo kot moškega, lahko obračali tudi na kakšno žensko božanstvo. – Če pustimo pretiravanja ob strani, kristjani ne morejo shajati brez razumne in uravnovešene pobožnosti do Marije. Kristjani ne morejo, da ne bi še naprej "enodušno vztrajali v molitvi z Jezusovo materjo Marijo". – Brez Marijine navzočnosti bi bila vera neprepoznavna, kakor kakšna fotografija, iz katere bi bil neki obraz izrezan. – Brez Marije bi Cerkev, kakor družina brez matere, ne mogla razodevati materinskega obličja Boga.

MATI MARIJA

Apd 1,14

Mati Marija, kristjani, ki so živeli pred nami, so te postavili v središče svoje trdne vere. Njihove oči so te potrebovale. V cerkvah in po domovih, na podeželju in v mestih, na vrhovih gora in po dolinah, v najlepših kotičkih, na najbolj slikovitih krajih je bila kakšna kapelica, kip, slika, romarski kraj ali cerkvica znamenje tvoje navzočnosti in bližine. – Mati Marija, malo smo te pozabili. Učenjakarji se bojijo, da bi delala senco svojemu Sinu. Naše oči med manekenkami in zvezdnicami, poslovnimi ženskami in estradnimi umetnicami iščejo drugačne ženske ideale. – Mati Marija, ostani z nami! Potrebujemo te, da bi videli, kako nas obseva lepo Božje obličje, njegov materinski nasmeh. – Mati Marija, ostani z nami! Naše oči te iščejo, naša srca si te želijo.

CERKEV

Apd 2,44–47

Ta odlomek iz Apostolskih del je najlepša in najbolj resnična podoba Cerkve. Takšna, kakršno bi morala prikazovati tudi televizija. – Na žalost pa nam televizija, kadar govori o Cerkvi, postreže z monsinjorji v rdeče obrobljenih oblačilih, ki povešajo glavo, kakor da žalujejo, s kardinali metuzalemske starosti z velikim zlatim križem na zajetnem trebuhu, z resnobnimi prelati, ki obsojajo to ali ono. – Pokažite nam može in žene, ki se v vseh župnijah z veseljem posvečajo otrokom in mladini! – Pokažite nam dekleta in fante, ki preživljajo počitnice v služenju mlajšim! – Pokažite nam prostovoljce, ki delijo hrano lačnim brezdomcem, pomagajo zasvojencem in vračajo nasmeh na obraze bolnikov! – Pokažite nam družine, ki sprejmejo v svoj dom otroke in mladostnike, ki jih njihovi starši zavračajo! – Pokažite nam može in žene, mlade in manj mlade, ki molijo, se imajo radi in se borijo v prvih vrstah za mir in pravičnost! – To je prava podoba Cerkve!

DUH PA JE ISTI

1 Kor 12,4–7

Cerkev, ki jo opisuje Pavel, je lepa, sveža in raznobarvna kakor travnik v maju, ko se razbohoti pomlad s tisoče različnih cvetlic. – Toda če hočem videti takšno Cerkev, moram zapreti oči in sanjati. – Vse do nedavnega so imeli duhovniki monopol nad vsemi duhovnimi darovi. Župnik je maševal, pridigal, učil verouk, poučeval v šoli, organiziral karitativno dejavnost, oskrboval bolnike, odločal, kdo lahko sodeluje in kdo ne. In da ni imel težav s tolmačenjem različnih 'jezikov', je zahteval, da vsi, razen njega, molčijo. – In Cerkev je imela bolj malo skupnega s cvetočim travnikom, pa mnogo z enolično in sivo mlako. – Zadnja leta, tudi zaradi učinka ekumenskega koncila, ki je končno odprl prostor za laike, cvetlice začenjajo poganjati. – Bo Cerkev v prihodnosti cvetoč travnik? – P. S. Pravic in prostora, tudi v Cerkvi, ne podarja nihče, treba si jih je pridobiti. Dajmo, kristjani laiki!

AVTORITETA

Mt 20,25–27

Gospod Jezus, moraš mi oprostiti! Včasih ne vidim velike razlike med vladarji narodov in poglavarji Cerkve. V zgodovini najdem papeže, ki niso bili nič drugačni od cesarjev; kardinale z dolgo vlečko, kakršno so nosili knezi; škofe, mogočne in strašne; duhovnike, 'gospodarje' svojih ovčic. – Tudi danes v tvoji Cerkvi ne vidim vedno, da bi veliki postali služabniki malim; ne vidim vedno, da bi prvi služili zadnjim. – Gospod Jezus, moraš mi oprostiti! Mogoče po srcu so, kakor pravijo, služabniki služabnikov. In jaz gledam preveč na zunanjost. Toda bilo bi tako lepo, če bi veliki v Cerkvi tudi na zunaj bili, tako kot ti, služabniki vsem.

OBLAST

Lk 22,26

Oblast, kakor jo vidi Jezus ... – To so sanje! – Za vse, ki se bojijo leteti, je celotno Jezusovo sporočilo sanje. Ampak ... – Ampak odpri oči in poglej: papeži, škofje, župniki, opati in opatinje, predstojniki in predstojnice redovnih ustanov ... Se ti zdijo zelo drugačni od predsednikov držav, predstojnikov, direktorjev podjetij, oblastnih tovarniških šefov? Enako obnašanje, enake metode. Še več! Civilne oblasti lahko vsaj kritiziraš, prijaviš in jih ponovno ne izvoliš. Verske oblasti pa ti postavijo in nimaš kaj narediti. – Zdi se tako, če gledaš stvari samo z enim očesom. V Cerkvi je zelo veliko pristnih dokazov služenja. Koliko je posvečenih oseb in laikov, ki svoje življenje posvetijo drugim? – Mnogo jih je, tega ne zanikam. Ampak to je ljubezen. Oblasti pa ... – Ljubezen bo Cerkvi pomagala premagati skušnjavo, vladati po zgledu 'vladarjev nad narodi', in tudi v zunanjih oblikah, preoblikovati oblast v služenje, tako da bo največji kakor najmanjši in predstojnik kakor strežnik. – Lepe sanje. – Ne, težka naloga!

AVTORITETA DEJANJ

Mt 23,8

Dragi Jezus, zakaj mi kristjani jemljemo dobesedno samo nekatere tvoje besede? Ko praviš: »Ta kruh je moje telo,« verjamemo, da je res tako. Če pa rečeš: »Ne pustite, da vam pravijo 'učitelj'« ... Dragi Jezus, ne samo da nam prija, če nam pravijo in nas imajo za učitelje, ampak celo resno mislimo, da smo učitelji. – Starši 'učijo' molitvice. – Kateheti 'učijo' tvoj evangelij tako kot učitelji v šoli. – Učitelji verouka v šolah se ne razlikujejo od učiteljev drugih predmetov. – Pridigarji govoričijo kakor učitelji. – In teologi se imajo za učitelje v najbolj vzvišenem pomenu besede. – Sami učitelji! Vendar v nevarnosti, da njihova avtoriteta, tako kot pri pismoukih, temelji na »tako se je vedno delalo«, na prebranih knjigah, simpozijih, diplomah, spričevalih. – Dragi Jezus, reši nas te škodljive prevare! – Edini Učitelj si ti. Mi lahko učimo, samo če imamo avtoriteto, kakršno si imel ti: avtoriteto dejanj, ki so pred besedami. – Ne moremo biti učitelji, ne da bi s svojim življenjem potrjevali tega, kar učimo.

BOG JE IZBRAL SLABOTNE

1 Kor 1, 27

Zelo dobro vemo, slišali smo, in to neštetokrat, da Bog izbira slabotne, majhne in uboge, da ohranjajo in širijo njegovo kraljestvo. – V Svetem pismu Bog nikoli ni delal izjem glede tega pravila. – To vemo in to verujemo. – Toda želimo si takšnega škofa, ki zna razumeti probleme škofije, ki zna na najboljši način izkoristiti sposobnosti svojih duhovnikov in laikov, ki je pripravljen sprejemati nasvete in predloge, je odprt za dialog, dostopen za pogovor, ki zna kratko in zanimivo pridigati. – V resnici pa ... – In potem kritiziramo, zapademo v krizo in postanemo malodušni. – Toda želimo si sodobnega župnika, dobrega značaja, ki bi znal spoštovati in ceniti izkušnje laikov. – V resnici pa ... – In potem se držimo sami zase in govorimo na vse strani, da se tako ne da sodelovati. – Bog pa ne podleže našemu vpitju in našim "teoretično to verjamem, dejansko pa ..." Bog še naprej dela čudovita znamenja po ubogih in šibkih. – Bolj ko imamo opraviti s šibkimi »orodji«, bolj smo poklicani k sodelovanju.

SOL ZEMLJE

Mt 5,13

Na mizi sem videl polno vrečo soli poleg majhnega krožnika mineštre. Lepa, velika vreča soli, na kateri je z zelo velikimi črkami pisalo: Sol vrhunske kakovosti. Rekel sem si: »Glej, kakšna dobra mineštra!« Pokusil sem jo. Bah, kako zanič! Bila je neslana, neužitna, zato sem jo izpljunil. Potem sem vrečo soli premaknil še nekoliko bližje krožnika. Mineštra je bila še vedno zanič. – Vrečo soli sem postavil skoraj na krožnik. Nič ni pomagalo: mineštra je bila neslana. – Tedaj sem se razjezil in togotno rekel: »Kako je mogoče, da tako velika vreča soli ne more dati okusa takšnemu majhnemu krožniku mineštre?« – Vtem je prišla neka stara žena, vzela iz vreče ščepec soli in ga dala v mineštro. »Zdaj boš videl, da je dobra!« mi je rekla. – Bila je dobra. – Čemu služi mogočna in dostojanstvena Cerkev, če se ne umeša v mineštro sveta?

LUČ SVETA

Mt 5,14

Gospod Jezus, dvignem pogled na goro resničnosti in vidim tvojo Cerkev. Luči pa ne vidim vedno. Včasih se mi zdi, da vidim grad; iz njegovih strelnih lin prihajajo mnogi ne: Ne glejte tega! Ne dotikajte se tega! Ne govorite tega! Ne nosite tega! Ne delajte tega! Ne hodite tja! Ne poslušajte tega! Ne mislite na to! Gospod Jezus, ne vidim luči, ki bi svetile, ampak glasove, ki ukazujejo. Tu spodaj pa bi potrebovali luč, ne ukaze in prepovedi. Tu spodaj nam vsi ti ne nič ne koristijo, potrebni so 'da'. Vsi ti 'ne' človeka dražijo. Vsak 'da', tako kot luč, ogreje srce in človeka spodbuja, da izbere dobro.

SVET ČAKA

Lk 1,39–40

Prenesi na nas svojo naglost, Marija. – Ti ne držiš zase angelovega oznanila in Božjega daru, ki je vzcvetel pod tvojim srcem. Naglo se odpraviš k Elizabeti; njeno življenje in njen dom sta čakala tvoje veselje in tvoje služenje. – Prenesi na nas svojo naglost, Marija. Na ulicah, po hišah, na delovnih mestih in na krajih druženja nas čaka toliko Elizabet. Vrzi nas ven iz zakristij, s simpozijev za vedno iste izbrance, iz zaprtih in zadušljivih skupin, iz vere za našo rabo in potrebo. – Prenesi na nas svojo naglost, Marija. – Svet čaka na naš obisk, na naše oznanilo, naše služenje. Svet čaka, da postanemo kvas, sol in luč. – Prenesi na nas svojo naglost, Marija.

ZASTONJ STE PREJELI ...

Mt 10,8

Gospod Jezus, nihče od nas niti z mezincem ni ganil, da si ti prišel med nas. Ti si čisti dar. – Nihče od nas ni sodeloval pri pripravi tvojega sporočila; ti nisi kakor naši vodilni možje, ki svoje govore berejo, sestavijo pa jih drugi. Tvoja beseda je čisti dar. – Gospod Jezus, zakaj te držimo zase, kakor da si naš? Zakaj hranimo tvojo besedo zaprto v predalih, knjigah in revijah za strokovnjake, v zakristijah in cerkvah, na simpozijih za redke izbrance? – Zakaj ne gremo na ulice, da bi oznanjali tvojo besedo in prinašali tvojo ljubezen najrevnejšim, manj izobraženim, najbolj oddaljenim, najmanjšim, tistim, ki nam več ne pripadajo, in tistim, ki nam niso nikoli pripadali? – Gospod Jezus, pomagaj nam razumeti, da te v resnici izgubljamo, če te držimo samo zase.

OZNANJATI NA STREHAH

Mt 10,27

Gledam strehe v mestih: cel gozd anten in parabol. V hiše sipajo na milijarde učinkovitih in privlačnih podob. In ljudje mislijo in živijo, kakor hočejo antene. – Žalosten sem, Jezus. Kaj prinašajo v hiše o tebi te sodobne komunikacijske naprave? Enkrat na mesec prenos maše, Obzorja duha, film o patru Piju, Materi Tereziji...– Malo, premalo! – Gledam antene in parabole. Jezus, mogoče si ti mislil nanje, ko si spodbujal, naj oznanjamo tvojo besedo na strehah. – Jezus, ti si se znal tako dobro pogovarjati z ljudmi svojega časa; spodbujaj nas, da bomo uporabljali vse, kar omogoča, da bodo ljudje našega časa prisluhnili nam. – Osvobodi naše oči negativnega gledanja. In popelji nas na strehe oznanjat tvoj evangelij.

VRZIMO JIH PROČ

Lk 10,4

Denarnice, torbe in sandale. Vrzimo jih proč! Ne koristijo evangeliju. Delajo ga neprepričljivega in neprivlačnega. – Evangelij je močan, ko je brez dodatkov. Tedaj se jasno pokaže, kaj zmore kot predlog življenja, ki daje odgovore na probleme, vprašanja, hrepenenja, iskanja moških in žensk vseh starosti in v vseh okoliščinah. – Denarnice, torbe in sandale kakršne koli oblike in velikosti. – Vrzimo jih proč! Tudi tiste majhne in zvite: »Če ne boš hodil k maši, ne boš šel k prvemu obhajilu! – Če ne boš hodil k verouku, lahko o birmi samo sanjaš. Brez priprave na zakon ne bo nič s cerkveno poroko.« – Denarnice, torbe in sandale. Vrzimo jih proč! Moč evangelija je evangelij, ki je lepa novica, samo če je sprejeta popolnoma svobodno.

marko.cuk@ognjisce.si

Januar je mesec verskega tiska, tretja nedelja v januarju pa je določena za nedeljo verskega tiska, danes se spominjamo sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev ... zato se nekoliko pomudimo ob tem, kako lahko s pomočjo katoliških medijev duhovno rastemo.

Današnja Cerkev in z njo katoliški mediji opravljajo svoje poslanstvo v prostoru, ki ga je zaznamoval pluralizem ter vse večji vpliv materialističnega življenja. In prav v takem svetu bodo imeli verski mediji pomembno poslanstvo, saj bodo morali kristjanu, ki se je znašel sredi številnih mnenj in ponudb verodostojno pokazati na »ponudbo Cerkve«. Katoliški mediji so zato v naši družbi nepogrešljivi, ker dogajanja po svetu in sodobne (družbene) pojave osvetljujejo s stališča katoličanov in nauka Cerkve. Katoliškim medijem bi moral zato prisluhniti vsak, ki na svet in dogajanja na njem ne želi gledati enostransko, največkrat na nekrščanski, če že ne protikrščanski način, ampak ga zanima, kaj o določeni stvari meni Cerkev in pravi krščanski nauk.

 Katoliški mediji prinašajo jasen nauk v sodobno duhovno zmedo

Med današnjimi ljudmi vlada verska nevednost. Kristjani ne poznajo svoje vere, še manj neverni. Mnogi ljudje, vključno z novinarji danes kritizirajo, česar ne poznajo, ko kritizirajo vero. Ta verska nevednost pa daje »snov različnim oblikam sinkretizma (stapljanja) – pogojno to imenujmo new age.

Da je to res, je dovolj stopiti v najbližjo knjigarno in si ogledati oddelek z »versko literaturo«. Kolikokrat boste v tem oddelku našli večino literature, ki se ukvarja z new age-em. Ko sem pred leti na Nizozemskem obiskal eno od bolje založenih knjigarn in si ogledal verski oddelek, sem v njem našel prav to, kar sem opisal, večino knjig z new age-evsko vsebino ter nekaj knjig o islamu in islamski mistiki. Podobnemu pojavu smo priče tudi pri nas.   Včasih me kdo vpraša, kaj je prav, kaj je katoliško. Zmedejo ga razna pisanja o Cerkvi o Kristusu.

V tej zmedi bodo verniku katoliški mediji nepogrešljiv kažipot, ki mu bodo v splošni sodobni zmedi zanesljivo pokazali, kaj je nauk Cerkve. Če bo drugje našel podatke in mnenja najrazličnejših mišljenj, bo v katoliških medijih našel tisto, kar uči Cerkev.

Katoliški mediji kažejo na pravo naravo Cerkve

Ko je prvi ravnatelj Interdisciplinarnega instituta za komunikologijo v okviru papeške univerze Gregoriana, katerega študent sem bil tudi sam, po nekaj mesecih škofovanja v Švici obiskal institut, je takole izrazil svojo novo odkritje, nastalo v »praksi«: »Vse, kar moji verniki vedo o Cerkvi, vedo iz medijev.« Najbrž velja podobno za naše vernike. Če vedo kaj o Cerkvi, vedo zato, ker je bil (nad)škof na televiziji, ker je radio poročal o neki cerkveni prireditvi in ker je rumeni časopis pisal o kakšnem škandalu.

Večina vernikov ne pojmuje Cerkve tako, kot smo jim jo mi opisali pri verouku, ampak kot so jim jo naslikala javna glasila. Kolikor bolj to velja za oddaljene kristjane. Javnost pogosto vidi Cerkev, kot jo prikazujejo mediji – ti pa poročajo največkrat o škandalih: združba skritih pedofilov, stremuhov za nacionaliziranim premoženjem ali organizacijo, ki je proti tujcem, proti spolnosti sploh, si pa prizadeva, da bi postala bogata in vplivna, ki omejuje človekovo svobodo …

Običajni mediji se pri poročanju o Cerkvi omejijo na škandale ali pa jo kritizirajo na način, ki jasno kaže, da največkrat ne razumejo bistva Cerkve. Ne zmorejo prestopiti »rumenega načina« poročanja.

Katoliški mediji se ne bodo ustavili samo ob škandalih ali napakah, ampak bodo ponudili objektivno podobo Cerkve.

Ob koncu tega razmišljanja o pomembnosti katoliških medijev, zato naredimo nekaj sklepov:

1. Če nas ustavi ali pokliče novinar in nas vpraša za mnenje, povejmo ga. Povejmo mu, da verujemo v Kristusa, ki je prinesel srečo v naše življenje in zato mislimo morda drugače kot drugi ljudje. Morda se bo koga, ki išče, naše pričevanje dotaknilo. Seveda naredimo to mirno in spoštljivo. Če bomo koga nadrli, bomo slabo pričevali za Kristusa.
   
   
2. Ko se v službi, v šoli ali kje drugje pogovarjajo o kakšni oddaji ali filmu, ki so ga ljudje gledali, in se jim je zdel dober, mi pa v njem vidimo tudi slabo sporočilo, to sogovornikom odkrito povejmo. Danes so mnogi ljudje že tako nekritični, da ne vidijo slabega. Morda bomo s svojim drugačnim mnenjem komu odprli oči. Če nam tisti trenutek ne bo dal prav ali nas bo celo okregal, vedimo, da ga je naše sporočilo vznemirilo. Morda bi Gospodov Duh rad deloval tudi po nas?
   
   
3. Ko izbiramo darila svojim prijateljem in sorodnikom, pomislimo na dobro knjigo, zlasti na knjigo z duhovno vsebino. Naročimo mladega sorodnika na kakšen verski časopis. Čokolado pojemo, vino popijemo, rože ovenijo, duhovno bogata knjiga pa bo lahko še čez leta koga nagovorila. Poskrbimo za izvod verskega tiska bolnikom. Hvaležni nam bodo. Naročimo ga mladostniku ali mladi družini. Dobro delo bomo storili.

Najprej pa se seveda sami naročimo na verski časopis ali si nabavimo versko knjigo in vse to vzemimo kot pomoč, ki nam bo pomagala duhovno rasti in nam bo spodbuda na poti k troedinemu Bogu, kateremu bodi slava vekomaj.

B. Rustja, Izzivi sodobnih medijev, Ognjišče, Koper, 2009 (misli iz knjige)

VZEMI SI ČAS ZA SVETE TRI KRALJE

Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja, v jaslice postavimo figurice svetih treh kraljev. Ko so gledali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegoričen pomen: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božanstvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop. Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgovornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak od nas naj postane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen. Modri nas učijo, da lahko krenemo zelo od daleč, da bi prišli do Jezusa … Pred njim razumejo, da Bog tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje ponižne. (papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)

ČUK, Silvester. Jaslice živi evangelij. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 44-49.

pripravlja in izbira mč

VZEMI SI ČAS ZA BOŽJO MATER MARIJO

Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline, kjer najdemo figurici Marije in Jožefa. Marija je mama, ki zre svojega otroka in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k premišljevanju o veliki skrivnosti, v katero je bilo vpleteno to dekle, ko je Bog potrkal na vrata njenega srca. Na oznanilo angela, ki jo je prosil, naj postane Božja mati, je Marija odgovorila s polno in popolno pokorščino. Njene besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« so za vse nas pričevanje, kako naj se v veri prepustimo Božji volji. S tem, da je Marija postala mati Božjega Sina, ne da bi izgubila svoje devištvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi še posvetila. V njej vidimo Božjo mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslušajo njegovo besedo in jo izpolnijo. (papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)

ČUK, Silvester. Jaslice živi evangelij. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 44-49.

pripravlja in izbira mč

PRED JASLICAMI POSTANEMO OTROCI
Pred jaslicami se duh rad poda v čas, ko smo bili otroci in smo nestrpno pričakovali čas, ko bomo začeli postavljati jaslice. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam daje začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni pomembno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto spremenimo; pomembno je, da govorijo našemu življenju. Kjer koli in v kateri koli obliki jaslice govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju je.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu, da čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in mi z Njim, vsi otroci in bratje po zaslugi tega Deteta, Božjega Sina in Device Marije. In to doživljati, to je sreča.

(papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)

ČUK, Silvester. Jaslice živi evangelij. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 44-49.

izbira in pripravlja Marko Čuk

VZEMI SI ČAS ZA VARUHA SVETE DRUŽINE

Ob Mariji je sveti Jožef, da bi obvaroval Dete in njegovo mater. Običajno je upodobljen s palico v roki, včasih pa tudi drži svetilko. Sveti Jožef vrši zelo pomembno vlogo v življenju Jezusa in Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveliča varovati svoje družine. Ko ga bo Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez oklevanja podal na pot v Egipt. Ko bo nevarnost minila, bo družino privedel v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj dečka in mladostnika Jezusa. Jožef je v srcu nosil veliko skrivnost, ki je ovijala Jezusa in Marijo njegovo ženo. Kot pravičen mož se je vedno zanesel na Božjo voljo in jo izpolnjeval.(papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)

ČUK, Silvester. Jaslice živi evangelij. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 44-49.

pripravlja in izbira mč

ZVEZDNATO NEBO, POKRAJINA, VOTLINA, RUŠEVINE ...
Sedaj bi rad prešel na pregled različnih znamenj v jaslicah, da bi doumeli pomen, ki ga nosijo v sebi. Najprej prestavimo zvezdnato nebo v tišini noči. Tega ne počnemo samo zaradi zvestobe evangeljskim pripovedim, ampak tudi zaradi pomena, ki je v njem. Pomislimo, koliko krat noč obdaja naše življenje. Tudi v takih trenutkih nas Bog ne pušča samih, ampak postane navzoč, da bi odgovoril na odločilna vprašanja, ki zadevajo smisel našega življenja: Kdo sem? Od kod prihajam? Zakaj sem bil rojen v tem času? Zakaj ljubim? Zakaj trpim? Zakaj bom umrl? Da bi odgovoril na ta vprašanje, je Bog postal človek. Njegova bližina prinaša luč tja, kjer je tema, in razsvetljuje tiste, ki gredo skozi temo trpljenja. Besedo zasluži tudi pokrajina, ki je del jaslic in ki pogosto prikazuje ruševine hiš in starih palač, ki v nekaterih primerih nadomestijo betlehemsko votlino in postanejo bivališče svete Družine … Te ruševine so predvsem vidno znamenje padlega človeštva, vsega tistega, kar se ruši, kar je pokvarjeno in žalostno. Ta prizor pravi, da je Kristus novost starega sveta, da je prišel, da bi zdravil in obnavljal, da bi naše življenje in svet spet privedel k njemu izvirnemu sijaj (papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)

 ČUK, Silvester. Jaslice živi evangelij. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 44-49.

pripravlja in izbira mč