Avtor: marko

Veliki teden: čas za veliko molitve?

Napisal marko na 1. aprila 2020. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * * Prelistajte * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

Na cvetno nedeljo naše srce pleše in slavi. Ni težko moliti. Grenek priokus se umakne veseli »Hozani«. Tej pa sledi padec. Vzklike veselja zamenjajo vzkliki maščevanja: »Križaj ga!« Naš Bog je šel po tej isti poti, pa kateri hodimo ljudje: od veselja k dnu, od radosti k trpljenju. Postal je človek, da je lahko okusil naše padanje in vstajanje. Naše umiranje.
Ampak kdo lahko veliko moli, če mu umira prijatelj? Ko si v stiski, ko je v stiski tvoj bližnji, je molitev pogosto samo beseda, ali pa še to ne. Samo vzdihljaj je, bežna misel v vrtincu čustev in bolečine.
Zato, ko se podajaš velikemu tednu naproti, ne imej prevelikih pričakovanj, ne bodi prezahteven do sebe. Ne obljubljaj velikih molitev. Obljubi navzočnost. Bodi tam, z Njim, ki trpi. Z njimi, ki trpijo ob Njem. Ko telo začuti bližino, se molitev rodi kar sama od sebe.

M. Pezdir Kofol, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje: Mladinska priloga. Tema meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 60-65.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo … V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post. Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo – če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Zaživeti brez ČE in TODA

Napisal marko na 30. marca 2020. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * * Prelistajte * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

6. postni teden:

Ne moreš vedno imeti vsega. Se spomnite, kdaj ste ta stavek prvič slišali? Kolikokrat preslišali? Jaz se ne. Z lahkoto pa naštejem 10 zgodb, ko sem se tega nauka učila iz izkušenj. Včasih je treba eno pustiti, da lahko dobiš drugo. Ni lahko. Vendar prinaša več življenja. »Kdor hoče narediti naslednji korak, mora zbrati pogum, da z eno nogo zapusti trdna tla in postavi nogo na drug kraj. In to velja tudi za življenje: do novega si upam le, če staro resnično (iz)pustim.«
Izpustiti moram vse, kar me dela »mrtvo«. Na križišču sem, pred mano sta dve poti, obe me bosta bogatili, obe imata svoje pluse, pa tudi kakšen minus. Kako naj izberem?
»Če stojiš pred odločitvijo, izbereš tisto, kar prinaša več resničnega življenja.«

Navadno je to tista pot, ki ni najbolj preprosta, najlepša, tudi ne najsrečnejša. Več življenja lahko pomeni tudi: »izziv, podtikanje, neudobje, vprašanja, dvom … Toda – jaz se čutim. Polna sem življenja. Vsa sem v njem. Ne skrivam se v svojo polžjo hiško, ampak iztezam svoje tipalke – življenju naproti! Vsej smrti navkljub!« Brez kaj-pa-če.
Najtežje je pustiti tisto, za kar vemo, da je dobro, pa imamo vseeno preveč, ker nas veže. Ja, tudi dobre stvari nas lahko omejujejo. »Rada bi obdržala: gotovost, varnost, domovino.
Toda – izpustiti, to mi podarja tudi novo svobodo. Vse, česar se oklepam, me istočasno veže – in vse, kar me drži, me lahko obdrži. Gotovost in varnost lahko postaneta ječa – ljudje in stvari me lahko tako ‘zasvojijo’, da z njimi postanem ‘zasvojena’. Zna biti, da prav zaradi tega živim mimo življenja … To je povabilo teh dni: zaživeti pravo življenje brez ČE in TODA.«

M. Pezdir Kofol, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje: Mladinska priloga. Tema meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 60-65.

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Tečnoba

Napisal marko na 29. marca 2020. Objavljeno v Zakajčki.

Anton je bil napaden. Videti je bilo zelo resno. Driska, vročina, kašelj pa srbeča koža in spet: driska, vročina, kašelj in srbečica. Potem je bil nekaj dni videti zdrav. A ne dolgo, kmalu je dobil bolezen, ki nima imena. Ima pa številko. Reče se ji »šesta«. Blaž je bil vesel, da ni imel prve, druge, tretje … No, vsaj zdelo se mu je, da jih ni imel. Pri šesti je življenje res naporno. Anton je tri dni ležal z obkladki na glavi. Še čokolade ni hotel jesti. Potem je dobil čudne pike, ki ga k sreči vsaj srbele niso. Ko je prebolel, je bil utrujen, veliko je spal in bil je ves bled. Kmalu je dobil angino in moral je piti sladkast sirup. Neži ni bil dober, bljak, Blažu se je zdel okusen. Enkrat je namreč polizal kapljico, ki se je pocedila po steklenički, ko je mama Antonu nalivala sirup v merilno žličko.
»To je antibiotik, ne pokušaj ga več. Še prehitro ga boš tudi ti dobil!« je bila huda mama.
»Če ga pa nisi pospravila nedosegljivo otrokom.«
»Sploh ga še nisem uspela pospraviti, kaj šele, da bi ga pospravila nedosegljivo otrokom!« je mama grdo pogledala.
Potem je bil Anton dva tedna zdrav. Verjetno zato, ker so držali antibiotiki, je pomodroval Blaž, tako je namreč slišal mamo razlagati v vrtcu. Nato se je prehladil in so se mu vnela ušesa. Ker je Antona močno bolel trebušček, ušeska pa le malo, se je njegova zdravnica strinjala, da počakajo par dni, preden spet dobi »bljak sirup«.
Skratka, pri Blaževih vse se je vrtelo okrog bakterij in virusov, ki so očitno napadli Antona. Pa atijev računalnik tudi.
»Anton, sem ti rekel, da kašljaj v komolec, ne pa vse naokrog. Tvoji virusi so sedaj napadli atijev računalnik!« je bil hud Blaž.
»Ali tudi on kašlja?« je vprašal Anton.
»Ne kašlja, ker ne more. Pokvarjen je, ata pravi, da zaradi virusa … In ata je tečen. Mama je tečna, ker si ti ves čas bolan. Ata je tečen, ker se je nalezel še računalnik. Nekaj moramo ukreniti!« Blaževe noge so bingljale s postelje.
»Jaz vem!« je vzkliknil Anton.

Blaž ga ni poslušal. Anton nima pojma, moral bo po Nežo. A starejša sestra nima časa, uči se angleščino. Sliši jo, ko v sobi na glas ponavlja čudne besede. Vseeno poskusi srečo: »Neža, kako se po angleško reče virus?«
»Vajrus,« se zasliši iz sobe. Neža odpre vrata.
»Zakaj?«
»Oh nič, nekaj moramo ukreniti, našo družino so napadli virusi. Ata in mama sta vsa iz sebe …«
»Sem opazila ja. Anton bo slej ko prej spet zbolel … Kaj lahko narediva, da ne bo? Računalnika pa se raje ne dotikajva, če se ati razjezi, bo hudo … Res, narediti morava načrt.«
Še preden sta zares razmislila, se je za slišalo kričanje, prihajalo je od računalnika.
»Kdo je pobarval računalnik!«
Vsi so se zbrali pri atijevem okuženem računalniku, po katerem se je cedilo nekaj rdečega in penastega.
»Vidiš, računalnik smrka!« je pripomnil Blaž.
Ati ga je prestrelil s pogledom: »To je milo. Kaj dela tu?«
Anton je gledal s široko odprtimi očmi.
»Ati, lačunalnik je bolan. Dobil je moj vilus. Zato sem mu dal silup. No, silup je mama dala nedosegljivo otlokom, zato sem mu dal milo, je iste balve …«
Ati se je popraskal po glavi in vzel Antona v naročje. V mislih je štel do tri.
»Res je računalnik bolan, a nima tvojega virusa, Anton. Računalnik ne dela, kot bi moral. Tako kot tvoje telo ne deluje, tudi računalnik ne dela. Ampak pri računalniku ne gre za žive bakterije kot pri človeku, ampak za napako v delovanju, ki lahko povzroči veliko škode …«
Mami je previdno očistila milo z računalnika.
Videti je bila prav zadovoljna, tako se že dolgo ni svetil. Potem pa je pogledala atija in preudarno dejala: »Mislim, da nas je napadel en drugačen bacil, za katerega imamo zdravilo. To je ‘tečni bacil’, ki povzroči, da se jezimo drug na drugega. Da razmišljamo samo o težavah, ne pa o njihovih rešitvah …«
»Očitno smo prišli do točke, ko slabše ne more več biti, in sedaj končno delamo načrt za rešitev družinske krize!« je diplomatsko nadaljeval Blaž.
»Ja, čisto res je tako. Vsi smo se zapletli v svoje težave, vanje pa nismo povabili Jezusa. Zato smo nemirni, tečni … Predlagam, da najprej skupaj zmolimo in razmislimo, kako bomo nadaljevali tole čiščenje virusov. Da bi imeli odprto srce in bi znali prisluhniti Bogu, ko smo v stiski.« Ati je vzel Antona v naročje, prižgal svečo ob računalniku in mirno začel molitev. Nato se je oglasil Blaž: »Dragi Bog, v naši družini imamo viruse in bacile. Molim, da bi jih znali odgnati tako, da tebe povabimo zraven, ker ti si zdravnik in računalničar, vse v eni osebi …«

HOP molitev

Preprosta oblika molitve za dvig molitvene motivacije pri najmlajših:
– 3 x HVALA
– 3 x OPROSTI
– 3 x PROSIM

Blaž jo moli takole:
– Dragi Jezus, hvala, da smo imeli danes pico za kosilo. Hvala, da Anton danes ni bolan. Hvala, da se ati ni preveč jezil zaradi mila na računalniku.
– Oprosti, da sem ignoriral Antona. Oprosti, da sem zmotil Nežo pri učenju. Oprosti, da nisem bil potrpežljiv.
– Prosim, da bi bil Anton odslej spet zdrav. Prosim, da se ati in mami ne bi kregala in bila slabe volje. Prosim, da bi se spomnil nate, ko sem v stiski.

M. Pezdir Kofol, Zakajčki, v: Ognjišče 3 (2020), 16-17. Ilustracije: Polona Lisjak.
zgodba je tudi v knjigi: M. Pezdir Kofol – P. Lisjak,. Zakajčki. Ognjišče, Koper, 2019.
Knjigo lahko naročite samo v kompletu s njeno sestrico
M. Pezdir Kofol – P. Lisjak,. Še bolj radovedni zakajčki. Ognjišče, Koper, 2021.

Njega imaš bolj rada kot mene!

Napisal marko na 28. marca 2020. Objavljeno v Zakajčki.

»Mami, ali se ti je kdaj zdelo, da ima mama ostale otroke raje kot tebe?« Neža je brisala pravkar pomito posodo. Mama je pri koritu zaprla vodo. Za trenutek je obstala v tišini, nato pa odgovorila: »Včasih se mi je zazdelo, da so druge stvari pomembnejše kot mi, otroci … Tega občutka se zelo jasno spomnim.«
Zdelo se je, da so mamine misli odtavale nekam daleč daleč nazaj … »Meni pa se zdi, da imaš Blaža in Antona bolj rada kot mene …« je dodala Neža.
»Ali tako misliš zato, ker ne uspem vedno opaziti, kako te Blaž draži, in sem potem jezna nate, ko ti eksplodiraš?« Mami je prebrala Nežine misli. Neža je pokimala. Pred pol ure sta imela z mlajšim bratom enega »tistih« prepirov: Blaž je na pisalno mizo prilepil nalepko z ježkom in nanjo zapisal: »Neža ima rada Ježa …« Ker se je Jež pisal Nežin sošolec, ki ji je bil res malce všeč, in ker Neža ni prenesla draženja, je Blaža pošteno zlasala. Mama je seveda videla le zadnji del zgodbe in Nežo poklicala k pomivanju posode.

»Žal mi je, da se počutiš neljubljeno. V resnici mislim, da mame ne moremo imeti enega otroka bolj rade kot drugega. Vsakega imamo drugače rade. Zanimivo je, da vam ljubezen pokažemo glede na to, koliko ste stari, pa tudi, kakšnega spola ste. Si predstavljaš, da bi ti ljubezen izkazovala tako kot Antonu: Joj, Nežika, kako pridno si se danes pokakala in si sama obrisala ritko …« Neža se je smejala: »Joj, mami, prosim, nikar tako!«
»Seveda ne, Anton je majhen, on se čuti ljubljenega, ko opazimo vsako malenkost, ki jo naredi … Kdaj pa se ti, Neža, počutiš ljubljeno?« Neži je bilo malce neprijetno, a jo je mama spodbudila k odgovoru: »Prosim, pomisli, odgovor na to vprašanje mi bo v veliko pomoč, lahko se bom bolj potrudila …«
Neža je prav po tiho naštevala: »Ko me pri maši primeš za roko in je nekaj časa ne spustiš. – Ko me zjutraj pokrižaš, preden grem v šolo. – Najbolj pa, ko se lahko na kavču kot mucka stisnem k tebi … in skupaj poslušava glasbo.«
»Hvala!« Mami je iz Nežinih besed razbrala, da deklica uživa v nežni telesni bližini. »Ko otroci niste več malčki, je tudi nam staršem kar velik izziv odkriti, kdaj si želite bližine, kdaj pa vam je neprijetno … Kot si pa prej že sama ugotovila, je za občutek ljubljenosti pomembno tudi, da smo pošteni drug do drugega. Če te obsodim, ko te brat razdraži, se ti ne počutiš ljubljeno, kajne? Zdi se ti, da sem krivična. Sem prav povedala?«
Ja, mami je prav povedala. Neži je bilo kar lažje, ko je mama spravila v besede tisto, kar se ji je motalo po glavi.
»Nasilja ne smemo dopustiti. In lasanje je nasilje. Morda ti ni najbolj všeč, ker je Blaž začel z draženjem. Kar ni prav. Z njim se bova z atijem spet pogovorila. A tudi ti moraš poskusiti umiriti svojo jezljivost …«
»Kako pa naj to naredim?« Neži se je zdelo nemogoče, da je Blaževo draženje ne bi vznemirilo.
»Bistveno je, da se ustaviš. Zapreš oči in si zamisliš znak stop ter globoko vdihneš. Potem greš stran od osebe, ki te draži. Ko smo jezni, potrebujemo razdaljo, umaknemo se. To ne pomeni, da bežimo, ampak da bi radi razmislili. Potem si reci: Jezna sem. Potrebujem čas in moč, da se umirim.«
Neža je pozorno poslušala: »Ampak mami, jaz imam takrat občutek, da bom kar eksplodirala!«
»Če so tvoji občutki tako izrazito močni, skači, boksaj, grizi svojo plišasto žogo – spravi jezo na stvari, ne na ljudi. Še boljša izbira pa je, da hodiš … hodiš … hodiš … Pojdi na sprehod. In v mislih Jezusu razlagaj, kako jezna si na Blaža. On bo tvojo jezo vzel nase in ti se boš počasi umirila. Pa misli na kaj lepega, prav?«
Neža ni bila najbolj prepričana v uspeh, a bo poskusila: »Ti, mami, pa boš zmolila, da mi uspe, okej?«
»Obljubim!« je zatrdila mami.

Kdaj se počutim ljubljen in ZAKAJ prav takrat?

Razmislim, ob katerih dejanjih in dejavnostih se ob svojih družinskih članih počutim ljubljeno.
– Kdaj se počutim ljubljenega ob svojem atiju?
– Kdaj se počutim ljubljenega ob svoji mami?
– Kdaj se počutim ljubljenega ob svojem bratu/sestri?
– Kdaj se počutim ljubljenega od Boga?
Poskrbimo za nekaj družinske intime, da si družinski člani med sabo lahko povemo, kdaj se poučimo ljubljene. Odgovori naj ne bodo preveč splošni. Pa obilo dobrih sadov!

PEZDIR KOFOL, Marjetka (Še bolj radovedni zakajčki). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 16-17. Ilustracije: Polona Lisjak

Velemojster samospeva Hugo Wolf

Napisal marko na 13. marca 2020. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) Viharno življenjsko pot in ustvarjalno delo skladatelja Huga Wolfa, božanskega mojstra samospeva, odkrivamo na sprehodu po spominski razstavi v prostorih meščanske hiše v njegovem rojstnem mestu Slovenj Gradcu, ki prikazuje vsa obdobja njegovega kratkega življenja. Po njegovih žilah se je – sicer ‘razredčena’ – pretakala slovenska kri, zato se bomo nekoliko dlje pomudili na prvi postaji.

OTROŠTVO V SLOVENJ GRADCU 1860–1875
Leta 1994 je na Ravnah (ČZP Voranc) izšla dvojezična knjiga Spomini na dom, ki prinaša spomine na mladost skladatelja Huga Wolfa, letošnjega slavljenca, izpod peresa njegove osem let starejše sestre Modeste. Njene spomine je odkril Jože Leskovar, ravnatelj Glasbene šole v Slovenj Gradcu, na nekem podstrešju na Ptuju. V knjigi je njegov krajši zapis o življenju Huga Wolfa, ki je bil v veliki meri po njegovi zaslugi sprejet med naše pomembne kulturne osebnosti. Prevajalka Tatjana Srebot-Rejec v uvodu opozori na njegove slovenske korenine. Prvi Wolf, ki se je naselil v Slovenj Gradcu, je bil Hugov praded Maximilian. Bil je usnjar in je prišel iz Šentjurja pri Celju. Tam je bil zapisan v krstni knjigi kot Wolf, njegov brat pa kot Vouk, in prav tako njun oče. Hugo je bil že četrta generacija, ki se je pisala Wolf. ‘Voukovski’ izvor družine iz Šentjurja je bil v spominih povsem izbrisan. Hugo je rasel v nemškem krogu in se je imel za Nemca. Hugova mati Katarina Nussbaumer se je rodila v Naborjetu v Kanalski dolini. Njen ded je bil Gorenjec iz Mojstrane in se je pisal Orehovnik, ko se je preselil v Naborjet, je postal Nussbaumer.
Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu kot tretji otrok usnjarja Filipa Wolfa in Katarine Nussbaumer. Dar za glasbo je podedoval po očetu, ki je bil navdušen glasbenik: igral je violino, kitaro, flavto in harfo, prepeval je v mestnem pevskem zboru, doma pa je ustanovil hišni orkester. Modesta se je spominjala, da si je Hugo kot otrok “za vse na svetu želel imeti kodraste ali vsaj valovite lase”. Ko je začel hoditi v šolo, še ni imel šest let. Oče je njemu in dve leti starejšemu bratu Maxu priskrbel učitelja klavirja. Na začetku je Hugo zaostajal, nato pa je napredoval s hitrimi koraki. V družini so ohranjali lepo običaje: pričakovanje Miklavža, božično praznovanje, sveti trije kralji … Leta 1867 je dom in vse bogato imetje uničil požar. Osnovno šolo je Hugo obiskoval na dvojezični štirirazrednici v Slovenj Gradcu in to je bila edina šola, ki jo je dokončal. Ko je bil star deset let, so ga vpisali na nižjo gimnazijo v Gradcu, toda že po šestih mesecih je bil doma. Šolanje je nadaljeval v Št. Pavlu na Koroškem in nazadnje v Mariboru, vendar se je posvečal samo glasbi, šolski predmeti ga niso zanimali, zato šole ni dokončal. Bil je dober pevec in znal je odlično igrati na klavir in orgle. V Mariboru je že napisal prve skladbe.

KONSERVATORIJ 1875–1877
Očetova sestra Katarina, ki je z družino živela na Dunaju, je bila pripravljena sprejeti Huga na stanovanje in oče Filip je dovolil, da se je Hugo septembra 1875 vpisal na Dunajski glasbeni konservatorij. Velemestno okolje je v vseh pogledih ugodno vplivalo na mladega glasbenika. Študiral je klavir, harmonijo in kompozicijo. Po uspešnem prvem letniku je preživel počitnice doma, jeseni se je vrnil na Dunaj v lastno najeto stanovanje, ki ga je pogosto menjal. Že po dveh letih študija je moral zapustiti konservatorij zaradi svojega vročekrvnega temperamenta. Odšel je domov in poleti 1877 so nastali prvi ciklusi zborovskih pesmi in samospevov. Novembra se je vrnil na Dunaj trdno odločen uspeti!

OGENJ LJUBEZNI, OBJEM REVŠČINE 1878–1883
Glasbeni študij je nadaljeval sam, razčlenjeval je glasbene partiture mojstrov in se učil na pamet besedila o harmoniji in kontrapunktu. To je bilo obdobje hude revščine, ki ga je vedno znova prisilila, da je denar za preživetje izprosil od očeta. V hiši zvestih prijateljev se je brezglavo zaljubil v njihovo sorodnico Vally Franck in v opoju ljubezni je iz njega privrel prvi cikel samospevov na pesmi Heinricha Heineja. Po treh letih je Vally to občutljivo zvezo prekinila. Leta 1879 je s prijateljem in sošolcem Gustavom Mahlerjem nekaj časa delil stanovanje in navdušenje nad Wagnerjem in Brucknerjem. Leta 1881 je bil nekaj mesecev v Salzburgu drugi dirigent opere.

GLASBENI KRITIK 1884–1887
Wolf je neizmerno občudoval glasbo Richarda Wagnerja, ki mu je bil tudi največji vzornik, zato ga je njegova smrt (1883) zelo prizadela. Zvestim prijateljem je uspelo najti rešitev za Wolfove brezizhodne gmotne razmere: priporočili so ga uredniku bulvarskega lista Wiener Salonblatt, v katerem je od januarja 1884 v naslednjih treh letih v tedenski rubriki objavljal ocene in kritike dunajskega glasbenega dogajanja, prostor pa je nemalokrat izrabil za kulturno politične in osebne strupene polemike, s katerimi si je prislužil naziv der wilde Wolf (divji Volk). Njegovi domači, zlasti oče, so ga opozarjali, naj bo zmernejši. Očetova nenadna smrt 9. maja 1887 ga je zelo prizadela in prenehal je s pisanjem. Spet se je posvetil glasbenemu ustvarjanju in se rešil iz depresije.

ČUDOVIT ČAS USTVARJALNOSTI 1888–1891
Jeseni 1887 sta pri neki manjši založbi izšla prva dva zvezka njegovih samospevov, kar ga je neizmerno razveselilo in mu vlilo novih ustvarjalnih moči. Prelomni trenutek je pomenil njegov ciklus pesmi na verze Eduarda Morikeja. Tri dni po svojem 28. rojstnem dnevu (16. marca 1888) je ustvaril prvega izmed nesmrtnih samospevov na lirske predloge tega pesnika, v navdahnjeni delovni vnemi jih je do 9. maja uglasbil kar 43! Prerodil je nemški samospev (Lied). Velika mojstra samospeva Franz Schubert in Robert Schumann sta v samospevih iskala vedno tesnejšo povezavo besedila in glasbe, Wolf pa je to izročilo nadaljeval. Vedno bolj si je prizadeval, da bi stopíl pesem in melodijo, tako da bi samospev postal nekaj ‘govorjenega’. Angleški muzikolog Ernest Newman, ki velja za enega najboljših poznavalcev Wolfovega opusa, je zapisal: »Nikoli ni bilo bolj resnične glasbe v pravem pomenu besede. Wolf se tako rekoč nikoli ne ponavlja v samospevih; vsak značaj je orisan po živem zgledu.« V obdobju 1888–1892 je Hugo Wolf napisal večino samospevov, ki so mu prinesli nesmrtnost. Ustvaril je več skupin nepresegljivih skladb na verze nemških pesnikov Morikeja, Goetheja, Eichendorffa, Kellerja, Heineja. Napisal je preko 300 samospevov, ki so izšli v zbirkah: Goethejeve pesmi (51), Morikejeve pesmi (53), Eichendorffove pesmi (43), Španska pesmarica (30), Italijanska pesmarica (46) in več manjših zvezkov.

URESNIČENE SANJE – OPERA CORREGIDOR 1895–1896
Ustvarjalna obdobja so občasno pretrgali meseci molka, ko je bil brez navdiha in se je mučil v depresiji. Od decembra 1891 do aprila 1895 mu ni uspelo uglasbiti niti enega samega samospeva. Veliko je potoval in po dolgih letih iskanja našel ustrezno operno predlogo in možnost, da uresniči najbolj željo: postati slaven (in bogat) operni skladatelj. Ta operna predloga je bila novela španskega pisatelja Alarcona Trirogeljnik (kasneje preimenovane v Corregidor). V drugi polovici leta 1895 je dokončal klavirski izvleček, nato pa še instrumentacijo opere. Sledilo je razočaranje, ker je dunajska Državna Opera ni kazala zanimanja za Wolfovo delo. Premiera v Mannheimu junija 1896 je doživela velik uspeh, a kljub temu opere niso uvrstili v spored naslednje sezone.

SLOVO IN POSMRTNA SLAVA 1903
Svoje življenjsko delo je kronal s tremi samospevi na sonete velikega Michelangela prti koncu marca 1897. Po hudem sporu z nekdanjim prijateljem Gustavom Mahlerjem, ker je Dunajska opera zavrnila njegovo opero, se mu je zmešalo, v zasebni kliniki se mu je zdravje izboljšalo, po poskusu samomora septembra 1898 so ga prepeljali v državo umobolnico, kjer je 22. februarja 1903 končal svojo viharno življenjsko pot. Pokopan je na dunajskem Centralnem pokopališču blizu Beethovna in Schuberta.
Že nekaj tednov po njegovi smrti je izšel prvi del monografije, ki jo je napisal Ernst Decsey, ki vzbudi veliko zanimanje za tragičnega umetnika in njegovo delo. Wolfovi samospevi postanejo redni spored koncertnih večerov. Angleški muzikolog Ernest Newman v svoji monografiji leta 1910 Huga Wolfa postavi na čelo velikih skladateljev samospeva, celo pred Schuberta. V Avstriji, Nemčiji, drugod po Evropi in tudi izven nje ustanavljajo Društva Huga Wolfa, ki skrbijo za popularnost njegovega skladateljskega opusa. Po zaslugi ravnatelja Glasbene šole v Slovenj Gradcu Jožeta Leskovarja končno od osemdesetih let dalje Wolfa primerno cenijo tudi v rojstnem Slovenj Gradcu in v Sloveniji.

S. Čuk, Tartinijevo in Wolfovo leto: Priloga, v: Ognjišče 3 (2020), 55-57.

Molitev za zdravje v času ponovnega širjenja virusa

Napisal marko na 12. marca 2020. Objavljeno v Molitev.

Slovenski škofje vabijo slovenske katoličane k molitvi za zdravje in upoštevanju navodil za preprečevanje epidemije koronavirus covid-19.

Oče usmiljenja in tolažbe,

tvoj Sin Jezus Kristus

nam je s križem pokazal vrednost trpljenja.

Pomagaj našim bratom in sestram,

ki že nosijo križ bolezni in so preizkušani.

Nakloni jim izboljšanje zdravja,

njihovim svojcem pa poguma in zaupanja.

Vsem zdravstvenim delavcem nakloni moči in zdravja,

da bodo vztrajali v ljubezni do bolnikov;

raziskovalcem pa, da bodo čim prej odkrili uspešno zdravilo.

Nam in vsemu svetu daj svoj blagoslov,

da bomo rešeni bolezni

in se ti bomo mogli s tvojo Cerkvijo zahvaljevati.

Amen.

Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.

Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.

Vsi božji svetniki in svetnice – prosite za nas.

Jezusovo trpljenje (veliki teden)

Napisal marko na 3. marca 2020. Objavljeno v Svetniški domovi.

Ves postni čas je v središču bogoslužja in pobožnosti Jezusovo trpljenje. Nekaterim prizorom te drame odrešenja so posvečene tudi cerkve na naših tleh. Vsi štirje evangelisti poročajo, da je Pilat na pritisk judovskih voditeljev dal Jezusa bičati, razbičanega pa je pokazal nahujskani množici z besedami: »Glejte, človek!« (Jn 19,5). Ko je Jezus umrl na križu, so ga nekateri njegovi zvesti učenci položili v grob. (sč)

Na pokopališču v Rušah (MB nadškofija) stoji p. c. Bičanega Zveličarja.

V Rosalnicah – Tri fare (Metlika – NM) se v srednji cerkvi spominjamo Pilatovega “Ecce homo – Glejte človek”.

Na Lozicah (Podnanos – KP) je bila v 16. stol. nedaleč od ž. c. sv. Frančiška Ksaverija zgrajena p. c. Božjega groba. Poleg nje imamo na naših tleh še dve večji kapeli Božjega groba: na pokopališču v Sevnici (CE – zgrajena po vzoru cerkve Božjega groba v Jeruzalemu) in na pokopališču nad Gočami (KP škofija). Omenimo še 12 kapel Božjega groba, ki so postavljene kot ena od postaj (štirinajsta ali petnajsta) na križevem potu v naravnem okolju. (priloga Križevi poti na prostem – Ognjišče 03/2017). Naj jih samo naštejemo: Šmarje pri Jelšah – Kalvarija (14. postaja), Šentrupert – Vesela Gora (14. p.), Mokronog – Žalostna Gora, Jurjevica pri Ribnici (15. p.), Sv. Trojica nad Vrhniko (14. p.), Dedni Dol, Stari trg pri Slov. Gradcu (14. p.), Stari trg ob Kolpi (14. p.), Nova Štifta pri Gor. Gradu, Ljubljana – Štepanja vas (6. p.), Brežice – Šentlenart, Kočevje (c. sv. Rešnjega telesa) … (mč)

Čuk M. in S.,
Svetniški domovi,
v: Ognjišče (2020) 3,
str. 115

Ljuba moja sveta Kunigunda!

Napisal marko na 2. marca 2020. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Oprosti, ampak razen tvojega imena – ki bi ga človek prej kot uglajeni fini dami, svetnici, kraljici in nuni, pripisal kaki mišičasti in možačasti bojevnici – ni na tebi prav nič nenavadnega. Takole na prvi pogled, oziroma na prvo branje, v tvojem življenjepisu ni nič posebnega. Vse je potekalo po ustaljenih tirih – kar je, priznam, malo nenavaden izraz za čas, ko še niso poznali vlakov. Torej je bolje, če rečem, da je vse potekalo po utečenem kolovozu in navadah tedanjega časa: predvidljivo, zeh, zeh … dolgočasno.
Rojeno na luksemburškem grofovskem dvoru, so te v samostanu vzgojili v damo in princeso, te zaročili in poročili z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je nato postal nemški kralj, malo zatem pa še cesar, ti pa z njim vojvodinja, kraljica in cesarica.
A tale CV (curriculum vitae) je res le na prvi pogled navaden in kraljevsko dolgočasen.
Bila sta brez otrok! Kar je seveda žalosten podatek za vsak par, ki si otrok želi. In huda preizkušnja. Ter nepredstavljiv pritisk, če pomisliš, da skupaj s tabo tega otroka čaka in pričakuje celotno cesarstvo! Družinski problemi ljudi na visokih položajih zlahka prerasejo v politično krizo in ni čudno, da si, ljuba moja Kunigunda, postala tarča političnih spletk.
Obtožili so te nezvestobe, ti pa si vse obtožbe ovrgla, ko si se podredila – za današnji čas precej skrajnemu – za tvoje čase pa čisto običajnemu postopku tako imenovane ‘Božje sodbe’, ko si se bosa sprehodila po razbeljenih lemežih in ostala nepoškodovana.
Svojega moža si spodbujala – danes bi rekli – k večji socialni pravičnosti. Spodbujala si gradnjo bolnišnic in sirotišnic, po moževi smrti si – kje ste feministke?! – samostojno vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa odložila cesarska oblačila in odšla v samostan.
Želela si, da te po smrti pokopljejo v redovni obleki, ki te je zvezala z Nebeškim Ženinom, a da naj tvoje telo položijo k možu, “bratu in gospodu” kot si ga imenovala. Nikoli nista postala starša, sta pa skupaj postala kralj in kraljica, skupaj sta postala cesar in cesarica, in skupaj sta postala tudi svetnik in svetnica!
Dokaz, da tudi dolgočasna pota vodijo v nebeško kraljestvo.
Dokaz, da je dolgčas običajno le na videz dolgočasen.
Dokaz, da tudi naša na videz dolgočasna vsakdanjost vodi – celo mora voditi – v nebeško kraljestvo.
In zgled, da kljub temu, da sodobni zakonci ne živimo na dvorih, če drug v drugem vidimo kralja in kraljico, cesarja in cesarico, slej ko prej uzremo tudi svetnika in svetnico … in potem to lažje postanemo!
***
Ljuba moja sveta Kunigunda! Obilo žegna ob tvojem godu – in naj pripomnim, da je za par, ki je bil vse življenje tako tesno povezan, skrajno nenavadno, da ga ne slavita skupaj z možem!
Kot si že za časa zemeljskega življenja počela: razlij ta žegen v obilju, ali vsaj socialno pravično razdeljeno, čez vse.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.

Franc Bole – oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje

Napisal marko na 2. marca 2020. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Oče urednik Franc Bole je že leta 1969 začel z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Marsikdo se je čudil, da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Za očeta Franca je bila razlaga zelo preprosta: Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. To pomeni tudi pomagati invalidom priti do cerkve, do romarskega svetišča. Prav tako je za mlade pomembno, da znajo spoštovati in ceniti starejše, kar je za krščansko držo neobhodno potrebno.

V šestdesetih letih so ljudje iz vseh koncev Evrope romali v Lurd z vlaki: invalidi, bolniki in njihovi spremljevalci, tudi nekateri naši invalidi in bolniki so bili med njimi, toda vsi niso imeli možnosti, da bi lahko šli na tako romanje. Oče Franc Bole se je zato spraševal, zakaj ne bi tudi doma pripravili nekaj podobnega, “saj imamo tudi mi svoj Lurd, kjer Marija sprejema svoje otroke. Marija vendar ni vezana na kraj, ona je Kraljica sveta. Če sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah.”

Zato je oče Franc poleg mladih “povabil zraven” sorodnike, župnike, prostovoljce iz župnij, voznike, ki bi lahko bolnikom in invalidom ponudili prevoz… Začele so prihajati prijave. Sprva ljudje niso mogli verjeti, da je romanje za bolnike in invalide res brezplačno! Nabralo se je kakšnih 70 prijav iz vse Slovenije.Toda za očeta Franca so se prave težave šele začele. Kako organizirati prevoze. Prijavljeni romarji so bili iz vseh koncev Slovenije. Upal je, da se bo javil vsaj kakšen vozniik, ki bi šel iskat kakšnega invalida … pa je od začetka slabo kazalo …

Upali smo na pomoč ‘lastnikov osebnih avtomobilov’, kot je v začetku padla zamisel – toda od teh se ni javil nihče! Romati smo morali na delavnik, ker je ob nedeljah brezjanska cerkev prenapolnjena z drugimi romarji, ‘vozniki’ pa so v službi, ali pa so morda prezrli oglas v Ognjišču (če ga berejo). Bolnike je bilo treba iti iskat na domove, v hribe, v zakotne vasi. Z avtobusi se ne more povsod. (oče Franc Bole, 1992)

Najprej se je odpravil na ‘romanje’ oče urednik in obiskal zbirne centre. Iskal je prevoznike, privatne, državne, osebne prijatelje (zlasti duhovnike), spraševal – in končno so spravili skupaj vozni red. Nekateri invalidi so dobili prevoz sami, druge so pripeljali njihovi župniki. Tako so v torek, 19. avgusta 1969, od vseh strani in z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi prišli na Brezje k Mariji. Romarji so imeli značke, cerkev se je skoraj napolnila … spredaj so bili invalidi na vozičkih, spremljevalci … večina jih še nikdar ni bila na Brezjah, saj težko pridejo celo v domačo cerkev … Šest duhovnikov je s koprskim škofom dr. Janezom Jenkom, ki je romanje vodil, pristopilo k oltarju … si predstavljajte njihovo veselje ta dan! Po maši je bil blagoslov, nato še nekaj časa za osebne prošnje in molitev k Mariji. Sledilo je skupno kosilo v bližnji gostilni. Tam so se med seboj nekoliko bolje spoznali.

Ko smo začeli, sem bil nekoliko v skrbeh, ker ni bilo ljudi, ki bi bili pripravljeni voziti ali vzeti v avto bolnika ali ostarelega. Zato je bil začetek bolj skromen, čeprav je bila cerkev na Brezjah polna. Potem se je izkazalo, da je cerkev premajhna in da je potreben cel trg. Ko imamo zdaj še nadstrešek, da ljudje ne trpijo toliko zaradi sonca ali dežja, je to gotovo velik napredek. (oče Franc Bole, 2018).

• Romarska “mladika” se je prijela. Rodilo se je romanje invalidov, bolnikov in ostarelih v osrednje slovensko Marijino svetišče, ki je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji.

Za vodstvo romanja so vedno prosili enega od slovenskih škofov. Nekatere župnije so za pomočnike pri romanjih zaprosile mlade, nekateri so se priglasili sami. Tako so se izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja. Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih. (oče Franc Bole, 1992)

(…)

Zadnja leta doživljam bolj skromno, ker sem si zlomil kolk in težje hodim, ampak kljub temu grem z velikim veseljem. Tudi drugi razumejo, da pač ne morem več toliko sodelovati. Včasih sem veliko obhajal in poskrbel tudi za maziljenje, zdaj se pa usedem in čakam, da pridejo drugi in mene mazilijo, ker sem tega potreben. (oče Franc, 2019)

Med mašo so bolniki prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Škof je poudaril, da to ni zakrament za umirajoče, pač pa zakrament, ki bolnemu pomaga prenašati trpljenje. Zato ga pogumno sprejmimo. Marsikdo si je ob podelitvi maziljenja obrisal solzo. Težje bolni povedo, da so solze del bolnikovega življenja, ni se jih treba sramovati. Še najmanj pa solz radosti ob Mariji … (iz zapisa Marjetke Pezdir Kofol, 2019)

• Tudi leto po velikem jubileju so se pri Mariji Pomagaj na Brezjah zbrali njeni ljubljeni otroci: bolniki, invalidi in ostareli, da se znova srečajo in utrdijo prijateljske vezi, predvsem pa iz srečanja z Jezusom-Prijateljem bolnih in trpečih, zajamejo moč za prenašanje križa z njim. Ob romarjih so bili mladi pomočniki in drugi prostovoljci, ki so s svojim veselim služenjem pripomogli, da so trpeči romarji začutili toplino Božje ljubezni. Med pomočniki so bili letos tudi sodelavci Karitas. Že nekaj let služijo romarjem naši malteški vitezi, letos je bil priča njihovi ljubezni do bolnih in ostarelih tudi tedanji veliki mojster malteškega viteškega reda Giacomo Dalla Torre s svojimi spremljevalci. Med romarji pa je bil zadnjič tudi začetnik romanj – oče Franc Bole.

Hvaležni smo najprej Bogu in Mariji, da smo se lahko vsa leta v takem številu zbirali okrog oltarja in pod materinsko varstvo Marije Pomagaj na Brezjah, kraljice Slovencev. Mnogi od teh, ki so ta leta romali z nami, so že v večnosti in prepričani smo, da nam pomagajo s svojo priprošnjo, kar velikokrat močno občutimo. Hvaležni smo romarjem, ki se vabilu odzovejo, našim škofom in duhovnikom, patrom frančiškanom, oskrbnikom bazilike na Brezjah, mladim in odraslim prostovoljcem, šoferjem in spremljevalcem ter vsem, ki nam pri tem pomagate. V Marijino priprošnjo smo Slovenci vedno otroško zaupali in nebeška Mati nas nikdar ni zapustila. Naj bo tako tudi v bodoče. (oče Franc Bole, 2000)

Da, oče Franc, naj bo tako tudi v bodoče … naj se še naprej vsako leto zbira pri Mariji Pomagaj na Brezjah množica invalidov, bolnikov in starejših, pa tudi množica tistih, ki jim nesebično pomagajo, naj ne ugasne pripravljenost duhovnikov in njihovih sodelavcev, da bi omogočili romanje vsem, ki se ga sami nikdar ne bi mogli udeležiti. Ognjišče pa naj še naprej, s svojimi sodelavci (in naj jih bo čim več) ustvarja plodno polje krščanskega delovanja. – Vse to troje naj prinaša veselo upanje in nas vse utrjuje v prepričanju, da so bolezen, starost, invalidnost in osamelost velike vrednote, ki ustvarjajo življenje. Tako si si to zamislil ti, dragi oče Franc, in številnim invalidom, bolnim in starejšim si omogočil, da jih je Marija v vseh teh letih romanj sprejemala s posebno ljubeznijo, da so se tu na Brezjah soočili s svojim trpljenjem, notranje zoreli in poglabljali zavest, da smo vsi, posebej pa trpeči, zapisani v Marijinem srcu. Tudi sam si bil preizkušan z boleznijo, zdaj si dosegel cilj … invalidom, bolnim in starejšim si desetletja pripravljal to romanje prav zato, ker “križ ni cilj naše poti, cilj je odrešenje in večno življenje” … Pomagaj nam “od zgoraj”, da bi to romanje utrjevalo v nas vero v Božjo previdnost, v njegovo očetovsko skrb za nas, v njegovo navzočnost med nami, v njegovo brezkončno ljubezen do nas.

*************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo … Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode …

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

Prelistajte

Naročite knjigo

več o zgodovini romanj
ČUK, Silvester. Zlati jubilej naših romanj. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 50-58.

pripravil Marko Čuk

Post naj odpira srce za bližnje

Napisal marko na 25. februarja 2020. Objavljeno v Kratki odgovori.

Vsako leto pred začetkom postnega časa, navadno v nedeljo pred pepelnico, župnijska oznanila opozorijo vernike na postno postavo, ki obsega post in zdržek. Kdaj je Cerkev vpeljala to postavo in kakšen je njen namen? (Bernard)

Post je dejanje spokornosti, s katerim se obračamo k Bogu v zavesti svoje grešnosti. Zakonik cerkvenega prava določa: »Vsi verniki so vsak na svoj način po Božjem pravu dolžni delati pokoro; da bi pa vse med seboj povezovalo vsaj kakšno skupno opravljanje pokore, se zapovedujejo spokorni dnevi, ko se verniki na poseben način posvečajo molitvi, opravljajo dela pobožnosti in krščanske dobrodelnosti in se zlasti držijo posta in zdržnosti« (kan. 1249). Za vso Cerkev so spokorni dnevi in časi vsi petki v vsem letu in postni čas. Iz Svetega pisma vemo, da so post poznali že v Stari zavezi. Po Mojzesovi postavi je bil za narodni post določen samo en dan v letu – na spravni dan. Narod in posamezniki so se postili tudi v časih posebne potrebe. Post je bil povezan z molitvijo. V času posta niso ne jedli ne pili. Drugi običaji so bili, da so raztrgali svoja oblačila, se posipali s prahom in pepelom. Preroki, zlasti Izaija, so opozarjali, da ta zunanja znamenja niso dovolj: pravi post je tisti, ki spreminja srce in človeka odpira za stisko bližnjega. Jezus je obsojal farizejsko ‘razkazovanje’ spokornosti (prim. Mt 6,16). Kristjani so že od vsega začetka obhajali spomin na Jezusovo trpljenje s postom; najprej na dan njegove smrti, od 4. stoletja pa je bil v navadi štiridesetdnevni post v spomin na Jezusov post v puščavi. Sedanja cerkvena postna postava je zelo blaga. Naš narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev opisuje, kakor strogo so se postili naši verni predniki. Mesa niso uživali ves postni čas, pritrgovali so se v jedi in pijači. Moč za premagovanje so črpali iz molitve in mašne daritve.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 44.