Avtor: marko

Franc Bole, človek za druge

Napisal marko na 9. avgusta 2026. Objavljeno v Pričevanje.

“Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”

(* ob obletnici) »Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, pozneje sem moral ubrati druga pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.

Svoje duhovno življenje razumem v tem, da spreminjam svoje delo v molitev, delo, ki ga opravljamo, pa je molitev, prenesena v življenje. Izrednega pomena je tudi vera v Božjo previdnost. Stalno vidim Božjo roko, ki je vodila vse moje delo.« Tako je ob tridesetletnici revije Ognjišče (1995) povedal njen ustanovitelj in dolgoletni urednik Franc Bole. Ko se ga spominjamo ob devetdesetletnici njegovega rojstva, spoznavamo, da to niso bile prazne besede, ampak vsebina njegovega življenja.

Rodil se je 9. avgusta 1932 kot najmlajši od petih otrok (eden je umrl kot dojenček). »Hvaležen sem staršem, ki so mi dali dobro krščansko vzgojo, podprto z osebnim zgledom.« V otroštvu se mu je izpolnila želja, da je postal mašni strežnik, ki je potem prerasla v mnogovrstno služenje z darovi, prejetimi od Boga. Osnovno šolo je imel v italijanščini, srednjo v hrvaščini, šele na teološki fakulteti je zajemal sveto znanost v slovenščini, ko se je pripravljal na duhovniški poklic. »Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko se daruješ za druge. Spominjam se duhovnih vaj pred posvečenjem. Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem.« To darovanje se je začelo z odpovedjo višjemu študiju in prevzemom župnije Postojna, kjer se je kot gorčično zrno 18. aprila 1965 rodilo Ognjišče. Tako je začel uresničevati načrt širiti Jezusovo oznanilo tudi s tiskano besedo, ki ga je že dolgo nosil v srcu. »Ognjišče hoče biti list, ki povezuje v veliko družino vse, ki želijo graditi prihodnost.« S svojim Predalom dobrote spodbuja bralce k dejavni ljubezni do bližnjega. »Življenje je treba gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo ljudi. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni … Tudi če nimamo veliko, smo lahko milijonarji, milijonarji dobrote, saj nas bodo dobra dela priporočala pred Bogom.« Oblastnikom je bila trn v peti vsaka organizirana dobrodelna dejavnost Cerkve in so jo skušali zatreti. »Pomembno je verovati v neke ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Po naravi sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla,« odgovarja oče urednik v duhu apostola Pavla.

Otipljiva spodbuda bralcev za služenje trpečim so izpovedi trpečih bratov in sester.

»Postati moramo občutljivi za trpljenje drugih in se ne naveličati tega dela, ker je plemenito, ker je krščansko.« Sad teh spodbud je bilo slovensko romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje, prvo leta 1969. Tudi to ima vzgojni namen. »Poseben pečat našim romanjem daje množica mladih in tudi starejših pomočnikov, ki se z ljubeznijo posvetijo trpečim. Nihče ne more Bogu reči naš Oče, če ne reče brat, sestra.« Po osamosvojitvi Slovenije je Poštni predal prerasel v Slovensko Karitas, Franc Bole je bil njen direktor. Iskal je poti, kako uresničiti zamisel slovenskega katoliškega radia za oznanjevanje z govorjeno in živo besedo – in leta 1994 se je oglasil Radio Ognjišče, najprej iz Kopra in kmalu nato iz Ljubljane. »Ko smo ustanavljali revijo Ognjišče, seveda nismo mogli niti sanjati o radiu. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevanje Jezusove vesele novice.« Njegovo zvesto služenje se je končalo 18. februarja 2020, nekaj tednov pred izbruhom covida. ‘Svojega’ romanja na Brezje se je zadnjikrat udeležil 15. junija 2019. Takrat je dejal: »Včasih sem veliko obhajal in poskrbel tudi za maziljenje, zdaj pa se usedem in čakam, da pridejo in drugi mene mazilijo, ker sem potreben.« Lahko smo prepričani, da te je nebeški Oče za tvojo ljubezen do njegovih otrok mazilil z oljem veselja – ker si vreden!

S. ČUK. Franc Bole: “Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2022), 91.

Franc Bole

Napisal marko na 9. avgusta 2026. Objavljeno v Novice.

9. avgust 1932, Koritnice pri Knežaku, + 18. februar 2020, Koper

(*ob obletnici rojstva). Spominjamo se “očeta Franca” – oznanjevalca s pisano in tiskano besedo, z govorjeno in živo besedo, z dejavno in uresničeno besedo; – ki je vse svoje moči in svoje znanje posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi; – ki je videl cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili; – ki je neustrašno oral ledino na številnih področjih; – ki se je noč in dan trudil, da bi Evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; – človeka, ki je na svoji dolgio življenjski poti uspešno prebrodil številne preizkušnje, pasti in grožnje; – in si je vse življenje prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti. “Oče Franc” je bil človek, ki si je upal “stopiti iz čolna”.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo … tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) … in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno … Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil … vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti … Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

Nekaj misli “očeta urednika”:

Kadarkoli sem vložil svoj trud za to, da bi drugi v svoji bridki stvarnosti življenja ne omagal, sem se čutil bolj človeka.
Kot vsak dober oče, Bog hoče, da prevzamemo nase odgovornosti in se ne obnašamo kot razvajeni otroci. V preizkušnji in svobodi pokažemo, koliko ga ljubimo.
Starši, ne dajte se varati zunanjemu videzu. Tudi vaši odrasli otroci vas imajo radi, bolj kot si mislite.
Kakor se je civilizirani človek poglobil v zakone narave, tako bi se moral poglobiti sam vase. To pa se mu upira.
Kaj se dogaja v človekovi duši zadnje trenutke življenja, ne vemo. Prav gotovo pa daje Bog posebne milosti, zlasti če so bili naši grehi slabosti in ne hudobije.
Resnično krščansko življenje človeka ne postavlja v oblake. Nasprotno, postavlja ga na najbolj realna tla. Daje mu moči, da sprejme življenje, kakršno je in ga obvlada.
Vera ni balzam za rane. Vera je moč, da prestopimo svoj sebični prag in iščemo srečo drugih. Brez tega ni resnične vere.
Kristjani vemo, da je najbolj važno, da smo “simpatični” Bogu. Biti moramo zares prepričani, da je on naš Oče, ki nas ima rad.
več:

Življenjska pot

Franc Bole se je rodil 9. avgusta 1932 v Koritnicah pri Knežaku očetu Ivanu, ki je bil logar v gozdovih na Snežniku, in materi Jožefi Smrdel.

V osnovno šolo, ki je bila v italijanščini, je hodil v Knežaku; ko mu je bilo dvanajst let je odšel za bratom Ivanom v malo semenišče na Reko, kjer je bil pouk seveda v italijanščini. Leta 1947 so semeniščnike iz Reke poslali v novoustanovljeno semenišče v Pazinu v Istri. “Tako sem en tuj jezik – italijanski, zamenjal z drugim – hrvaškim. V tem obdobju sem se tudi bolj jasno odločil za duhovniški poklic. Pravzaprav odločitev ni bila tako težka, ker sem veliko bralin se zanimal za krščansko socialno misel. Navdušenje za socialno dejavnost Cerkve je utrjevalo mojo pripadnost Cerkvi in odpiralo pot moji odločitvi.” Po maturi v Pazinu 18. junija 1952 se je jeseni vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani, kjer se ni posvečal samo študiju.

“V semenišču smo zmeraj nekaj snovali. Na ciklostil smo razmnožili nekaj manjših knjig… Med bogoslovnim študijem mi je (kot enem od redkih) uspelo dobiti vizo in tako sem cele tri počitniške mesece štopal po Franciji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko pobud, navdušenja. Napolnil sem si kovčke s časopisi, izrezki, revijami, z vsem, kar bi mi lahko koristilo pri bodočem pastoralnem delu. Takrat nisem niti sanjal, da bo to dejansko moje bodoče delo.”

Ob začetku njegovega bogoslovnega študija se je družina preselila v Postojno in tam je po mašniškem posvečenju v ljubljanski stolnici 29. junija 1958 teden pozneje pel novo mašo. Tedanji voditelj Apostolske administrature Slovenskega Primorja (predhodnice koprske škofije) dr. Mihael Toroš je želel, da bi Franc Bole teološke študije nadaljeval do doktorata. Toda obrnilo se je drugače: postojnski župnik se je moral vrniti v ljubljansko škofijo, ker je bil od tam, v Postojno pa naj bi prišel eden primorskih duhovnikov, ki so delovali v hrvaški Istri, pa mu je to preprečila Udba. O novem letu 1959 je moral Franc Bole dati slovo ljubljanskemu bogoslovju in oditi v Postojno za župnijskega upravitelja.

“V Postojno sem prišel z vsem navdušenjem mladega duhovnika. Že v bogoslovju sem si v zadnjih letih zadal nalogo, da bom delal z mladino. Začel sem odpirati župnišče za mlade. Nabavili smo nekaj iger, organizirali smo strežnike in mladinski pevski zbor. Takrat niso bile dovoljene nobene organizacije, strežnikov pa nam niso mogli prepovedati.” S strežniki in člani mladinskega pevskega zbora je “zloglasni župnik” Franc Bole vsako leto med počitnicami kakšen teden preživljal na morju, na otoku Krku. “Na taborjenju sem spoznaval mlade, njihove potrebe, značilnosti, za kaj so občutljivi.”

Prav to “spoznavanje” je bilo spodbuda za rojstvo Ognjišča, našega mesečnika, ki se je sprva imenoval Farno ognjišče, pa nikoli ni hotel biti le župnijski list. Njegova zasnova, ki sta jo tkala postojnski župnijski upravitelj Franc Bole in koprski kaplan Bojan Ravbar, je bila od vsega začetka podobna kasnejši, sedanji.

“Čim več primerov iz življenja, čim več stvari, ki ljudi zanimajo, zato pa nobenih pridig, filozofiranja in uvodnikov.”

Prva številka Farnega Ognjišča je kot glasilo župnij Koper in Postojna zagledala beli dan na velikonočno jutro, 18. aprila 1965. Na ciklostil (tiskarna ga ni sprejela) je bilo razmnoženih 1300 izvodov – 800 za Postojno in 500 za Koper. Franc Bole je bil avgusta 1965 premeščen iz Postojne v Bertoke pri Kopru.

“Če bi ostal župnik v Postojni, se ne bi mogel tako posvetiti Ognjišču. Z Bojanom sva ponovno poskušala prodreti v tiskarno in tokrat nama je uspelo: koprska tiskarna Jadran je sprejela naše naročilo in tako smo tiskali 5.000 izvodov. Naslednje leto je naklada narasla že na 18.000 izvodov. Ko smo prišli do 40.000 izvodov, je to postalo prevelika obremenitev za majhno koprsko tiskarno. Preselili smo se na Delo v Ljubljano. Leta 1970 smo prišli na 80.000 izvodov in ta naklada se nam je zdela kot zgornja meja.”

Koprski škof dr. Janez Jenko je avgusta 1967 Franca Boleta razrešil upravljanja župnije Bertoki, da se povsem posveti urejanju Ognjišča, ki se je odprlo v širši slovenski prostor. Bojan Ravbar, soustanovitelj Ognjišča, je po študiju v Rimu postal župnik v Kopru in ni mogel več sodelovati pri listu. Po prometni nesreči, ki je terjala skoraj dveletno zdravljenje, je leta 1968 prišel na uredništvo Silvester Čuk. Dragoceni pa so bili tudi zunanji sodelavci, ki so nam s svojimi glasovi dali vedeti, da je Ognjišče njihovo.

“Veliko so nam pomenila pisma, ki so jih pošiljali naši mladi bralci. Ta pisma so nam odkrivala njihovo podobo: kaj mislijo, kako se počutijo, kaj potrebujejo, kakšni so njihovi problemi, dvomi, težave. Brez pisem bi zelo težko ostali v živem stiku z mladimi.”

Pa je še raslo: leta 1984 je bila dosežena “magična meja” 100.000 izvodov, najvišjo naklado – 104.000 izvodov pa je Ognjišče doseglo leta 1989. Bole je prevzel najprej mesto glavnega in odgovornega urednika (1965-2002) revije Ognjišče, kakor se je list leta 1966 preimenoval. List je najprej izdajala Apostolska administratura za Slovensko Primorje, nato Slovenske rimokatoliške škofije, leta 1990 pa je bilo ustanovljeno Tiskovno društvo Ognjišče, katerega predsednik je Bole od ustanovitve naprej, in v okviru tega društva revija izhaja še danes.

V tistem času je bilo na Slovenskem zelo malo verske literature, zato je urednik Franc Bole s sodelavci že v drugem letu izhajanja Ognjišča zasnoval dve knjižni zbirki: Mala in Žepna knjižnica Ognjišča, ki naj bi bralcem postregli s knjigami z versko in vzgojno vsebino. V zbirki Žepna knjižnica Ognjišča je doslej izšlo 39 knjig v skupni nakladi okrog 570.000 izvodov, v Mali knjižnici pa 16 knjižic v skupni nakladi 218.000 izvodov. Prva leta, ko je bila “lakota” po knjigah velika, so bile naklade zelo visoke. Veliko poslanstvo sta med mladimi na področju vzgoje za ljubezen opravili knjigi francoskega pisatelja duhovnika Michela Quoista Dnevnik Anamarije in Danijev dnevnik. Skoraj ni verne slovenske družine, ki ne bi imela Kratkega Svetega pisma s slikami, ob katerem svoje malčke uvajajo v svet Božje ljubezni do človeka.

Septembra leta 1967 je začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Poštni predal dobrote. V njem je bila poleg drugih podrubrik (Dopisovanje, Most prijateljstva in Želijo pomagati) tudi podrubrika Sklad Antona Vovka. Z zbranimi sredstvi je urednik želel pomagati ljudem v stiski. Ta je tedanje oblastnike motilo, ker so videli v tem organizirano karitativno delovanje Cerkve, ki je bilo tedaj v Sloveniji prepovedano. Motilo pa jih je tudi poimenovanje sklada po preganjanem škofu Vovku. Zaradi zbiranja prostovoljnih prispevkov za ta sklad je bil Bole in nekaj njegovih sodelavcev kaznovanih z denarno kaznijo. Zaradi karitativne dejavnosti je imel 16. 7. 1974 tudi hišno preiskavo uredništva Ognjišče in svojega stanovanja. Pri preiskavi so iskali denar, ki so ga zbrali v rubriki Predal dobrote. Za tri leta mu je bil odvzet potni list. V resnici pa jim je šlo za oviranje, če že ne zatrtje izdajanja revije in delovanja založbe.

Razpoznavni znak kristjana je dejavna ljubezen do bližnjega, h kateri je Ognjišče spodbujalo svoje bralce od vsega začetka. Iz povezovanja z bolniki, ki jih je urednik Bole obiskoval in v vsaki številki Ognjišča enega predstavil v rubriki Naši preizkušani, je nastala pobuda za romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Prvo je bilo avgusta 1969, kmalu je preraslo v enega največjih verskih shodov pri nas. Ko smo z osamosvojitvijo naše države leta 1990 svobodneje zadihali, je zaživela Slovenska Karitas in urednik Ognjišča Franc Bole je bil do leta 1993 njen prvi direktor.

Zaradi svoje karitativne dejavnosti je bil Bole med ustanovitelji Slovenske Karitas in njen prvi direktor (1990-1993).

Nadvse pomembna pridobitev za Cerkev na Slovenskem, sad prizadevanj Franca Boleta, je Radio Ognjišče, ki se je prvič oglasilo iz kletnih prostorov nove cerkve sv. Marka v Kopru 6. junija 1994, iz studia v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano pa 28. novembra istega leta. Pot do tega je bila dolga in naporna. “Radio Ognjišče je hotel biti že od vsega začetka nacionalna in ne lokalna radijska postaja, zato smo (novembra 1991) zaprosili za pet frekvenc – za pet oddajnikov na tistih vrhovih, od koder bi lahko pokrivali večji del Slovenije.” Vsebinska zasnova Radia Ognjišče se je poslušalcem hitro priljubila in mnogi od njih ga velikodušno podpirajo kot Prijatelji Radia Ognjišče (PRO).

Istočasno si je prizadeval tudi za ustanovitev cerkvene televizije pod imenom TV3. Projekt, ki mu je Bole tudi postal direktor, je zašel v težave in po nekaj letih je bil prodan drugim lastnikom.

Bole je član UCIP-a (Union Catholique International de la Presse – Mednarodnega združenja katoliškega tiska) in CERC-a (Conference Europeenne des Radios Chretiennes – Evropskega združenja krščanskih radiev). Leta 1985 ga je papež Janez Pavel II. odlikoval z nazivom monsignor.

Bole je zaradi svojega prizadevanja, da bi Cerkev imela svoje medije in zaradi oznanjevanja v njih postal večkrat tarča napadov in preganjanj socialistične oblasti. Poleg tega, da je bil obsojen zaradi karitativne dejavnosti, je bil obsojen zaradi članka v Ognjišču, a bil na drugi stopnji oproščen. Leta 1960 je bil še kot župnijski upravitelj v Postojni obsojen na zaporno kazen 15 dni, ki jo je prestal v Kopru.

Po demokratizaciji pa je prejel tudi več cerkvenih in družbenih odlikovanj: Slovenska škofovska konferenca mu je podelila Odličje svetega Cirila in Metoda (1993), Občina Koper Nagrado 15. maj (1997), Revija Naša žena priznanje Ljudje odprtih rok (1999), za svoje založniško dejavnost pa je leta 2005 prejel Schwentnerjevo nagrado. 30. oktobra 2013 ga je predsednik republike Boris Pahor odlikoval z redom za zasluge, leta 2018 pa je prejel častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP).

DELA

V prvih letih svojega duhovniškega poslanstva (po letu 1958) je s predavanji sodeloval v raznih katehetskih posvetovanjih. Nekaj člankov je prispeval v Katehetske zbornike. Pozneje pa je napisal nekaj člankov tudi v Novo mladiko, Cerkev v Sedanjem svetu in Družino. Vedno je iskal nove načine za oznanjevanje evangelija, zlasti med mladimi.

Pisma, na katera je odgovarjal v Ognjišču, so zbrana v dve knjigi. Leta 1997 je izšla knjiga Pisma uredniku v visoki nakladi 10.000 izvodov, leta 2002 pa je izšla knjiga Pisma mladih uredniku.

Knjiga o življenju in delu Franca Boleta

Ognjišče je za veliko noč 2020 pripravilo poseben pirh – knjigo o Francu Boletu – ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia …. Pred 55 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil – Farno ognjišče. Sredi februarja 2020 se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo … Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode … Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

SPOMENIK PRED CERKVIJO V KNEŽAKU

Koprski škof Bizjak je v nedeljo, 25. avgusta 2024 v Knežaku (Boletovi rojstni župniji) pred cerkvijo blagoslovil doprsni kip, ki naj nas “kliče k vedno večji zvestobi do Gospoda in do njegove Cerkve”. Kneški župnik Lojze Milharčič je o Boletu povedal: »Bil je drzen in bil je vizionar. Tega včasih manjka. Drznosti se bojimo, vizionarstvo pa je, se mi zdi, obdaritev, poleg osebnega iskanja.« Poudaril je Boletov pomen tudi za župnijo Knežak in širšo skupnost. »Bole je v našem okolju preživel 12 let, preden so šli z družino v Postojno. Se je pa vedno rad vračal in vedno me je spraševal, kako je v Knežaku zadnja leta.«

Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.

več:
S. ČUK. Franc Bole: “Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2022), 91.
na spletni strani Ognjišča:
Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole – oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega
Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta

pripravil Marko Čuk

Vsi smo pomembni

Napisal marko na 9. avgusta 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Za konjička je redil zajce

Neki najstnik se je odločil, da bo za konjička redil zajce. Zato je kupil zajčji par. Del vrta je ogradil z lesenimi koli in v tem ograjenem prostoru so bili zajci. V nekaj mesecih jih je imel veliko, saj so se hitro množili.

Ko jih je šel nekega jutra kot običajno krmit, je zagledal, da jih nekaj skače zunaj ograjenega prostora. Kmalu je odkril, da so zajci pregrizli enega od kolov, da se je prelomil. Odprtina je bila tako velika, da so se zajci lahko sprehajali ven in noter.

Misel

Tistemu najstniku je bil vsak kol pomemben pri postavljanju pregrade, podobno (seveda na višji ravni) je vsak človek pomemben v Božjih očeh.

Vsakega od nas je Bog ustvaril enkratnega in neponovljivega. Vsakdo ima na tem svetu enkratno vlogo, bodisi veliko ali majhno.

Morda je celo tako majhna, da se nam zdi nepomembna, toda gotovo ni nepomembna v Božjih očeh.

Enako pravilo velja na vseh področjih. Če v uri neha delovati kolešček, pa naj bo velik ali majhen, se ura ustavi. Računalnik ne bo več deloval, če se pokvari en sam čip. Zaradi enega samega podrtega kola je cela ograja postala nekoristna.

Vsak od nas je pomemben, podobno kot vsak kol v ograji. Ne recimo: »Naredili bodo tudi brez mene.« Čeprav je naša vloga npr. v župniji še tako majhna, je pomembna. Brez nje bi bila skupnost osiromašena.

Molitev

Gospod Bog,
dobro se zavedamo,
da je zate vsakdo od nas pomemben,
saj smo mojstrovina vsega ustvarjenega.
Ne, poznaš nas, ker ne moreš pozabiti tega,
kar si ustvaril s tako veliko ljubeznijo.
Čeprav nam je težko razumeti,
da je zate vsakdo od nas pomemben, je to res.
Radi bi se tega vedno zavedali
in ti bili hvaležni za ta čudoviti dar,
tako da bi znali sprejeti
poslanstvo in odgovornost,
ki nam ju zaupaš v življenju.
Pomagaj nam,
da se ti bomo vedno iskreno zahvaljevali:
»Gospod, hvala ti za to, kar smo,
in za način, kako smo prav to, kar smo.«

Iskra

Vzemi si za življenjsko pravilo: Majhne stvari so nedvomno zelo pomembne.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 26-28.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

sv. Dominik živi že več kot 800 let

Napisal marko na 8. avgusta 2026. Objavljeno v Priloga, Novice.

»Ob jubileju rojstva svetega Dominika za nebeško kraljestvo bi rad na poseben način izrazil hvaležnost bratom pridigarjem za njihov izreden prispevek k oznanjevanju evangelija s teološkim raziskovanjem skrivnosti vere. Ko je Dominik poslal svoje prve brate na nastajajoče univerze v Evropi, je s tem pokazal, da je življenjskega pomena bodočim pridigarjem dati zdravo in trdno teološko izobrazbo, ki temelji na Svetem pismu in obravnava vprašanja, ki jih postavlja razum ter je pripravljena na urejen in spoštljiv dialog v službi Božjega razodetja v Kristusu,« pravi papež Frančišek v svojem pismu dominikanski družini za 800-letnico smrti sv. Dominika, njenega ustanovitelja. Jasno je videl nalogo “reda pridigarjev”, kakor se uradno imenujejo dominikanci: dobro podkovani v krščanskem nauku oznanjevati čisti evangelij, ki ga morajo tudi živeti. Tako se družita učenost in preprostost.

EVANGELJSKI ČLOVEK

Eden od spisov zgodovine dominikanskega reda predstavi njegovega ustanovitelja sv. Dominika: »Povsod je z besedo in dejanjem nastopal kot evangeljski človek.« Rodil se je okoli leta 1170 v kraju Caleruega v španski pokrajini Kastiliji. Prve korake v svet učenosti je napravil ob stricu duhovniku. Ko se je odločil za duhovniški poklic, se je nanj temeljito pripravljal. Oskrbel si je potrebne knjige. Prav takrat pa je Kastilijo zadela huda lakota. Po učenosti hrepeneči Dominik je dragocene knjige prodal, da je z izkupičkom podpiral stradajoče. Kot duhovnik se je vključil v skupnost, ki je živela po pravilih sv. Avguština, učeni Dominik je posebno rad pridigal. Ko je s svojim škofom potoval v Rim, kjer je želel dobiti od papeža dovoljenje, da bi odšel v misijone, sta se na željo papeža ustavila v južni Franciji, kjer so tedaj z vso silo nastopali oznanjevalci krive vere, ki so tajili temeljne krščanske resnice. Kriva vera se je hitro širila, njeni pripadniki so sami sebe ponosno nazivali čisti (katari). Papež Inocenc lll. je v tiste kraje poslal svoje odposlance z naročilom, naj pridigajo in oznanjajo resnico. Njihovo poslanstvo je bilo neuspešno, ker so nastopali oblastno in ošabno. Dominik se je z njimi srečal junija 1206 in jim predložil svoj načrt za spreobračanje krivovercev: pridiganje evangelija z besedo, pa tudi in predvsem z zgledom apostolskega življenja. Kakor Jezusovi učenci naj bi v majhnih skupinah, brez sredstev in peš, hodili po mestih in vaseh. Dominik sam je tako delal in tako živel. Papež je odobril način misijonskega delovanja, kakor si ga je zamislil Dominik. Kmalu je ostal sam in je vse svoje moči posvetil misijonskemu delu.

V mestu Prouille je leta 1206 uredil pridigarski dom in dom za vzgojo žena, ki so ga po nekaj letih preuredili v ženski samostan dominikank. Dominik je zelo cenil molitev redovnic za uspešno misijonsko delo. Iz tega mesta je hodil v druge kraje, pridigal, učil, razpravljal, prepričeval in bil ob vsakem času vsem na voljo. Da bi si izprosil blagoslova, je veliko molil, tudi del noči. Ostro se je postil, v molitvi in pokori se je pripravljal na vsakdanje delo. čeprav je bila žetev njegovih prizadevanj pičla, ni odnehal, v trdi šoli misijonskega dela se je naučil ceniti vrednost duš in milost Božjo, ki edina daje pridigarjevi besedi prepričevalno moč. Sčasoma se je Dominiku pridružila skupina tovarišev, ki jih je Dominik imenoval “bratje pridigarji”. S svojim zgledom jih je učil, da je pričevanje z življenjem najbolj prepričljivo oznanjevanje.

ROJSTVO DOMINIKANSKEGA REDA

Toulouški škof Fulco je 25. marca 1215 nastavil Dominika in njegove tovariše za škofijske pridigarje: zavračali naj bi krive nauke, poučevali ljudi in vodili vernike. Podaril jim je kapelo sv. Romana, kasneje so ob njej zgradili samostan. Dominik je hotel, da bi njegovi bratje pridigarji postali pravi redovniki z redovnimi pravili, zato je jeseni 1215 spremljal toulouškega škofa v Rim na četrti lateranski koncil, na katerem so se zbrani škofje zavzemali za boljšo izobrazbo duhovnikov in temeljitejšo pridigarsko dejavnost, v Rimu se je prav tedaj mudil sv. Frančišek Asiški, ki je prišel po potrdilo svojega beraškega reda manjših bratov. Dominik se je srečal s papežem Inocencem lll. in mu predstavil svojo zamisel reda pridigarjev. Papež mu je svetoval, naj sprejme pravila kakega že potrjenega reda. Ko se je vrnil v Toulouse, je bratom poročal o pogovorih s papežem, izbrali so pravila sv. Avguština, dopolnjene s pravili za premonstratence. Na začetku leta 1216 je papež Honorij III. v posebnem pismu cerkvenim predstojnikom v Evropi priporočal “red bratov pridigarjev”. Dominikanski red je potrdil 22. decembra 1216. Leta 1217 je Dominik poslal svoje brate v Španijo in Francijo, sam pa se je odpravil v Italijo in ustanavljal nove postojanke. Dominik je svojim bratom namenil delovanje v dušnem pastirstvu, poleg tega pa so se posvečali intenzivnemu študiju, ne le teologije, ampak tudi drugih ved.

Delovali so kot odlični profesorji po evropskih univerzah in tudi sami ustanavljali študijske zavode. Med najbolj znamenitimi dominikanci sta bila bogoslovna učenjaka sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski, utemeljitelj sholastične filozofije. Član Dominikove družine je bil tudi svetniški slikar Fra Angelico, ki je naslikal več prizorov iz življenja ustanovitelja, po Dominikovi zamisli naj bi bil njegov red brez vsake posesti, omejen na samostan in vrt, na delovanje v svojih cerkvah in v pomoč pri dušnem pastirstvu. Pravico do posesti je dal redu papež Martin V. (1417–1431), zato so se mnoge postojanke tega reda oddaljile od prvotne zahteve po uboštvu. Red se je naglo širil. Na čelu vsake redovne postojanke je prior, na čelu reda general, najvišjo avtoriteto pa predstavlja generalni kapitelj – zbor vseh priorjev. Prvi je bil leta 1220, ko je bil Dominik še živ. V njegovem času je imel red osem provinc, v času reformacije so bile zaprte številne postojanke v Nemčiji in na evropskem severu; hud udarec je red doživel za časa cesarja Jožefa II. v Avstriji in med revolucijo v Franciji, zaradi sekularizacije je bilo v 19. stoletju ukinjenih veliko postojank v deželah zahodne Evrope.

Sredi leta 1221 je Dominik, že zelo bolan, prišel v Bologno. Čutil je, da se mu bliža zadnja ura. Svojim redovnim bratom je obljubil, da jim bo po smrti v večjo korist kakor je bil v življenju. Prejel je zakramente za umirajoče in svojo apostolsko dušo izročil Bogu 6. avgusta 1221. Pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je bil takrat v Bologni, kot papež Gregor IX. pa je Dominika razglasil za svetnika trinajst let po njegovi smrti (1234). O njem je dejal: »Poznal sem moža, ki je popolnoma živel po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.« Njegov god je 8. avgusta.

Vodilo dominikanskega reda je: laudare, benedicere, praedicare (slaviti, blagoslavljati, pridigati). Geslo jubileja je PRI MIZI S SVETIM DOMINIKOM. Nanaša se na tabelno podobo sv. Dominika kmalu po njegovi razglasitvi za svetnika (1234). – Dominikanski red je dal Cerkvi štiri papeže, nad 80 kardinalov ter okrog 250 svetnikov in blaženih. Med najvidnejšimi so poleg ustanovitelja sv. Dominika že omenjena sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski ter prvi Dominikov naslednik sv. Jordan Saški. Danes šteje dominikanski red okoli 5.500 članov v 82 državah, od tega skoraj polovico v Evropi. Več kot 2.500 redovnic dominikank v klavzuri (“drugi red”), okrog 24.000 pa je članic “tretjega reda”, dejavnih v dobrodelnosti, v vzgoji in izobraževanju, oskrbi starejših in v misijonih; okoli 120.000 moških in žensk deluje v dominikanskih laiških skupnostih.

DOMINIKANSKI SAMOSTANI NA SLOVENSKEM

V slovesno praznovanje 800-letnice smrti sv. Dominika se vključuje tudi Cerkev na Slovenskem, še posebej celjska škofija, ker na njenem ozemlju delujejo dominikanci v župnijah Petrovče in Žalec. Od leta 2017 je v Petrovčah, kjer je Škofijsko romarsko Marijino svetišče, tudi samostan dominikank sv. Katarine Sienske. Slovenski dominikanci cerkveno pravno spadajo pod hrvaško dominikansko provinco, v Sloveniji imajo dominikanski vikariat.

Na slovenska tla so prišli sinovi sv. Dominika leta 1220, že pred njegovo smrtjo, in sicer v Breže (Friesach) na Koroškem, na Ptuju pa so se naselili leta 1230. S pomočjo Matilde Ptujske in salzburškega nadškofa Eberharda so zgradili samostan in cerkev Marijinega vnebovzetja. Posvečali so se pridiganju v svoji cerkvi ter pomagali po okoliških župnijah, ukvarjali so se tudi s prepisovanjem starih rokopisov. Samostan se je z donacijami plemičev in bogatih meščanov razvil v umetnostno dragocen kompleks. Pod cesarjem Jožefom II. je bil leta 1785 razpuščen. Leto zatem so ga namenili za vojaško bolnišnico, leta 1928 ga je odkupila mestna občina. Do leta 2012 sta v njem delovala Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož z arheološkim oddelkom in zgodovinski arhiv Ptuj. Leta 1453 je Friderik ll. Celjski, dobrotnik naših redovnih ustanov, ustanovil dominikanski samostan v Novem Kloštru pri Polzeli. Tamkajšnji redovniki so se poleg dušnopastirskega dela ukvarjali s prepisovanjem besedil in zbiranjem knjig. Tudi temu samostanu, ki je preživljal težke čase za časa turških napadov in kmečkih uporov, je zadal smrtni udarec cesar Jožef ll., kulturno blago pa se je razgubilo.

Dominik je ustanovil red tudi za ženske (“drugi red”), ki je kmalu dosegel tako priljubljenost kakor moška veja tega reda. Ženski samostani so bili žarišča molitve in poglobljene duhovnosti. Iz vrst dominikank je izšlo nekaj najodličnejših mistikinj, med katerimi je najbolj znana sv. Katarina Sienska (1347–1380). Dominik je ženske samostane podredil vodstvu moških postojank. Po dominikanskih samostanih so nune gojile glasbo in druge lepe umetnosti, prepisovale in krasile besedila, vezle liturgična oblačila. Posvečale so se tudi vzgoji in izobraževanju (plemiških) deklet. Ženski samostani so bili skoraj edini kraji, kjer je ženska mladina mogla doseči izobrazbo.

V začetnem obdobju dominikanskega reda je na slovenskih tleh zraslo več samostanov dominikank; v Studenicah pri Poljčanah (1237), v Velesovem (1238), Marenbergu (Radlje ob Dravi, 1251), okoli leta 1260 pa še v Kopru. Samostan v Studenicah je bil ustanova Zofije Rogaške, v duhovnem pomenu podrejen ptujskim dominikancem. Tudi studeniške dominikanke so se ukvarjale z vsemi tistimi dejavnostmi, ki so bile značilne za njihove samostane: gojile so glasbo, prepisovale rokopise, vezle in poučevale žensko mladino. Samostan je ukinil Jožef II. leta 1782. Samostan v Velesovem je bil prva ženska redovna ustanova na Kranjskem. Ustanovna listina je bila podpisana leta 1238, z njo je ustanova prejela okoli sto kmetij na Gorenjskem. Tudi v Velesovem so, kot v drugih dominikanskih samostanih prevladovale plemkinje, ki so hiši prinesle materialne dobrine.

Ob ukinitvi leta 1782 naj bi samostan imel eno najlepših knjižnic v deželi. Samostan dominikank v Marenbergu sta ustanovila leta 1251 Siegfried Mahrenberški in njegova mati Gizela. Razcvet je doživel med 13. in 15. stoletjem. Zaradi slabega gradbenega stanja so v letih 1649–1666 postavili tako rekoč nov samostan. Samostan je imel pomembno vlogo za nekdanji Mahrenberg in okolico: v njem je bila prva lekarna v Evropi, nune so se posvečale glasbeni, dobrodelni, zdravstveni, izobraževalni in dušnopastirski dejavnosti. Leta 1782 je bil samostan razpuščen, konec 18. stoletja so ga začeli podirati.

POPEVKA O SV. DOMINIKU

Leta 1963 je bila na lestvicah najbolj priljubljenih popevk v mnogih evropskih deželah, v ZDA in Kanadi ter celo v Avstraliji visoko uvrščena pesem DOMINIQUE. Ob spremljavi na kitaro jo je pela mlada belgijska dominikanka Jeannine Deckers, znana kot “pojoča nuna” ali “Sestra Smehljaj” (Soeur Sourire). Slovensko besedilo A. Hribarja ni prevod francoskega izvirnika, ima šest kitic, ki na prisrčen način opeva poslanstvo sv. Dominika, in odpev, ki se glasi: Dominique – nique šel je peš po svetu tem, / ubog in brez vsega, / in prepeval je povsod, / kar učil nas je Gospod, / vedno hvalil je Boga.
Pesem so radi in navdušeno peli tudi naši mladi na svojih srečanjih.

ČUK, Silvester. sv. Dominik živi že 800 let.. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 42-47.

Biti slaven

Napisal marko na 8. avgusta 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

»Kako je, če si slaven?« so nekoč vprašali Walta Disneya.

»Lepo je,« je odvrnil, »ko mi to pomaga, da dobim dobro mesto na stadionu, ko grem na nogometno tekmo. Nikoli mi to ne pomaga, da bi naredil dober film ali da bi mi uspel dober udarec pri golfu. Prav tako mi ne pomaga, da bi me hčerka bolj ubogala. Zdi se tudi, da ne pomaga, da bi moj pes imel manj bolh. In če slava ne prinese prednosti niti pri bolhah, potem, tako se zdi, ne pomaga dosti biti slaven.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V dolgih nočeh brez spanja se oglasi pekoča vest: “Le zakaj sem to storila?” Oh, ko bi imela možnost to popraviti!

Napisal marko na 6. avgusta 2026. Objavljeno v Pismo meseca, Novice.

V Ognjišču sem prebrala pismo žene, ki je naredila splav. Ob tem sem svoja razmišljanja strnila na papir takole:

Morda se nikoli v življenju ne bova srečali, a tok najinih misli se mnogokrat ustavi in dotakne otroka, ki sva mu prekinili življenje in mu nisva dali priložnosti, da bi ugledal luč tega sveta.

Ne bom se ustavljala ob razlogih za to odločitev, vem, da so različni, kot se razlikujejo življenjske okoliščine vsake izmed nas. A nekaj nam je vsem takim ženam skupno: za ta korak smo se odločile v neizrekljivi stiski in nemoči tistega trenutka. To je stanje duha: samo duša, ki je v sebi globoko zmedena, lahko umori življenje v sebi.

In potem neznanska žalost in obup, v dolgih nočeh brez spanja se oglasi pekoča vest: “Le zakaj sem to storila?” Oh, ko bi imela možnost to popraviti; oh, da mi je dano zavrteti čas nazaj; utopična misel, da bi se vsaj v zadnjem trenutku premislila in rekla ›da‹ življenju. In očitki možu, da mi ni stal ob strani ali me je zapustil, zamera do Boga, ker je dopustil, da sem se tako odločila, ker me ni očuval, …

Draga žena, padli sva, globoko padli. Zlo je bilo močnejše in naju je premagalo, izgubili sva človeško dostojanstvo in se znašli na življenjskem dnu, v peklu. Oče zla je dosegel svoje: resnični in končni padec je takrat, ko ne le trpiš za posledicami strašnega greha, ampak izgubiš tudi zaupanje in nimaš nobenega upanja, da bo kdaj bolje. Človek, ki je po svoji krivdi popolnoma odtrgan od Božje ljubezni, morda še veruje, da mu je Bog odpustil, a sam sebi ne more odpustiti.

Poznam stanje, ko je duša žalostna do smrti in ni nikjer utehe, samo grozna bol in zapuščenost. Tako sem živela vrsto let.

Po milosti Božji sem srečala dobre ljudi, ki so mi pomagali. To želim tudi jaz tebi in ti pokazati pot osvoboditve in notranjega ozdravljenja.

To je strma in ozka pot, pot ponižnosti in zaupanja v Božje Usmiljenje, pot, ki nam jo je pokazal naš Gospod Jezus Kristus.

Ne vem, če si verna ali ne. Ne išči pomoči pri bioenergetikih in raznih šarlatanih, ki ti zagotavljajo: “Jaz te bom pozdravil!” Ali pa kličejo na pomoč ne vem kakšne duhove. Tudi jaz sem jim nasedla, a bolečina in depresija je kljub začetnemu izboljšanju postajala hujša in globlja.

Verjemi mi: ozdravi te lahko samo Stvarnik, ki te je ustvaril in se nam je razodel po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Iz svoje osebne izkušnje ti svetujem:

Najprej opravi dobro spoved, če jo še nisi, spovej se grehov in obudi iskreno kesanje.
Otroku daj ime in ga krsti s krstom želja: (ime otroka), jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Otroka izroči v Božje roke, to naredi pri sv. maši:

na začetku sv. maše obudi kesanje in prosi otroka (imenuj ga po imenu), naj ti odpusti,
pri darovanju položi otroka na oltar, daruj ga Bogu,
po povzdigovanju prosi Jezusa, da sprejme otroka in reci: (ime otroka) pojdi k Bogu, izročam te v Božje roke,
po obhajilu se zahvali Bogu, ker je otroka sprejel.

Ne izgubi upanja, bodi vztrajna, ko boš stopila na pot spreobrnjenja, bodo nastopile mnoge težave; zlasti je pomembno prekiniti tok negativnih misli. Dobro preišči, od kod prihajajo te misli, ki te obsojajo in rušijo tvoje zaupanje v Božjo Ljubezen. Napada te Tožnik, začetnik zla, ki te posebej sedaj, ko si na poti duhovnega ozdravljenja, hoče oropati zaupanja v Božje Usmiljenje in odpuščanje.

Greh je pustil na tvoji duši rano: tam, kjer smo ranjeni, pa smo odprti za zlo, ki ima prosto pot do naše duše.

Zato je pomembno, da se z vso voljo obrneš k Jezusu in moliš: Odpovedujem se negativnim mislim, nezaupanju v Tvoje usmiljenje, VERUJEM V ODPUŠČANJE GREHOV … Jezus, ti si Gospodar mojega življenja in mojih misli, … Jezus, prosim, napolni me s svojo ljubeznijo, z zaupanjem, odpuščanjem, ozdravi me.

Ko je zelo hudo, ko niti moliti ne moreš več, ponižno in iz vsega srca prosi: JEZUS, USMILI SE ME. Tako moli še posebej ob 15. uri, ki je ura Jezusove smrti na križu. Takrat je bilo izlito Usmiljenje na vso zemljo. Zaupanje v Božje Usmiljenje je velik dar za vse ljudi, tudi zate.

Zateci se k Jezusu, ki je nedolžen za nas prestal najhujše trpljenje in pozna vse muke zapuščenosti, duševne in telesne bolečine. On te pozna in si neizmerno želi, da prideš k Njemu, žeja ga po tebi; še posebej takrat, ko si najbolj na tleh, ko človeško gledano ne moreš več živeti, takrat si mu najbližja. Sprejmi svoj križ, izroči mu svojo nemoč, bedo, strah, trpljenje, grešnost …, bodi kot majhen otrok, ki v svoji nemoči steguje roke k staršem, ti jih steguj k Jezusu. Odpovej se svoji slabotni volji in vstopi v Božjo voljo; v svoji nemoči dovoli, da Bog naredi iz tebe novo stvar, glej na Boga in ne na svojo grešnost. Bodi potrpežljiva in vztrajna; pri duhovnem boju so vzponi in padci, pomembno pa je, da ne obležiš na tleh, ampak vstaneš in greš naprej. Sama se včasih mučim v kakšni preizkušnji dolge mesece, potem pa, ko najmanj pričakujem, pride razsvetljenje in pomoč.

Prosi Jezusa, da te sprejme v svoje Presveto Srce, tam si varna in ljubljena, puščice zla te ne dosežejo.

Beri Sveto pismo, posebej evangelije. Kot njegovi učenci glej Jezusa in poslušaj, kaj v tistem trenutku govori prav tebi; skrbno prebiraj Lukov in Janezov evangelij. Besedo ali stavek, ki te nagovori, skrbno shrani v svojem srcu in ga večkrat ponovi.

Obudi molitev ljubezni: Jaz sem Božji otrok, mene Bog ljubi, v Božjem naročju sem varna in ljubljena, …

Če si po splavu rodila še kakšnega otroka, je ta otrok tudi na neki način ranjen; zanj še posebej z ljubeznijo moli to molitev: Dragi otrok (po imenu), ti si dar Božji, Bog te nam je daroval, Jezus, prosim pozdravi vse rane, ki sem jih povzročila temu otroku; otrok, prosim, odpusti mi, Bog te ljubi in te ne bo nikoli zapustil in tudi jaz te ljubim in te ne bom nikoli zapustila.

Hodi redno k sv. maši in k sv. spovedi, poišči dobrega duhovnika in ga prosi za molitev in duhovno vodstvo.

Če je depresija prehuda in ne moreš moliti, obišči psihiatra in ga prosi za pomoč. Takrat so prizadeti tvoji možgani in potrebuješ zdravila. Ob tem pa ne izgubi zaupanja v Božjo pomoč, zdravniki in zdravila so od Boga, zahvali se zanje in ko boš duhovno spet močna, moli naprej.

Svoj padec sprejmi kot izziv, to neizmerno trpljenje te je omehčalo in te osvobodilo napuha, obsojanja, dvoličnosti, … Tvoje srce bo ostalo ranjeno vse življenje, a verjemi mi – lažje boš živela; naj iz te rane, kot iz Jezusove, pritečeta ljubezen in usmiljenje do bližnjih in pomoči potrebnih.

Zahvaljuj se za to, vrnjeno ti je dostojanstvo, stopi na pot ponižnosti in svetosti.

Velikokrat sem bila žalostna, ko sem razmišljala, koliko ljubezni podarim svojim otrokom, temu otroku pa je ne morem nič podariti. Pri molitvi rožnega venca sem nekega dne dobila odgovor: “Dokler si na zemlji, ni prepozno! Vso ljubezen, ki jo boš tu na zemlji darovala ubogim, še posebej otrokom, boš prinesla v večnosti pred svojega otroka!” Hvala, ljubi Jezus in Marija.

Draga žena, s tabo sem prehodila svojo pot, zame so molili dobri ljudje, tako tudi jaz vsak dan molim zate.

Mateja

Tokrat je Pismo meseca precej drugačno kot običajno. Nanj ne bo odgovarjal ‘oče urednik’, ampak naša bralka, mati, ki otroka ni rodila, mati, ki je naredila splav. Ne bi mogli najti bolj primerne osebe. Žena, ki govori iz svojih izkušenj. Letos obhajamo leto Božjega usmiljenja. Papež je za to leto dal vsem duhovnikom dovoljenje, da odvežejo od težkega greha splava, od greha, ki je sicer pridržan določenim spovednikom. Bog daj, da bi to pismo zmanjšalo krvavo število splavov v Sloveniji.

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2016) 08, str. 6

Prostovoljka

Napisal marko na 6. avgusta 2026. Objavljeno v zgodbe, Novice.

Prebudim se v jutro, sveže od nočnega naliva, zeleno od pomladi in mladega življenja. Zagledam se v dolino pod sabo. Na cesti globoko pod hišo je živahno, polnijo jo avtomobili, tovornjaki, avtobusi. Mimo okna zapelje kombi, poln otroških glav. Vsi nekam hitijo. Življenje teče in ljudje z njim.

Tudi jaz sem tekla. Vlak je zapiskal. Njegov glas je bil prodoren, tak, ki para uho. Odpravnik je stal na postaji z zeleno tablico, dvignjeno visoko nad glavo. Tekla sem, napenjala vse sile, od napora mi skoraj bo počilo srce. Nič ni pomagalo, bila sem prepozna, vlak se je premaknil. Kam sem se nameravala odpeljati? Kam naj bi za božjo voljo šla? Nikakor se nisem mogla spomniti. Aha, me je prešinilo, ko mi je svetloba zbistrila um, sanjala sem.

V resničnem svetu pa mi ni treba teči, nikamor se mi ne mudi. Nobene škode ne bo, če vlak odpelje brez mene. Ali pač. Življenje brez naglice, obveznosti in andrenalina ni to, o čemer sanja mlado dekle.

Ne moreš štiriindvajset ur na dan pisati prošenj, sploh pa ne takih, na katere ne prejmeš odgovora. Kdo dandanes sploh še odgovarja na prošnje za delo? Pa bi morali, k temu jih sili zakon!

Tudi brati ne moreš vsak dan od jutra do večera. Včasih sem to res počela, toda sedaj me ne pritegne več. V knjigah se vedno nekaj dogaja. Preveč dogajanja, v katerega nisem vpeta, preveč opazovanja le od zunaj in na drugi strani preveč sedenja, brezciljnega tavanja.

Mogoče bi res morala na vlak ali celo na letalo, na nekaj, kar vozi na velike razdalje. Od nedela do zaposlitve je namreč veliko kilometrov.

V mislih imam zaposlitev s čemer koli, ne nujno tako, da z njo zaslužiš. Delo, ki je vredno več kot denar. Prostovoljno delo. Že lep čas na ta način pomagam otrokom z učnimi težavami, sedaj pa potrebujem veliko spremembo. Novo okolje, nove ljudi, nove izzive. Tujina! To je to. S pomočjo spleta je pot do tega otročje lahka. Dva, tri dni surfanja po netu in odločitev je padla: ekološka kmetija na Finskem. Tam se poleti zbirajo mladi prostovoljci iz različnih držav. Mama me spomni, da nisem imela ne z zemljo niti z živalmi nikoli opravka. To je dobrohotno opozorilo, sicer pa mi nove izkušnje ne brani.

Slovo je kljub temu zaznamovano z žalostjo.

»Ah, kaj bi,« skušam delovati spodbudno. »Včasih so se matere poslavljale od otrok brez upanja, da se bodo še kdaj videli, in telefonov in Skypa tudi ni bilo.«

Ker je to ni potolažilo, sem ji omenila Aleksandrinke in otroke, ki so jih pustile doma. o je bila njena priljubljena tema.

Ne bi smela omenjati otrok, sploh pa ne na dan slovesa. Odkar se je upokojila, jo je obsedla misel na vnuke, kot da bi samo ti lahko izpolnili čas, ki ji je kar naenkrat ostajal. Aleksandrinke in vnuki gor ali dol, mama je še enkrat dokazala, da je čisto prava mama, taka, ki razume.

»Kadar koli se lahko vrneš domov,« je rekla s solznimi očmi.

S to popotnico bi lahko šla na konec sveta.

»Hvala, mama.«

Zaenkrat bo dovolj do Finske. Tu je vse drugače: pokrajina, ljudje, navade in zame seveda tudi delo. Svetlobe, ki jo imam sicer tako rada, je preveč. Mislim takrat, ko je čas za spanje.

Gospodar je razumevajoč, predan delu in naravi, ne pa stremljenju za dobičkom. Tako nimam nikoli občutka, da nas izkorišča. Odkar sem mu povedala, da rada berem Paasilinna, je z mano še bolj prijazen. Ve tudi, da sem že slišala za Kalevalo. Drugi so, preden so prišli na Finsko, zbirali o njej faktografske podatke, meni pa je bila literatura nekako položena v zibelko. Kaže da sva si v tem z gospodarjem blizu in večkrat kaj rečeva na to temo. Ja, Aarne, kot mu je ime, ni samo kmet.

Znašla sem se v pisani druščini. Ne le, da prihajamo iz različnih držav, tudi po navadah, vzdržljivosti, delavnosti, spretnosti in značaju smo si različni. Fiona je zgovorna in radoživa Irka. Ob njej še Roberto, gostobeseden kot vsi Italijani, težko pride do besede. Kar drugi dosežemo z vzdržljivostjo, uspe njemu s spretnostjo. Domačini, se pravi Finci, so resni in odgovorni. Charlotte, ki prihaja iz Francije, je prava lepotica, a tako kot mi vsi, pridno brklja po zemlji. Mene od nenehnega sklanjanja na njivi boli hrbet. To zamolčim, ko z mamo ‘skypava’. Minilo bo. Ostale pa bodo bogate izkušnje, nova prijateljstva in delovne navade.

Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 92.

Naše Prekmurje

Napisal marko na 6. avgusta 2026. Objavljeno v Priloga, Novice.

7. avgusta 1919 je vojaška oblast upravljanje Prekmurja predala civilni oblasti. Po 900 letih je bila pokrajina Prekmurje spet združeno z matično domovino. V Beltincih se je na ljudskem zborovanju zbralo več kot 20.000 ljudi in plebiscitarno podprlo priključitev Prekmurja matici. V spomin na ta dogodek je od leta 2006 v Sloveniji državni praznik.

Leta 1999, ob 80. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, je pri Pomurski založbi izšla knjiga Naše Prekmurje, v kateri je zbrano vse, kar je o Prekmurju pisal dr. Matija Slavič, ki je najbolj zaslužen za to, da je do te združitve prišlo. »Kot dober poznavalec prekmurske preteklosti in sočasnih razmer,« beremo na zavihku ovitka, »je Slavič vsa svoja prizadevanja za priključitev prekmurskih Slovencev matični domovini postavil na temeljne kamne vsake narodnosti: strnjena naseljenost, avtohtonost, svoj jezik kot osnova kulturnega razvoja in narodne zavesti. Slavič je vsa svoja dokazovanja in utemeljevanja oprl na te temelje narodnosti Slovencev med Muro in Rabo in uspel – člani antantne mirovne konference so poleti 1919 Prekmurje prisodili Sloveniji v okviru na novo nastale Države SHS, kasneje Jugoslavije. Dne 12. avgusta 1919 so ga zasedle jugoslovanske čete.« Slavičeve zapise, raztresene po zbornikih, revijah in časopisih je zbral, uredil in Slavičev boj za Prekmurje predstavil arhivar in zgodovinar Viktor Vrbnjak.

PARIŠKA MIROVNA KONFERENCA

V svoji predstavitvi življenja in dela Matija Slaviča je Viktor Vrbnjak precej prostora odmeril njegovemu boju za Prekmurje na pariški mirovni konferenci, ki se je pričela januarja 1919. Po pravilniku so bili navzoči predstavniki zmagovitih sil (antante) in pridružene članice. Vsaka država je imela določeno število delegatov, ki so zastopali njene koristi. Zastopniki ‘malih’ držav so imeli pravico prisostvovati skupnim sejam, pri odločanju pa niso imele enakopravnega glasu. Delegacijo Kraljevine SHS, ki je do maja 1919 nastopala kot delegacija Kraljevine Srbije, je decembra 1918 imenovala beograjska vlada Stojana Protića. V Pariz je prišla 5. januarja 1919. Sestavljalo jo je sedem pravih delegatov, od katerih so bili štirje pooblaščeni in so sodelovali na plenarnih sejah; med temi je bil Slovenec Ivan Žolger. Najvažnejša je bila politična delegacija, nižji telesi sta bili sekretariat in sekcije. Za nas je bila pomembna etnografsko-zgodovinska sekcija, v kateri sta delovala tudi cerkveni zgodovinar dr. Franc Kovačič ter prevajalec Svetega pisma in profesor dr. Matija Slavič. Mariborski Narodni svet za slovensko Štajersko s pododsekom za Prekmurje je Kovačiču poveril referat za meje na slovenskem Štajerskem, Slaviču pa za meje v Prekmurju. Oba sta bila dobro pripravljena, ker sta stanje poznala. Ko je Matija Slavič dobil ta mandat, je v začetku septembra 1918 prepotoval Prekmurje do sedanje državne meje na severu ter obiskal skoraj vse narodno čuteče duhovnike. »Najbolj pa smo Jugoslavijo z združenimi Slovenci ustanavljali v Beltincih pri župniku Štefanu Kuharju in v Bogojini pri župniku Ivanu Baši.« Bila sta najboljša Slavičeva informatorja o Prekmurju v odločilnem trenutku priključevanja te dežele v širši slovenski narodni prostor. Narodna vlada v Ljubljani je januarja 1919 obravnavala položaj v Prekmurju in spoznavala prav na podlagi Slavičevega referata. Slavič je pripravil memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija v Parizu prvič javno zahtevala priključitev celotnega slovenskega ozemlja med Muro in Rabo k jugoslovanski državi. Predstavniki ‘velikih’ so dobili v roke zanesljivo informacijo tako o narodni opredelitvi kakor tudi o slovenskih imenih, ki so jih Madžari pogosto spreminjali. Naša delegacija je imela že od srede februarja 1919 gradivo za obravnavo Prekmurja pripravljeno. Zahtevala je Prekmurje s porabskimi Slovenci do Monoštra. Utemeljitev te zahteve je napisal Slavič, ki se je skliceval na obstoječe jezikovno stanje. Mariborski Narodni svet je že proti koncu leta 1918 razmišljal, da bi z generalom Maistrom zasedel Prekmurje, toda Narodna vlada v Ljubljani tega ni podpirala. Prekmurska slovenska navdušenca Ivan Jerič in Štefan Kuhar sta po Cankarjevem pogrebu decembra 1918 obiskala vlado in vojaško poveljstvo v Ljubljani z željo, da bi Prekmurje kmalu zasedli. Dobila sta vtis, da tam sploh niso vedeli, kje je Prekmurje!

Vrhovni svet mirovne konference je 9. julija 1919 sprejel sedanje meje v Prekmurju ob razvodnici med Rabo in Muro. Na seji jugoslovanske delegacije v Parizu 16. julija 1919 so sklenili poslati predsedniku konference Francozu Clemenceauju zahtevek, da jugoslovanska vojska zasede Prekmurje, kar je Vrhovni svet 1. avgusta odobril in 12. avgusta so jugoslovanske čete brez bojev zasedle Prekmurje in 17. avgusta so uvedli civilno upravo. Osvoboditev Prekmurja 17. avgusta 1919 je pomemben dogodek ne samo za prekmurske Slovence, pač pa za vse združene Slovence. Po tisoč letih je nastopila nova oblast, ki je prekmurskega človeka pustila v miru vsaj v domači besedi. Za besedo prekmurska svoboda se skrivajo številni možje naše preteklosti, ki so z ohranjanjem in negovanjem domače besede v govoru in pismu budili ljudstvo k zavednemu slovenstvu.

MATIJA SLAVIČ: PREKMURJE JE SLOVENSKO

Matija Slavič je kot izvedenec za Prekmurje za mirovno konferenco v Parizu napisal posebno razpravo v francoščini, s katero je prepričljivo in z obilnim dokumentarnim gradivom dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k Jugoslaviji. Velikega pomena je bila barvna Etnografska karta Prekmurja, ki nazorno prikazuje naseljenost Slovencev med Muro in Rabo po podatkih ljudskega štetja v letu 1890.

(opis dogajanja v Beltincih 17. avgusta 1919)

Slavič jo je dal izdelati in natisniti leta 1919 za člane pariške mirovne konference, za katere je bila tako prepričevalna, da po njej niso več omahovali, kam pripadajo prekmurski Slovenci.

Prvi dokaz je že ime pokrajine. Prekmurje imenujemo del nekdanje jugozahodne Madžarske, ki leži blizu štajerske meje na drugem bregu (prek) Mure, Madžari označujejo to ozemlje z besedo ‘Totsag’, ki pomeni ‘slovenska pokrajina’, kar jasno dokazuje, da je naseljena s Slovenci. S cerkvenega vidika je bilo Prekmurje že združeno z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami (v zagrebški nadškofiji). Prekmurci so potomci Slovencev, ki so se naselili v nekdanjo rimsko provinco Panonijo in iz tega izvira ime ‘panonski Slovenci’. Med letoma 840–874 so bili Panonski Slovenci združeni v samostojni državi – torej so bili Slovenci iz Madžarske in Štajerske že nekdaj združeni. Na delu tega ozemlja danes živijo Slovenci v sklenjeni skupnosti in ohranili so zavest narodne pripadnosti in jezik, v katerem so tudi literarno ustvarjali zlasti v času reformacije in protireformacije, ko je bila prekmurščina, ki je zdaj narečje, v Prekmurju knjižni jezik. Kar zadeva narodnostno podobo Prekmurja, poudarja Slavič, se na uradno madžarsko statistiko ni mogoče zanesti, ker je zelo pristranska. Kot dokaz navaja vas Turnišče, kjer so leta 1881 našteli 998 Slovencev in 43 Madžarov. Po uradni statistiki leta 1910 pa je bilo tam 961 Madžarov in le 261 Slovencev – po župnijski statistiki pa je bilo tam samo 20 Madžarov, Slovenca pa 1202! Verodostojni viri so bili cerkveni šematizmi, ki tudi navajajo, v katerem jeziku se opravlja v cerkvah bogoslužje. Slovensko prekmursko narečje je bilo ukinjeno v šolah in vseh uradih, zavetje je našlo samo v cerkvah. Slavič našteva 19 katoliških in 8 evangeličanskih župnij, ki so obdržale bogoslužje v slovenskem jeziku. »Navedene župnije mejijo ena na drugo tako, da med njimi ni nobenih tujih strnjenih elementov. Zato je njihovo območje nedvomno slovensko.« Uradna statistika je na tem območju zabeležila: 33.263 Madžarov, okoli 10.000 Nemcev ter nekaj Hrvatov, Slovakov, Srbov in Romunov ter 72.287 ‘ostalih’ (Slovencev); skupaj 115.916 prebivalcev, od teh 72.459 Jugoslovanov. »Tudi v pristranski madžarski statistiki vidimo, da so v tej deželi Jugoslovani v veliki večini in da so njihove zahteve o pripojitvi Prekmurja k državi Srbov, Hrvatov in Slovencev povsem utemeljene.« Opozoril je tudi na gospodarski vidik. »Prekmurje tvori geografsko celoto s Štajersko, ki leži na desnem bregu Mure in je gospodarsko navezano na Spodnje Štajersko, ki tudi sama vzdržuje pomembne stike s Prekmurjem. Prekmurski kmetje so izvažali svoje pridelke v Radgono in Ljutomer, ki sta oskrbovala Prekmurje z industrijskimi proizvodi.« Madžarska vlada pa ni dovolila, da bi se Prekmurje gospodarsko razvilo s pomočjo povezav s štajerskimi Slovenci, zato ni zgradila nobenega mostu na območju Prekmurja. Promet je potekal s pomočjo brodov. Kljub temu se je razvilo zelo močno trgovanje med obema bregovoma Mure, kar kaže pomembnost gospodarskih povezav med Prekmurjem in Štajersko.

Svojo predstavitev Prekmurja za pariško mirovno konferenco je Matija Slavič zaključil takole: »Čeprav so bili Prekmurci zatirani v največji možni meri tisoč let, nikoli niso izgubili svoje narodne zavesti. Madžari so jim odvzeli šole in upravo, niso jim pa mogli odvzeti jezika. Ko je ameriški predsednik Wilson razglasil pravico narodov do samoodločbe, so se oglasili prekmurski Slovenci. Madžarom se je to gibanje zdelo nevarno. Sklicali so skupščin v Murski Soboti 20. oktobra 1918 in hoteli dopovedati, ‘da na Madžarskem ni Slovencev, ampak samo Madžari, ki govorijo slovensko’. Slovenci so protestirali in odgovorili: ‘Mi smo Slovenci. Živela Jugoslavija!’ (…) Ko so Madžari predlagali, da bi v Prekmurju ustanovili poseben slovenski okraj, ki bi se imenoval ‘Murska županija’, so posredno sami priznali, da Prekmurje oblikuje posebno celoto, ki ne sodi v okvir madžarskih meja. Prekmurje naj bo v državi, v katero se želi njegovo prebivalstvo vključiti zaradi etnografskih, geografskih, kulturnih in gospodarskih povezav. To željo so najjasneje izrazili v geslu: “Od Monoštra vse do Čentibe za Jugoslavijo!”«

CERKEV V PREKMURJU DO LETA 1918

Kratek pregled zgodovine krščanstva in Cerkve na ozemlju današnjega Prekmurja je za zbornik Škofija Murska Sobota 2006 pripravil Vinko Škafar. Med panonskimi Slovenci sta oznanjala evangelij sveta brata Ciril in Metod, ki sta se leta 869 na poti iz Moravske v Rim ustavila pri knezu Koclju v Blatenskem Kostelu. Pokazala sta mu v slovanskem jeziku spisane bogoslužne knjige, ki jih je knez močno vzljubil. Bratoma je zaupal 50 učencev, da bi jih pripravila za duhovniško službo. Leta 896 so se v Panoniji naselili poganski Madžari. Kralj sv. Štefan (†1037) je na krščanski podlagi uredil svojo državo. Prekmurje je ostalo še dobrih sto let povezano s Slovenci med Muro in Dravo in pripadalo pod salzburško nadškofijo. Za časa kralja Ladislava I. (1077–1095) je bilo Prekmurje cerkvenoupravno razdeljeno: sedanje Dolnje Prekmurje je pripadlo škofiji v Zagrebu (ust. 1094), Gornje pa škofiji v Györu, čeprav bi bili vsi radi pod zagrebško škofijo. V drugi polovici 16. stol. je bilo ozemlje med Muro in Rabo pretežno protestantsko. Za ohranitev in oživitev katoliške vere v celotnem Prekmurju je bila zelo pomembna ustanovitev škofije v Sombotelu leta 1777, v kateri so bili združeni vsi prekmurski katoličani. Po ljudskem štetju leta 1890 je v današnjem Prekmurju živelo 81.816 ljudi, od tega po verski pripadnosti 68 % katoličanov, 30 % evangeličanov, ostali so bili Judje in kalvinci.

Prekmurska Evangeličanska cerkev je bila vezana na Kraljevino Ogrsko, prekmurski katoliški duhovniki pa so zlasti v drugi polovici 19. stol. navezovali s Slovenci na drugem bregu Mure. Med ljudi so širili knjige Družbe sv. Mohorja, ki so ohranjale in krepile njihovo narodno zavest. Da bi ustavile dotok slovenskih knjig, so madžarske oblasti leta 1904 dovolile izdajo katoliških tiskov v prekmurskem jeziku: Kalendar Srca Jezušovoga, mesečnik Marijin list in tednik Novine. Vse tri je urejal Jožef Klekl st., najpomembnejša politična osebnost ‘prevratne’ dobe.

PRIZADEVANJA ZA PREKMURSKO ŠKOFIJO

Jugoslovanska vojska je na pobudo Vrhovnega sveta mirovne konference 12. avgusta 1919 zasedla Prekmurje, sedanje meje pa je začrtal tako imenovani trianonski mir, podpisan 4. junija 1920. S politično mejo pa še ni bila začrtana tudi škofijska meja. Sombotelski škof je hotel, naj Prekmurje vsekakor ostane v sklopu njegove škofije. V začetku februarja 1919 je svojemu zaupniku sporočil, da bo prišel v Prekmurje, “da moji verniki vidijo, kako se nadpastir briga za njihovo usodo”. To škofovo potovanje je bilo bolj politično kot pastoralno, zato se narodno zavedni duhovniki nikjer niso udeležili sprejema in škof je moral svoje potovanje predčasno končati. Konec avgusta 1919 je škof za prekmurske dekanije, ki so jih zasedli Jugoslovani, imenoval dva generalna vikarja. Najbolj znan prekmurski duhovnik je bil tisti čas Jožef Klekl st. in njemu je ljubljanski škof Jeglič v imenu Jugoslovanske škofovske konference 14. aprila 1921 pisal: »Škofje jugoslovanski imamo ob koncu aprila sestanek v Zagrebu … Prosim Vas, sporočite mi mnenje in želje gospodov in ljudstva v Prekmurju. Mogoče je dvoje: a) Prekmurje se združi z lavantinsko škofijo, ako pri vas tako mislite, mogel bi se apostolski upravitelj priporočati lavantinski škof, b) Prekmurje postane lastna škofija. Ker bi bila samo po sebi premajhna, se ji od lavantinske škofije doda Ljutomer in njegova okolica, ki po položaju in značaju gravirata Prekmurju. V tem slučaju bi morali navesti ime enega duhovnika, ki bi bil za upravitelja najbolj sposoben, pa bi ga ljudstvo in duhovniki najbolj radi sprejeli.« Nobeden od duhovnikov te težke in odgovorne naloge ni hotel sprejeti, zato je Klekl predlagal škofu Jegliču, naj Sveti sedež imenuje lavantinskega škofa za prekmurskega administratorja. To se je zgodilo 1. decembra 1923: lavantinski (mariborski) škof Andrej Karlin je postal apostolski administrator Prekmurja. Jožef Sakovič, župnik v Turnišču, eden od možnih kandidatov za prekmurskega škofa, je v pridigi dejal: »Poglejte, kako se je zgodovina obrnila: spet pripadamo tja, kamor smo pripadali pred 1070 leti … Tako je prav. Slovenci potrebujemo slovenskega škofa, katerega razumemo.« Škof Karlin je vernikom Slovenske krajine ‘napisal’ prvo pastirsko pismo v prekmurščini. Na žalost pa je škofijsko vodstvo v Mariboru prehitro, brez postopnosti vsiljevalo knjižni jezik v cerkve in katehezo. Že omenjeni Sakovič se je potožil: »Naše stare pravice v cerkvi in šoli so nam začeli odvzemati. In to, kar je najbolj obžalovanja vredno, tudi cerkvena oblast je uganjala z nami politiko.« Vse bolj glasna je postajala težnja po polni priključitvi Prekmurja mariborski škofiji. To se je uresničilo z odlokom Svete stolice 9. junija 1964. Slovesno pa je bila ta priključitev zaznamovana s proslavo 8. septembra 1964 v Murski Soboti, ko je svojega slovenskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika navdušeno sprejela ogromna množica.

RODILA SE JE ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 podpisal odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh s sedežem v Celju, Murski Soboti in Novem mestu. Kako je prišlo do tega, je ob razglasitvi povedal tedanji ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran. Ob razglasitvi samostojne slovenske države je Katoliška cerkev na Slovenskem obsegala tri škofije: Ljubljano (ustanovljeno 1461), Maribor (1228) in Koper (svoje korenine ima od 6. stol.). Že ob ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference (19. februarja 1993) je bila izražena misel o preureditvi cerkvene pokrajine, kar je podprl tudi Sveti sedež. Ustanovljena je bila komisija, ki je začela zbirati gradivo in razmišljati o možnostih in načinih urejanja te pomembne naloge. Nazadnje je dozorela odločitev. Slovenska škofovska konferenca je z odlokom nadškofa Franca Rodeta, njenega predsednika, dne 24. aprila 1998 ustanovila medškofijsko posvetovalno komisijo za ustanovitev novih škofij. Njena naloga je bila opredeljena v ustanovnem aktu tako, da prouči vprašanja, koliko, kje in v kakšnih mejah naj bi obstajale nove škofije. Vendar se zamisel še ni uresničila. Leta 2005, ko je na ravni Slovenske škofovske konference ponovno prišlo na površje vprašanje oblikovanja novih škofij na Slovenskem, je pristopila k temu vprašanju vsaka škofija posebej. Mariborska škofija je sprejela sklep, da na njenem ozemlju nastaneta dve novi škofiji s sedežema v Celju in Murski Soboti. Namen ustanovitve novih škofij v ‘majhni’ Sloveniji je: doseči večjo preglednost škofije, omogočiti lažje povezave med župnijami in škofijo, rast zavesti pripadnosti škofiji in bolj neposreden stik škofa z verniki.

Pozabljena in zapostavljena Slovenska krajina s pridruženo Prlekijo (dekanijo Ljutomer) je končno postala samostojna škofija, ‘cerkvena kneževina’. Od mariborske škofije je ‘odščipnila’ 17,4 % njenega ozemlja. Za njenega prvega škofa je bil imenovan in posvečen Marjan Turnšek, ravnatelj Bogoslovnega semenišča v Mariboru. Ob ustanovitvi je imela škofija 120.146 prebivalcev, od katerih je bilo 95.463 katoličanov (79,5 %). V službi Božjega ljudstva je bilo 45 duhovnikov, 11 redovnikov ter 6 redovnic. (V 19. in 20. stoletju je bilo Prekmurje najrodovitnejša slovenska pokrajina po duhovnih poklicih; leta 1935 je bilo iz Prekmurja živečih 90 duhovnikov, 40 bogoslovcev, 74 redovnikov in 273 redovnic!) Škofijo sestavlja 36 župnij, ki so med seboj povezane v treh dekanijah: Lendava, Ljutomer in Murska Sobota. Stolnica v Murski Soboti, ki je dobila sedanjo podobo pred dobrimi sto leti, je posvečena sv. Nikolaju. Glavni zavetnik škofije je slovanski blagovestnik sv. Metod. Škofijsko romarsko svetišče cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču, ki se prvič omenja v listini madžarskega kralja Bele IV. leta 1267. Leta 1915 so ob stari cerkvi zgradili novo, v katero so prenesli vso baročno opremo, ki je dotlej krasila staro cerkev. Cerkvi imata skupno vmesno steno. V tronu velikega oltarja je milostni kip Marije z detetom Jezusom v naročju. Prav ta milostna podoba je cilj romarjev, ki se zgrinjajo k Mariji pod Logom v posebno velikem številu zlasti ob prazniku Marije Vnebovzete.

Iz Letopisa Katoliške cerkve v Sloveniji 2017 povzemam nekaj podatkov iz desetletne zgodovine Škofije Murska Sobota. Škof Turnšek je vzpostavil potrebne strukture za delovanje škofije, imenoval člane Zbora svetovalcev, člane Škofijskega pastoralnega sveta in druge sodelavce. 28. novembra 2009 je papež Benedikt XVI. škofa Marjana Turnška imenoval za nadškofa pomočnika v Mariboru, za njegovega naslednika pa imenoval mariborskega pomožnega škofa Petra Štumpfa, salezijanca, domačina iz Beltinec. Po umestitvi 10. januarja 2010 je škof Štumpf nadaljeval zastavljeno delo v duhu svojega škofovskega gesla S teboj, Mati Marija. Vidnejši dogodki v tem času so bili: ureditev samostana in prihod sester klaris v Turnišče (28. junija 2012), škofijski misijon ob desetletnici škofije (december 2015–avgust 2016). Drugi dogodki so zabeleženi v škofijskem zborniku (koledarju) Stopinje, škofijskem glasilu Poti k Bogu in na škofijski spletni strani. Največji ‘zaklad’ škofije Murska Sobota sta dva svetniška kandidata, Božja služabnika Danijel Halas (1908–1945) in Alojzij Kozar (1910–1999). Za Danijela Halasa, župnika v Veliki Polani, ki je umrl kot mučenec 16. marca 1945, se je postopek začel že leta 2000. Škofijski postopek je bil končan 19. februarja 2014 in se sedaj nadaljuje v Rimu. Postopek za kanonizacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja, župnika v Odrancih in pisatelja, se je po prejemu dovoljenja Kongregacije za zadeve svetnikov s škofovim odlokom začel 29. decembra 2015. Vzornika svetosti naj bosta svetilnika vernikov soboške škofije in naše domovine!

ČUK, Silvester. Naše Prekmurje. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str 50-67.

več o Prekmurju in njegovih narodnih buditeljih … v knjigi:

Zver, Stanislav, Jožef Klekl : prekmurski čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
in knjigi Tebi Slovenska krajina, Ognjišče – SZ, Koper 2019

v reviji Ognjišče:

ČUK, Silvester, Naše Prekmurje (priloga), Ognjišče 08, 2019, str. 58-65
ERJAVEC, Matej, dr. Stanislav Zver (gost meseca) Ognjišče, 07 2019, str.8

Tri pipe

Napisal marko na 6. avgusta 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Na otoku Madagaskar pripovedujejo zgodbo, kako je k poglavarju plemena prišel neki mož ter ga obvestil, da se bo maščeval človeku, ki ga je smrtno užalil. Tako je bil prizadet, da je hotel takoj do njega in ga ubiti.

Poglavar mu je pozorno prisluhnil. Dovolil mu je, da odide in stori, za kar se je odločil, toda poprej naj napolni svojo pipo s tobakom, sede pod sveto drevo v njihovi vasi in jo v miru pokadi.

Mož ga je ubogal, napolnil pipo ter sedel pod drevo, pod katerim so se zbirali plemenski starešine, kadar so se nameravali o čem važnem posvetovati. Uro je trajalo premišljevanje, ki mu ga je predlagal poglavar. Pokadil je pipo, otresel pepel in spravil pipo ter se odpravil nazaj k poglavarju plemena.

Dejal mu je, da se je po treznem premisleku odločil, da se ne spodobi sovražnika ubiti, ker bi to bil zločin, bo pa šel do njega, ga pretepel, da si bo za celo življenje zapomnil, kaj je storil.

Poglavar mu je spet dobrohotno prisluhnil in njegovo odločitev potrdil. Obenem mu je svetoval, naj še enkrat napolni pipo ter jo gre pokadit na isti kraj. Ko bo to storil, naj se vrne in mu sporoči, kako se je odločil.

Tudi tokrat je mož storil, kar mu je bilo naročeno in je sedel eno uro v premišljevanju, ko je počasi kadil. Spet je otresel pepel in očistil pipo ter se vrnil k poglavarju, da bi mu povedal, da je preveč tudi to, da bi svojega sovražnika telesno kaznoval. Šel bo in mu razkril njegovo hudobijo ter ga pred vsemi osramotil.

Kakor prej, mu je modri starec tudi sedaj pazljivo prisluhnil ter mu spet naročil vajo s pipo in tobakom in še to, naj ponovi svoje premišljevanje, kakor je storil že dvakrat.

Že malo naveličan tega prihajanja in odhajanja se je mož, sedaj že tudi precej bolj miren, odpravil k starodavnemu drevesu, sedel k njegovim koreninam ter spremenil tobak in svojo jezo v dim. Ko je pipo spravil, je rekel poglavarju:

»Ko sem še bolj premislil, sem uvidel, da stvari ni mogoče rešiti tako. Šel bom tja, kjer me čaka moj nasprotnik in ga objel. Tako si bom pridobil prijatelja, ki se bo gotovo kesal za to, kar je storil.«

Poglavar mu je daroval tobak, naj ga gresta s prijateljem skupaj pokadit pod drevo Dobrega nasveta, in mu dejal: »Prav to bi moral takoj zahtevati, da narediš, a nisem maral. Treba ti je bilo dati čas, da si to sam odkril.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 73.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sv. Ožbolt, kip farnega zavetnika, ž. c. Šentožbolt, glavni oltar.

sv. Ožbolt (5. avgust)

Napisal marko na 5. avgusta 2026. Objavljeno v Svetniški domovi, Novice.

Sveti Ožbolt (na Koroškem, Štajerskem … Ožbalt – iz nemškega Oswald) je na Slovenskem zelo češčen, o čemer pričuje 20 njemu posvečenih cerkva. Rodil se je okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Ethelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in kraljevič Ožbolt je moral bežati na Škotsko, kjer se je zatekel v varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je v bitki pri Maserfieldu 5. avgusta 642 padel v roke poganskemu kralju, ki ga je v svojem sovraštvu do krščanstva dal strahovito mučiti, nato pa obglaviti. Njegovi zvesti podaniki so njegovo truplo položili v grobnico samostanske cerkve v Bardneyu. Kralja-mučenca je Bog proslavil s številnimi čudeži, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi na evropsko celino, zlasti v dežele Srednje Evrope. Zelo priljubljen je bil med Slovenci severno od Drave. Za svojega zavetnika so si ga izbrali savinjski splavarji, velja pa tudi za priprošnjika za lepo vreme in dobro letino. (sč)

Sv. Ožbo(a)ltu je pri nas posvečenih 22 cerkva: 5 župnijskih in 17 podružničnih. – Polovica jih stoji na ozemlju LJ nadškofije: župnijski sta na Zg. Jezerskem (spodaj) in v Šentožboltu (1), podružnične pa v Gorjah (5) (sv. Ožbalt), na Zg. Jezerskem (6) (sv. Ožbolt – stara cerkev), v Volčjem Potoku (7) (Kamnik), v Čirčah (8) (Kranj), na Ožboltu nad Zmincem (9) (Škofja Loka), v Lužarjih (10) (Vel. Lašče), v Leskovcu (11) (Višnja Gora) in v Lučah (12) (Žalna). – V KP škofiji je edina cerkev sv. Ožbolta v Stržišču pod Črno prstjo (13) (nekdaj vikariat, zdaj p. c., oskrb. iz Podbrda). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c. sv. Ožbolta, kralju in mučencu pa sta posvečeni p. c. v Dragovanji vasi (14) (Dragatuš) in na Javorovici (15) (Šentjernej); p. c. v Budganji vasi (Žužemberk), nekdaj posvečena sv. Ožboltu, ima za zavetnico Marijo Snežno. – V MB nadškofiji so ‘priprošnjiku za lepo vreme’ posvečene tri ž. c.: v Črni na Koroškem (2), na Ptuju (Ptuj – Sv. Ožbalt) (3) in v Sv. Ožbaltu ob Dravi (4); podružnična cerkev pa je na Ožbaltskem vrhu (16) (Sv. Peter na Kronski Gori). – V CE škofiji je pet p. c. sv. Ožbalta, zavetnika splavarjev: Pernovo (17) (Galicija), Pečice (18) (Podsreda), Uniše (19) (Ponikva), Dobje pri Lesičnem (20) (Prevorje) in Cirkovce (Velenje – Sv. Martin). – V MS škofiji nimajo cerkva sv. Ožbolta. (mč)

IME IN GOD

Ime Ožbolt je anglosaškega izvora (zloženka ‘Bog’ in ‘vladati’), značilno je predvsem za Koroško. Pri nas je Ožboltov malo (30), še manj je Ožbaltov (11), poznamo tudi različico Ožbe (52); zadnjih dvajset let pa je postala zelo ‘popularna’ oblika Ožbej (696ꜛ). Godujejo lahko tudi 28. 2. (sv. Ozvald, menih in škof); 5. 8. je v koledarju Oswald, pri nas sv. Ožbalt ali Ožbolt, angleški kralj v 7. stoletju († 642).

Zgornje Jezersko

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 8, str. 115