Avtor: Marko

obletnica rojstva Rudolfa Maistra

Poleg Franceta Prešerna je Rudolf Maister edini Slovenec, ki je s svojimi dejanji navdihnil slovensko politično elito, da mu posveti lasten državni praznik. General, ki ga največkrat povezujemo z drznim dejanjem prevzema oblasti v Mariboru jeseni 1918, v prelomnem obdobju narodne zgodovine ni bil samo ključna slovenska avtoriteta na vojaškem področju, ampak je s svojimi posegi pomembno vplival tudi na politične odločitve.

Čeprav je bil tudi sam pesnik, pa je s svojim delovanjem pokazal in dokazal, da slovenske narodne zgodovine ne kaže omejevati zgolj na zasluge patriotičnih literatov. Habsburška monarhija, v kateri je začel častniško kariero, je namreč omogočila tudi uveljavitev Slovencev na področjih, ki v mednarodnem merilu tradicionalno veljata za najbolj državotvorna – vojaškem in diplomatsko-političnem. Na obeh se je v kontekstu bojev za razmejitev med avstrijskim nemštvom in slovenstvom preizkusil tudi Maister, a si je v slovenskem zgodovinskem spominu zagotovil prominentno mesto večinoma zaradi vojaških zaslug.

ČASTNIK HABSBURŠKE ARMADE
Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Na podlagi rodoslovnih raziskav, ki se jih je lotil njegov vnuk Borut, je bilo ugotovljeno, da so njegovi predniki sredi 18. stoletja prišli na Ptuj iz osrednjega dela habsburške kronovine Štajerske, ukvarjali pa so se večinoma z lončarsko obrtjo. Tudi generalov oče Franc je bil najprej lončarski pomočnik, po vojaški službi leta 1849 pa je delal v finančni straži. Kot je že v obširnem članku za zadnji biografski zbornik o generalu zapisal Mihael Glavan, je bil Franc Maister vesten uradnik, leta 1864 je bil povišan v finančnega preglednika. Poročil se je s Frančiško Tomšič, hčerjo trebanjskega učitelja in organista, ki je bil tako podjeten, da si je doma uredil gostilno. Franc in Frančiška (med znanci bolj znana kot Franja) sta imela tri sinove, v Kamniku rojeni Rudolf je bil najmlajši.
Rudolf je gimnazijo obiskoval v Kranju in Ljubljani, leta 1892 pa se je vpisal na domobransko kadetno šolo na Dunaju. Končal jo je leta 1894, nakar je služil v domobranskem polku št. 25 v Ljubljani in domobranskem polku št. 4 v Celovcu.
Maistrova rojstna hiša v Kamniku. – Maistrova družina. – Z bratom Ernestom (levo). – Maistrov spomenik v Mariboru.
Kot častnik habsburške armade je bil Maister stacioniran predvsem v Przemyślu, Celju in Mariboru, kjer je bil leta 1916 imenovan za poveljnika domobranskega okrožja. Marca 1917, na vrhuncu spopadov prve svetovne vojne, je bil premeščen iz Maribora v Gradec. Verjetno je k temu botrovala njegova poudarjena narodna drža, saj je v Mariboru redno zahajal v Narodni dom in se družil s slovenskimi politiki. Vplivni poveljnik armadnega poveljstva v Gradcu general Hugo Martiny je osebno zahteval, da je treba Maistru preprečiti vrnitev v Maribor in se zavzel za njegovo premestitev v Ljubljano, Trst ali Dalmacijo. Maister se je v stiski obrnil na voditelja slovenskih parlamentarcev na Dunaju Antona Korošca, ki je ugotovil, da zaplet lahko razreši zgolj podpora cesarja Karla osebno. Po posredovanju z najvišjega mesta se je Maister lahko vrnil v Maribor, kjer je v činu majorja tudi pričakal prevrat.

PREVRAT V MARIBORU
Po družinskem izročilu se je Maister že ob koncu poletja 1918 sestajal s Korošcem, pri čemer sta razpravljala tudi o tem, kako zavarovati slovenske narodne meje. Pogovarjala sta se v sobi, v kateri je imel Maister velik zemljevid, sestavljen iz vojaških kart bodočega jugoslovanskega ozemlja: »Na tej karti sta zarisovala narodnostne meje ter določala razne druge osnove za združitev vseh Jugoslovanov.« Omenjeni zemljevid so pri Maistrovih hranili vse do nacistične okupacije, ko se je pri begu izgubil.
Kot je pred nekaj leti v eni od svojih razprav zapisal Igor Grdina, je postal Maister »pomemben oblikovalec zgodovine nekaj po osmi uri zjutraj 1. novembra 1918«. Pri mariborskem prevratu v Maistrovi režiji je šlo dobesedno za vprašanje ur. Po spominskih podatkih podpolkovnika Franca Cvirna, ki je bil eden ključnih sodelavcev pri njegovem utrjevanju vojaške oblasti, jo je Maister prevzel zgolj z deseterico častnikov in z okoli sto dvajsetimi vojaki. Maister je s svojo mariborsko akcijo znal ujeti zgodovinski trenutek zloma »trdnjavskega trikotnika« Maribor–Celje–Ptuj na Spodnjem Štajerskem. Prevzem poveljstva nad Mariborom je imel tudi pomembne posledice v celotnem okviru preurejanja srednjeevropskih meja ob koncu prve svetovne vojne.

Srbski kraljevi general o Maistru
Maistrova popularnost med Slovenci je hitro naraščala in kmalu presegla tudi slovenske meje. Srbski kraljevi general Krsta Smiljanić, ki je nekaj tednov po ustanovitvi nove države prevzel poveljstvo nad jugoslovanskimi četami v Ljubljani, ga je ob njunem prvem srečanju 23. januarja 1919 izpostavil za zgled. Smiljanić je takrat v govoru na mariborskem kolodvoru odgovoril na Maistrov pozdrav z veliko komplimenti: »Gospod general! V izredno čast si štejem, da imam priliko, Vas spoznati. Ves slovanski jug se ozira s ponosom na generala Maistra. Veseli nas, da imamo na najsevernejši točki naše Jugoslavije moža, ki skupno s svojimi vzornimi častniki in pogumnim moštvom tako krepko in uspešno brani enega najlepših kosov naše slovenske domovine pred grabežljivim sovragom. Bodite uverjeni, da sem pripravljen, žrtvovati vse do zadnje kaplje krvi za Vas, brate Slovence, na meji. Še enkrat ponavljam, da smo na jugu vsi ponosni na Vas, krepka naša predstraža na slovenskem Štajerju.« Po Maistrovi zaslugi je na štajerskem odseku meje pobuda še naprej ostala v slovenskih rokah, kar so gotovo vedeli tudi v srbskih armadnih krogih.

Maistrova novembrska dejanja niso bila že kar vnaprej obsojena na uspeh. Kot beremo v klasični študiji Frana Erjavca, do popolnega prevzema oblasti v Mariboru kljub vsemu ni bilo možno priti kar čez noč: »Poraženi Nemci prvi hip niso imeli poguma, da bi se kakor koli upirali, Slovenci pa ne dovolj moči za vzdrževanje reda, zlasti ker se je bilo tudi številno marksistično delavstvo takoj postavilo na stran nemških nacionalcev.« Z Maistrovim posegom je bila vseeno vsaj za nekaj časa onemogočena intervencija graškega vojaškega poveljstva, ki je v ta namen že določil madžarski polk. To informacijo je dopoldne 1. novembra iz Gradca prinesel državnozborski poslanec Heinrich Wastian in jo predstavil na tajni seji mariborskega občinskega sveta. Zagotovila graške vlade so sicer potolažila občinsko vodstvo, a položaj v mestu je bil po Maistrovem posegu drugačen kot v času Wastianovih pogovorov z deželnimi oblastmi. V Mariboru se je začelo obdobje dvovladja, ko sta si oblast delila nemški magistrat in Maistrova vojska. Poleg tega je moral Maister iz varnostnih razlogov pristati na ustanovitev Schutzwehra, imenovanega tudi »zelena garda«, ki je s finančno podporo občine skrbel za vzdrževanje varnosti in reda.
Maister kot pogajalec s francosko delegacijo aprila 1919. – S sodelavci v Mariboru. – Na položaju topničarjev v Velikovcu.
Po incidentu na dravskem mostu 19. novembra, ko je pod streli gardistov izkrvavel 21-letni slovenski dragonec Franc Vauhnik, je Maister 23. novembra ukazal razorožitev Schutzwehra, nemške častnike pa izgnal. Z razorožitvijo »zelene garde« je bilo omogočeno, da so lahko slovenski uradniki v Mariboru prevzeli glavna predstojništva. Že v naslednjih dneh pa je Maister zasedel še okoli stokilometrsko narodno mejo med Radgono in Dravogradom. Maister je 2. januarja 1919 dokončal svoje prevzemanje oblasti v Mariboru. Skupaj z okrajnim glavarjem Srečkom Lajnšičem je odstavil nemško čutečega župana Johanna Schmidererja, ki je na odstop pristal menda »s solzami v očeh« in posle izročil komisarju Vilku Pfeiferju.

POPULARNI GENERAL MED LJUBLJANO IN MARIBOROM
Znano je, da je Maistrov prvonovembrski prevzem poveljstva v Mariboru potekal brez vednosti Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, ki se je takrat ukvarjala predvsem s koroškim vprašanjem. Pač pa je Maister tesno sodeloval z Narodnim svetom za Štajersko, ki ga je vodil Koroščev strankarski kolega Karel Verstovšek. Tudi Maistrovo imenovanje za generala je bila zasluga tega sveta. Ljubljanska vlada se je s tem imenovanjem seznanila šele 4. novembra 1918. Sicer ga ni preklicala, a iz skopega zapisnika je razvidno, da ta korak ni imel velike podpore. Poverjenik za obrambo Lovro Pogačnik, eden od voditeljev Koroščeve Vseslovenske ljudske stranke, je namreč dobil navodilo, naj »dr. Verstovška primerno pouči«. Vladni poverjenik za obrambo Lovro Pogačnik je Maistru 17. novembra dejal: »Kaj pa vendar delate tam v Mariboru? To so ja operete.« Zgovorno je, da je Maistrovo imenovanje ljubljanska vlada potrdila šele 11. decembra, pa še takrat mu je priznala zgolj naziv polkovnika z naslovom in značajem generalmajorja.

DIPLOMATSKI POGAJALEC
Zlasti avstrijska publicistika je sicer Maistra kasneje obtoževala trdih prijemov pri vzpostavljanju varnosti in reda na območju pod njegovim poveljstvom. Med drugim mu je bil očitan preoster nastop do stavkajočih železničarjev, številni so obsojali tudi njegovo navado, da je po načelu reciprocitete jemal kot garancijo talce. Pogosto pa se mu je pripisovala tudi krivda za v »krvavo nedeljo« (čeprav je bil takrat ponedeljek) preimenovano tragično dogajanje v Mariboru 27. januarja 1919. Vendar so tudi poročila iz ameriških vojaških krogov generalovo odgovornost zanikala, čeprav si je sicer zaradi svojih metod tudi med častniki zmagovalnih držav nakopal precej kritik.
8. februarja 1919 je graška vlada predlagala, naj razmere v okolici Radgone preuči francoska komisija. Sklenjeno je bilo 24-urno premirje. 10. februarja so se v navzočnosti Francozov na Maistrovo pobudo v Mariboru zbrali predstavniki ljubljanske in graške vlade, da bi določili demarkacijsko črto v radgonskem okraju. Graška vlada je nastopala po pooblastilu dunajske, njeno delegacijo pa je vodil deželni glavar Wilhelm Kaan. Na slovenski strani je imel glavno besedo Maister, ki se je izkazal tudi kot odločen diplomatski pogajalec.
Pogajanja so bila zelo napeta, kot izhaja tudi iz Slovenčevega poročila: »Po trije in trije člani konference stoje skupaj in se pogovarjajo tako glasno, da morajo mnogokrat nekatere skupine prekiniti svoje posvetovanje. Najbolj glasen in gostobeseden je dr. W. Kaan.« Glavni kamen spotike je bila posest železnice Špilje–Radgona. Po Mariboru so se med Nemci že širile govorice, da bo demarkacijska črta speljana po Dravi. Med mariborskimi pogajanji so se pokazala ostra nasprotja med nekdanjimi sodržavljani. Anonimni avtor dopisa s Štajerskega je v komentarju prerekanj glede razmejitve citiral v časniku Slovenec tudi domnevno izjavo enega od avstrijskih pogajalcev: »Vi nas hočete iztrebiti, ker imate sedaj vso oblast. A prišel bo čas, ko bomo imeli mi vso oblast in tedaj bomo iztrebili mi vas.«
Slovenski vojaki v Radljah 1919. – Maister s škofom Jeglicem in srbskim generalom Smiljanićem 1920. – Na mrtvaškem odru na Uncu.
Mariborska pogodba je bila podpisana 13. februarja 1919. Na koncu je slovenska stran obdržala Radgono in Špilje, umakniti pa se je morala iz Cmureka in Lučan. Avstrijci so morali zapustiti tudi Straže (Strass), Ernovž in Arnež. Opredeljeni sta bili dve demarkacijski črti: slovenska rdeča in avstrijska modra z vmesnim nevtralnim pasom. Od Radgone je šla slovenska demarkacijska črta do Cmureka, nato ob Muri proti Špiljam, od tam po hribih do Lučan. Nato je črta vodila do gorovja Remšnik, pri čemer sta Sv. Duh na Ostrem vrhu in Kapla pri Arnežu ostala na slovenski strani. Od tam je šla črta prek Visokega Radla in Sv. Jerneja na Soboto, kjer se je navezala na mejo s Koroško. Severno od omenjene demarkacijske črte je ležala nevtralna cona, 7 do 8 km severno pa se je šele začela avstrijska demarkacijska črta: Straden–grad Brunnsee–Lipnica–Ivnik. Nevtralna cona je bila pod upravo okrajnega glavarstva v Radgoni, stražili pa so jo avstrijski orožniki. Avstrijci so lahko zopet postavili svojo orožniško postajo v Apačah, vendar je po paritetnem načelu del orožnikov dodeljevalo tudi mariborsko obmejno poveljstvo. Podobna ureditev je bila v Cmureku, čeprav so lahko tam slovenski stražniki opravljali službo samo na železniški postaji. Promet na progah Špilje–Radgona in Radgona–Gradec je bil za civilni promet prost, transporti čet Kraljevine SHS pa so imeli pravico do vstopa oz. izstopa samo v Špiljah, Radgoni in deloma Cmureku.
Že 8. marca 1919 so Avstrijci Mariborsko pogodbo prekršili. Tarča je bila Sobota, skrajna zahodna točka na štajersko-koroški meji. Udarili so koroški brambovci iz bližnje Etne vasi, ki se jim je pridružilo še nekaj kmetov iz Sobote, nezadovoljnih, ker jim je slovensko orožništvo odvzelo orožje. Sobota je bila zavzeta, a so jo štiri dni kasneje Maistrovi vojaki spet zasedli. Čeprav ni bila odgovorna za napad, se je deželna vlada v Gradcu pri ljubljanski zaradi kršitve Mariborske pogodbe opravičila. Njena pasivna drža je bila takrat verjetno posledica novic o širjenju boljševističnega gibanja na Madžarskem. Po nekaterih podatkih so menda zato takrat v Gradcu celo pretresali možnost, da bi jugoslovanske čete po dogovoru z velesilami preventivno zasedle štajersko prestolnico. Maistru se je sicer zdela takšna intervencija takrat neizvedljiva. Mariborska pogodba, ki jo lahko označimo za zadnji Maistrov uspeh, pa je ohranila svojo veljavo vse do sklenitve miru med Avstrijo in Jugoslavijo v Parizu.

BOJ ZA KOROŠKO
Maistrova velikopotezna zasedba Maribora in narodnostne meje je nedvomno okrepila tudi odločnost slovenskih članov jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Vendar pa vseeno ni bila dovolj, da bi preprečila razpravo med pogajalci o usodi Maribora. Italijanska diplomacija se je namreč močno trudila, da mestu ob Dravi vrne nemški značaj. Dolgo časa je bil v igri celo scenarij o razpisu plebiscita, ki naj bi potekal po koroškem vzoru. 6. avgusta 1919 je avstrijska delegacija v okviru pripomb na osnutek Senžermenske pogodbe naslovila na mirovno konferenco formalni predlog za razpis mariborskega plebiscita. Pobudi so še isti mesec na svoji seji prisluhnili visoki predstavniki velesil, italijanski zunanji minister Tommaso Tittoni je v bistvu nastopal kot avstrijski odvetnik. Vendar je slovenski delegat Ivan Žolger, sicer vrhunski pravnik in nekdanji cesarsko-kraljevi minister, ob podpori francoskih predstavnikov v zadnjem trenutku z argumenti nevtraliziral italijansko podporo Avstrijcem. Maistrov mariborski prevrat je tako dobil tudi diplomatsko potrditev.
Kar zadeva usodo Koroške, pa je pariška mirovna konferenca sprejela sklep, da bo o njeni usodi odločil plebiscit. Na jugoslovanski strani je ta odločitev povzročila veliko zaskrbljenost. Neuspešna diplomatska prizadevanja so poskušali v Beogradu prehiteti z vojaško ofenzivo maja in junija 1919, s čimer naj bi odločevalce v Parizu postavili pred izvršeno dejstvo. Vendar so morale jugoslovanske čete, ki jim koroški brambovci sicer niso bili kos, Celovec kmalu zapustiti.
Med omenjeno jugoslovansko ofenzivo na Koroškem je bil Maister poveljnik labotskega odreda. Za zasluge je bil odlikovan, konec leta 1919 pa je bil sprejet v skupno armado Kraljevine SHS kot divizijski general. Po ofenzivi je prevzel poveljstvo nad jugoslovanskim vojaštvom in orožništvom na vsej koroški črti, kot predsednik konec junija 1919 ustanovljenega Narodnega sveta za Koroško pa je vodil jugoslovanske priprave na plebiscit v coni A. Ker se je Anton Korošec večinoma mudil v Beogradu, je v Ljubljani med plebiscitno kampanjo ključne niti vlekel njegov strankarski kolega in predsednik Deželne vlade za Slovenijo Janko Brejc. Pri tem se je opiral predvsem na Maistra, ki je na Koroškem v svojih rokah združeval tako vojaške kompetence kot tudi velik politični vpliv, ki si ga je prislužil zaradi uspehov na Spodnjem Štajerskem. Vendar se je izkazalo, da to še ni bila tudi garancija za uspeh v plebiscitni kampanji. Sploh so številni Maistru zamerili, češ da je pri upravljanju cone A ravnal s trdo roko. Slovencem prikrito nenaklonjeni, uradno pa nevtralni predsednik medzavezniške plebiscitne komisije Sydney Capel Peck je menil, da je Maistrova uprava pustila slab vtis med tistimi Slovenci, ki niso imeli močnega jugoslovanskega čuta pripadnosti.
Pogreb v Mariboru.
Če je bil Maister pred mirovno konferenco skeptičen glede slovenskih možnosti v primeru plebiscita, pa je v času priprav nanj očitno spremenil stališče. Tako je bil tudi odločno proti nekaterim pobudam, ki so nakazovale možnost kompromisne rešitve razmejitve na Koroškem. To je razvidno iz pogovora, ko se je sredi maja 1920 sestal z regentom Aleksandrom Karađorđevićem. Na avdienci je regent generala povprašal, ali ne bi morda kazalo sprejeti kompromisne ponudbe avstrijskega kanclerja Karla Rennerja o meji po Dravi, ki naj bi jo bil slednji predlagal jugoslovanski strani. Toda Maister je bil proti. Aleksandru je zagotovil, da se bo glasovanje izšlo v korist Kraljevine SHS. Kot razlog svojega prepričanja je navedel poskusni plebiscit, ki ga je ukazal izvesti in naj bi pokazal 90 % večino za Jugoslavijo. Regent je vseeno ostal skeptičen: »Da se ne prevarite.« Maistrov odgovor je bil odločen: »Ne, siguren sem.« Tu se je general motil, a še zdaleč ni bil edini. Jugoslavija je plebiscit izgubila.

PO PLEBISCITU
V plebiscitnem letu je bil Maister imenovan tudi za častnega adjutanta regenta Aleksandra Karađorđevića. Po glasovanju na Koroškem je prevzel mestno komando v Mariboru. Leta 1921 je bil imenovan za sopredsednika jugoslovansko-italijanske razmejitvene komisije.
Maister je bil upokojen jeseni 1923, star komaj 49 let. Čeprav so ga pestile bolezenske težave, so nekateri videli v tej predčasni upokojitvi politično gesto srbskega armadnega vrha, ki je bil skeptičen tudi do drugih častnikov stare monarhije. Očitali so mu celo, da je menda nekoč sedel v nekem beograjskem lokalu v družbi z nekdanjimi avstro-ogrskimi častniki in se z njimi pogovarjal kar v – nemščini. Da z ocenjevanjem generala Maistra, ki so ga v nekem srbskem časopisu imenovali za »avstrijskega intendantskega oficirja«, ni bilo vse v redu, kažejo tudi ugotovitve največjega poznavalca njegovega življenja Bruna Hartmana. General Đura Dokić je namreč leta 1920 zapisal, da zgolj na podlagi Maistrovega dotedanjega vojaškega delovanja ni bilo mogoče oceniti njegove strokovne usposobljenosti za dodeljeni čin. Podobno je menil tudi v oceni naslednje leto, a ga je kljub temu priporočal za napredovanje. Toda namestnik poveljnika IV. armadne oblasti general Petar Pešić je to odločno zavrnil. Pešić je sicer med pariško mirovno konferenco vodil jugoslovansko vojno misijo. Toliko bolj je zato nenavadno, da je pozabil na vse zasluge, ki jih je imel Maister v boju za meje nove države.

MAISTROVO LITERARNO USTVARJANJE
Maister je že kot gimnazijec rad pisal pesmi, literarno se je udejstvoval tudi kasneje, številne njegove pesmi so bile uglasbene. Maistrova prva pesniška zbirka Poezije je izšla leta 1904, druga – Kitica mojih – pa leta 1929. Po ugotovitvah Andreja Missona je Maistrova največkrat uglasbena pesem Rožmarin. Pesniški general je sicer slovel tudi kot velik bibliofil, bogata knjižnica je danes del Univerzitetne knjižnice Maribor.
Zanimivo je, da je celo med plebiscitno kampanjo Maister ohranil veselje do literarnega udejstvovanja – in zanj našel tudi čas. O tem priča med drugim zapis v dnevniku ljubljanskega sodnika Frana Milčinskega, ki ga je v začetku marca 1920 Maister osebno prosil, če lahko kaj napiše za almanah Koroška Vigred, ki ga je izdal Narodni svet za Koroško v Velikovcu. Milčinski je zanj prispeval humoresko Ošpice, Maister pa je v uvodu objavil pesem Vstajenje. V Velikovcu je Maister med plebiscitno kampanjo izdajal tudi tednik Korošec, v katerem je bilo opisano predvsem družbeno življenje koroških Slovencev.

Maister je umrl 26. julija 1934 na Uncu pri Rakeku. V nekrologih so se ga spomnili seveda številni, njegovo ime pa se je ohranilo tudi v mnogih memoarskih zapisih. V številnih slovenskih krajih stojijo njegovi spomeniki. Kot beremo v nedavnem članku Stanislava Kocutarja, je bil leta 1933 sploh prvi v obdobju jugoslovanske države, ki mu je Občina Maribor podelila častno meščanstvo (sledil mu je pet let kasneje Anton Korošec). V mestu ob Dravi je tudi pokopan. Leta 2005 je v spomin nanj Vlada Republike Slovenije 23. november razglasila za državni praznik. 

dr. A. Rahten, Priloga, v: Ognjišče 4 (2024), 42-49.

“Takrat prišel bo oteti me iz trpljenja beli Krist”

»Oče nam je dejal: Ponoči bo prišla štorklja in bo potrkala na okno in nam prinesla še enega majhnega črvička. Bili smo vsi srečni in prav živo se spominjam, kako sva šli z mlajšo sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu.« Tako je o rojstvu Srečka Kosovela v marčevski številki Ognjišča pred petdesetimi leti (1974) povedala njegova sestra Tončka Kosovel Ravbar. Ob 120-letnici rojstva posvečamo prilogo temu izjemnemu pesniku, ki je umrl star komaj 22 let ter za seboj pustil izjemno pesniško zapuščino.

Pesnikova sestra Tončka Kosovel Ravbar ima nekaj povezav tudi z revijo Ognjišče. Poročena je bila z Bojanom Ravbarjem, stricem istoimenskega duhovnika dr. Bojana Ravbarja, danes župnika v Strunjanu, ki je bil eden od ustanoviteljev revije Ognjišče. Sestra Tončka je v nadaljevanju pogovora opisala dogodke ob pesnikovem rojstvu: »Botra je bila iz Trsta, boter pa je bil očetov kolega, učitelj iz Štorij.« Ta je novorojencu tudi dal ime: »Oče mu je mislil dati ime Kvintiljan, ker je bil peti otrok (latinsko pomeni peti quintus), pa je rekel boter: Dajmo mu slovensko ime Srečko! Naj bo Srečko, da bo srečen! Ko je bil Srečko majhen, sva ga z nekaj let mlajšo sestro radi pestovali, najmlajša pa je bila še premajhna, da bi ga smela vzeti v naročje, samo pozibala ga je lahko in mu zapela kakšno pesem.« Takole so se zvrstili Kosovelovi otroci: »Najstarejši od vseh otrok je brat Stano, ki živi v Ljubljani, jaz sem najstarejša od deklet. V družini nas je bilo pet in imeli smo se zelo radi med sabo. Vsi smo bili rojeni v Sežani, kajti tam je bil oče v službi kot šolski voditelj in nadučitelj.«

KOSOVELOV ROD
»Pesnik Krasa« ni bil sin Kraševcev. Kosovelov oče Anton Kosovel (1860–1933) je bil doma iz Črnič na Vipavskem. Na učiteljišču v Kopru je maturiral leta 1881. Opravil je tudi poseben izpit iz nemškega jezika in kmetijstva. Pozneje je sina Srečka in nekatere dečke poučeval nemščino, učence v šoli pa umnega kmetijstva. Ukvarjal se je tudi z glasbo. Študiral je petje, klavir, pevovodstvo in kompozicijo. Kot učitelj je pozneje vodil zbore in otroško petje. Uglasbil je tudi mašo, da so jo peli otroci, ter več drugih skladb, ki pa so večinoma neznane.
Mama Katarina, roj. Stres (1862–1938), je bila rojena v Sužidu pri Kobaridu. V času njenega otroštva je v Kobaridu deloval pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Najbrž je s svojim duhovniškim in domoljubnim delom vplival na mlado Katarino.
Kosovelova hiša v Tomaju. – Strarši Srečka Kosovela (oče Anton, mati Katarina, roj. Stres). – Sestra Tončka z možem Bojanom Ravbarjem. – Srečko Kosovel s sestro Anico.

Iz Sežane se je družina kmalu preselila v Tomaj. »Ko je bil Srečko star približno poldrugo leto, je bil oče premeščen v Pliskovico, in sicer nekako kazensko. Oblasti namreč ni bilo po volji, da je oče v Sežani držal z delavci: bil je po prepričanju, ne po stranki, socialist. V Pliskovici smo ostali tri leta, potem pa smo prišli v Tomaj, kjer je oče ostal do konca in kjer je zgradil to domačijo. Srečko je bil takrat star že dobra štiri leta. Že prej se je kot majhen zagledal v kakšno lepo reč. V Tomaju smo stanovali v šoli in tam smo imeli v kuhinji lepo okno. Srečko je silno rad posedal na njem in gledal dol na gmajno. Bil je zelo ljubek otrok, prijazen, z vsakim je rad govoril. Vsi smo ga imeli radi, saj je vedno znal kaj veselega povedati. Nekateri pišejo o njem, da je bil ne vem kakšno eterično bitje. Kaj še! Čisto navaden človek je bil, kakršni smo vsi drugi. Ko je odrastel, je postal pesnik. Že kot otrok pa je imel čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega. Še če je vzel v naročje muco, je to naredil drugače kot navadno napravijo otroci,« je opisala mladega Srečka sestra Tončka.

Srečko Kosovel – slovenski Tagore
»Kosovel mi je zelo blizu. In mi je vedno bil. Nekoliko pač zato, ker sem po materi tudi sam Kraševec, a še bolj – bi rekel – zaradi nečesa globljega.« Tako je leta 1976 v pogovoru za Ognjišče dejal Vladimir Truhlar, eden v svetu najbolj poznanih slovenskih teologov. Bil je redni profesor duhovne teologije (1956–1975) na papeški gregorijanski univerzi v Rimu. Bil je tudi sam pesnik in izdal več pesniških zbirk ter več teoloških knjig. Obenem je med slovenskimi teologi največ pisal o duhovnih silnicah v delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Po smrti so te njegove spise zbrali v knjigo Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Nad njenim izidom je bila zelo nejevoljna takratna oblast.
Truhlar je v že omenjenem pogovoru dejal, da ga pri Kosovelu zanima predvsem to, o čemer »v našem kulturnem svetu nihče ne spregovori: namreč da je bil Kosovel tagorejevec, nekak učenec Rabindranatha Tagoreja – učenec, ki hoče svojemu mojstru slediti – a učenec je že zadosti zrel, da se zaveda: mojster je Indijec, jaz sem Slovenec; zato moram to, kar pri njem iščem in od njega prejemam, nekako posloveniti.«
Truhlar meni, da to, kar je Kosovela pri Tagoreju posebno zanimalo, niso bili spevi Darovanjke, za katere je prejel Nobelovo nagrado leta 1913, »marveč njegova miselna knjiga Sadhana. Pot k pravemu življenju«. To potem na kratko razloži takole: »Tagorejevo oznanilo v njej je to: človek mora živeti doživljajsko, izkustveno z absolutnim in iz tega zedinjenja graditi, ozdravljati, kar je v kulturi in življenju nasploh bolnega.«

OČETOVO VSESTRANSKO DELO V TOMAJU
V Tomaju so Kosovelovi najprej stanovali v šoli. Družina se je hitro vživela v nov kraj. »Oče Anton je svoje sposobnosti udejanjal na šolskem, kulturnem in gospodarskem življenju kraja. Domačini so mu hvaležno vračali z izrazi spoštovanja in … tudi z darovi, izbranimi kmetijskimi pridelki,« opisuje Kosovelovega očeta zgodovinarka Mira Cencič, rojena v Tomaju, v knjigi Kosovelovi v Tomaju, kjer je zbrala veliko gradiva o družini Kosovel.
Nadučitelj Kosovel je bil v prosvetnem društvu dejaven zlasti na glasbenem področju. Kot pevovodja je bil zelo uspešen in cenjen. Kosovelov oče je bil dober, a zelo strog učitelj. Tudi svojemu sinu Srečku ni prizanašal s strogostjo. »Bil je dosleden in pravičen vzgojitelj, toda zelo strog. Mladino je vsestransko vzgajal. … Tomajskim fantom je ostalo v spominu poslovilno naročilo nadučitelja Kosovela: Fantje, bodite možje in nikomur hlapci,« piše Mira Cencič.

ZVONIM PA NAJBOLJŠE
Kako so se Kosovelovi udomačili v Tomaju, kaže zanimiva prigoda mladega Srečka. Bistri in umirjeni fantje so postali ministranti ali mašni strežniki. »Spomine, s kakšnim veseljem je Srečko opravljal to nalogo, je opisala nekdanja soseda Angela Žiberna. Ko ga je vprašala, kaj je novega, ji je z navdušenjem povedal: Sem prav vesel. Strežem pri maši, nisem še prvi, a prihodnje leto, upam, da bom. Ampak zvonim pa najlepše. Ko prideš drugo leto, me ne boš več poznala, ker bom imel tudi obleko od strežnika.«

PREGANJANJE KOSOVELOVIH
V skoraj idilično vaško življenje je zarezala najprej bližina soške fronte, nato pa italijanska okupacija po prvi svetovni vojni. Seveda je nadučitelj Kosovel kot zaveden Slovenec in kulturni delavec kmalu postal žrtev italijanskih okupacijskih oblasti. Leta 1924 je moral prepustiti vodstvo šole novemu šolskemu upravitelju in se umakniti iz šolskega stanovanja. Najprej je nadučiteljeva družina stanovala privatno, v letih 1924/25 pa so Kosovelovi gradili na koncu vasi na Fabjanovem zemljišču svojo hišo, ki je postala simbol Kosovelove družine. V lastno hišo so se preselili oktobra 1925, a tu je imel Srečko, takrat študent v Ljubljani, dom le za zadnje mesece življenja. Tudi drugi Kosovelovi otroci so študirali, in to vsi v takratni Jugoslaviji. To je družino še bolj zaznamovalo.

VSI SMO ŠTUDIRALI
Takole se spominja Tončka: »Vseh pet nas je študiralo. Oče je skrbel, da smo že v mladosti vsi vzljubili branje. Kot pedagog je tudi vedel, kakšno čtivo naj nam da. Ko smo prebrali, je hotel vedeti, kaj smo od tega pridobili. Lahko rečem, da smo imeli v domači hiši lepo kulturno vzgojo, imeli smo za tiste čase izredno lepo knjižnico, vsa zbrana dela slovenskih pisateljev. Oče je vedno govoril, da ne sme noben postati učitelj, pa se je zgodilo vse narobe. Brat Stano, najstarejši, je končal učiteljišče, a se je potem posvetil časnikarstvu. Napisal je prav lepe stvari in jih objavljal v raznih revijah. Sestra Karmela, pianistka, je tudi nekaj let poučevala na ljubljanskem konservatoriju, sestra Anica pa je bila dolga leta profesorica slovenščine po raznih krajih, nazadnje v Ljubljani.«
»Srečka je imel oče posebno rad, ker je najbolj odgovarjal njegovemu značaju. Poslal ga je na realko z namenom, da bi si izbral kakšen praktičen poklic. Pa ni nič pomagalo – ko je končal realko, je šel na univerzo študirat slavistiko in bi postal profesor, ko ne bi umrl. Vedno ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi z njim pogovarjali, ker je bil zelo duhovit in dovtipen.«

ZAČETEK PESNIKOVANJA
Na vprašanje, kdaj je Srečko začel pesnikovati, je sestra Tončka odgovorila: »Že v zgodnji dobi. Objavljal je v raznih revijah, najprej rokopisnih dijaških listih. Nam svojih pesmi ni pokazal. Tudi brat Stano je pesnikoval, a bil je strašansko strog kritik. Prepričana sem, da mu Srečko prav zaradi tega svojih pesmi ni pokazal.«
Taka zasebnost je bila mogoča pri Kosovelovih: »Veste, mi nismo vsi čepeli v kuhinji, kot je bilo to po kmečkih hišah na Krasu, kajti mi smo imeli še kar lepo stanovanje v šoli. Tako smo lahko pisali v sobi, ne sicer vsak v svoji, vendar v sobi. In tako je Srečko lahko pisal, ko ga nismo videli. Jaz sem nekoliko starejša in sem šla od doma prej v šole, zato nisem bila prav veliko z njim. Ko sem doštudirala, pa sem šla v službo, da sem očetu pomagala študirati mlajša dva, sestro in Srečka.«

PESNIKOVA USODNA BOLEZEN
Tončka se takole spominja Srečkove bolezni: »Februarja leta 1926 je skupaj z drugimi prijatelji šel na literarni večer v Zagorje ob Savi. Ko so se zvečer vračali nazaj v Ljubljano, se je na železniški postaji vnela tako živahna debata, da je vlak odpeljal brez njih. Ker ni imel nobenega znanca, denarja pa tudi ne, da bi šel prenočit v kako gostilno, je ostal čez noč kar na postaji, bil je lahno oblečen in tako se je prehladil. S tisto vročino je potem še nekaj časa hodil okoli, da je njegovo stanje postajalo vedno slabše. Dobil je vnetje sinusov, potem se mu je zdravje nekoliko izboljšalo in je prišel domov na velikonočne počitnice. Doma je potem dva meseca bolehal. Nazadnje je dobil vnetje možganske mrene. Za to bolezen takrat niso imeli učinkovitega zdravila. Oče mu je priskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati. Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl.«

VELIČASTEN POGREB IN STRAH PRED NEREDI
Italijanske okupatorske oblasti so se bale neredov ob pogrebu. Tončka pravi: »Prišli so visokošolci iz Ljubljane in prinesli slovensko trobojnico, ki so jo po pogrebu vrgli na krsto. Italijani so bili zaradi tega strašno jezni, da so hoteli naslednji dan grob odkopati, da bi vzeli slovensko zastavo ven. Pa sem rekla tistim, ki so mi to povedali: Recite tistim, ki imajo te misli, da nimajo nobene pravice, kajti Srečko je bil jugoslovanski državljan!«
»Prav malo prej je zaprosil za jugoslovansko državljanstvo, da se je lahko potegoval za štipendijo. Ne vem, ali je tisto štipendijo dobil, gotovo pa je, da je dobil jugoslovansko državljanstvo. Našega očeta so preganjali, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko. Pri oblasteh so ga tako očrnili fašistični vaški veljaki, da potem, ko je bil upokojen, celi dve leti ni dobil pokojnine.«
Srečkov pogreb je dokaj natančno opisala tudi Mira Cencič. Opis kaže, kako je ta dogodek zaznamoval Kosovelovo družino, Tomaj in okolico vse do kulturne prestolnice Ljubljana. Kosovelovo družino je »zadelo nekaj strašnega. Dobrega pol leta po vselitvi v lastni dom, ki so jim ga pomagali graditi tudi Tomajci, je dne 27. maja zaradi vnetja možganske mrene umrl najmlajši sin Srečko, ki je bil takrat študent v Ljubljani. To je Kosovelovo družino neizmerno potrlo.«
Tončka Kosovel, ko je leta 1974 spregovorila za Ognjišče. – Veliko gradiva je o Kosovelovi družini zbrala Mira Cencič v knjigi Kosovelovi v Tomaju. – Tomajski župnik Albin Kjuder. – Srečko Kosovel na mrtvaškem odru.
»Vest o smrti se je raznesla kot blisk in še tisti večer so pritekla domača kmečka dekleta in mu napravila mrtvaški oder. Spretno so mu spletla sedem velikih svežih vencev in nanesla belega cvetja za njegovo zadnjo pot. Vsa pot od doma do pokopališča je bila posuta s cvetjem in grob je bil ves ovit z belim papirjem ter je imel na dnu samo belo cvetje. Belo oblečena dekleta in dekletca so mu nosile šopke in vence. Štirje sošolci, kmečki fantje, so Srečku izkopali grob, ga odnesli iz domače hiše in ga položili k večnemu počitku, to so bili njegovi sošolci in prijatelji.«
Poljubil je zemljo, preden jo je vrgel v grob
Na pogreb so prihiteli ljudje z vsega Krasa in širše okolice, pa tudi študentje iz Ljubljane, prijatelji in najožji sodelavci. Od njega se je poslovilo več govornikov. Ko so ti »končali, so mu ljudje nametali cvetja skoraj do roba groba. Nato je prišla na vrsto zemljica, ki jo je Srečko tako ljubil, da jo je njegov prijatelj poljubil, preden jo je vrgel v grob.«
»Župnik Albin Kjuder je vodil petje na domu, v cerkvi in na pokopališču. Pokopal ga je domačin, duhovnik Henrik Šonc. Somaševal pa je tudi tomajski kaplan Alojz Žagar. Tako so njegove ostanke blagoslovili trije duhovniki, ki so Srečka imeli radi.«

POSLEDNJE OBHAJILO
Toda ne samo pogreb, tudi Srečkovo umiranje je bilo nekaj posebnega. Najprej je to bilo umiranje komaj dvaindvajsetletnega fanta, mladega pesniškega genija, sina ugledne družine. Kot mlad študent se je Srečko razgledoval po raznih miselnih tokovih in umetnostnih smereh. Tudi novih. Bil je odprt. Bil je, podobno kot oče, socialno čuteč. Bolele so ga krivice, ki so jih trpeli delavci in kmetje. Bolelo ga je zatiranje Slovencev pod Italijo. Še napol otrok je spoznal grozote vojne. Vse to je nosil v sebi, a v sebi je nosil tudi vero v Boga, ki se je na najplemenitejši način pokazala v umiranju mladega pesniškega genija.
Sestra Tončka je na vprašanje, ali je bil Srečko veren, odgovorila: »Seveda, pri nas smo bili vsi versko vzgojeni. S tedanjim tomajskim župnikom Kjudrom je Srečko veliko debatiral tudi o verskih vprašanjih, tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne.«

Poslednje moje obhajilo
»Ena najpomembnejših, temeljnih Kosovelovih pesmi ima naslov Poslednje obhajilo,« pravi Taras Kermauner. Piše, da je »Srečko Kosovel eden največjih slovenskih pesnikov«. V knjigi Poezija slovenskega zahoda namenja Kosovelovi poeziji, posebej religiozni, skoraj tretjino knjige. Žal pesmi Poslednje obhajilo ne najdemo skoraj v nobenih izbranih pesnikovih poezijah, ampak samo v njegovih Zbranih delih. Uredniki očitno niso premogli toliko poguma in poštenosti, da bi jo uvrstili v svoje izbore.
»Poslednje obhajilo je pesnikov testament, ne vem, ali je bilo napisano tik pred smrtjo, ni važno. Pesnik je doživljal svojo smrt, pričakoval jo je, z njo se je notranje ukvarjal, a videl v nji poveličanje.« Kermauner pravi, da je v istem času razmišljal o smrti pesnik Alojz Gradnik in da je obema rešilna pot Kristus. »A Gradnik je temačnejši; poudarek je na trpljenju, medtem ko je poudarek Poslednjega obhajila na svetlobi: na razsvetljenju teme, temnega obraza, na angelovem sijaju, na svetlem dihu stremljenj, na čistosti, na nedolžnosti diha: na belem Kristu.«
»Kosovelova religiozna pesem je odgovor na nihilizem in obup; pesnik je doživljal ne le veliki razpon med obema skrajnostma, ampak boj med njima; do konca se je v njegovih prsih obračunavalo med absolutno vero in spoznanjem nemoči, nezmožnosti, nihilizma. … Prav ta boj … daje pesnikovemu – človekovemu – prizadevanju še poseben pomen in težo.«

BELI KRIST
Ko bo razbit že moj obraz
in moja roka brez moči
in moje srce brez krvi –
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi ščit,
ko bom že skoro ubit

in ležal bom pred vami sam,
obkrožil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz,
in srce moje trudno, ubito
umrlo rado bi, da se spočije,
kot je Njegov ukaz,

tedaj bo svetli duh stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponižanj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu čist
in kot borilec moram umreti;
in takrat prišel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.

Mira Cencič v svoji knjigi navede besede takratnega tomajskega župnika Albina Kjudra. Tudi nanj je Srečkovo umirjeno umiranje in njegova vera, s katero je tako mlad prejel zakramente, naredilo izreden vtis. O Srečku je župnik Kjuder v župnijski kroniki napisal naslednje: »Po telesu je bil šibak in nežen, priznan pesniški talent. Sodijo, da bi, če bi živel dalj časa, bržkone prekosil vse naše slovenske pesnike. Čeprav ni dokončal niti 23 let življenja, je njegovih pesmi za dve debeli knjigi. Ko je bil doma na počitnicah ali na zdravljenju, je pogosto prihajal k piscu teh vrstic in se z njim dolge ure pogovarjal. Obolel je na vnetju možganske mrene. Ko ga je domači župnik previdel, mu je dal vse tri zakramente, se je počutil srečnega in čisto vdanega v Božje sklepe. Njegova smrt je bila za družino silen udarec. Pogreb je bil veličasten.«
Tako je zapisal v kroniko. V osebnih pogovorih je župnik še natančneje opisal Srečkove zadnje ure. Ko so ga leta 1962 (28 let po smrti!) obiskali trije pravkar posvečeni duhovniki – Kjuder je bil takrat apostolski administrator dela tržaške škofije, ki je pripadel Sloveniji – jim je še natančneje opisal svoj obisk pri Srečku. Bojan Ravbar, eden od treh duhovnikov, se Kjudrovih besed pri obisku takole spominja: »Tik pred koncem maja 1926. Srečkova mama je s plahim korakom prišla v farovž. Komaj 22-letnemu Srečku se iztekajo dnevi. Prosila je, da ga obišče: Potrebuje Boga. Ste mu kaj rekli? je vprašal župnik. Ne, se je slišal plahi in zaskrbljeni glas. Nakar je izkušeni mož svetoval, naj najprej sama spregovori s sinom, saj če mami odkloni prošnjo, bo lažje spremenil besedo. Meni bi za gotovo težje.« Ravbar v tej Kjudrovi potezi zaznava modrost izkušenega župnika. Naj mama prva predlaga sinu zakramente. In tako je bilo. Srečko je sprejel njen predlog. Ravbar nadaljuje: »Naslednji dan je bil župnik pri Kosovelovih. Srečko je vse izročil Božjemu usmiljenju. Bi še obhajilo? ga vpraša župnik. Jutri … Za to se moram pripraviti, se je glasil odgovor. In ta jutri je prišel. Srečko je bil srečen!« Tako Ravbar. Njegove besede še bolj natančno opišejo tisto, kar je v skopih besedah za kroniko napisal župnik Kjuder in kar je povedala sestra Tončka. Poleg tega se ta konec Srečkovega življenja odlično sklada s pesmijo Poslednje obhajilo, ki jo skupaj z nekaj mislimi literarnega kritika Tarasa Kermaunerja objavljamo posebej. Tako kraški poet v pesmih ni samo napovedal svoje smrti, ampak tudi to, da ob slovesu s tega sveta ne bo sam, ampak bo prišel k njemu beli Krist. To je bilo res njegovo »poslednje obhajilo«, na katerega se je tako vneto pripravil in ki mu je prineslo tolažbo v zadnji uri.

Srečko Kosovel
Rodil se je 18. marca 1904 v Sežani, umrl 27. maja 1926 v Tomaju. Oče Anton je bil narodno zaveden učitelj, doma iz Črnič na Vipavskem, mati Katarina Stres iz Sužida na Kobariškem. V družini je bilo pet otrok. Srečko je bil najmlajši in je že kot enajstleten otrok doživel strahote prve svetovne vojne, saj je fronta potekala nedaleč od Tomaja. Leta 1916 je odšel v Ljubljano na realno gimnazijo z nemškim učnim jezikom. Maturiral je 1922. Že takrat je bil literarno dejaven in se v nasprotju z očetovimi željami vpisal na filozofsko fakulteto. Tu je študiral slavistiko, romanistiko in umetnostno zgodovino. V 8. semestru je težko zbolel, po okrevanju je odpotoval domov, bolezen se je ponovila in tako je zaradi meningitisa umrl.
V gimnaziji je deloval v literarnem krožku, ki je izdajal dijaški list Kres. Od tod je prešel v literarni krožek Preporod, sam pa je ustanovil »organizacijo srednješolcev iz zasedenega ozemlja«. 1922 je ustanovil Lepo Vido, 1924 pa krožek Ivan Cankar. S svojo skupino prijateljev je tedaj prevzel tudi revijo Mladina. Poleg tega je sodeloval s posameznimi objavami tudi pri drugih revijah.
Pogosto je javno nastopal s predavanji (tudi med delavci), na literarnih večerih, objavljal tudi glose, eseje, poleg poezije pa pisal še prozo in dramske osnutke, pomembni pa so njegovi dnevniki in korespondenca. Nekaj literarnih del je namenil otrokom in mladini. Ob koncu življenja je pripravil zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Šele posthumno so prijatelji izdali njegove pesmi v zbirki Pesmi (Ljubljana 1927, uredil A. Gspan), kasneje pa še Izbrane pesmi (Ljubljana 1931, uredil A. Ocvirk). Tako se je šele po smrti uveljavil kot klasik slovenske poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov, čeprav smo šele sredi sedemdesetih let spoznali vse dimenzije njegovega ustvarjanja. Njegova pesniška ostalina je namreč ostala dolgo neobjavljena in so jo hranili različni ljudje.
Poznavalci njegovega dela pravijo, da je imel Kosovel »med sodobniki najtesnejše stike in širok razgled po sodobnih literarnih tokovih tedanje Evrope. Imel je informacije iz Sovjetske zveze (prijatelj Ivo Grahor je bil tam), iz Švice in Nemčije (A. Černigoj, sestra Karmela) ter drugod. Zavzeto je spremljal tudi druge literarne pojave (Tagore, Krleža itd.). Tako v njegovih pesmih ni nič provincialnega, vendar vsak verz priča tesno povezanost z zgodovinsko resnico ter z upornostjo svojega naroda. Najradikalnejše pesniške modernistične stvaritve (konstrukcije, lepljenke …) je vedno napolnil z živo lirsko izpovedjo, tako da praktično nikjer ne zasledimo zgolj formalističnih hlastanj za modernističnimi prijemi. Vsebinsko so njegove pesmi izredno bogate« (Zoltan Jan).
Njegovo pesniško delo je doživelo številne in obsežne študije, njegova poezija pa je prevedena v več tujih jezikov. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih in njegovo podobo so likovno ovekovečili številni umetniki.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 3 (2024), 42-49.