Avtor: marko

Ljubi moj sveti Ožbolt!

Napisal marko na 5. avgusta 2026. Objavljeno v Novice, S svetnikom na TI.

Kaj ima na pragu tretjega tisočletja nek povprečen kristjan, nedeljnik … ki je, mimogrede bodi povedano, “sklenil zakon po cerkvenih določbah”, v četrt stoletja po božji volji sprejel pol ducata otrok in jih s trudom spravlja k pameti in h kruhu, ter se po svojih najboljših močeh drži tako zakonov Države kot zapovedi Cerkve, opraviti s tabo, ki si živel na vrhuncu prvega tisočletja kot kralj?

Na prvi pogled prav nič.

A vsak človek ima kaj, kar je ‘njegovo kraljestvo’, pa čeprav to seveda drugače poimenuje. Moje kraljestvo je moja družina. In jaz sem kralj … pa četudi ob takem izrazoslovju liberalne feministke dobijo rdečke. In oslovski kašelj. In peno na usta.

Ti si svoje kraljestvo, še kot otrok, po očetovem porazu izgubil. In si si ga, ko si odrasel, priboril nazaj. V vmesnem času si se spreobrnil in se dal krstiti … kar ni nepomemben podatek … pa čeprav se rdečke prevesijo v škrlatinko, če je kašelj vse hujši in pena brizga naokrog kot pri steklih lisicah.

S svojim svetlim zgledom h krstu nisi nagovoril le svoje žene in njeno družino, tasta in taščo torej ( in vsak “kralj moje sorte” ve, da znajo biti te trdnjave in okopi, kljub starosti, težko osvojljive), temveč tudi vso svojo deželo in si pridobil velik ugled tudi v sosednjih kraljestvih … pri svojih sosedih.

Nisi ždel, ovit v žamet in brokat, na zlatem tronu in se mastil s pohanimi piškami, kot smo bili o fevdnih gospodih iz mračnega srednjega veka poučeni v komunističnem izobraževalnem sistemu, temveč si nekoč, ko so se na tvojem gradu zglasili berači, ravno ko si z uglednimi gosti in svetniškim škofom Aidanom sedel pri mizi, vso hrano in srebrno posodje poklonil tem revežem, pa čeprav je kdo od gostov zavijal z očmi, ker ga je od lakote zvijalo v trebuhu. Škof Aidan pa te je menda prijel za desnico in rekel: »Naj ta roka nikdar ne strohni!« In res ni, čeprav ti je prav to roko (in še glavo za povrh) dal odsekati kruti poganski kralj Penda, ko te je premagal v bitki. Krokar, ki si ga udomačil in s katerim si na cerkvenih oltarjih največkrat upodobljen, je zgrabil odsekano roko in jo odnesel v krošnjo drevesa, ki je takoj ozelenelo in ostalo zimzeleno. Prestrašeni krokar je roko izpustil, da je padla na tla in iz zemlje je navrel studenec, čigar voda je imela zdravilno moč. Prav tako je čudežne moči zadobila zemlja, kjer si umrl in ljudje, željni čudežev in pomoči, so tako na mestu tvoje smrti skopali pravo pravcato jamo. Kar je dokaz, da ljubezen ne seže le v višine, temveč tudi v globine.

Ljubi moj sveti Ožbolt! Tvoje ime pomeni ‘Bog vlada’. Naj tudi v “mojem kraljestvu” vlada Bog: naj bom svetal zgled domačim in sosedom; naj se od moje mize nahranijo tudi naključni … berači‘, ki jih srečujem; naj se moja desnica ne utrudi in ne strohni od dobrih del. Naj bom izvir in jama brez dna v dejavni ljubezni; naj bom pravičen in veren kralj!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 114.

Na sliki: kip Marije Snežne, p. c. Strmica (žup. Studeno - KP), glavni oltar.

Marija Snežna (5. avgust)

Napisal marko na 5. avgusta 2026. Objavljeno v Svetniški domovi, Novice.

Največja Marijina cerkev na svetu je bazilika Marije Snežne ali Marije velike v Rimu. Naziv “Snežna” je povezan z legendo o njenem nastanku. Pod papežem Liberijem (352–366) je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene za dedinjo njunega premoženja določil Gospodovo mater Marijo, v noči med 4. in 5. avgustom se jima je v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enako videnje je imel tudi papež Liberij.

Na Slovenskem stoji 20 cerkva, posvečenih Mariji Snežni (pet žup., 15 podr.) in 8 večjih kapel. – V LJ nadškofiji sta dve: žup. na Gori pri Sodražici (1) in podr. v Velikih Pecah (Šentvid/Stični). – Največ cerkva Marije Snežne je v KP škofiji (10): ž. c. je v Trnovem/GO (2), p.c. pa v Nadavčah (6) (Avče), Snežečah (Biljana), v Borjani (††), na Kladju (Breginj), na Obeluncu (7) (Goče), v Jablanici in Vrbici (Ilirska Bistrica), v Piranu, na Gradišču (8) (Podgorje) in v Strmci (9) (Studeno). – NM škofija ima dve p. c.: na Vrbovcu (Hinje) in v Budganji vasi (Žužemberk). – V MB nadškofiji je ž. c. pri Mariji Snežni (3) (Zg. Velka); v Solčavi (4) in na Svetini (5) pa sta ž. c. Marije Snežne v CE škofiji. – V MS škofiji sta dve p. c.: v Melincih (Beltinci) in Fikšincih (Sv. Jurij v Prekm.), večja kapela pa v Genterovcih (Dobrovnik). – Bolj znane kapele Marije Snežne so še: na Krvavcu (10) (Cerklje na Gor.), na Kredarici (11) (Dovje), v Martuljku (12) (Kranjska Gora) in na Veliki planini (13) (Stranje).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 8, str. 99

Moč za suhe dneve

Napisal marko na 5. avgusta 2026. Objavljeno v zgodbe, Novice.

Tako lepo je potovati po naši ljubi domovini. Za vsakim ovinkom te preseneti nov, čudovit svet, da se oko spočije in duša napolni. Viki rad, kadar mu le čas dopušča, zapelje na stranske ceste in občuduje svet okoli sebe. »To je pravi raj,« se ves prevzet pogovarja sam s seboj. »Podeželje se ohranja, polja so obdelana, hiše skrbno obnovljene.« Kadar se odpravijo na družinski izlet svoja doživljanja deli z bolj ali manj pozornimi poslušalci. Rad jih opozarja na cerkve in cerkvice na gričkih, ki s svojo belino krasijo pokrajino. Ko se peljejo skozi vasi, skoraj ni take, da sredi nje ne bi kraljevala cerkev. »Ena od sosednjih hiš mora biti župnišče,« išče s pogledom po stavbah v bližini cerkve.

Ob ‘iskanju’ župnišča pomisli na domačega župnika. Ko je pred leti prišel v njihovo župnijo, je rekel ljudem, naj ga sprejmejo takšnega, kakršen je. »To pa ne bo lahko,« je takrat pomislil Viki in spomnil se je, kako je v neki župniji eden od članov župnijskega pastoralnega sveta nagovoril novega župnika ob njegovem nastopu: “Za vas je vse novo, za nas pa ste novi samo vi!” Njihov župnik je prišel v župnijo brez slovesnega sprejema. S svojo skromno prtljago se je vselil v ne preveč urejeno župnišče, začel opazovati svet okoli sebe in navezovati stike z ljudmi. Po nekaj mesecih se je v pridigi ljudem zahvalil; da so ga sprejeli takšnega, kakršen je, kot jih je prosil ob prihodu.

Rad je med ljudmi in ljudje radi prihajajo k njemu. Z veseljem prihaja na srečanja zakonske skupine, kjer skupaj poslušajo božjo besedo, molijo in se sproščeno pogovarjajo o vzgojnih problemih in njihovih izkušnjah. Vsak nasvet je dragocen, saj je vzgoja doraščajočih otrok iz leta v leto bolj zahtevna.

Nekega večera je stekla beseda o vsakdanjih stvareh. »V četrtek sva šla poslušat Milado Kalezić v Tuhinjsko dolino,« je povedal Viki. »Saj ni bil četrtek!« ga je popravila žena Stanka. »V petek sva šla.« »No, saj je vseeno,« je bil nekoliko nejevoljen Viki. »Čudno,« je pripomnila Anica, »da ne veš, kateri dan je bil. Četrtkov in petkov večer vendar nista enaka. Petkov večer ima poseben čar.« »Res je,« je prikimala Daša. »Midva s Francijem si vedno rečeva: “Hvala Bogu, danes je petek. Dva dni bomo imeli čas sami zase. Brez obveznosti, brez hitenja.”« »Mene v ponedeljek ponovno stisne, ko pomislim, kaj me čaka,« je zavzdihnila Stanka. »Meni pa so ponedeljki najljubši,« je vse presenetil župnik. »Vedno sem imel uradne ure ob ponedeljkih dopoldne in vedno sem se veselil ob misli, da bodo zopet prišli k meni moji farani.« Začudeno so ga pogledali. Kar malo nerodno jim je bilo, ker jemljejo svojo službo skoraj kot breme, on pa jo opravlja z veseljem.

Že prvo leto je naš župnik na začetku šolskih počitnic pripravil oratorij za otroke. Animatorji so se za teden dni dela z otroki pripravljali skoraj pol leta, za pomoč pri izvedbi oratorija pa je prosil tudi starejše župljane. Prvi so priskočili na pomoč člani zakonske skupine. Viki je prevzel skrb za nabavo in razdeljevanje hrane, za prevoz otrok. Vzel je dopust in užival skupaj z animatorji in otroki. Dopoldne mu je minilo veliko hitreje kot v službi. Na kosilo je lahko pomislil šele takrat, ko so bili vsi otroci z animatorji na igrišču. K mizi so sedli vsi sodelavci, Viki je prišel med zadnjimi.

»Kje je pa župnik?« je vprašal, ko je prisedel.

»Pred pol ure so ga klicali v Dom starejših. Ravno pomolili smo. Spet bo imel vse mrzlo.«

»Ali so ga klicali k umirajočemu?«

»Nič ni rekel, samo vstal je in odšel.«

Viki še ni pojedel, ko se je župnik vrnil. Počakal je, da so mu pogreli hrano. Tedaj pa je spet zazvonil telefon. »Takoj pridem,« je dejal župnik in vstal. »Saj ne greste še domov?« je dejal Vikiju, ki mu je samo odkimal, in že je bil pri avtu.

Kar nekaj časa ga ni bilo nazaj. Počasi je stopil iz avta, pogledal, kam je kuharica spravila njegov krožnik, malo pogrel hrano in prisedel. Viki ga je s strani pozorno pogledal. Neki poseben izraz je zaznal na njegovem obrazu.

»To je bil že tretji varovanec Doma, ki sem ga danes pospremil na pot v večnost,« je spregovoril. »To se mi še ni zgodilo. Ta možakar pa je bil nekaj posebnega.«

»Ste ga poznali?«

»Prvič in zadnjič sva se srečala,« se je kar trgalo iz župnika. »Ko sem prišel, mi je sestra, ki skrbi za njegovo sobo in me je tudi poklicala, na hitro povedala, da jo je zjutraj prosil, če mu lahko izpolni dve želji: da bi prišla k njemu njegova žena in duhovnik.«

»Po tem vrstnem redu?«

»Po tem vrstnem redu. Z ženo se nista videla že nekaj let. Nista bila uradno ločena, le na smrt skregana. V Domu ga ni nikoli obiskala, zato je sestra le s težavo našla njeno telefonsko številko. Še težje jo je pregovorila, naj pride k umirajočemu možu.«

»In je prišla?« je pohitel Viki.

»Prišla. Ko sem prihitel pred sobo, je pred njo stala samo sestra. Kmalu je prišla iz nje žena, vsa objokana. “Zakaj me niste poklicali že prej?” je komaj spravila iz sebe. “Ker vas ni nikoli omenil,” ji je odgovorila sestra. “Kdo bi to razumel … Zdaj hoče naj pride še duhovnik. Tega pa sploh ne razumem!” Ko sem stopil k njegovi postelji, se mi je zdelo, da ne bo mogel spregovoriti niti besedice. Prijel sem ga za roko. Odprl je oči in me nekaj časa samo gledal. “Najprej sem moral urediti z ženo in se ji opravičiti,” je s težavo lovil sapo, “zdaj pa moram urediti še z Bogom.”«

Tudi župnik je težko govoril. Vtisi so bili še preveč sveži.

»Odložil je breme in me hvaležno pogledal,« je čez čas nadaljeval. »Ne vem, od kod je vzel moč, da mi je podal roko in vdano dejal: “Zdaj lahko mirno odidem.” V recepciji so me povabili na kavo. Čez nekaj časa je po stopnicah prišla sestra in se nam pridružila. “Tako umirjenega že dolgo nisem videla. Hude težave smo imeli z njim. Hvala vam. Ni in ni se mogel posloviti s tega sveta. Zdi se mi, da bo zdaj mirno zaspal.”«

»Zdaj razumem,« je dejal Viki.

»Kaj razumeš?« ga je župnik vprašujoče pogledal.

»Od kod ta izraz na vašem obrazu.«

Župnik je z roko podprl glavo. »Nisem vedel, da ne znam skriti tega, kar nosim v sebi.«

»Saj tudi ni potrebno,« je pripomnil Viki.

»Veste, iz takih srečanj črpam moč za suhe dneve,« je s hvaležnim glasom priznal župnik.

Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 55.

Humor

Napisal marko na 5. avgusta 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

ZGODBA

VZEL JE NA LAHKO

Zmagovito nogometno moštvo je pripravilo veliko slavje. Udeležili so se ga številni navijači. Da bi slavje še povečali, so spustili v zrak veliko golobov, ki so imeli na nogah privezan trak v klubskih barvah.

Eden od navijačev je užival ob pogledu nanje, nenadoma pa je začutil, da je nekaj padlo na njegovo ramo. Prijatelji so se začeli smejati, ko so videli ‘pečat’ golobovega iztrebka na novi srajci.

Na presenečenje navzočih pa je on to nevšečnost vzel zelo na lahko. Kolikor je pač mogel, je očistil madež in smeje se dejal: »Hvala Bogu, da krave nimajo kril in ne morejo leteti, to bi bila zame katastrofa.«

MISEL

Smisel za humor, ki ga je pokazal navijač v zgodbi, je nauk za nas. Takrat, ko nas doleti kakšna nevšečnost, ravnamo zelo modro, če pogledamo na njeno smešno stran, namesto da iz tega delamo tragedijo.

Humor nagrajuje človeka, ki zna stvari obrniti na šalo, pa tudi vse, ki so ob njem.

Smisel za humor nas dela sončne in ustvarjalne, pa tudi srečnejše in prijaznejše.

MOLITEV

Gospod Bog, ti ne želiš,
da bi bilo naše življenje sivo in dolgočasno.
Nasprotno, hočeš,
da bi bili veseli, bolj kot si sami želimo.
Smisel za humor je tvoj dragoceni dar,
s katerim nas želiš razveseliti.
Prisrčno se ti zahvaljujemo zanj in prosimo,
da bi ti znali z veseljem služiti
in tvoje veselje prinašati drugim.
Tako bomo laže prenašali težave,
s katerimi se srečujemo v življenju.
Ko ohranjamo smisel za humor,
tudi naši križi postajajo lažji v zavesti,
da nam jih ti pomagaš nositi.
Tako bomo prinašali sonce sebi in drugim.

ISKRA

Nikoli nisem razumel, zakaj se nekaterim zdi neprimerno reči, da ima Stvarnik smisel za humor.

Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje.(Ps 2,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 134.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!

Napisal marko na 4. avgusta 2026. Objavljeno v Za začetek, Novice.

Za nami je praznovanje 30. obletnice slovenske osamosvojitve. Praznovali smo jo na izjemno poveden način, saj smo praktično istočasno že drugič prevzeli predsedovanje Svetu Evropske unije. Povednost je naslednja: nismo samo trideset let samostojna demokratična država, smo tudi zaupanja vreden evropski narod, prijatelj drugim narodom, v mednarodnem smislu politično sposoben in zrel narod.

Do tega nismo prišli, ker nam je pač bila slučajno naklonjena boginja Fortuna. Na vseh proslavah ob tridesetletnici se je povedalo, da je naša moč zlasti v naši kulturi, v ljubezni do jezika in izročila, v ljubezni do knjige.

Drži, vsi narodi imajo radi svojo kulturo, svoj jezik in so ponosni na svojo pismenost. Mnogi narodi so nas v pisavi in knjigah časovno prehitevali. Grki imajo neprekinjeno kulturo pisane besede skoraj 2800 let, Judje so svojo Biblijo začeli pisati pred 2500 leti, Arabci imajo svojo pisavo od leta 500 (nastala je v krščanskih krogih, do konca razvila in razširila se je z islamom), daljni Ujguri jo imajo od leta 800, Italijani so v srcu srednjega veka dobili božanskega Danteja, Španci so že okrog leta 1530 beležili nezdravo odvisnost od branja pogrošne viteške literature (o tem piše sv. Terezija Avilska). Toda malokdo se lahko tako kot mi ponaša z nazivom “ljudstvo knjige”. Našteti narodi so namreč poleg pisane besede imeli še kaj – denimo državnost, gospodarsko uspešnost, velikost prebivalstva in teritorija –, mi smo imeli le besedo, spoštovano, negovano, prepevano, naposled tudi zapisano.
Ob tridesetletnici se je veliko govorilo o tem, kako je padel komunizem. Morda se je premalo poudarilo, zato povejmo tukaj: vsak, kdor je v šestdesetih in sedemdesetih bral Dostojevskega, Tagoreja, mohorjanke, zbirko Kondor, Pesmi štirih, Zupana, Šalamuna, Kocbeka, Rebulo, Pahorja, Jančarja, Gibranovega Preroka, Sveto Pismo itd. je rušil komunizem. Osamosvojitveni in demokratični aktivisti iz osemdesetih so mogli opraviti svoje tudi zato, ker je ljudstvo knjige pred njimi vzpostavilo komunistični udbi komaj vidno kraljestvo svobodnega duha. Branje literature je vzpostavilo tiho transverzalo, po kateri se je premikalo nevidno ljudstvo knjige, z njim pa se je premikala zgodovina.

V teh okvirih ni nenavadno, da so nekakšno svečeniško vlogo pri nastajanju svobodne in samostojne Slovenije imeli prav pisatelji. Leta 1988 je nastala znamenita Pisateljska ustava, leta 1989 je Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani pred ogromno množico prebral ne politik, aktivist, sindikalist, temveč pesnik – Tone Pavček. V katoliških krogih je tista leta vse hlastalo, da sliši živo in živahno besedo nekega prav posebnega pisatelja – Alojza Rebule. Prav Rebula je potem večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike. Vodil jih seveda ni na klerikalni način, temveč na pisateljski.

Danes so razmere drugačne. Kot bralci doživljamo triumf digitalnih sloganov in se utapljamo v poplavi nebistvenih informacij. Kot družbena bitja doživljamo triumf dvopolnega političnega aktivizma. Slednji je kot Atila: kjer jezdi, tam trava ne raste. Politični aktivizem je požrl vse okrog sebe, požrl je večino civilne družbe, udariti mu je uspelo tudi med pisatelje, jih spolitizirati in polarizirati. Zdi se, da je pred divjim Atilo omikano ljudstvo knjige umolknilo, se potuhnilo.

Slovenski narod se je ob zadnji tridesetletnici soočil s svojo imenitnostjo, pa tudi s svojimi tegobami. Že smo omenili politično razdeljenost, a tu je še družbena apatija polovice Slovencev, porast skrajnih političnih in svetovnonazorskih skupin, porast nasilne komunikacije, vse več iracionalne apokaliptike, zlorabljanje socialne države in tiho izkoriščanje pridnega človeka. Enostavnih receptov za vse te težave ni. Med recepte, ki bodo na dolgi rok pripomogli k izboljšanju stanja, zagotovo spada negovanje jezika in izročila, branje knjig, včlanitev v novo tiho transverzalo ljudstva knjige. Hočeš boljšo Slovenijo? Beri!

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 3.

Kdo je Jezus za Jude danes?

Napisal marko na 3. avgusta 2026. Objavljeno v Pisma, Novice.

Kaj predstavlja Jezus za Jude danes? Je učitelj, lažni prerok, ali zapeljivec, prevarant. Kako pišejo o njem v svojih knjigah danes?

Bojan

Predno na kratko predstavimo odnos judovstva do Kristusa, naredimo kratek pregled o njegovi pojavnosti in odmevnosti v nekrščanskem svetu nasploh. Jezus Kristus je vedno aktualen. O tem priča tudi dejstvo, da je v vseh obdobjih bil izziv za vse, ne le za kristjane. Tudi v sodobni multikulturni naravnanosti zasledimo najrazličnejše predstavitve Jezusa Kristusa; mnoge med njimi prihajajo tudi iz nekrščanskih in ateističnih sredin. Vse to priča, da je spraševanje o osebi, delu in pomenu utemeljitelja krščanstva univerzalno. Nenavadno zanimanje in prisotnost lika Jezusa Kristusa preprosto vedno znova preseneča. Ne da bi izhajalo iz globalnosti krščanskega razodetja, se človeštvo obrača h Kristusu kot posebnemu ključu za dojemanje skrivnosti o človeku. Tudi zunaj krščanstva Jezus Kristus nastopa kot tisti, ki lahko v večji polnosti odkrije človeka človeku; predvsem pomaga človeku odkriti njegovo pristno poklicanost. Tako ga zasledimo v hinduizmu, budizmu, islamu in še marsikje drugod. Presenetljiva je tudi pojavnost podobe Jezusa Kristusa v sodobni literaturi, filmih in drugih umetniških zvrsteh – torej je še vedno navdih za umetnike. Vedno večjo pozornost pa mu namenjajo tudi psihološke vede (Frankl s svojo logoterapijo) in globinska psihologija.

Nepričakovano močno se pojavlja zanimanje za Jezusa Kristusa v različnih novodobskih smereh. Vsa ta zanimanja in pojmovanja, ki nastajajo sredi sodobnih kulturnih tokov, morajo biti nenehen izziv tudi za nas kristjane, da ga vedno bolj spoznavamo in z njim živimo ter ohranjamo njegovo pristno podobo, nauk in vzor življenja.

Če se vse zgoraj omenjene sredine zanimajo za Kristusa, je še bolj normalno, da zanimanje zanj srečamo tudi v judovstvu. Odnos med Judi in kristjani, s tem pa tudi odnos Judov do Kristusa, je bil vso zgodovino Cerkve živ in imel različne poudarke. V preteklosti, vse od Jezusovih časov naprej, je bila močno navzoča napetost med Judi in kristjani, ki se je kazala na različne načine: od očitnega zavračanja, celo preganjanja, do zmernega sožitja. A bi odnos vse do sredine dvajsetega stoletja lahko označili kot neke vrste vsaj ‘hladno vojno’. Judje so bolj ali manj v Jezusu prepoznavali lažnega preroka in tistega, ki se je oddaljil od prave judovske vere. Kristjani pa smo vse preveč pripisovali Judom izključno krivdo za Jezusovo smrt in se premalo zavedali, da je vsak greh, tudi moj in tvoj, soudeležen pri njegovem trpljenju in smrti.

Šele v obdobju po drugi svetovni vojni smo stopili v dobo počasne rehabilitacije Jezusa v judovskih krogih, po skoraj dvatisočletnem zavračanju. V tem času so mnogi judovski in nejudovski strokovnjaki pričeli bolj podrobno proučevati zgodovinsko podobo Jezusa Kristusa (za ilustracijo naj omenim le nekatere: Klausner, Flusser, Lapide, Ben Chorin, Vermes, Falk, Montefiore), o njem tudi v judovskem okolju nastajajo drame, poezije in romani (Kabak, Brod). Lahko bi govorili kar o neke vrste ponovni hebreizaciji Kristusa. V judovskem ‘raziskovanju Jezusa’ so nastala nekatera pozitivna poimenovanja: Jezusa imenujejo ‘veliki brat’ (M. Buber) ali ‘večni brat’ (Ben Chorin), kar dokazuje, da ga ne sprejemajo samo kot človeka, ampak tudi kot Juda. Drugi ga odkrivajo kot ‘rabina’ in ‘učitelja’, ki avtentično interpretira postavo. Zgodovinsko morda najbolj objektivno podobo Jezusa predstavlja Jules Isak (1887–1965) v svoji knjigi Jezus in Izrael, s katero je postavil široke temelje za krščansko judovski dialog. V zadnjem obdobju najbolj izstopajo naslednje judovske podobe Kristusa:

Eni ga predstavljajo kot moralista: ti vidijo v njem predstavnika izjemne, presenetljivo visoke judovske etike; celo radikalnega ‘nacionalista’ z ‘novo idejo o Bogu’, ki je sicer prelomil zvezo z ljudstvom in judovsko zgodovino, prepoznajo v njem.
Drugi ga prepoznajo kot preroka: Jezus naj bi sodil v vrsto velikih prerokov, a v zgodovinsko povsem drugačni situaciji. Stari preroki, ki niso smeli polemizirati s postavo, so nastopili proti pozunanjenemu daritvenemu kultu. V Jezusovem času pa so predpisi postave bili povsem pozunanjeni in Jezus se temu zoperstavi. V tem smislu vidijo v njem uresničeno vlogo preroka.
Tretji pa v njem prepoznajo upornika: vidijo ga kot nekoga, ki je hotel vzpostaviti svetno oblast; najprej uči nenasilen nauk in tako tudi deluje, nato pa nasilno zasede tempelj in končno pride v konflikt tudi z Rimljani.
Pojavljajo pa se tudi avtorji, ki jasno pokažejo, da je bil Jezus Jud, ki je bil zvest postavi; v njegovem oznanjevanju ne vidijo kritike postave, marveč promoviranje zapovedi ljubezni, preseganje ideje o maščevanju in usmerjanje v pričakovanje Božjega kraljestva. To pa so vse resničnosti judovske tradicije, jasno prisotne tudi v stari zavezi. Tudi Jezusovo čudežno udejstvovanje in njegove ‘kristološke’ naslove (Sin človekov, Maziljenec) razlagajo znotraj judovskega konteksta.

Z eno besedo bi lahko rekli, da je sodoben odnos judovskih teologov do Jezusa sorazmerno pozitiven, kar pa seveda ne pomeni, da ga priznavajo za učlovečenega Boga, ki bi v življenju in smrti uresničil naše odrešenje. Judje odrešenika še vedno pričakujejo.

Ni pa nobenega dvoma, da se je odnos do Judov tudi s strani Katoliške Cerkve močno spremenil na bolje. V katoliški kristologiji z zanimanjem spremljamo ugotovitve judovskih teologov, saj se zavedamo, da je Jezus bil Jud in zato nam prav judovski strokovnjaki lahko pomagajo bolje dojeti kakšne vidike Jezusovega učenja in ravnanja. Tudi na institucionalni ravni se odnosi izboljšujejo. Tako so v zadnjem obdobju papeži že večkrat obiskali Sveto deželo (bl. Pavel VI., sv. Janez Pavel II., Frančišek), ali pa pomembne sinagoge (npr. v Rimu). Papež sv. Janez Pavel II. je ob obisku rimske sinagoge imenoval Jude “naši starejši bratje”. Prav tako tudi sedanji papež Frančišek nadaljuje takšen zelo naklonjeni in spravni odnos do judovske skupnosti.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 7, str 39-40.

Hitra jeza

Napisal marko na 2. avgusta 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Edvin Stanton, obrambni minister v vladi Abrahama Lincolna, je imel težave z generalom, ki ga je obrekoval, da daje prednost nekaterim ljudem. Stanton se je pritožil Lincolnu in ta mu je svetoval, naj častniku napiše ostro pismo. Namestnik je tako tudi storil in pismo pokazal predsedniku. Lincoln je pohvalil odločen slog in ostre besede. Nato pa vprašal: »Kaj nameravate s tem pismom?«

Presenečen nad tem vprašanjem, je Stanton odvrnil: »Kaj? Poslal mu ga bom!«

»Menda mu ne mislite tega pisma poslati,« mu je svetoval predsednik. »Vrzite ga v peč. Tako naredim tudi jaz, če v jezi napišem kakšno pismo. Napisali ste dobro pismo in imeli ste čas, da ga napišete. Sedaj se počutite boljše. Zažgite ga in mu napišite novo, drugačno.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Komu naj verjamem, Bog?

Napisal marko na 1. avgusta 2026. Objavljeno v Za začetek, Novice.

Komu naj verjamem, Bog? Kdo mi bo povedal resnico? Kdo mi bo odgovoril po resnici?
Lažejo si sosedje o meji … lažejo branjevke na trgu o svoji zelenjavi … lažejo časopisi o tem, kar se godi … lažejo za govorniškimi pulti … Še celo s prižnice sem slišal laganje …
Lažejo lopovi o svojem poštenju … lažejo tatovi o svojem imetju, politiki o svojem početju … lažejo krivoprisežniki na sodiščih … laže kmet o svojem pridelku, delavec o izdelku …

Komu naj verjamem, Bog?
Lažejo zdravniki … lažejo matematiki – o ne, ni bila le napaka! Ni naključje! Le laž!
Pesniki pišejo lažnive besede … igralci lažejo – to se ve … in podobe, ki jih postavlja predme umetnik so laž … in megla …
Laže mož ženi, žena možu, otroci staršem … Laže ves svet!
Pa komu mar svet!
Lažem jaz sam … In lažem sam sebi … in Tebi …

Komu naj verjamem, Bog? Kdo mi bo povedal resnico? Kdo mi bo odgovoril po resnici?
Kdo, če ne Ti …, ki si bil zato rojen in si zato prišel na svet, da bi pričeval za resnico!
Kdo, če ne Ti …, po katerem je prišla milost in resnica!
Kdo, če ne Ti …, ki si Resnica sama! In Pot, seveda … in Življenje!
Ti ne govoriš o resnici … Ti si Resnica! In Pot, seveda … in Življenje!

Komu naj verjamem, Bog?
Komu, če ne tebi, ki obljubljaš, da me bo resnica osvobodila!
A cena svobode je spoznanje resnice …
In resnico lahko spoznam, praviš, če ostanem v Tvoji besedi … le tako sem lahko tvoj resničen učenec.
To je vsa resnica!
V tem je vsa Resnica! In Pot, seveda … in Življenje!
In če bom živel iz resnice in za resnico …, bom živel v resnici!
Če bom prenehal z lažjo, bo lažje …
In bom v resnici živel!
Resnično živel!
In mi bo mar za svet!
In bom svet!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ključ do kakovostnega staranja imamo tudi sami

Napisal marko na 1. avgusta 2026. Objavljeno v Novice.

Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? … Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom. Nihče pa ne more narediti zame tistega, kar je odvisno samo od mene. Predvsem od mene je odvisno, ali bom sam v sebi zadovoljen in srečen star človek, ali bom prijeten drugim, ali bom človeško zorel. To troje pa je največ, kar je mogoče doseči v starosti. Nihče mi ne brani razvijati se v tej smeri. Pomembno je torej, da najdem odgovore na vprašanje, kako po upokojitvi naravnati volan v to smer.

Pravimo, da so lepe stvari ponavadi tri. Poglejmo torej tri cilje zdravega, lepega in zadovoljnega staranja, ki so odvisni predvsem od nas samih.

SVETLO DOŽIVLJANJE SEBE, DRUGIH IN SVETA

Vsak hrib ima sončno in senčno stran. Sončna stran je topla, svetla, po njej so obdelani vinogradi, sadovnjaki, njive, travniki, vrtovi. Osojna stran je navadno bolj strma, vlažna, temačna, poraščena z gozdnimi goščavami. V nedrju hribov pa so včasih rudniki. Srednja leta življenja so predvsem garanje in delo. Le-to je včasih podobno obdelovanju sončne strani, ki daje bogate sadove, drugič krčenju goščav po osojnih strminah, ki človeka izčrpava brez vidnih rezultatov, včasih pa je življenje v srednjih letih podobno rudarjenju pod zemljo, ko se človek duši v težavah in izgublja v temi.

Z upokojitvijo se je treba preseliti na sončno stran. Tam naprej sproščeno kultiviramo rodovitne terase, toda ne več z garanjem in v paniki. Po upokojitvi je čas, da na svetlobi sončne strani izmerimo nebesno dalj in stran svojega življenja. Pogled zaobjame dosedanje življenje in pot naprej. Kar smo v življenju naredili, je narejeno, kar smo pretrpeli in zdržali, je naš dosežek, ki se ga lahko veselimo, smo nanj ponosni, predvsem pa zanj hvaležni. Preostanek življenja pa se splača dobro izkoristiti; zavestno se je treba odločiti, v kaj bomo vlagali svoje moči in čas.

Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi, je odločilno, da se naučimo doživljati sončno stran samega sebe. Kakor vsaka stvar in vsak človek imam tudi jaz nekaj dobrega in nekaj slabega. Od mene je odvisno, ali usmerjam svojo pozornost bolj na svoje težave ali bolj na svoje dobre strani; na oboje naenkrat se ne da gledati. Če hočemo biti zadovoljni stari ljudje, se moramo naučiti videti pet lepih, dobrih ali ugodnih stvari na eno slabo. To razmerje daje dovolj življenjskega veselja nad dobrim in hvaležnosti zanj. Čeprav se čudno sliši, doživljanje petih dobrih stvari pri sebi na eno slabo omogoča, da bomo to svojo slabo stran spremenili v dobro. Pri premagovanju svojih slabosti potrebujemo namreč veliko moči. Iz veselja in hvaležnosti nad dobrim pa izvirajo sveže moči. Seznam slabega, ki ni obdan s petkrat več dobrega, je prepad, ki človeku požira voljo in moči za zboljšanje.

Samo duhovnost nam omogoči, da v starosti prepustimo Bogu skrb za veter, ki žene ladjico mojega življenja proti pristanu, odgovornost za ta svet pa rodu, ki prihaja za nami.

Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi je enako pomembno, da se naučimo doživljati sončno stran vseh drugih ljudi, zlasti bližnjih. Tudi oni imajo dovolj dobrega in slabega. Če smo bolj navajeni pri njih kritično videti slabo, usmerjamo odnos z njimi v hlad in puščobo. Nikoli v življenju ni to pametno, na stara leta pa je usodno.

Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi, je pomembno, da se naučimo doživljati tudi sončno stran sveta, družbe in razvoja. Če temačno doživljanje sebe, drugih ljudi in sveta greni starost, je rešitev samo ena: vztrajno iskati lepe in dobre stvari pri sebi, drugih in v družbi. Bolje je biti bolj veder star človek, ki je prijeten sebi in drugim, kakor veljati za zelo kritičnega človeka, ki je sam v sebi čedalje bolj zagrenjen, drugi pa se ga čedalje bolj izogibajo.

UČITI SE NOVIH NAVAD

Otrok se hitro uči. Mimogrede osvoji hojo, jezik – materin in tujega, v petnajstih letih pobere vse osnovno znanje človeštva. V srednjih letih se človek manj uči, bolj se prilagaja razmeram; enkrat za ljubi kruhek, da preživi sam in njegovi, drugič za položaj v družbi, tretjič iz navade. V starosti pa se človek spet lahko uči spontano kakor otrok. Uči se po svobodnem preudarku tega, kar sam izbere. Možgane imamo v starosti res bolj okorele kakor v otroštvu, toda česar se človek želi naučiti, kar ga veseli in za kar se navdušuje, gre še kar dobro v glavo in srce. Zlasti pa ima star človek bogato zalogo življenjskih izkušenj, v katere lega novo znanje kakor v postlano posteljo.

Prelistajte

Naročite revijo

Tisoče upokojencev se danes po Sloveniji v univerzah za tretje življenjsko obdobje uči tujega jezika, umetnostne zgodovine in drugega zanimivega znanja, za katero prej niso imeli časa ali možnosti. Ko je šel Leon Štukelj proti stotim letom, je na obisku pri Trstenjaku pripovedoval, da se vsak dan nauči treh angleških besed; šegavo je dostavil, da to ne pomeni, da se jih tudi zapomni. Toda ne dolgo zatem ga je ves svet gledal na odprtju olimpiade, kako se je rokoval in poklepetal z ameriškim predsednikom.
Ljudje smo torej učljivi do smrti. Za zadovoljno starost se je najbolj pomembno učiti boljših navad za komuniciranje z bližnjimi in duhovnega poglabljanja.

SPREJETI SVOJO STAROST

Raziskovalci kakovostnega staranja naštevajo tri značilnosti, ki so skupne prijetnim starim ljudem: vedro doživljanje svoje starosti, sproščeno sožitje z bližnjimi in enostaven način življenja. Vedro, sproščeno in enostavno se stara tisti, ki je svojo starost sprejel. Star človek, ki pred svojo starostjo beži, je pust, živi v napetih odnosih in komplicira svoje vsakdanje življenje. Pri tem se čedalje bolj globlje ugreza v egoizem, laž in samoprevaro.

V srednjih letih postavljajo ovire našim lažem, samoprevaram in egoizmu drugi ljudje in življenjske razmere. Ob slabosti starega človeka pa se navadno ljudje spotikajo, človek sam jih ne opazi, ker je nanje navajen, današnja miselnost pa ga sili v nadaljevanje iluzije, da je napihnjen balonček njegovega jaza središče sveta. Da bi ohranjal iluzijo, kako ima vse pod kontrolo, mora lagati sebi in se pretvarjati pred drugimi, predvsem pa mrzlično hiteti za tisoč aktivnostmi. Hitenje pa nas omamlja, kakor jesenski mraz čmrlja, da ne vidimo ne pešanja svojih moči, ne možnosti za svoje človeško zorenje v jeseni življenja.

V resnici pa je starost – vključno s svojim pešanjem – dobra priložnost, da se vsaj v zadnji tretjini življenja izkopljemo iz blata laganja sebi, samoprevar in egoizma v spravno ljubezen do vsega in vseh – tudi do sebe. To ni lažja naloga, kakor je poklicno delo v srednjih letih. Zgoraj opisano javno mnenje ovira vedro, sproščeno in enostavno staranje. Kljub temu pa so za to danes razmere bolj ugodne, kakor so bile kdajkoli doslej. Materialno in socialno smo bolj preskrbljeni, kakor so bili naši predniki kdajkoli v zgodovini; in bolje, kakor je večina človeštva danes. Danes je pri nas malo starih ljudi lačnih, brez potrebne obleke in toplega zavetja, kar je trlo večino starih ljudi vso zgodovino. Kdor nima osnovne socialne varnosti, mu jo je dolžna preskrbeti državna sociala, človekoljubno pa mu rade pomagajo Karitas, Rdeči križ, upokojenske, invalidske in druge dobrodelniške organizacije.

Ko imamo poskrbljeno za osnovno materialno varnost, nam ostaja veliko več možnosti za vedro, sproščeno in enostavno staranje, za učenje svetlega doživljanja sebe, drugih in sveta, za zavestno vadbo komuniciranja in duhovno poglabljanje. Duhovno poglabljanje, ki smo ga omenili nazadnje, ni zadnje med pametnimi izbirami za lepo staranje. Samo duhovnost nam omogoči, da v starosti prepustimo Bogu skrb za veter, ki žene ladjico mojega življenja proti pristanu, odgovornost za ta svet pa rodu, ki prihaja za nami.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.

Krstno Sveto pismo darilna izdaja

Napisal marko na 31. julija 2026. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče, Novice.

Prvo otrokovo Sveto pismo je knjiga svetopisemskih zgodb, molitev in spominska knjiga s podatki o otrokovem prvem letu življenja. Posebno posrečene in privlačne so ilustracije, tako da bi ga lahko imenovali kar Sveto pismo v slikah. Priljubljene in dobro znane svetopisemske zgodbe so povedane s preprostimi besedami in zelo na kratko, velik poudarek pa je na prisrčnih ilustracijah, tako da si lahko otrok zgodbo hitro zapomni. V tem otrokovem prvem Svetem pismu je 25 svetopisemskih zgodb iz Stare zaveze in 60 iz Nove zaveze.

Krstno sveto pismo pa je tudi svojevrstna spominska knjiga, zelo osebna, saj lahko že na prvi strani (v okence) nalepite otrokovo sliko, napišete njegovo ime, kdo mu je knjigo podaril, kdaj je bil pri krstu … Vse podatke spremlja tudi molitev, s katero se starši zahvaljujejo za čudež novega življenja in za skrivnost človeške ljubezni. Ko pa otrok odraste, lahko sam izpolni podatke na naslednjih straneh: napiše imena svojih staršev, naslov in s pomočjo staršev vstavi tudi podatke na družinskem drevesu, ter vpiše nekaj pomembnih dogodkov na poti njegove rasti in napredovanja. Na koncu knjige je še nekaj molitev, tistih najbolj preprostih, ki jih starši z otrokom molijo zjutraj in zvečer.

Zdaj v novi izdaji, vezani v belo usnje s srebrnim napisom. V prodaji pa sta tudi obe prejšnji izdaji, Krstno Sveto pismo za dečke (v modri barvi) in Krstno Sveto pismo za deklice (v roza barvi).

Prelistajte

Naročite knjigo

iz vsebine:

Nebeški Oče, Stvarnik vsega dobrega,
hvala ti za dar tega dragocenega otroka,
za čudež tega ljubega otroka,
za čudež novega življenja
in za skrivnost človeške ljubezni.

Otroci so blagoslov in dar
od Gospoda.
Psalm 127,3

Povabilo na svatbo
Marija je bila povabljena na svatbo in prišel je tudi Jezus ter nekaj njegovih prijateljev. Jezus je bil že mož. Marija je vedela, da mora opraviti posebno nalogo za Boga.
Na svatbi je kmalu zmanjkalo vina. Povabljenci so ostali brez pijače. Marija je šla k Jezusu.
»Vina nimajo,« je rekla. »Ali lahko kaj narediš? Sicer bo slavje pokvarjeno.«
»Napolnite vrče z vodo,« je Jezus mirno rekel strežnikom. »Napolnite jih do vrha, potem pa nesite pokušat tistemu, ki skrbi za slavje.«
»Kakšno presenečenje!« je rekel mož, ki je pokušal pijačo. »To je čudovito vino! To je najboljše vino!« Jezusovi prijatelji so strmeli. Jezus je spremenil vodo v vino – v res najboljše vino!

Pod tvoje varstvo pribežimo,
o sveta Božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah,
temveč reši nas
vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica,
naša gospa, naša srednica,
naša besednica!
S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

Marko ČUK

Avtor: marko

ZGODBA

VZEL JE NA LAHKO

MISEL

MOLITEV

ISKRA

SVETLO DOŽIVLJANJE SEBE, DRUGIH IN SVETA

UČITI SE NOVIH NAVAD

SPREJETI SVOJO STAROST

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing