Avtor: Marko

“Izdelal sem sedemnajst grbov za škofe” 

Ko vzamemo v roke knjigo, si morda rečemo: »Lepa je!«, a si najbrž ne predstavljamo, koliko dela je bilo treba, da je nastal lep izdelek. Med temi, ki »delajo« knjige lepe, je tudi tokratni gost. Olepšal je tudi nekaj kapel in cerkva. Že od otroštva naprej ga je zanimala lepa pisava. Kako se je v njem ostril čut za lepoto in o svojem mnogovrstnem delu je spregovoril ob svojem življenjskem jubileju.

– Odločitev za slikarstvo je najbrž rastla v družini, saj je bil oče slikopleskar …
V osnovni šoli mi je učitelj likovnega pouka svetoval, naj se vpišem v šolo za oblikovanje v Ljubljani. Res sem šel na sprejemne izpite in jih naredil ter potem obiskoval to šolo. 

– Oba starša pa sta lepo risala? 
Imela sta ta talent, a takrat jima ga ni bilo mogoče razviti. Oče se je iz Kanomlje preselil v Vipavo, kjer se je učil za »malarja«, kakor so ta­krat rekli. Naslikal je pa nekaj slik. V Spodnji Idriji je hodil tudi k nekemu rezbarju in se pri njem učil. Tako smo imeli v jaslicah nekaj pastirčkov, ki jih je on izrezljal. V Vipavi je spoznal dekle in se kasneje z njo poročil. 

– Kaj pa vipavsko okolje? V Vipavi je v cerkvi več umetniških del, podobno v Logu pri Vipavi. 
Tudi to je vplivalo name. Pozneje sem ta dela pogosto likovno analiziral in se s tem učil. Gre za klasično slikarstvo. V vipavski cerkvi je vse, od baroka do nazarenstva. Kot strežnik, kakor smo rekli ministrantom, sem vpijal sporočilo teh umetnin. Ne morem mimo vpliva vipavskih duhovnikov. Spominjam se dekana Breitenbergerja. Pripravljal nas je na strežniško službo in nas učil latinskih odgovorov. Še danes jih znam. Spominjam se, kako nam je razlagal in pojasnjeval ta besedila.  
Kot strežnika me je zelo pritegnila lepa tipografija v misalih (mašne knjige). Kot kaže, sem se že takrat okužil z lepoto dvobarvnega tiska (črno, rdeče). Tako sem zgodaj vzpostavil odnos do lepe knjige, s čimer sem se pozneje v življenju veliko ukvarjal.

– Sodelovali ste tudi z vipavskim Malim semeniščem. Ko sem davnega leta 1981 postal urednik srednješolskega glasila Iskre, ste vi izdelali naslovnico za to glasilo. Fotografirali ste semeniški stavbi in potem fotografijo pripravili za naslovnico. Nekateri so dejali, da je to najlepša naslovnica …
Jaz se tega komaj spomnim. Veliko podobnih stvari je bilo. Samo lani sem na primer oblikoval kakšnih trideset knjig. Knjižno oblikovanje je neka stalnica v mojem življenju. Res pa sem sodeloval s semeniščem.

– Sodelovanje je rodilo sliko Kristusa Kralja v kapeli in pozneje še izdelavo križevega pota zanjo. Veljata za vaši pomembni deli? 
Izdelava slike Kristusa Kralja ima daljšo zgodbo. Ko je bil še rektor Alojz Vetrih, sem že naredil nekaj skic. Ko sem mu jih pokazal, mi je skoraj uro govoril, kako bi morala slika izgledati. Jaz sem mu mirno odgovoril, da midva najbrž ne bova našla skupnega jezika in stvar lahko počaka. Tako je tudi bilo. Za njim je vodstvo semenišča prevzel Renato Podbersič. Na to mesto je prišel z novim šolskim letom, septembra 1979, konec novembra pa je bila slika že blagoslovljena. Pustil mi je proste roke in delo je v meni hitro dozorelo. 

– Sledil je križev pot. Nekateri so ga pohvalili kot izredno »pobožen« v najplemenitejšem smislu: osredotoči se namreč na bistveno (ni čete vojakov z orožjem ob Jezusu, ni množice) in da je posrečena združitev dobre likovne govorice in duhovnega sporočila … 
Slika Kristusa Kralja, kateremu je posvečena kapela, je pravzaprav poliptih. Osrednja slika je Kristus Kralj, ob njem so še štiri slike simbolov evangelistov. Ta slika je bila osnova za povabilo h križevemu potu, ki je nastal leto pozneje, 1980. Vsebina vsake postaje je zreducirana na znak. Vse je naslikano zelo asketsko. Iz tega preprostega sporočila pa je vsebina vsake postaje prepoznavna. Poznamo različne križeve pote. Večina tistih, ki jih imamo v naših cerkvah, tudi v Vipavi, so slikani po določenih predlogah. Narejene so profesionalno, a so ilustracije dogodka. Jaz pa sem šel na bistvo sporočila vsake posamezne postaje. Kot sem omenil, sem za križev pot naredil precej študij in ima dogajanje iz postaje v postajo določen likovni ritem, ki je premišljeno oblikovno postavljen. 
Štiri postaje križevega pota v Malem semenišču v Vipavi.

– Ko govoriva o večjih sakralnih delih, morava omeniti tudi fresko v stolnici v Beogradu, ki sta jo naredila skupaj s slikarjem Lojzetom Čemažarjem. 
Slikala sva leta 1988. 

– Zadnje leto, da sta tam lahko še varno bivala in delala? 
Sem pa bil še poleti 1990 na likovni koloniji v Sopočanih, v Srbiji. Načrtovali so razstavo za 29. november, takratni državni praznik, pa do nje ni več prišlo …
Da se vrnem k freski. France Kvaternik je bil arhitekt prenove cerkve. On je predlagal, da bi z Lojzetom delala to fresko. Doma sva naredila skice na kartonu v naravni velikosti. Potem sva nekaj več kot mesec dni v Beogradu slikala fresko v cerkvi, posvečeni Materi Božji. To je bila zanimiva izkušnja. Naročnik je bil takratni beograjski nadškof Franc Perko. 

– Ustvarjala sta dva slikarja: vi in Čemažar. Imata pa vsak svoj slog …
Na tej freski prevladuje Čemažarjev »rokopis«. Osnovno kompozicijo sem v glavnem jaz predlagal, nato sva skupaj delala skice na kartone. Slikala sva po delih, kot gre to pri freski. Prenesla sva figure s kartonov na svež omet, barve sva potem nanašala oba. 

– Sva navedla vsa vaša glavna sakralna dela?
Dodati je treba še triptih v kapeli šempetrske bolnišnice. 

– Kako gledate na sodobno sakralno umetnost? V današnjem času išče vsak slikar svoj slog, pri sakralni umetnosti, ki je v cerkvah, pa je treba upoštevati tradicijo in uveljavljena pravila. 
Seveda so pravila, ki jih je treba upoštevati. Verjetno se vsak avtor do neke mere prilagodi tem zahtevam. Nekateri avtorji skušajo bolj uveljaviti svoj likovni izraz, drugi pa se skušajo bolj približati tem zahtevam. Poznamo različne pristope pri ustvarjanju sakralne umetnosti. 

– Omenili ste že več duhovnikov, s katerimi ste sodelovali. Tudi ko ste delali za semenišče, ste prišli v stik z več duhovniki. Kot kaže, se vam je posebej vtisnil v spomin prof. Otmar Črnilogar. On je tudi strokovno pisal o vašem delu … 
Ob blagoslovu slike Kristusa Kralja je napisal cel esej o njej, ki je objavljen v zborniku o njem. Otmarja sem prvič srečal, ko je prišel za vikarja v Vipavo. Pomagal je dekanu Breitenbergerju. Za Črnilogarjem je prišel za vikarja France Pivk. Pozneje je postal on dekan v Vipavi. Po smrti Breitenbergerja leta 1961 je prišel za župnika Slavko Podobnik. 
Vsi duhovniki, ki so prihajali v Vipavo, so bili več ali manj povezani s semeniščem. Drugi, ki so poučevali v semenišču, so službovali na bližnjih župnijah, na primer prof. France Kralj na Slapu. Tudi z njim sem se precej družil in se pogovarjal. Prof. Mežan in prof. Zupet sta bila duhovna pomočnika v Vipavi. Tako sem bil v stalnem stiku z njimi. Z mnogimi me je povezovala prijateljska vez. Verjetno je to druženje pustilo sledove tudi v moji duhovni rasti.

– Nekateri med njimi so imeli velik čut za umetnost in so bili njeni poznavalci.
To zagotovo. To je bila zelo pozitivna izkušnja v mojem življenju in nanje me vežejo nekatera zelo lepa srečanja. Prof. Kralj je bil dober poznavalec zgodovine. S Pivkom sva se pogovarjala tudi o »temnejši plati« novejše slovenske zgodovine. Zaupal mi je precej stvari, ki jih je moral prestati v svojem življenju. Krivična očetova smrt ga je zaznamovala za celo življenje. Sam je bil priča tistim dogodkom in od njega sem izvedel marsikaj zamolčanega. Po pogovorih z njim sem si lahko ustvaril svoj pogled na zgodovino. 

– Sodelovali ste tudi z Ognjiščem. Izdelali ste nekaj posebnih voščilnic.
Izdelal sem kar nekaj različnih voščilnic. Na kaligrafski (lepopisni) način sem napisal različne citate, ki so se navezovali na veliko noč ali božič. Šlo je za drugačen pristop k oblikovanju voščilnic. Običajno si ljudje pošiljajo kičasta voščila, te pa so bile brez podobe, ampak samo z lepo napisanim sporočilom.  

– S tem sva prešla tudi na posebno področje vašega dela – kaligrafijo (lepopisje). Kako ste se začeli ukvarjati z njo? 
V srednji šoli smo imeli kar štiri leta poseben predmet pisavo. Učili smo se različnih zgodovinskih pisav. Ta predmet je mene naravnost očaral, da sem raziskoval pisave. Dosegel sem, da sem iz te teme celo delal maturo. 
Po šoli za oblikovanje bi v sedanjih časih verjetno pristal na oddelku za oblikovanje na likovni akademiji. Takrat tega oddelka ni bilo. Sem se pa pripravljal, da bi šel študirat oblikovanje na akademijo v Krakov. Navezal sem že stike z njimi, a se je potem izkazalo, da bi moral dobiti štipendijo, da bi lahko šel tja. Ker je bilo to neizvedljivo, sem se vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani.

– Vendar ste končali študij slikarstva, ne oblikovanja.
Da, končal sem slikarstvo. Na tem področju sem potem tudi delal in nekaj dosegel. Pozneje sem študiral tudi grafiko, s katero sem se precej ukvarjal in imam s tega področja tudi dobršen opus del. Po diplomi sem namreč nadaljeval z grafiko pri prof. Marjanu Pogačniku. Najprej sem delal lesorez, nato litografijo. Na prof. Pogačnika imam zelo lepe spomine. Nikoli se nisva pogovarjala o tehnikah. Dejal mi je, da to obvladam, ker sem se naučil že v srednji šoli. Pogovarjala sva se čisto druge stvari. Ko sem odtisnil kakšno grafiko, sva jo dala na tablo in se pogovarjala o njej. Njegov likovni svet je bil popolnoma drugačen od mojega. Znal pa se je približati in zelo diskretno svetovati glede mojega dela. Ni vsiljeval svojih zamisli ali načina dela. Zaradi takega pristopa mi je postal vzor dobrega profesorja. Že takrat sem si dejal: če bom kdaj učil, potem bom tudi jaz delal na ta način: izhajati iz študenta in ga voditi v njegovi zamisli.  

– In ste postali profesor.
Da, in poskušal sem delovati na tak način, kot je delal prof. Pogačnik.

– Poučevali ste ravno pisave. 
Prav zaradi pisav so me povabili na akademijo. Poleg kaligrafije (lepopisja) sem pozneje poučeval še tipografijo. Stalno sem se učil in skupaj s študenti smo napredovali v tej smeri. Predmet tipografija pokriva zelo široko področje dela s črkami, tudi oblikovanje novih črkovnih vrst. Mnogi bralci poznajo na računalnikih različne tipe črk. Vse te črke je moral nekdo oblikovati. S tem smo se precej ukvarjali na akademiji in na raznih tipografskih delavnicah, ki sem jih vodil in jih vodim še danes. V začetku sem samo predeloval obstoječe pisave, ki jim je bilo treba dodati naše znake. Potem se je to razvilo v oblikovanje novih črkovnih vrst.

– Oblikovali ste pisavo, ki se imenuje makalonca?
To je pisava, ki sem jo oblikoval in s katero se ukvarjam že deset let in še več ter jo stalno dograjujem. Osnova so bili napisi, ki jih je izdelal arhitekt Jože Plečnik za naslovne strani pravljic v knjigi Makalonca, ki jih je napisal Fran Saleški Finžgar. Od tod je pisava tudi dobila ime. V tej knjigi obstajajo samo velike tiskane črke. Te črke sem najprej izrisal, potem obdelal v računalniškem programu. Najprej so nastale verzalke, nato sem v istem slogu oblikoval še male črke. Potem sem oblikoval naprej. Naslednja faza je bila cirilica, nato še grški alfabet. Z grško pisavo sem se veliko srečeval v knjigah, ki sem jih oblikoval za založbo Logos. Naredil sem tudi vse znake za staro grščino, kjer imajo izredno veliko različnih naglasnih znamenj. Sledil je še hebrejski alfabet. Ko z izbranimi pisavami oblikujem knjigo, morajo biti različni črkopisi in jeziki harmonično usklajeni. Precej sem se ukvarjal tudi s starimi pisavami, staro cirilico, glagolico in pisavami starih tiskov.

– Poseben izziv je bilo oblikovanje lekcionarjev, to je knjig, iz katerih pri bogoslužju beremo berila in evangelije. 
Gre za posebno področje oblikovanja. Najprej sem izbral primerno tipografijo, klasicistično obliko pisave, ki je zelo čitljiva. Te knjige morajo biti pregledne. Prelom besedila, ki je namenjen glasnemu branju v velikem prostoru, mora biti tudi primerno ritmično razdeljen, vezan na dihanje bralca. Črke morajo biti dovolj velike. V cerkvah je ponekod temneje, nekateri bralci so starejši … Oblikovanje je treba prilagoditi vsem tem razmeram. V teh knjigah je tudi dvobarvni tisk. V rdeči barvi so navodila, v črni pa je besedilo, ki ga beremo na glas. Ko ima določen odlomek krajšo ali daljšo verzijo, sem uporabil različna tipa pisav. Ta pisava v lekcionarjih je zelo podobna tisti v misalih, ki sem jih kot strežnik v otroštvu z zanimanjem ogledoval.   
Naslovnice lekcionarjev so povzete po ilustracijah slikarja Staneta Kregarja. Njegove risbe sem prilagodil in dodal nekatere nove simbole. Podobne simbole sem uporabljal pri oblikovanju župnijskih žigov. 

– Kar samo se sedaj odpira še eno področje vašega dela: oblikovanje grbov škofom in škofijam.
Tega se je v letih kar nekaj nabralo. Izdelal sem sedem grbov za škofije in sedemnajst grbov za škofe. 

– Tudi tukaj ste se morali držati določenih pravil in se najprej z njimi tudi seznaniti?
Prvo naročilo je bil grb za škofa Metoda Piriha leta 1985. Prof. Jožko Šavli mi je povedal, kje dobiti informacije o heraldičnih pravilih. Ta so zelo stroga. Predpisane so barve in vse okrasje, ki sodi zraven. Najprej sem pripravil črno-belo varianto grba in ga nato opremil s predpisanimi barvami. 

– Čeprav slikar, ste se ukvarjali tudi s pripravo za tisk starih knjig. 
Predvsem je šlo za faksimile, največ za dela protestantskih tiskov iz 16. stoletja. Praktično je bilo treba narediti kopijo takratne izdaje. Največji projekt je bila izdaja Dalmatinove Biblije, kjer sem vodil cel proces tega dela. Razdrli so dva izvirnika in preslikali vsako stran posebej. Trije retušerji so te filme retuširali celo poletje. Potem sem jaz na montažni mizi kontroliral vsako stran. Ta Biblija je izšla v omejeni nakladi sto izvodov na ročno izdelanem papirju. Tudi pri drugih faksimiliranih izdajah sem se vedno posvetoval s tiskarji. 
Prvi faksimile so bili Brižinski spomeniki, izdali smo jih v posebni mapi. Priložena jim je bila še obširna študija o njih. Na enak način smo izdali Stiški rokopis. V spremni študiji k temu rokopisu sem jaz predstavil poglavje o pisavi. 

– Sodelujete tudi pri likovni koloniji Umetniki za Karitas?  
Pri tej koloniji sem velikokrat sodeloval. Sicer pri njej sodelujem kot strokovni sodelavec že od začetka in pomagam pri organizaciji tega dogodka. Obenem je to zame priložnost, da se umaknem od računalnika in se vsaj takrat spet posvetim slikanju. 

– Sedaj se največ posvečate knjižnemu oblikovanju?
Najbolj obširen opus je knjižnica KUD-a Logos. V triindvajsetih letih je izšlo že več kot sto osemdeset naslovov. Največ gre za dela s filozofsko vsebino. Veliko je del cerkvenih očetov ter drugih verskih vsebin. Posebna zbirka je poezija. Ta je praviloma dvojezična: na eni strani je izvirnik, na drugi pa prevod. Odlični prevajalci si upajo to narediti, da lahko vsakdo vidi njihovo delo. Dvojezične izdaje smo do sedaj pripravili iz dvajsetih jezikov. Precej besedil je tudi v klasični grščini. Ta so zelo zahtevna za oblikovanje. Gre za vrhunska dela, a nagovarjajo ozek krog bralcev. Priprava teh knjig je izziv, vendar z veseljem to delam. Približno toliko je tudi knjig in katalogov za druge založbe in galerije.

– Precej knjig ste izdali s področja vzhodne Cerkve. 
To so večinoma dela cerkvenih očetov iz časa, ko je bila Cerkev še enotna, kot tudi dela iz poznejših obdobij. Že kot študent sem se srečal z vzhodnim izročilom pri restavriranju fresk po srbskih samostanih. Potem sem to poznavanje poglobil na Atosu, kjer sem mesec dni preživel v tamkajšnjih samostanih in doživel izkušnjo vzhodne duhovnosti pri samem viru, pri meniškem bogoslužju.

OSEBNA IZKAZNICA
Lucijan Bratuš (1949)
je doma iz Vipave. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1973 je končal magistrski študij grafike pri prof. Marjanu Pogačniku. Že v otroštvu ga je prevzela lepota knjig in pisav. Od 1987 do 2015 je bil profesor za kaligrafijo (lepopisje) in tipografijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Poleg slikarstva in grafike se ukvarja tudi z grafičnim oblikovanjem, posebej še z oblikovanjem črkovnih vrst, kaligrafijo in knjižnim oblikovanjem. Ustvaril je tudi nekaj sakralnih del.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 4, 2024, str. 6-11.