Avtor: Marko

Sv. Doroteja s košarico cvetja

Napisal Marko na 5. februarja 2024. Objavljeno v Ljudski svetniki - zavetniki ....

UGLEDNA KRISTJANKA IN POGUMNA MUČENKA
Sv. Doroteja, ki se prvič omenja v t. i. Hieronimovem martirologiju, naj bi se rodila ok. leta 290 v Cezareji v Kapadokiji, kamor se je njen oče, rimski senator Dorus, z družino naselil v času cesarja Dioklecijana. Ko je dal cesarski namestnik province mlado in ugledno kristjanko prijeti in od nje zahteval, da daruje poganskim malikom, je to pogumno zavrnila, zato so jo mučili na različne načine in naposled umorili.
Koroška delavnica: Sv. Doroteja, 1424–1426, ž. c. Marije Zavetnice, Ptujska Gora. – Delavnica Mojstra Vremskega Britofa: Sv. Doroteja, ok. 1450, p. c. sv. Križa, Vrhpolje pri Vipavi. – Mojster Bolfgang: Sv. Doroteja v skupini »glavnih« svetih devic, 1453, romarska c. Marijinega oznanjenja, Crngrob.
KOŠARICA CVETJA KOT PREPOZNAVNO ZNAMENJE
Specifični atribut sv. Doroteje izhaja iz legendarnega poročila o njeni smrti. Ko je odhajala na morišče in klicala ime svojega nebeškega ženina, se ji je sodni pisar Teofil posmehoval, rekoč, naj mu iz rajskega vrta pošlje rož in jabolk. Mučenka mu je željo izpolnila in kot sla k njemu poslala dečka, ki se ji je ob smrti prikazal s košarico cvetja in sadja. Teofil se je zaradi čudežnega daru spreobrnil v krščanstvo in nato tudi sam postal mučenec. Na upodobitvah košarico drži v rokah sv. Doroteja sama ali pa ji jo izroča oziroma pridržuje deček. Včasih košarico nadomešča pladenj. V nekaterih primerih ima svetnica v roki še šopek rož oziroma cvetočo vejo, izjemoma pa nosi cvetje v gubah oblačila. Deček je ponekod zaznamovan s križnim nimbom in predstavlja Dete Jezusa ali pa ima krila in je tako priličen angelu. Doroteja se pojavlja tudi z atributi mučeništva in zmage, kot so meč ali sekira, palmova veja in cvetlični venec, včasih pa tudi s križem, knjigo ali lilijo.Janez Ljubljanski: Sv. Doroteja, 1459, p. c. sv. Petra, Kamni vrh pri Ambrusu. – Sv. Doroteja, ok. 1450–1460, p. c. sv. Petra, Vrh nad Želimljami. – Mojster Bolfgang in delavnica: Sv. Doroteja, ok. 1463–1465, ž. c. sv. Janeza Krstnika. Mirna na Dolenjskem.

Pripovedni prizori se omejujejo predvsem na sceno obglavljenja sv. Doroteje in prikazanja nebeškega poslanca, ki v nadaljevanju zgodbe po njenem naročilu Teofilu sredi zime prinese košarico cvetja in sadja. Svetnica pogosto nastopa v družbi deviških mučenk, zlasti pa skupaj s Katarino Aleksandrijsko, Barbaro in Marjeto, s katerimi sestavlja znamenito četverico t. i. glavnih svetih devic (Virgines capitales). V nemškem prostoru so jo včasih dodajali v skupino štirinajstih priprošnjikov v sili.Sv. Doroteja, ok. 1530, p. c. sv. Jošta, Sv. Jošt nad Dreto. – Sv. Lucija s sv. Dorotejo in sv. Barbaro, 1638, p. c. sv. Petra, Dvor pri Polhovem Gradcu. – Antonio Paroli: Apostol Tomaž s sv. Dorotejo in sv. Agato, 1750, p. c. sv. Lovrenca, Zalošče pri Dornberku.

SV. DOROTEJA NA SLOVENSKEM
Češčenje sv. Doroteje je bilo na Zahodu intenzivno v obdobju od zgodnjega 14. do 16. stoletja. Na Slovenskem je bilo njeno ime kot žensko osebno ime v arhivskih virih zapisano v 15. stoletju, ko se je svetnica uveljavila tudi v likovni umetnosti in postala priljubljen srednjeveški motiv. Iz tega časa je ohranjenih več stenskih poslikav, med katerimi so tudi nadpovprečna umetniška dela. V novem veku je pogostnost tega motiva upadla. V Sloveniji sta Doroteji posvečeni le dve cerkvi: župnijska v Dornavi in podružnična v Kostanju v Tuhinjski dolini.

POVELIČANJE SV. DOROTEJE SLIKARJA VALENTINA METZINGERJA
Iz zakladnice slovenske baročne umetnosti predstavljamo sliko, ki jo je za cerkev v Kostanju mojstrsko naslikal Valentin Metzinger (1699–1759), iz Lorene v Ljubljano priseljeni umetnik, predstavnik zrelega baroka. Ustvaril je obsežen opus, kostanjska oltarna podoba iz leta 1741 pa je eno najbolj znanih njegovih del.
Nad panoramo tuhinjskega hribovja se sv. Doroteja, ki z desnico objema košarico z vrtnicami in zelenjem, na oblaku dviguje v žareče nebo. Spremljajo jo putti, od katerih ji eden izroča mučeniško palmo, drugi kuka k njej izza oblačne kulise, tretji pa steguje roki za šopkom v njeni levici. Svetnica nosi obleko z oprijetim životcem in ogrinjalo, dolge lase pa ima prevezane s tančico.
Slikar je kompozicijo razgibal z diagonalno postavitvijo svetničine figure, njenega ogrinjala in kope oblakov, dinamiko pa je dosegel tudi z barvnimi kontrasti. Prevladuje topel kolorit z rumenimi in cinobrasto rdečimi poudarki.

NEBEŠKI DAROVI NA SVETNIČINO PRIPROŠNJO
Sv. Doroteja nas sredi zime razveseljuje z rožami iz raja, zato je postala zavetnica cvetličarjev in vrtnarjev. Njen poetično obarvani lik nam razkriva, da so nebeški darovi odkupljeni z žrtvovanjem.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki … zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 2, str. 98.

Vanessa Bera: “Mama je vedno upala in jaz sem se od nje navzela optimizma”

Napisal Marko na 5. februarja 2024. Objavljeno v Naši preizkušani bratje.

Avgustovske poplave so prizadele veliko ljudi. Nekateri so bili ob dom in premoženje. Te preizkušnje so za družine, ki imajo člane s posebnimi potrebami, še hujše. Tokrat vam predstavljamo eno takih družin.

Vanessa Bera (Moste 16c, 1218 Komenda) se sooča z zdravstvenimi težavami že od rojstva. Bistro in študijsko marljivo dekle je kljub težavam z odliko naredila gimnazijo in se vpisala na študij. Starši so ji stali ob strani in v tej skrbi so zgradili hišo, prilagojeno osebam z oslabljenim imunskim sistemom. Toda lanski avgust je spremenil življenje družine. Mama Isabel se ga takole spominja: »Poplava lanskega 4. avgusta je našo hišo v celoti poškodovala. Uničila je pritličje, kjer so bivalni prostori. V nadstropju sta kopalnica in spalnica. Uničilo je vse v pritličju, od kuhinje do prostora, kjer je imela hčerka Vanessa rehabilitacijsko napravo za krepitev mišic in raztezanje in ki ji je pomagala pri krepitvi imunskega sistema. Naprava ji je tudi pomagala, da se je lažje izkašljala. Ko je imela covid, se je zelo težko odkašljevala. Prav tako je Vanessa, odkar smo se morali po popravah izseliti iz hiše, neprestano bolna. Naša hiša je bila posebej zgrajena za bolnike z oslabljenim imunskim sistemom.
Po poplavah smo se namreč morali izseliti iz te hiše v stanovanje, ker je bilo vse uničeno. Ne samo pohištvo, ampak so bili uničeni vsi tlaki, vrata, inštalacije … Stene so odrezane na višini 160 cm, ker se je pojavila plesen, saj je bila kamena volna mokra.« Trikrat so dali na testiranje vzorce plesni in ta je bila izredno raznolika. »Dokler je plesen, pa ne smemo zapreti sten. Mož je porabil več kot sto litrov razkužil, da je vsak drugi dan razkuževal prostore in uničeval plesen. Hiša je sedaj prazna in pritličje je gradbišče, saj sta mulj in nafta prodrla globoko pod vse pode, parkete in ploščice. Vse je bilo treba odstraniti.« Plesen so dali na več testiranj. Ostal je še en trdoživ sev plesni. Tudi po tistem so še škropili in potem bodo še enkrat dali na testiranje v upanju, da so tudi ta trdovratni sev odstranili.
Na dan avgustovske poplave je bila družina na morju. Prvič po tistem, ko se je začel covid! V občini Komenda je najbolj poplavljalo prav v zaselku, ki ga sestavlja pet hiš, med katerimi je tudi njihova. »Sosedje so odpirali vrata in okna, da je tok vode, ki je bil kot deroča reka, tekel skozi. Pri nas pa ni bilo nikogar doma, da bi odprl vrata in okna. Tako se je naša hiša nekoliko zasukala na temeljni plošči. Inženirji menijo, da zato, ker je bil tako močen vodni tok in količina vode tako velika,« opiše poškodbe hiše Vanessa.
Mama nadaljuje: »Na severni strani poslopja je spodneslo ves material do temeljne plošče. Naša hiša je na najnižji točki, a moram povedati še to: mož, sicer gradbenik po stroki, je pazil, kam bo postavil hišo. Dolgo sva iskala parcelo, preden sva našla to, kjer smo jo postavili. Za to se je pozanimal tudi na občini, ko je prosil za gradbeno dovoljenje, ali je hiša na poplavnem področju. Kljub zagotovilom, da je področje varno, je Igor dvignil hišo za 90 cm. Za vsak primer. 90 cm je tudi bilo najvišje, kolikor so jo pustili dvigniti. Pa vseeno je avgusta poplava tako poškodovala hišo! Zunaj je bilo takrat meter trideset centimetrov vode, morda celo meter in pol.«

VSE UNIČENO V PETNAJSTIH MINUTAH
»Na morje nas je poklicala soseda in nam povedala, kaj se je zgodilo. To je bilo na prvo noč, ki smo jo preživeli na morju. Najprej nismo mogli verjeti njenim besedam. Igor je najprej rekel: Pa saj do naše hiše sploh ni prišlo, ker smo toliko dvignjeni. Potem je soseda poslala sliko, ki prikazuje višino vode in moj avto, ki plava po dvorišču … Bili smo pretreseni in šokirani. Po petnajstih letih sem menjala avto, ki je imel tudi odlične sedeže, da se je lahko v njem vozila Vanessa. Krajše vožnje lahko opravi sama, daljših pa nikakor ne. Po poplavah je neuporaben!
Dolgo nihče ni mogel priti do naše hiše. Zaradi obilice vode je bila pot nevarna. Ob 4.15 zjutraj je bilo močno bobnenje, ki je zbudilo sosedo. Šla je do pritličja in videla, kako so iz sifonov vdrle fekalije. Šele po petnajstih minutah je vdrla voda in v petnajstih minutah je bilo vsega konec! Voda je uničila vse, kar je dosegla. Z morja smo najprej poklicali sorodnico, ki ne živi daleč. Obljubila je, da bo šla do naše hiše, a ji ni bilo mogoče priti, ker je bilo po cesti več kot meter vode. Šele popoldne je lahko prišla in poslala prve posnetke. Hiša je bila še polna vode. Bilo je grozno. Še bolj pa je bilo grozno, ko smo mi prišli v hišo, polno mulja,« odstira tiste boleče spomine mama.
Zakaj hoče družina na vsak način obnoviti to hišo? Takole odgovarjajo: »Hiša je grajena za osebe z oslabljenim imunskim sistemom. Zahteva posebno projektiranje in poseben način gradnje. Med drugim ima taka hiša kontrolirano atmosfero, da ne bi vanjo prišli kakšni mikrobi ali prašni delci. Vsa okna in vrata so že vgrajena, in jih pripeljejo skupaj s steno, da se ne bi okna in vrata na gradbišču kontaminirala. Prav tako je v njej uravnavana vlažnost, kar je pomembno za bolnike, ki imajo težavo z dihanjem.«
Poplavljena in poškodovana hiša. – Vanessa z mamo Izabel (zgoraj).

HIŠA POSEBNE SORTE – ZNAK STARŠEVSKE LJUBEZNI
Mama Izabel doda: »Tako narejenih hiš v Sloveniji ni bilo veliko in z Igorjem sva jo takrat na podlagi visoko hipotekarnega kredita kupila v tujini. Vanjo sva vložila najine prihranke in prihranke mojih staršev. Skratka, ogromno denarja smo vložili vanjo. Kredit moramo še sedaj plačevati. Kljub temu da ne živimo v hiši, zanjo plačujemo tekoče stroške, v stanovanju, kjer sedaj živimo, pa plačujemo najemnino in tekoče stroške. Na vseh koncih moramo plačevati, kar je izredno težko.«
Posebno hišo so starši gradili zaradi hčerke. »Vanessa se je rodila brez ključnic, prsnice in z desnostransko parezo (deformacijo prsnega koša, težavami z dihanjem, gibanjem in požiranjem). Stara je bila eno leto, ko sta se ji razvili obe ključnici, prsnica pa ne. V predšolskem obdobju je resnično veliko telovadila, vozila sem jo na različne rehabilitacije in se ji desnostranska pareza ne pozna. Pareza se ji je v predšolskem obdobju izničila zaradi številnih ur rehabilitacij in telovadbe. Do desetega leta smo vsako leto enkrat ali dvakrat imeli kontrolne preglede v bolnišnici. Svetovali so nam, da po desetem letu Vanessine starosti zelo priporočajo nujno operacijo, ki bi stabilizirala prsni koš in ne bi imela težav s pljuči, s srcem … Ta operacija je bila opravljena, a žal neuspešno. Po njej so se težave z Vanessinim zdravjem začele bistveno poslabševati. Prej je brez težav hodila, kolesarila, plavala, hodila na balet, igrala violino. Po operaciji ni mogla več delati nič od naštetega. Stalno je imela bolečine. Tudi danes jih ima. Po neuspeli operaciji so rebra začela celo rasti navznoter, v votlino prsnega koša. To stanje je treba stalno kontrolirati. 2019 je imela rebra 1,5 cm pred hrbtenico. Vmes so žile in srce in zaradi tega ima toliko težav z dihanjem in srcem. Rebra pritiskajo na pljuča in srce in od tod težave.«
Vanessa dodaja svojo izkušnjo: »Dokler smo živeli v hiši, ki so jo prizadele poplave, sem bila bolj zdrava. Vanjo smo se preselili ob koncu osnovne šole. V gimnaziji sem bila precej bolj zdrava, kar pa ne pomeni, da nisem bila bolna. Jaz in starša se zavedamo, da prav zdrava ne bom nikoli in da bom imela vedno zdravstvene težave. Starši so pa naredili ogromno, da bi mi pomagali. Ta hiša je eden od takih dokazov starševske skrbi. Hiša me je obvarovala precej infektov, ki so zame lahko zelo nevarni.« Se je pa Vanessa kljub težavam naučila živeti z boleznijo. Ni je razglašala. Tudi v šoli ne, ker je bila nevarnost, da bi rekli: »Vanessa, ti znaš, a saj veš, da ne moreš na tekmovanje …«

»BOGAT SI, KO DELIŠ Z DRUGIMI«
Popravilo hiše, tako nujno za Vanesso, pa zahteva velike stroške. Za obnovo hiše bi družina Bera potrebovala okrog 190.000 evrov. Zavarovalnica je prispevala 3.000 evrov. Toda stroški bodo gotovo še narasli: »Zaradi zasuka bo potrebno zasidranje hiše. To bo dodaten strošek. Bojimo se, da se bodo stroški povečali tudi zato, saj se vse neprestano draži. Ko bo hiša popravljena, bo treba kupiti še vso notranjo opremo, ki bo spet stala. Uničeni so tudi gospodinjski aparati. Hudo nam je, da se je poškodovala rehabilitacijska naprava, ki jo uporablja Vanessa. Treba bo kupiti nov avto, ker so dosedanjega odpeljali, saj je bil v poplavi uničen.«
Vanessa pove, da so se starši vedno trudili pomagati drugim. Sedaj so oni potrebni pomoči.

na TRR-ju društva – SI56 0201 0025 8652 697, NLB – pod namen se pripiše »NENI«, ali s ključno besedo NENI5 ali NENI10 na številko 1919 za prispevek 5 ali 10

€

Mama Izabel doda: »Mene so že doma učili, da si bogat samo takrat, ko deliš z drugim. To je lahko čas, znanje, ki komu pomaga, fizična pomoč, včasih samo koga poslušaš, kako mu je, kako je z njim. Že v službi (mama je ravnateljica kamniškega zavoda CIRIUS) imam priložnost, da delam stvari, ki niso v opisu nalog, pa jih z veseljem naredim. Ko pa sem morala jaz prvič reči, da potrebujem pomoč, mi je bilo grozno. Danes razumem, da nekateri niso deležni pomoči, ker je preprosto niso sposobni sprejeti. Lažje je prositi za pomoč, dokler si neopazen in neviden. Ko pa to ne zadostuje in moraš biti viden in cela Slovenija ve zate, to ni dober občutek. Težko je biti izpostavljen na ta način. Razumem pa, da nekateri težko razumejo, da se je nekomu tako zgodilo, da mora prositi za pomoč.«
»Ko se je Vanesa rodila, so mi zdravniki rekli, da bo zelo prizadeta, da ne bo govorila, da ne bo hodila … Toda mi se nismo dali. Telovadili smo, hodili na rehabilitacije … Vse z namenom, da bi se telesno okrepila. Očitno je bilo v njej veliko volje do življenja. Bila je izredno vesela, ko se je lahko gibala.« Mamine besede potrdi Vanessa: »Iz predšolskega obdobja se spominjam, koliko sva se z mamo gibali. Ona je upala. Zdi se mi, da je upala še zame. Še jaz sem se potem nalezla tega upanja in optimizma.«

Mama pa sklene pripoved: »Ko se spominjam težav ob rojstvu, sem si mislila, da je bil tisti križ že dovolj velik. Upala sem, da se bo po operaciji zdravje izboljšalo, pa se ni. Hudo mi je, da ima hčerka bolečine, da ne more biti enaka svojim vrstnikom. V sedanjem trenutku je glede zdravja zelo odvisna od naše pomoči. Radi bi čim prej popravili hišo, saj ne moremo dolgo tako živeti, ker je Vanessino zdravje vsak dan slabše. Tudi zato smo se izpostavili. Prej veliko ljudi ni vedelo za Vanessine zdravstvene težave. Še več jih ni vedelo, da so tako hude. A šli smo v to. Saj za svojega otroka narediš vse!«

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 2 (2024), 26-28.

Julija Primic (1816–1864)

Napisal Marko na 31. januarja 2024. Objavljeno v Obletnica meseca.

(ob obletnici objave) Pred 190 leti, 22. februarja 1834, je France Prešeren objavil Sonetni venec kot zasebno prilogo k Ilirskemu listu. Z akrostihom PRIMICOVI JULJI je povedal, da je ta vzvišena pesnitev posvečena še ne osemnajstletni Juliji, hčerki bogate ljubljanske trgovske družine Primic. Dal ga je natisniti v treh različnih oblikah, od katerih je najlepšo namenil Juliji in najožjim prijateljem. »Edini kolikor toliko verjetni razlog za tako objavo,« piše Anton Slodnjak, odličen poznavalec Prešernovega dela in življenja, »je bil najbrž ta, da bi dal izvoljenki ob njenem godu (16. februarja) poseben dar ali vezilo.« Sonetni venec je nastal že pod vtisom Julijine zaroke z Jožefom Scheuchenstuelom, ki je Prešerna zelo prizadela. Ob izidu je zbudil v Ljubljani veliko zanimanje, pri Primičevih in Scheuchenstuelovih pa hudo zamero. Svoje razočaranje nad Julijo, ki jo je imel za ideal ženstva, je Prešeren izpovedal v pesmi Zgubljena vera: »Srce je moje bilo oltar, / pred bogstvo ti, zdaj – lepa stvar.«

NAJBOGATEJŠA NEVESTA V LJUBLJANI
Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primica. Njegov oče Janez je iz Tržiča prišel v Ljubljano kot navaden kramar, toda bil je podjeten človek. Leta 1792 je kupil hišo na Mestnem trgu in odprl pravo trgovino. Ko je leta 1802 umrl, je premoženje zapustil sinu Antonu, ki ga je v nekaj letih podvojil. Leta 1807 se je poročil z Julijano Harti, tudi iz trgovske družine. V zakonu sta se rodila sin Janez Krstnik (1813) in hčerka Julija, ki je zagledala luč sveta 30. maja 1816. Ko je bila stara komaj dva meseca, je delavnega očeta Antona pri petintridesetih letih pobrala jetika. Trgovino je peljala naprej vdova Julijana. Spomladi 1832 je umrl še devetnajstletni sin Janez. Mati in hči sta živeli v Gledališki ulici v Ljubljani (danes Wolfova 6), kamor so se preselili leta 1822. Z njima je bila od leta 1833 do 1835 Ana Jelovšek, hčerka občinskega paznika, ki jo je Julijana Primic vzela za svojo. Leta 1835 je 12-letna Ana odšla služit k odvetniku dr. Blažu Crobathu, pri katerem je spoznala Prešerna in pozneje imela z njim tri otroke. To je bila prenagljena »tolažba« za neuresničljivo zvezo z Julijo. Ošabna mati Julijana je Prešerna poznala in ga je kot »gorenjskega kmetavzarja« zaničevala. Juliji je strogo prepovedala tudi slučajne stike z njim. Ljubljana je bila tedaj »dolga vas« in vse se je hitro razvedelo. Prešeren je v romanci Dohtar prvič izpovedal svoje bližanje šestnajstletni bogati lepotici. Toda še vedno je bil samo pisarniški pomočnik, njegova prošnja za samostojno advokaturo je bila dvakrat zavrnjena, zato pri Juliji ni imel nobene možnosti. Mati Primčevka je pregovorila sodnika Antona pl. Scheuchenstuela, nekdanjega Prešernovega predstojnika, da je njeno Julijo zasnubil za svojega sina Jožefa. Po slovesni zaroki (1833) ji je ta zabičal: »Zdaj sva zaročena in ne dovolim, da se v mestu kažete v družbi drugih moških!«
Relief Julije na Wolfovi ulici 4 v Ljubljani. Relief je tako v bližini hiše, kamor so se Primičevi preselili po očetovi smrti tj. na Wolfovo 6. – Prvotno trnovsko cerkev, v kateri je Prešeren opazil Julijo, je leta 1753 zgradil arhitekt Candido Zulliani. Iz nje se je ohranilo le nekaj slik, med njimi sliki sv. Janeza Krstnika in sv. Antona, ki ju je naslikal Valentin Metzinger. – Trnovska cerkev danes – Plošča z besedilom pesmi, ki opisuje srečanje pesnika in Julije v Trnovski cerkvi.

»TRNOVO, KRAJ NESREČNEGA IMENA«
Spomin na prvo bližnje srečanje z Julijo je Prešeren obudil v sonetu Je od vesel‘ga časa, kjer v drugi kitici navaja točne podatke: »Bil vel’ki teden je: v soboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana, / v Trnovo, tje sem uro šel deseto.« To se je zgodilo 6. aprila 1833. V Ljubljani so frančiškani vpeljali navado, da je treba obiskati vsaj pet božjih grobov v spomin na pet Jezusovih ran. Pisatelj Ivan Sivec začenja svojo povest Julija iz Sonetnega venca (Karantanija, 2006) prav s tem srečanjem v Trnovem. Julija je šla tja s sestrično. Ko je poljubila Jezusovo rano, je takoj za njo storil to tudi neznanec, oblečen v frak. Sestrična ji je povedala, da je bil to Dohtar – Prešeren. To je Julijo vznemirilo, doma pa jo je mati ozmerjala: »Da te ni sram! Namesto da bi obiskala pet božjih grobov, si se nastavljala postopačem, kakor je tisti nevredni odvetniški fičfirič!«
Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer piše, da je »za Prešernovo poezijo nastopila nova doba, ko je pesniku iz ljubezni do Primičeve Julije vstalo novo življenjsko upanje … Iz ljubezni do Julije so vzrasle Prešernu najlepše in najgloblje poezije, a izrasla je iz nje tudi nesreča njegovega življenja.« Enakih misli je tudi Anton Slodnjak, ki pravi: »Ljubezen do Julije, ki je bila Za Prešerna prvotno mogočna pobuda za ustvarjanje, je bila vedno večja ovira za pesnikovo življenje.« V Sivčevi povesti učeni in modri Matija Čop, Prešernov prijatelj in svetovalec, ob izidu Sonetnega venca govori Juliji: »Ko se bo začel direndaj okoli vas, mislite le na to, da brez vas te literarne umetnine ne bi bilo. In da ste se s Sonetnim vencem za vse čase zapisali v zgodovino slovenstva. Zdaj niste več le ena najlepših in najbogatejših ljubljanskih meščank, temveč tudi bitje z nebeškimi krili.«Magistrale so zadnji sonet sonetnega venca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov, za akrostihom PRIMICOVI JULJI. – Ivan Sivec je opisal Julijino zgodbo v knjigi Julija iz sonetnega venca.

OSAMLJENA ŽENA OB GOSPODOVALNEM MOŽU
Jožef pl. Scheuchenstuel je že ob zaroki Juliji dal vedeti, kdo bo pri njih ukazoval. Julija je bila zmedena. Mati jo je skušala pomiriti: »Jožefovega vedenja si nikar ne ženi k srcu. Zaroka še ni poroka. Poročila se boš šele čez pet, šest let.«
Poleti 1835 je Jožef peljal zaročenko k slikarju Matevžu Langusu na Stari trg. Ko je Prešeren videl njeno podobo, je umetniku dejal: »Julija že ni taka! Kje je njena duša?«
Nadvse slovesna poroka je bila 23. maja 1839 v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. Njuno zakonsko zvezo je blagoslovil sam škof Anton Alojzij Wolf, družinski prijatelj Primičevih, ki so bili veliki dobrotniki Cerkve. Rodila je pet otrok, štiri hčerke, od katerih je bila materi podobna samo prva, nazadnje še sina, ki ga je ponosni oče težko pričakoval. Pred božičem leta 1849 je bil Jožef pl. Scheuchenstuel imenovan za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu. Na njegov ukaz, ki ni trpel ugovora, se je družina s taščo Julijano vred preselila v dolenjsko prestolnico. Jožef je kupil lepo ohranjen gradič Neuhof.
Novomeški gradič Neuhof, ker je Julija z možem in otroci preživela 13 let. Julija Primic z družino (manjka ena od hčera). Frančiškanska cerkev sv. Lenarta v Novem mestu. Julija se je po materini smrti pogosteje zatekala k molitvi v cerkvi in prejemala zakrament sprave. Julija je pokopana na pokopališču v Šmihelu pri Novem mestu.

Spadali so pod župnijo Šmihel, toda k maši so hodili k frančiškanom v Novem mestu. »Novo mesto bo kmalu spoznalo, kakšne so moje sposobnosti!« se je hvalil Jožef. Kmalu so spoznali, da hujšega sodnika na Kranjskem še ni bilo. Prijelo se ga je ime Dolenjski Napoleon. Prijateljev ni imel. Za ženo ni imel časa, tudi z otroki se je redkokdaj ukvarjal. Še najbolje se je razumel s taščo, ki je leta 1855 umrla in so jo pokopali v Šmihelu. Po njeni smrti je Julija pogosteje zahajala v cerkev in k svojemu spovedniku patru Lacku, da bi našla srčni mir. Pokonci jo je držala le še želja dveh hčera, da bi bila pri njuni poroki, vendar tega ni dočakala. Z nasmeškom na ustnicah je izdihnila 2. februarja 1864. Vstajenja čaka na šmihelskem pokopališču, nedaleč od materinega groba. Po njeni smrti se je mož s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec in tam leta 1873 umrl.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2024), 42-43.

Urednikova beležnica februar 2024

Napisal Marko na 31. januarja 2024. Objavljeno v Beležnica.

Februar med drugim zaznamuje slovenski kulturni praznik (8. 2.), pa tudi svetovni dan bolnikov (11. 2.). Najbrž je Ognjišče edini časnik, ki v vsaki številki predstavi človeka s posebnimi potrebami in tako bralce spodbuja k občutljivosti za »preizkušane ljudi«.

V februarju se bomo spomnili tudi prav posebnega dogodka, olimpijskih iger v Sarajevu. Takratnemu svetovnemu dogodku so poseben pečat dodali tudi slovenski športniki, prav posebej Jure Franko, ki je prvi osvojil zimsko olimpijsko medaljo za Slovenijo in takratno Jugoslavijo. Pred omenjeno obletnico smo z njim poklepetali o smučarskem športu, medijih in o današnji glasbeno-produkcijski poti, kjer z ženo Simono prav tako žanje zelo lepe uspehe.

Osrednja tema februarske številke je samopodoba. Alenka in Drago Tacol z nami delita svoje znanje in izkušnje o tako pomembni temi za mlade in stare bralce. Samopodoba namreč »obsega celoto vsega, kar mislimo, čutimo in verjamemo o sebi. /…/ Je odnos do samega sebe, samoocena naše edinstvene človeške vrednosti in dostojanstva. V pomembni meri usmerja naše življenjske poti, odločitve in dejavnosti. Odraža se v odnosih z drugimi in v tem, kako smo zadovoljni s svojim življenjem.« Preberite in priporočite tudi svojim otrokom in vnukom.

Z vstopom v leto 2024 smo vstopili tudi v leto molitve. Služilo bo kot predpriprava na jubilejno leto 2025 in v tem času bo Cerkev dala večji poudarek osebni in skupni molitvi. V tokratni Temi meseca zato nekaj več o molitvi, molitvenih praksah, kakšno vlogo ima molitev v življenju kristjanov. Vsekakor velja povabilo in naj bo ta članek tudi spodbuda, da na osebni ravni okrepimo svoj odnos z Bogom prav prek molitve.

Na glasbenih straneh predstavljamo simpatično in preprosto Moniko Avsenik, ki je vsestranska pevka. Poleg solistične kariere je vokalistka v spremljevalnem bendu Jana Plestenjaka in altistka v zasedbi Perpetuum Jazzile. Je vsestransko dejavna ter opravlja več poklicev, saj je poleg glasbenega ustvarjanja še učiteljica razrednega pouka in fotografinja. Hkrati pa je ravno Monika Avsenik letošnja ambasadorka akcije 40 dni brez alkohola, ki se bo začela v sredini februarja ob vstopu v postni čas.

Z alkoholom ter drugimi vrstami odvisnosti so povezani različni programi Karitas, s katerimi želijo pomagati osebam, ki se soočajo z odvisnostmi. Ravno v luči začetka akcije 40 dni brez alkohola smo se pogovarjali s p. Tomažem Pinterjem, ki kot prostovoljec sodeluje s temi osebami in jih osebno spremlja na poti v življenje brez odvisnosti.

Po Marijinih stopinjah vas vabimo na družinsko romanje v Kostrivnico k Čenstohovski Mariji, v potopisu pa v puščavske kraje: v Jordanijo s kolesom.

Januarja smo obhajali mesec verskega tiska. V sedanjem svetu, polnem zmedenih idej, so vsebine, ki nam pomagajo živeti po veri, še bolj potrebne kot v preteklosti. Letos revija Ognjišče vstopa v 60. letnik in v 2025 bomo praznovali našo šestdeseto obletnico. Ostanite zvesti bralci in naročniki in nam pomagajte ohranjati živi plamen vere, upanja in Ljubezni, ki plapola v naši reviji.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 2 (2024), 4.

Moj odnos z očetom

Napisal Marko na 25. januarja 2024. Objavljeno v MP Kaj pa vi pravite ... z Robertom.

Dragi Robi in mladi, ki berete to rubriko! Z vami bi rad delil eno osebno stvar, zato mi ni najlažje, ko to pišem. Hkrati pa ni nič posebnega, morda je kar pogosto med fanti mojih let. Govorim o odnosu s svojim očetom. Predvsem o pomanjkanju odnosa. Ne želim v tem kratkem pisanju valiti krivde nanj, ampak občutek imam, da sem ga razočaral. Predvsem zaradi moje izbire šole, hodim namreč na bolj umetniško šolo, moj oče pa je klasični strojnik. Zdi se mi, da sva se odtujila predvsem zaradi tega, pa morda tudi zato, ker kot družina nismo veliko skupaj. Oče je tudi veliko odsoten, veliko dela. Zaradi tega nama s sestro nikoli ni nič manjkalo, nikdar pa nisem imel občutka, da sem kot edini sin dosegel očetova pričakovanja. Nikoli se sicer še nisem uspel zares pogovoriti z očetom, morda tudi zato, ker je bolj zaprte sorte. Kakšne so vaše izkušnje z vašim očetom? Kako bi lahko načel pogovor o teh mojih občutkih – ne želim ga namreč prizadeti …? Lep pozdrav vsem!
Voranc, 17 let

V življenju nas ves čas spremljajo pričakovanja. Starše imamo radi in so nam že od otroštva vzor. Zato nam je pomembno, kaj si mislijo o nas in kaj pričakujejo. Seveda jih ne želimo razočarati. Vendar si moramo poklicno pot izbrati sami, in sicer tisto, ki nas zanima in nam je všeč, saj bomo poklic opravljali mi, in ne naši starši. Sam veš, zakaj si izbral to šolo. Če si to res želiš, vztrajaj. Tvoj trud bo poplačan in ga bo prej ko slej opazil tudi oče.
Moj odnos z očetom ni najboljši. Nisva zelo povezana. Čeprav se nikoli nisva veliko pogovarjala, sva včasih imela res dobre pogovore in želim si, da bi bilo tega več. Ob vseh obveznostih nekako ne najdeva časa in tudi nisva vedno pri volji.
Predlagam ti, da najdeta neko skupno stvar, ki vaju bo povezala. Počnita nekaj skupaj, in ob tem bosta imela tudi čas za pogovor. Spomnim se, ko sem s svojim očetom pospravljala drva. Takrat sva skupaj preživela kvaliteten čas. Veliko sva se pogovarjala, še nekaj naredila zraven, in oba sva bila zadovoljna.
Larisa, župnija Novo mesto – sv. Janez

Dragi Voranc,
tudi moje izkušnje z očetom so podobne. Sicer se nisem odločil za šolo s področja, ki mu ne bi bilo pisano na kožo, a ga prav tako kot tvojega očeta ni veliko doma. Dosti dela tudi popoldne in težko je najti čas za pogovor. Celo ko ima nekaj časa, ga v veliki meri porabi za moji mlajši sestrici. Zato razumem, kako se počutiš. Svetujem ti, da do njega pristopiš, ko bo sam. Vem, da za to ni veliko časa, ker imaš obveznosti za šolo, prav tako kot ima on svoje. A si moraš sam vzeti nekaj časa za vajin odnos. Začneš lahko z nekaj preprostimi vprašanji pred odhodom v posteljo. Nekaj v smislu, kakšen je bil njegov dan ali kaj podobnega. Poskušaj tako dan za dnem. Postopoma poglobi pogovor. Začenjaj daljše pogovore na temo tebe, tvojega življenja, prihodnosti in odločitve za šolo. Pojasni mu, da te to področje veseli tako kot njega strojništvo. Vem, da te bo razumel. Ti si tisti, ki mora zbrati pogum in očeta ogovoriti.
Srečno, Tine, župnija Novo mesto – sv. Janez

Spomnim se, da sem pred leti dobil prošnjo za posredovanje v konfliktu med družinskima članoma. V opisu je bilo navedeno, kako je pravzaprav za vse, kar se dogaja v tem odnosu, odgovorna le ena oseba. Ko smo se dobili, sem oba povabil, da mi opišeta svojo plat zgodbe. Eden od njiju se je takoj po teh besedah naslonil na svoja kolena in glavo spustil navzdol. Druga oseba v tem konfliktu je predlagala, da bi začela … V nadaljevanju je sledil opis, kaj vse je pripovedovalec storil za nasprotno stran. Ob vsem tem je nasprotna stran, oseba, ki je bila naslonjena na svoja kolena, mirno vztrajala v svoji drži. Po približno dvajsetih minutah pripovedovanja pa je ta oseba dvignila glavo, nekaj trenutkov mirno zrla v svojega nasprotnika in nato izjavila en sam stavek: »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!«
V tem konfliktu sta bila pravzaprav udeležena oče in sin. Oče je v svoji predstavitvi povedal, kaj vse je naredil za sina, kaj vse mu je kupil, omogočil, čemu vse se je moral odreči … Na drugi strani je dobil drugačno ogledalo. V razreševanju in iskanju poti naprej se je kasneje izkazalo, da je osnovna komponenta, ki jo pogreša sin, ljubezen, ki pa jo sam občuti predvsem v času in očetovi navzočnosti. Oče se je dejansko ujel v zanko vseh mogočih opravil, ki mu jih je nalagala služba in njegove ostale aktivnosti. Velikokrat se spomnim na ta stavek, ki je odmeval v prostoru, med dvema, ki sta prišla zaradi konflikta, ki sta ga doživljala v odnosu. »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!« Če vseeno stopim nekoliko v bran očetu, si danes mislim, da je oče marsikaj počel za blagostanje svojega sina, tudi z mislijo, da ga ima rad in da vse, kar mu nudi in omogoča, predstavlja njegovo ljubezen. Živimo v času, ko mnogokrat slišimo drug od drugega, da nimamo časa, kako nam ga zmanjkuje in kako smo ujetniki te spremenljivke v človekovem življenju.
Kaj naj ti podarim, človek? Podobno vprašanje si mogoče zastavlja marsikdo od vas, ko želi obdarovati sebi drage ljudi. Nemalokdaj lahko imamo težavo s pravim darilom, posebej, ko se hitro izgubimo v množici materialnosti, ki nas obdaja in z mnogih strani pritiska na nas s poceni ponudbo in umetno ustvarjenimi potrebami. Če prisluhnem današnjemu človeku, ki mi sporoča, česa mu manjka oz. nima, je med prvimi na seznamu želja zagotovo stavek, ki ga pogosto slišim: »Nimam časa.« Ljudje menda nimamo časa. Najpogosteje nam ga zmanjka v okoljih, kjer bi ga potrebovali največ, v družini, med prijatelji. Zato je smiselno, da sočloveku podarimo čas – svoj čas. Koliko od nas je že naredilo darilni paket, kjer je bilo preprosto sporočilo: Za letošnji božič ti poklanjam eno uro časa na teden? Marsikdo bi se razveselil takšnega darila.
Velikokrat slišim mladostnike, ki sporočajo, kako so starši lahko pametni, pa ne v smislu, da bi bila pohvaljena modrost staršev, ampak v smislu, da so vedno v polni zlasti nekih nasvetov in usmeritev, pa tudi zgodbic, kako so oni nekaj naredili, kako so se znašli v podobni situaciji v svojem času. Mladi zelo jasno sporočajo, da ne prosijo v prvi vrsti za nasvet, ampak da bi lahko spregovorili o tem, kaj doživljajo, kaj nosijo v sebi. Tudi Voranc v svojem pismu sporoča predvsem vsebino, ki jo doživlja v odnosu do očeta. Mogoče njegov oče sploh nima nobenega jasnega stališča glede izbire sinove šole, a Voranc ima v sebi skrb, kaj si pravzaprav oče misli. V naših odnosih je lahko veliko predvidevanj, ugibanj, ki pa jih pogosto ne izrazimo in ne preverimo na drugi strani odnosa. Na misel mi prihaja lik sv. Jožefa, o katerem marsičesa ne vemo, kar pa vemo, je v Svetem pismu zapisano z zelo malo besedami. Opisana je predvsem njegova drža, njegova dejanja. Sam si sv. Jožefa predstavljam kot tistega, ki je znal poslušati in je v modrosti ter tudi povezanosti z Bogom iskal svoj odziv do svojih najbližjih. Ja, tudi če je bil veliko tiho, je po moje spregovoril z dejanji.

Naj bo prav on lik, ki nas moške spodbuja, da oblikujemo svojo vlogo in jo utrjujemo v različnih odnosih, posebej tudi očetje do svojih otrok in otroci do staršev. Kaj podariti človeku kot darilo ob vstopu v novo leto? Pravzaprav je to nekaj, kar je tudi nam podarjeno in kar smo.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite … z Robertom, v: Ognjišče 1 (2024), 60-61.

Prenasičeni z zvokom ne slišimo bistvene tišine

Napisal Marko na 23. januarja 2024. Objavljeno v MP Tema meseca.

(…) Sluh je eno od naših petih čutil. Zanimivo, da ga po pomembnosti ne uvrščamo na prvo mesto, saj navadno rečemo, da je najpomembneje videti. Pa vendar: zaradi sposobnosti sluha se lahko naučimo govoriti in brati, komunicirati z drugimi, s pomočjo sluha imamo tudi nadzor prostora 360 stopinj okoli sebe. In to naše čutilo je dandanes v hudi nevarnosti, saj živimo v tako hrupnem svetu kot še nikoli do zdaj. Vrednosti decibelov so vedno višje, tako v naravnem okolju kot pri uporabi raznih naprav. Nekaj tega hrupa smo deležni v zunanjem okolju, nekaj si ga v obliki glasbe privoščimo tudi na lastno željo. .

(Izjava Nacionalnega inštituta za javno zdravje ob svetovnem dnevu ozaveščanja o hrupu).

ZVOČNA ONESNAŽENOST
Hrup seveda največkrat povezujemo z različnimi zvoki v naravnem okolju, kjer smo priča nekemu nezaželenemu, zlasti preglasnemu in neprijetnemu zvoku, ki nas največkrat kar zmoti. Vsak dan v svojem okolju slišimo različne zvoke premikajočega se prometa, letal, vlakov, strojev, gradbene mehanizacije … Običajno so ti zvoki na varni ravni in ne poškodujejo našega sluha. Toda zvoki so lahko škodljivi, če so preglasni, četudi za kratek čas, ali ko so hkrati glasni in trajajo dlje časa.
Hkrati lahko potrdimo, da je veliko več hrupa v mestnem okolju – kot kažejo podatki, že več kot polovica svetovnega prebivalstva danes živi v mestnih območjih, delež pa naj bi se do leta 2050 povečal na 68 odstotkov. Tako lahko hrup in trušč dodamo v kategorijo onesnaževanja okolja, ki se dogaja na področju našega sluha – zato govorimo o zvočnem onesnaževanju.

Čeprav v Sloveniji nimamo res velike prestolnice, kjer bi prebivalce in promet šteli v milijonskih številkah, je raven hrupa v glavnih in večjih mestih po Sloveniji vseeno povečana, a hkrati precej manj kot v velemestih.

Podatki za Ljubljano kažejo, da so prebivalci visokim vrednostim hrupa zaradi prometa (nad 65 dBA) izpostavljeni precej manj (14 %) kot v povprečju ostali Evropejci (20 %), število prebivalcev Ljubljane, ki so zaradi prometa obremenjeni z nočnim hrupom, je 14 %, v Evropi pa kar 30 %.
Hkrati je v mestih bistveno bolj prisotno nočno življenje in tudi po slovenskih mestih je zaslediti več civilnih iniciativ, ki si prizadevajo za zmanjšanje hrupa, hrupne glasbe in druženja do jutranjih ur.

SLUŠALKE, SLUŠALKE, SLUŠALKE
Poleg hrupa in zvokov iz naravnega okolja je z razvojem tehnologije čedalje večja nevarnost za naš sluh uporaba naprav za gledanje in poslušanje video in zvočnih vsebin. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da trenutno več kot 430 milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi izgube sluha, še mnogo več pa jih je na poti tja. Zaradi uporabe različnih tehničnih naprav, največkrat različnih oblik slušalk, so še posebej ranljivi mladi. V preteklosti je veljalo, da je večja težava za sluh prisotnost splošnega hrupa, dandanes pa vse več otrok in mladostnikov trpi za okvaro sluha, povzročeno z izpostavljenostjo preglasni glasbi v slušalkah ali na glasbenih prireditvah; SZO ocenjuje, da je več kot 1,3 milijarde mladostnikov in mladih odraslih po vsem svetu v nevarnosti izgube sluha zaradi izpostavljenosti nevarnim praksam poslušanja glasbe. Zdravstveni delavci po svetu svarijo pred hudo nevarnostjo izgube sluha pri precejšnjem deležu ljudi, zlasti zaradi lastnega škodljivega ravnanja, pri čemer izstopa uporaba slušalk.
Kot lahko vidimo na infografiki, sta proizvodnja in prodaja slušalk v velikem porastu. Resda so tudi v 90-ih letih prejšnjega stoletja in ob prehodu v zdajšnje stoletje obstajali walkmani, discmani, na katere so bile pripete žične slušalke, vendar je bila uporaba teh naprav minorna v primerjavi z deležem pametnih mobilnih naprav in številom slušalk med mladimi danes. Prav prisotnost mobilnih naprav, možnost predvajanja zelo različnih video in zvočnih vsebin kadarkoli in kjerkoli, hkrati pa privlačnost brezžičnih slušalk so pripeljale do tega, da je trendovsko imeti ves čas v ali na ušesih slušalke ter imeti glavo zapolnjeno z zvokom.
Mnogi starejši te potrebe mladih seveda ne razumejo, vendar je že veliko študij in raziskav pokazalo, kako pomembna je glasba v življenju mladih, saj jo povezujejo z užitkom, sprostitvijo, mnogim prinaša veselje ali jih razvedri. V trenutkih, ko si nadenejo slušalke in prisluhnejo glasbi po svojem izboru, se jim zdi, da določene težave izgubijo svojo težo, za nekaj časa jim glasba celo pomaga pozabiti na skrbi. Glasba ima za mlade tudi posebno moč, saj v njih vzbuja različna čustva, v njej lahko najdejo energijo, da jim občutek moči, da nekaj zmorejo. Razlogov za poslušanje je torej veliko, vendar to še ne zmanjša nevarnosti za sluh – le-ta se namreč skriva v glasnosti.

NEVARNA GLASNOST
Kolikokrat je torej priporočena uporaba slušalk? Kakšna je še primerna raven glasnosti? Varnost poslušanja je odvisna od jakosti zvoka, trajanja in pogostosti poslušanja. Ti dejavniki so med seboj povezani in skupaj določajo, kaj je in kaj še ni škodljivo. Upoštevati moramo, da lahko glasbo nižje glasnosti poslušamo dlje, visoke jakosti pa manj časa. Gotovo lahko vsak dan nekaj ur poslušamo glasbo, podkaste ali druge vsebine, če to počnemo v razponu med 60 in 75 decibelov. Za zgornjo mejo pa si moramo zapomniti, da lahko pri jakosti 89 dBA glasbo brez posledic poslušamo do 5 ur na teden. Če ta čas skrajšamo na cca 2 do 3 ure na teden, je glasbo še varno poslušati pri jakosti, nižji od 92 decibelov. Vendar to so zgornje, skrajne vrednosti, zato je na mestu nasvet, da naj ne bi nikoli poslušali glasbe na slušalkah preko 70-odstotne vrednosti nastavitve jakosti, raje manj. Pri poslušanju glasbe in drugih zvočnih vsebin s slušalkami strokovnjaki priporočajo nakup in uporabo slušalk s funkcijo zmanjševanja šumov iz okolice (angl. noise cancelling). S tem, ko slušalke aktivno znižajo šume in druge zvoke iz okolice, vam namreč ni treba povečati jakosti zvoka, da bi preglasili hrup iz okolja. Ob tem pa je treba biti še bolj pozoren na okolico, da ne preslišimo določenih zunanjih zvokov, ki so lahko pomembni za našo varnost in zdravje.

Nekaj ključnih priporočil s strani SZO za ohranjanje sluha:

– Znižajte jakost zvoka svojih prenosnih avdio naprav, maksimalna jakost naj bo le 60 %.
– Uporabljajte naglavne (supraavralne) slušalke s tehnologijo izničenja zunanjih zvokov, s tem boste pridobili čistejši zvok. Tako bo glasba že pri manjši jakosti prišla bolj do izraza.
– Omejite čas, ki ga preživite v hrupnih prostorih. Na glasnih zabavah se vsaj enkrat na uro za najmanj pet minut umaknite v tiho okolje.
– Za svoje pametne telefone uporabljajte široko dostopne aplikacije, ki merijo raven jakosti zvoka. Tako se boste lahko z gotovostjo prepričali, ali je zvok v vaši okolici škodljiv za vaš sluh.
– Uporabljajte čepke za ušesa in zaščitne slušalke. Posamezna uporaba ublaži glasnost za približno 15 do 30 dB. Skupna uporaba obeh pa k temu doda še dodatnih 10 do 15 dB. Na ta način lahko jakost zvoka znižamo tudi do 45 dB.

GLASNOST ZVOKA
Glasnost zvoka je največkrat izražena z enoto decibel. V okolju je veliko zvokov, od šelestenja listja (20 do 30 decibelov) do grmenja (120 decibelov) in zavijanja sirene (120 do 140 decibelov). Pri 120 dB je tudi prag bolečine – vsak zvok, ki ima raven hrupa višjo od 120 dB, že povzroča fizično bolečino. Vendar je treba tudi vedeti, da so človeškemu ušesu škodljivi že zvoki s precej nižjo ravnjo hrupa. Že zvoki, ki dosežejo 85 decibelov ali več, lahko poškodujejo človekova ušesa. In virov, ki proizvajajo zvok takšne glasnosti, je veliko – tolikšno raven lahko dosega promet na glavni cesti, motorna kosilnica, vlaki, če stojimo tik ob progi (90 do 115 decibelov), in glasen rock koncert (110 do 120 decibelov). Televizijo običajno gledamo pri ravni okoli 60 dB.
Iz povedanega je razvidno, kakšno škodo povzročamo svojim ušesom, če poslušamo glasbo s slušalkami na ravni hrupa nad 80 decibelov. Hkrati si velja zapomniti pomen trajanja hrupa za vpliv na naš sluh in telo. Če smo izpostavljeni hrupu 85 dB za 40 ur, to za uho predstavlja enak stres kot izpostavljenost 95 decibelom za 4 ure ali 105 decibelom za 24 minut.

IN KAR NAENKRAT NASTOPI – TIŠINA!
Nasprotje hrupa je tišina. Blažena tišina. Čeprav za mnoge nevzdržna. Tišina je dandanes pogosto možna samo še takrat, ko v rokah ne držimo kake tehnične naprave. Življenja torej ne živimo več prosto, ampak smo v nenehnem afektu potrebe po povezanosti. To nas dela nemirne, razdražljive, neizpolnjene, kot da nam nekaj manjka. Radi bi bili dejavni, slišani, videni v tem realnem in tudi digitalnem svetu. Zato je tišina za mnoge tako mučna …
Zamisli si, da si sam v gozdu, brez mobilnega telefona, brez družbe in sogovornikov. Kako bi se počutil? Bi prisluhnil zgolj zvokom narave, tudi tišine, z veseljem in mirno, ali bi bili prisotni občutki tesnobe, nemira, razdražljivosti?

Potrditev, da so slušalke trenutno med najbolj zaželenimi in uporabljanimi tehničnimi napravami potrjujejo tudi prodajne številke iz leta 2022 in časov digitalnih bonov. Takrat so upravičenci, šolarji od sedmega razreda dalje, dijaki in študenti za nakup slušalk namenili več kot 5 milijonov evrov. Vsak upravičenec je dobil dobropis v vrednosti 150€. In tako se je v tistem obdobju s pomočjo digitalnih bonov kupilo neverjetnih 42.370 slušalk.
Samo za primerjavo, da je druge računalniške opreme v obliki prenosnih, tabličnih in namiznih računalnikov bilo kupljenih 21.746 enot.

Večina ljudi je danes nemirnih in razdražljivih prav zaradi vsega šundra in hrupa. Mnogi se tega zavedajo in si želijo ter iščejo tišino in umirjenost. Bolj kot postajamo hrupna, z glasbo in glasnostjo zapolnjena družba, več je iskanja raznih metod in načinov, kako najti tišino. Ni čudno, da so v porastu delavnice meditiranja, telovadbe, joge – mnoge ponudbe, kjer se išče mir.
A kristjani že od Kristusa dalje vemo, kdo nam lahko da pravi mir. Če povežemo mir s tišino, lahko rečemo, da nam je tišina dana zato, da najprej lahko slišimo Gospoda. Da se brez šumov, hrupov in drugih zvočnih dražljajev prepustimo njemu. Nato, da lahko sploh slišimo sebe.

Tišina je kot svež kisik za dušo, ki daje milosti in Bogu priložnost, da te osveži in nahrani.

V nenehnem vrtincu dogajanja, hrupa, zvočnih in vidnih dražljajev ne utegnemo sproti zaznavati vsega, kar se nam dogaja, še toliko manj smo v takšnem okolju lahko pristni in slišni samemu sebi. Pa se zavedamo, da nam ravno tišina omogoča in ponuja možnost, da se bolje spoznamo?

»EFFATHA! EFFATHA! BODI ODPRT!«
To so besede zapovedi, ki jih Jezus v evangeliju govori, da bi gluhemu povrnil sluh (Mr 7,31-37). Kakor vsa Jezusova čudežna ozdravljenja ima tudi to ozdravljenje globlji pomen od tistega, kar vidimo na površini.
Jezus človeku odpre ušesa, da bi slišal. Si predstavljamo, da bi sedaj oglušeli in kar naenkrat ne bi več slišali? Bili bi zapisani večni tišini.
Ko govorimo o zvokih in hrupu, se pogovarjamo predvsem o tem, da slišimo preveč stvari, da poslušamo preglasno. Poslušamo in prisluhnemo najrazličnejšim melodijam, nagovorom, zvokom. Kar naprej smo polni zvokov, pa nam še ni dovolj.
Na prvi pogled bi se dandanes zdelo, da je Jezusova prilika sodobnemu človeku nepotrebna – saj vendar slišimo še preveč stvari. A takšno gledanje je zgolj površinsko. Ozdravitev, ki jo ponuja Jezus v omenjenem evangeliju, je več kot le fizično-funkcionalna. Jezus nam želi v tem dejanju sporočiti, da prihaja ozdravljat tudi našo duhovno gluhoto. To je pravo ozdravljenje, ki ga Jezus želi doseči v vsakem od nas; ne nujno zato, da obnovimo svoj fizični sluh, da lahko slišimo zvoke sveta okoli sebe, ampak da omogočimo svoji duši, da sliši in je pozorna na Božji glas.

BOG NAS NAGOVARJA V TIŠINI!
Pogosto je prav hrup sveta tisti, ki nam lahko prepreči, da bi slišali Božji glas. Včasih je to hrup naših razpršenih misli in razpršenosti naših zadolžitev in interesov, drugič hrup skrbi in dvomov. Pomembno je, da se naučimo utišati sebe in resnično poslušati Božji glas. Namerno moramo v življenju ustvariti mirne čase in prostore, da lahko zmanjšamo glasnost ne samo v okolici, ampak tudi v svoji glavi.

Naredite v svojem zasedenem življenju prostor, da slišite Božji šepet. Na to nas opominja tudi sveta Mati Terezija: »Bog govori v tišini srca in to je čas, ko govori z vami. Da bi ga bili sposobni slišati, morate biti kot majhen otrok. Če se z Bogom soočite v molitvi in tišini, vam bo spregovoril. Poslušanje je začetek molitve. To, kar poslušamo, je glas Boga, ki ne zavaja in se ne pusti zavajati. Če torej ohranjamo tišino, ni treba tišini ničesar dodati; če govorimo ali odgovarjamo, delamo napake. V tišini srca spregovori Bog; pustimo mu, naj nas napolni, šele nato spregovorimo mi. Pogosto izrekamo besede brez usmiljenja. Te prihajajo od nas, iz našega srca, ne od Boga, ki govori po nas. To je zato, ker ne poslušamo.«

Ker smo nenehno v dogajanju, imamo občutek, da je tišina nesmiselna, da je stran vržen čas, ker se v njej pač nič ne dogaja. Enako se nam zdi, ko smo nagovorjeni, da v molitvi prisluhnemo Bogu. Prepričani (in celo zafrustrirani) smo, da Boga ne moremo slišati, zato se nam ne zdi smiselno biti v molitvi in tišini. Če pa nam zvoki tega sveta nudijo toliko pestrosti … A ta nas vsej jakosti navkljub pušča prazne. Zapomniti si torej moramo, da Bog šepeta. Ne kriči. Ne bo nam snel slušalk, ne bo odstranil ušesnih čepkov, izklopil radia v avtu ali nas potisnil v cerkev ali v naš kotiček za molitev. Bog spoštuje našo svobodo, vendar gotovo pozna potrebe naše duše. Ko bomo sposobni vztrajati v tišini, bomo tudi zaslišali njegov šepet.
Zato se zlasti takrat, ko imamo možnost izbire, trudimo čim večkrat izbirati tišino. Ne samo zaradi molitve oziroma da bi slišali Božji glas, ampak tudi zaradi naše umirjenosti, da bi slišali sebe – ter tudi ohranjali svoj sluh.

M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 1 (2024), 52-56.

Janez Zlatoust Pogačar (1811–1884)

Napisal Marko na 21. januarja 2024. Objavljeno v Obletnica meseca.

»S težkim srcem, vendar zaupajoč v Gospoda, primem za pastirsko palico. Z zaupanjem me navdaja ne le to, da prevzamem vodstvo svoje priljubljene domače škofije. Po dolgoletnem delovanju sem v različnih službah priložnosti dovolj imel v vsakem obziru si skušenj nabrati ter deželo in ljudi spoznavati. Zato ne pridem pred Vas kot tujec, ampak kot tak, ki je z Vami živel in z Vami trpel in se že zdavnej z Vami seznanil … Vaš sem in iz Vaše srede me je Gospod poklical, da Vas vodim na poti zveličanja …« Tako je novi ljubljanski knezoškof Janez Zlatoust Pogačar nagovoril škofijske in redovne duhovnike ljubljanske škofije v pastirskem pismu 6. septembra 1875, dan po svojem škofovskem posvečenju. V njem je duhovnike kot svoje pomočnike v službi Gospodovi prosil, naj kot oznanjevalci Božje besede nenehno poglabljajo svoje znanje, pridigajo pa naj predvsem z lastnim življenjem. Še posebej naj se trudijo za vzgojo mladine. »Kdor se src mladine polasti, je prihodnost njegova.«

VRBA, DRAGA VAS DOMAČA
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1957) zapisal: »Naša vas (Dosloviče) in še vseh drugih deset vasi sedanje brezniške župnije je imelo le okrog 1200 prebivalcev. In vendar je iz te župnije od leta 1800 (Prešernovo rojstno leto) do 1900 izšlo 120 izobražencev: duhovnikov, uradnikov, oficirjev in učiteljev. Med njimi Prešeren, Čop in škof Pogačar.« Janez Zlatoust Pogačar se je rodil 22. januarja 1811 v Prešernovi Vrbi v trdni kmečki družini. Po končani župnijski šoli na Bledu, od koder je bila njegova mati, je v Ljubljani obiskoval normalko in licej. Šola mu ni delala težav, zato se je poleg šolskih predmetov naučil tudi francoščine, italijanščine, pasivno tudi angleščine. Jeseni 1830 se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in po štirih letih študija je bil 27. julija 1834 posvečen v mašnika. Škof Wolf ga je po novi maši poslal na Dunaj, kjer je kot gojenec zavoda Avguštinej poglabljal svoje teološko znanje in leta 1837 postal doktor teologije. Po vrnitvi v domovino je kot kaplan pri sv. Petru v Ljubljani zaslovel kot odličen pridigar. Kmalu je postal profesor več predmetov na ljubljanskem liceju. V šolskem letu 1846/47 je škof Anton Alojzij Wolf ustanovil malo semenišče, ki je po njem dobilo ime Alojzijevišče. Za ravnatelja je imenoval Pogačarja. Septembra 1846 je zavod sprejel pod svojo streho prvih 21 gojencev, ki so obiskovali ljubljansko normalko, v zavodu pa so poleg duhovne vzgoje dobili še pouk iz risanja in glasbe. Ravnatelj Pogačar je sestavil pravilnik in določil hišni red. Oboje je obveljalo do leta 1910, ko je zavod nehal delovati. Želel je, da bi se alojzniki odlikovali pred vsemi drugimi učenci. Alojzijevišče je vodil 12 let, do leta 1858, ko mu je škof poveril druge naloge; v tem času je kot vodja v zavod sprejel 140 gojencev, med njimi tudi kasnejšega pisatelja Frana Levstika.
Rojstna hiša škofa Janeza Zlatousta Pogačarja. – Breznica je rojstna župnija škofa Pogačarja, tam je tudi postavljeno obeležje v njegov spomin.

DRAGOCENA MOČ PISANE BESEDE
Pogačar je kot profesor bogoslovja poudarjal, da se mora duhovnik nenehno izobraževati, pri tem je dragocena pomoč pisane besede. Leta 1848 je ustanovil dva tednika: Slovenski cerkveni list in Laibacher Kirchenzeitung (Ljubljanski cerkveni časnik). Prvi je že naslednje leto dobil ime Zgodnja danica, od leta 1852 pa vse do svoje smrti (1896) je bil njen urednik Luka Jeran, ki je bil povezan s slovenskimi misijonarji. Drugi pa se je preimenoval v Theologische Zeitschrift s prilogo Zeit und Ewigkeit (Čas in večnost). Za oboje je Pogačar pridobil nemške in slovenske sodelavce, veliko pa je pisal in njegovi prispevki pričajo o njegovi široki razgledanosti. Leta 1851 je postal stolni kanonik in škofijski nadzornik ljubljanskih šol. Šolstvu je posvetil veliko pozornost. Leta 1864 ga je cesar Franc Jožef imenoval za dekana ljubljanskega stolnega kapitlja. Oktobra istega leta je kot zastopnik škofa Jerneja Vidmarja odnesel v Rim predpisano poročilo o ljubljanski škofiji. Ko ga je škof Vidmar leta 1867 imenoval za vodjo bogoslovnega študija, se je z vso predanostjo posvetil izobrazbi in vzgoji bodočih duhovnikov. Leta 1869 je spremljal svojega škofa Vidmarja na 1. vatikanski koncil v Rimu in pozorno spremljal razprave na njem. Po vrnitvi iz večnega mesta ga je cesar imenoval za prošta stolnega kapitlja.
Janez Zlatoust Pogačar je bil, kot se za Prešernovega rojaka spodobi, vseskozi velik narodnjak. Vsa kulturna prizadevanja je podpiral s svojim peresom pa tudi z denarjem. Leta 1864 je podprl ustanovitev slovenske matice in bil izvoljen v njen odbor. »Kot prošt in kasneje kot škof si je dokaj uspešno prizadeval za slogo med slovenskimi strankami. Duhovnikom je odločno odsvetoval ukvarjanje s politiko z utemeljitvijo, da je njihovo temeljno poslanstvo oznanjevanje Božje besede« (Matjaž Ambrožič).Pogačarjev trg: po škofu Pogačarju je poimenovan tudi trg pred stolnico. – Škof Pogačar ni imel svojega škofovskega grba, uporabljal je kar škofijskega. – Ustanovil je tudi župnijo Kopanj. – Češčenje Srca Jezusovega je imelo osrednje mesto v pobožnosti škofa Pogačarja. Tudi zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi. Malo pred smrtjo jo je tudi posvetil. – Pogačar je bil v šolskem letu 1846/47 prvi ravnatelj Alojzijevišča. Vodil ga je 12 let.
»IZ VAŠE SREDE ME JE GOSPOD POKLICAL«
Leta 1872 se je škof Vidmar ljubljanski škofiji odpovedal, toda šele konec maja 1875 je cesar Franc Jožef za njegovega naslednika imenoval Pogačarja, papež Pij IX. je imenovanje potrdil 10. avgusta in 5. septembra 1875 je Janez Zlatoust Pogačar prejel škofovsko posvečenje v ljubljanski stolnici. Lastnega škofovskega grba ni imel, uporabljal je škofijskega, njegovo škofovsko geslo pa je bilo: »Boga poznati, to je največja sreča.«
Svoje prvo pastirsko pismo je naslovil na duhovnike in v njem začrtal svoj pastoralni program. Pastoralno delo v škofiji je usmerjal z navodili in sporočili v uradnem škofijskem listu Laibacher Diozenblatt, ki ga je ustanovil takoj po nastopu. Versko življenje v škofiji je spodbujal s pastirskimi listi, ki jih je napisal 13, poleg 8 rednih v postu še 5 ob posebnih priložnostih. V njih se je dotaknil vseh problemov, ki so pestili njegovo škofijo. Pogosto je pisal o ljubezni do bližnjega, ki je »edino zanesljivo znamenje pravega učenca Jezusovga«. Zavzemal se je za spoštovanje dobrega imena bližnjega, naročal je skrb za misijone. Osebno je bil zelo pobožen, nravno strog, sicer pa veselega značaja. Osrednje mesto v njegovi pobožnosti je zavzemalo češčenje Srca Jezusovega, zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi, in malo pred smrtjo jo je posvetil. Prisluhnil je potrebam vernikov in ustanavljal nove župnije. Na kulturnem področju je poskrbel za natis slovensko-nemškega slovarja; delo je zaupal Maksu Pleteršniku, ki ga je uspešno opravil.
Po vrnitvi z Dunaja je kot kaplan zaslovel s svojimi pridigami. – 1848 je ustanovil Slovenski cerkveni list, ki se je po enem letu preimenoval v Zgodnjo danico. – Pogačarjev grob v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v stolnici.

Naglo mu je pešal vid in škofovska dela je opravljal s težavo. 1. julija 1883 je že hudo bolan posvetil cerkev Srca Jezusovega. Ob navzočnosti svojih najožjih sodelavcev je 5. januarja 1884 prejel zakramente za umirajoče, 25. januarja 1884 je zaspal v Gospodu. Vstajenja čaka ob škofu Wolfu v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v ljubljanski stolnici.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2024), 42-43.

Sv. Neža z jagnjetom

Napisal Marko na 20. januarja 2024. Objavljeno v Ljudski svetniki - zavetniki ....

POGUMNO SPREJETJE MUČENIŠTVA V NEŽNI MLADOSTI
Sv. Neža je živela v 3. stoletju, natančnejših biografskih podatkov o njej pa ne poznamo. Po izročilu je izvirala iz rimske patricijske družine in se je že v zgodnji mladosti zaobljubila Kristusu. V času preganjanja kristjanov, domnevno leta 258/9 ali 304, naj bi komaj trinajstletna pogumno pretrpela mučeniško smrt. Po dolgem mučenju, v katerem je dokazala neomajno vero v Kristusa, so jo zabodli z mečem oziroma obglavili.

JAGNJE KOT PREPOZNAVNO ZNAMENJE
Ime Neža (Agnes) izhaja iz grškega pridevnika hagné (čista, nedolžna), povezujejo pa ga tudi z latinskim samostalnikom agnus (jagnje). Oboje je vplivalo na ikonografijo, saj je jagnje kot znamenje nedolžnosti postalo Nežin specifični atribut, ki jo hkrati kot simbol Božjega Jagnjeta označuje tudi kot Kristusovo nevesto. Njeno mučeništvo ponazarja palmova veja, medtem ko meč, izjemoma tudi ognjeni plameni predstavljajo prestane muke oziroma smrt, zmago pa venec iz vrtnic. Na glavi večkrat nosi krono ali diadem, njen višji družbeni status pa razkrivajo tudi oblačila. Kot samostojen lik včasih stoji v krajini ali pred stavbami antičnega Rima.
Pripovedni prizori, ki so jih navdihnile legende, med drugim predstavljajo svetnico, kako zaradi zvestobe Kristusu zavrne svetno ljubezen sina rimskega prefekta in odkloni darovanje poganskim bogovom, kako jo za kazen odvedejo v javno hišo, kjer njeno golo telo po čudežu zakrijejo lasje, kako jo žgejo na grmadi, a ji plameni ne škodujejo, in kako jo naposled krvnik usmrti z mečem. Med prizori posebej izstopa njena mistična zaroka z Detetom Jezusom.
Na skupinskih upodobitvah srečujemo sv. Nežo zlasti ob Mariji ali širšem Jezusovem sorodstvu, običajno v družbi drugih devic mučenk iz zgodnjega krščanstva, s katerimi rada nastopa tudi v zboru vseh svetnikov in na oltarnih nastavkih, povezuje pa se tudi z mučenci.
Sv. Neža, freska, ok. 1370, p. c. sv. Neže, Brdinje/Vrhe pri Slovenj Gradcu. – Sklepnik s podobo sv. Neže, 2. polovica 15. stol., p. c. sv. Neže, Brezje pri Dobrovi. – Sv. Neža na oltarju sv. Agate, konec 15. stol., p. c. Marijinega oznanjenja, Crngrob. – Franc Zamlik: Sv. Neža s sv. Fabijanom in sv. Boštjanom v velikem oltarju, 1730/40, p. c. sv. Neže, Golika pri Zrečah.

SV. NEŽA NA SLOVENSKEM
Severno od Alp se je češčenje sv. Neže razmahnilo v poznem srednjem veku. V tem času se je njeno ime tudi na Slovenskem že pojavljalo kot krstno ime, zraslo pa je tudi več njej posvečenih cerkva. Od devetnajstih (ena je dejansko kapela), kolikor jih danes šteje naša sakralna dediščina, jih je dobra polovica po izvoru srednjeveških. Razen župnijske na Selih pri Kamniku so vse podružnične. Ker je bila sv. Neža med našimi predniki skozi stoletja splošno priljubljena, njene podobe najdemo tudi po številnih drugih cerkvah. Motivno so slovenski primeri skromnejši od tistih v širšem evropskem prostoru. Nekaj izbranih, ikonografsko zanimivih umetnin, ki so nastale v razponu od gotike do našega časa, prikazujejo spremljajoče fotografije.
Leopold Layer: Sv. Neža s sv. Boštjanom in sv. Štefanom, pozno 18. stol., klariški samostan, Turnišče. – Jurij Tavčar »Idrijski«: Poveličanje sv. Neže, 1860, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku. – Anton Jebačin: Zasliševanje in obglavljenje sv. Neže, izrez, 1922, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku.

POVELIČANJE SV. NEŽE SLIKARJA ANTONA CEBEJA
Kot primer iz zakladnice naše baročne umetnosti predstavljamo sliko sv. Neže iz župnijske cerkve sv. Andreja v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani, ki se je sprva nahajala pri Devici Mariji v Polju. Gre za delo Antona Cebeja (1722–po 1774), enega vodilnih slikarjev baročnega časa na Slovenskem. Umetnik, krščen v Šturjah (Ajdovščina), je več let deloval v Ljubljani, kjer se je stilno približal Valentinu Metzingerju, a je pod vplivom beneškega slikarstva ustvarjal lahkotnejše, že rokokojsko slikovite kompozicije.
Na sliki, ki je nastala v času po letu 1770, se gracilno upodobljena svetnica s palmovo vejo in ovco v naročju na oblaku dviga v nebo, kjer jo v soju žarkov čakata angelca z vencem rdečih vrtnic, znamenjem njene mučeniške zmage. Cebej je ustvaril pretehtano kompozicijo, ki prek svetnice v osi povezuje zemeljsko in nebeško sfero in je tudi barvno usklajena. Zeleno krajino in modro nebo preglašajo zamolkli rjavkasti oblaki kot odsev krvavega mučeništva, ki ga dramatično ponazarja okoli Neže ovit cinobrasto rdeč plašč, medtem ko veronsko zelena obleka izraža njeno umirjenost in notranjo zbranost, poudarjeno tudi s povešenim pogledom.
Ivan Resman: Sv. Neža na oltarju sv. Antona Puščavnika, ok. 1900, bazilika Marije Pomagaj, Brezje. – Henrik Dejak: Sv. Neža v istoimenskem oltarju, 1906, p. c. sv. Križa, Gradišče pri Vipavi. – Stane Kregar: Sv. Neža, barvno okno, šestdeseta leta 20. stol., p. c. sv. Neže, Brezje pri Tržiču (repr. po: Aljaž Pogačnik, Po poti sakralne dediščine Občine Tržič, Tržič 2007)

ZGLED NEDOLŽNOSTI IN SRČNOSTI
Sv. Neža, ki spada med najprikupnejše svetniške like, nas tudi v likovnih upodobitvah nagovarja s svojo nežnostjo, nedolžnostjo, zvestobo, vero in srčnostjo. Umetnost jo postavlja pred nas kot zgled in priprošnjico, h kateri se še posebej obračajo vrtnarji, pastirji in ovčarji.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki … zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 1, str. 98.

Nam gre res za otroke?

Napisal Marko na 20. januarja 2024. Objavljeno v Kolumna - Kristovič.

Nekaj dni nazaj sem s strani novinarke prejel vprašanje glede aktualne (javne) debate o tem, kaj menim, ali učitelj sme pogledati v šolsko torbo, če sumi, da ima otrok v njej nedovoljene stvari ali kak predmet, s katerim bi lahko poškodoval sebe in druge.
Kar malo šokantno je, da je to sploh predmet razprave. Ali ni samo po sebi jasno, da učitelj mora v šolskem prostoru (seveda tudi zunaj njega) narediti prav vse, kar je potrebno, da zagotovi dobrobit in varnost otrok? Ne bi smelo iti za vprašanje, če lahko ali ne, ampak gre za vprašanje dolžnosti; kaj je prav in dobro, da naredi. Kako je mogoče, da danes razpravljamo o temah, ki so same po sebi logične, etične in človeške? Več kot očitno je, da smo kot družba in s tem šolski sistem kot takšen na neki točki izgubili kompas. Gre za kompas, ki kaže v smeri človeka, v smeri otroka, v smeri človečnosti in skupne prihodnosti.

Izgublja se čas in energija za obrobne stvari, za bistvene pa obojega zmanjka
Zaradi napačnih strokovnih/teoretičnih izhodišč v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki je organsko prežet s permisivnostjo, smo povsem zanemarili vzgojo za smisel, samostojnost in odgovornost otrok. Druga posledica pa je v tem, da se je šolo (pri belem dnevu, kot se reče) oropalo strokovne avtonomije in pedagoškega dostojanstva na podlagi sistemsko vpeljane permisivnosti in zbirokratiziranosti praktično vseh delovnih procesov v šoli. Sedaj smo na točki, da problematiziramo področja, ki so sama po sebi povsem jasna. Izgublja se čas in energija za obrobne stvari, za bistvene pa obojega zmanjka. Seveda ni nobenega razumskega zadržka in utemeljitve, zakaj učitelj ob utemeljenem sumu ne bi smel pregledati torbe. Tudi recimo v primeru utemeljenega suma odtujitve tuje lastnine. Ravno nasprotno – njegova dolžnost je, da to stori. Kaj bi pa v šolski torbi otrok lahko imel takšnega, česar učitelj (recimo v navzočnosti ravnatelja ali drugega učitelja ali šolske svetovalne službe) ne bi smel videti in bi to pomenilo poseg v zasebnost? Programske smernice za svetovalno službo v osnovni šoli celo nalagajo: »Njena temeljna naloga je, da se na podlagi svojega posebnega strokovnega znanja prek svetovalnega odnosa in na strokovno avtonomen način vključuje v kompleksno reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli s tem, da pomaga in sodeluje z vsemi udeleženci v vrtcu oziroma šoli in po potrebi tudi z ustreznimi zunanjimi ustanovami.«

Najpomembnejša je otrokova brezmejna svoboda in zasebnost
Zakone in pravila naj bi postavili za človeško dobro ter red, in ne obratno (zakon je zaradi človeka in ne človek zaradi zakona). Vendar se nam je velikokrat lažje skrivati za določenimi uredbami, pravili, navodili ipd., kot ustrezno ukrepati na podlagi strokovnega znanja, izkušenj in lastne vesti. Očitno ima tudi pravo v sodobnem času velike težave z razmejitvijo, kaj je prav in kaj narobe ter predvsem, od kod izvira to, kaj je dobro in kaj je slabo. Tudi ni nujno, da je vse, kar je legalno, tudi legitimno. »Ubi ius ibi remedium,« pravi star latinski pregovor. Pomeni, da mora tam, kjer je pravica oziroma pravičnost, obstajati tudi pravno sredstvo, da se krivičnost odpravi. Seveda, če je za to želja in volja. Ko govorimo o prestopništvu in nasilju med mladostniki, se človek težko znebi občutka, da imajo v prvi vrsti prednost pravice storilca in ne pravice žrtve. A priori je bolj zaščiten (tudi potencialni) storilec kot žrtev. Prevzemanje odgovornosti in ustreznih sankcij je šele na četrtem mestu – najpomembnejša je otrokova brezmejna svoboda, njegove pravice in zagotovitev neposeganja v njegovo zasebnost (beri: torbo). Npr. otrok je v četrtem razredu v šolo prinesel švicarski nož in pred poukom grozil sošolcem, učiteljica mu noža ni smela odvzeti, sam ji ga pa ni hotel izročiti. Absurdno.

Zrele družbe vlagajo v preventivo
Moj odgovor novinarki se je nadaljeval v smeri, da bi na prvem mestu morala biti varnost otrok, kar pomeni, da mora sistem narediti vse, kar je v njegovi moči in zakonsko dopustno, da zaščiti otroke. Po eni strani se ogromno govori o ničelni toleranci do nasilja, po drugi strani pa imajo šole zvezane roke in so praktično onemogočene pri ustreznem ukrepanju. Če se samo spomnimo, koliko je bilo poročanja o mladostniškem nasilju v zadnjih mesecih in v mesecih pred koncem lanskega šolskega leta! Drugi del krute realnosti je v tem, da večina prijav policijske postaje sploh ne dajo v javnost. O posledicah in odgovornostih mladostnikov ni bilo zaslediti niti ene vrstice. Kaj je sporočilo mladim agresivnim objestnežem? Delaj, kar hočeš, itak ti nihče nič ne more. Osebno odgovornost smo povsem zanemarili. Otrok ni mogoče vzgajati za odgovornost drugače, kot da jim dovolimo, da prevzemajo odgovornost za svoja dejanja oziroma za svoja ne-dejanja (kar bi morali narediti ali ukrepati, pa niso). Brez realnih in učinkovitih sankcij/posledic tudi odgovornosti ni. Ob tem nenehnem gašenju požarov pogosto pozabljamo na še eno področje, ki je pravzaprav ključnega pomena – na preventivo. Modri ljudje in zrele družbe vedo, da se najbolj splača vlagati v preventivo, in to na vseh področjih. Preventiva je v tem primeru seveda ustrezna vzgoja in urejene družinske razmere. Vendar smo vzgojo že davno tega izločili iz šolskega sistema.

Štejejo samo točke in uspeh
Skorajda celoten vzgojno-izobraževalni sistem smo zreducirali na pamet, na »racio«, na pomnjenje in ponavljanje. Pomemben je samo uspeh, točke in odlični uspehi. Ne glede na ceno, ki jo mladi plačujejo, ne glede na enormno povečanje duševnih stisk in bolezni v zadnjih dveh desetletjih, ne glede na vse anksioznosti, depresije, samopoškodbeno vedenje, zasvojenosti, ne glede na količino zlorabe pomirjeval, kokaina in drugih drog že v srednjih šolah. Še posebej v času priprav na maturo. Očitno ni pomembno, če so naši mladi srečni, zadovoljni in svoje življenje dojemajo kot smiselno – glavno je, da so točke in da so uspešni. Vendar, hudič je očitno šalo vzel tudi na tem področju – zadnja raziskava PISA je pokazala, da imamo najslabši rezultat bralne pismenosti doslej, beleži se upad matematične in naravoslovne pismenosti. Kot za vse tegobe v zadnjih letih bo najprikladnejši krivec verjetno tudi tokrat – covid, ki zamaši vse luknje. Vlak pa mirno pelje z nezmanjšano hitrostjo naprej.v

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 1 (2024), 12-13.

Gospod, preizkusil si ME in me poznaš

Napisal Marko na 19. januarja 2024. Objavljeno v Dogodki.

Svetopisemski maraton, neprekinjeno glasno branje Svetega pisma, je bil v Sloveniji prvič pripravljen leta 2007 – ob letu Svetega pisma. Prireditev je ekumenska, organizacijski odbor, ki jo pripravlja, sestavljajo predstavniki različnih krščanskih gibanj in skupnosti, ki se vsako leto širi. Ob celotedenskem branju Svetega pisma, ki letos poteka prek spleta pa tudi v živo, se zvrsti okoli 1000 bralcev, kar pomeni svojevrstno priložnost za druženje.
Leta 2012 so v sodelovanju z lokalnimi koordinatorji pričeli pripravljati tudi številne t. im. “mini” svetopisemske maratone, ki v maratonskem tednu potekajo v krajih drugod po Sloveniji. V letu 2020 je bilo takšnih krajev, kjer potekajo mini svetopisemski maratoni, več kot 90.

Vseslovensko »maratonsko« branje Svetega pisma je potekalo od sobote, 20. do četrtka, 25. januarja 2024, 24 ur na dan. Zelo pozitivni odzivi na branje preko spleta so nas spodbudili, da smo se tudi tokrat odločili, da je celotno branje potekalo preko spleta.

Več informacij o programu, mini maratonih in prijavah na branje na spletni povezavi:
www.svetopisemskimaraton.si

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing