Skip to main content

Vera daje odgovor na to, kje je treba iskati vir moči. Bog ne zahteva od človeka ničesar, ne da bi mu hkrati dal moč za to. Vera to uči in izkušnja življenja iz vere to potrjuje.(sv. Edith Stein)

Avtor: Marko

povejmo z zgodbo 10 2019a

Dobro sliši

Napisal Marko na . Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

povejmo z zgodbo 10 2019aNeki starejši mož je že nekaj časa slabo slišal. Šel je k zdravniku in ta mu je predpisal slušni aparat, s katerim je spet dobro slišal. Čez nekaj mesecev je spet šel k zdravniku. Ta ga je vprašal: »Najbrž je vaša družina srečna, odkar spet dobro slišite.« Mož je odgovoril: »Saj jim še nisem povedal, da imam slušni aparat. Zaenkrat samo poslušam. Sem pa že dvakrat spremenil svojo oporoko.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2019), 61.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 96.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nadškof Frančišek B. Sedej

Napisal Marko na . Objavljeno v V spomin.

* 10. oktober 1854, Cerkno, † 29. november 1931

Nadškof Sedej se je rodil v Cerknem, v trdni kmečki hiši “pri Anžigovcu”, in v domači družini je tudi prejel ljubezen do materinega jezika in živo narodno zavest.Doma je bilo šest otrok: drugi po vrsti je bil Franc, po cerkljansko Frenčk, ki je že v prvih šolah doma v Cerknem dokazal svojo brihtnost. Stric Janez Bevk in tedanji cerkljanski dekan Jeram sta očeta Lovra pre­govorila, da ga je dal v goriške šole. Tam je končal najprej nor­malko (pripravnico), nato pa še gimnazijo, kjer je bil vseskozi odličnjak. Že kot gimnazijec je branil čast svojega naroda pred svojim žaljivim nemškim profesorjem. Zbiral je narodne pesmi za znamenito Štrekljevo zbirko. Leta 1873 se je kot zunanji slušatelj vpisal v goriško bogoslovje, leto zatem je maturiral na frančiškan­ski gimnaziji na Kostanjevici v Gorici. Leta 1877 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan je pel novo mašo v Cerknem. Kot kaplan v domačem kraju in okolici si je pridobil srca ljudi s svojo preprostostjo in domačnostjo. Nadškof Andrej Gollmayr je nadarjenega mladega duhovnika poslal leta 1878 na Dunaj, v zavod Avguštinej, kjer je študiral Sveto pismo in orientalske jezike. Novembra 1882 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za pro­fesorja Svetega pisma v bogoslovnem semenišču. Zraven je še štu­diral in junija 1884 je na dunajski univerzi dosegel naslov dok­torja teologije. Kot dvorni kaplan na Dunaju in biblicist je prostovoljno skrbel tudi za slovenske študente in 1884 zanje ustanovil Akademsko društvo »Danica«. Potoval je tudi v Sveto deželo in po Evropi, da si je širil ob­zorje.Od leta 1889 do leta 1898 je bil ravnatelj zavo­da Avguštinej na Dunaju in dvorni kaplan. Ko je leta 1898 prišel v Gorico za nadškofa Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, je želel imeti ob sebi dobre sodelavce, zato je Sedeja poklical domov in ga imenoval za kanonika in stolnega župnika. Že takrat je veljal za “možnega naslednika” na škofij­skem sedežu. To se je dejansko zgodilo po smrti nadškofa Jordana, ki je škofijo vodil le tri leta. 21. februarja 1906 je bil imeno­van za goriškega nadškofa, 25. marca pa posvečen in ustoličen. V petindvajsetih letiih škofova­nja si je prizadeval za duhovno prenovo škofije, bil je resnično pastir te Cerkve v evangeljskem smislu, saj je skrbel za svoje vernike med vojno, po njej si je prizadeval za vnovično – gmotno in duhovno – obnovo, trudil se je, da bi zagotavljal pravice vseh in vzpostavljal ozračje mirne sprave v spremenjenih politično-institucionalnih razmerah. Fašisti so se z vsemi močmi borili, da ga odstranijo z goriš­kega nadškofijskega sedeža. Ni se vdal, ker se je zavedal, da lahko samo kot škof zaščiti svoje preganjano ljudstvo.
Leta 1927 so fašistični veljaki, ki so ga imenovali ‘kača’, na posvetu v Trstu sklenili, naj bo verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku. Nadškof Se­dej je tedaj ustanovil ‘župnijske šole’: odredil je, naj se pov­sod uvede slovenski verouk v cerkvah. Starše je opozoril, da so po vesti dolžni pošiljati otroke k slovenskemu verouku. V pastir­skem pismu o krščanskem nauku v materinščini (1929) je zapisal, da “državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje”. Da bi se ohranila materinščina je ustanovil Goriško Mohorjevo družbo, iizdajal je slovenske pesmarice … skupaj s tržaškim in puljsko-poreškim škofomje  uveljavil cerkvenopravno zagotovljena »Navodila dušnim pastirjem« in tako ustanovil slovensko šolsko mrežo na Primorskem, ki je delovala vse do padca fašizma septembra 1943.
Ko so mu zahtevo, naj prosi za upokojitev, predstavili kot željo papeža Pija XI., se je vdal, a pod pogojem, da Gorica dobi škofa, ki bo enako naklonjen italijanskim in slovenskim vernikom. Vatikan je dano besedo prelomil in je na zahtevo fašističnih oblasti za nje­govega naslednika, apostolskega administratorja, imenoval zagri­zenega nacionalista, poitalijančenega Hrvata Giovannija Sirottija. To je Sedeju strlo srce; poldrugi mesec po odstopu, 28. novembra 1931, je umrl – pokopan je v baziliki na Sveti gori.

več:
S. Čuk, Nadškof Frančišek B. Sedej. Na svojem mestu pravi mož: Pričevanje: v: Ognjišče 11 (2001), 72-73.

o njem:

  • Nadškof Sedej je bil nadarjen in zelo marljiv, znal je deset jezikov … bil je teolog, biblicist in muzikolog. Ker je imel sam tako veliko znanja o Bogu in človeku in se je vse življenje poglabljal v Kristusovo skrivnost, je znal ljudem svojega časa dajati pravilne odgovore in prenašati Kristusov nauk na pojave v literaturi, politiki, filozofiji, šolstvu ter pri vzgojnem delu mladine in odraslih. Bil je pravičen in goreč pastir in verski voditelj Slovencem, Italijanom in Furlanom, mož globoke misli in premisleka, ki je neutrudno z govorjeno in pisano besedo oznanjal resnico. S svojo iniciativnostjo, odločnostjo, vztrajnostjo in neustrašnostjo je izstopal iz življenja svojega časa in še danes nas s svojim pokončnim zgledom ter s svojimi številnimi spisi in publikacijami vabi, naj ga posnemamo v ljubezni do Boga in svojega naroda in v veri. (škof Metod Pirih)
  • Nadškof Sedej in njegovi duhovniki, so bili kar »vsi po vrsti Čedermaci« (Vinko Kobal). Zato so Primorci ohranili narodno zavest. Narodnostna meja je ostala tam, kjer je trdno stoji že stoletja.

pripravlja Marko Čuk

zgodba4 10 2019

O, ljuba Fani

Napisal Marko na . Objavljeno v zgodbe.

Bili sta mladi, komaj sta prestopili prag srednje šole. Obe sta se pridružili številnim drugim, ki so se dnevno vozili v mesto v službo ali v šolo. Obiskovali sta isto šolo, sedeli v istem razredu. Tako je naneslo čisto slučajno, a zanju je bilo to pravi blagoslov. Bili sta sorodni duši.
Večkrat je bil njun urnik tako zamaknjen, da sta tudi več ur čakali na začetek pouka, po pouku pa so popoldanski avtobusi že odpeljali in spet sta čakali na večerni avtobus. Naveličani sta bili hoje po mestu in posedanja po parkih.
zgodba4 10 2019»Kaj praviš, če bi jutri odšle peš na avtobus v sosednji kraj, kjer vozi avtobus vsako uro? Tako nama ne bo treba v mestu čakati toliko ur. Bolje je za naju, da hodiva, kot da tukaj sediva in zapravljala dragoceni čas.«
Domači so ju postavljali na trdna tla: »Hoje je za poldrugo uro, ali sta pripravljeni za tako dolgo pot? Morda bosta na poti dobili kakšen prevoz, če bi vaju dohitel kakšen avtomobil in bi štopali. Sicer pa takima mladenkama vsak ustavi,« so se šalili.
Nista se dali pregovoriti. »Greva, tudi če vso pot prepešačiva,« sta bili odločni.
Bilo je lepo pomladansko dopoldne, ko sta krenili na pot. Imeli sta si veliko povedati, tako da pogovor in mladostno razposajeni smeh ni zamrl. Dohitevali so ju avtomobili, tudi domačini so bili v njih, a nihče ni ustavil.
»Res je pot dolga, čevelj me žuli,« je potožila prva.
»Tudi mene tišči, verjetno bom dobila žulje. Nisva izbrali prave obutve, poti pa noče biti konec.«
Približno na pol poti sta ob cesti zagledali strugo reke, ob njej je stal mlin, slišal se je šum vode in ropot mlinskega kolesa.
»Ali veš, da sta se moj starejši brat in sestra hodila kopat v to reko? Brat se je celo naučil plavati. Seveda sta semkaj prišla peš in peš sta se tudi vračala domov po tej prašni makadamski cesti. Domov sta prišla tako umazana, da sta se morala v čebru skopati. Bila sem še majhna in zdelo se mi je neumno, da sta se šla kopat tako daleč in ostala tam skoraj pol dneva, doma pa sta zaradi prahu, ki sta na nabrala po poti, morala še v čeber,« je pripovedovala prva.
»Tudi mi smo se včasih doma kopali v velikem škafu in prav prijetno bilo,« je rekla druga.
Prva je klobček spominov odvijala naprej. »Še sedaj imam pred očmi tisti čeber. Kot najmanjša sem lahko prisostvovala igri starejših otrok, med katerimi sta bila tudi moj brat in sestra. Vedno so iznašli kakšno novo in zanimivo igro. Posebno se mi je vtisnil v spomin neki vroč poletni dan. Saj ti je znano, da malo naprej od naše hiše po kolovozni poti prideš v dolino, kjer je studenec, ki nikoli ni brez vode, ob njem pa velika, globoka luža – Močilo smo rekli temu kraju. No, tistega dne so preizkušali plavanje čebra s potnikom v njem. V čebru je bila moja sestra, ki je bila ravno prav velika, da je v njem lahko čepela in se je iz njega videl samo njen obraz z očali. S palicami so odrinili čeber od brega proti sredini luže. Napeto smo gledali, kako čeber lepo plava po vodi in bili kar malo nevoščljivi za to dogodivščino. Začelo se je že izbiranje potnikov za naslednjo plovbo, ko se je čeber rahlo pozibaval po vodi in ga s palicami niso več dosegli. Naenkrat pa se je čeber prevrnil in sestra je izginila pod njim. Nastala je smrtna tišina. Oči vseh so bile uprte v tisti čeber, ki se kar ni hotel postaviti nazaj. Zdelo se je, da nekaj trenutkov traja večnost. Končno se je pod čebrom začelo nekaj premikati in izpod čebra se je prikazala sestra, v rokah je držala očala, ki niso bila več cela, se postavila na noge in začela izpljuvati blatno vodo. Vsi smo se oddahnili. Od tistega dne čeber ni smel več od hiše.«
Ko sta prišli na avtobusno postajo, sta bili ponosni na svoj podvig, čeprav ju je poleg čevljev žulilo tudi to, da ni bilo niti enega iz njihove doline, ki bi ju pobral in zapeljal do postaje.
Stali sta tam, otresali prah z nog ter gledali v smer, od koder naj bi pripeljal avtobus.
»Da le ne bi bil poln in bi lahko sedeli,« sta si vroče želeli.
Končno je avtobus pripeljal na postajo. Bili sta edini potnici za vstop. Ko so se odprla vrata, je iz radia prihajalo glasne petje takrat popularne pesmi O ljuba Fani, ti si slajša kot vsi bomboni. Začeli sta se na glas smejati, kajti obema je bilo ime Fani, in takega sprejema nista pričakovali. Utrujenost in žulji so bili v hipu pozabljeni.
Šofer ju je začudeno gledal, neka žena na prvem sedežu pa je veselo dejala: »Oj mladost, kako si lepa in brezskrbna!«
Heli

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2019), 95.

Zakladnica molitve 2

Potrebujem te

Napisal Marko na . Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Zakladnica molitve 2Ločen od tebe
sem kot rastlina brez korenin.
Moja duša bo ovenela.

Ločen od tebe
sem kot golob brez peruti.
Moja duša bo nebogljena.

Ločen od tebe
sem kot jagnje brez ovce.
Moja duša bo brez varstva.

Ločen od tebe
sem kot studenec brez vode.
Moja duša bo vedno žejna.

Ločen od tebe
sem kot svetilka brez olja.
Moja duša ne bo nikomur svetila.

Bodi pri meni, moj Jezus,
zjutraj, opoldne in zvečer.
Bodi pri meni v mojih težkih
kot tudi v vseh lepih dneh.

J. Gnanabaranam, Pogled v nebo, v: Ognjišče 10 (2019), 29.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

pismo meseca 10 2019

Ali Cerkev zanemarja samske?

Napisal Marko na . Objavljeno v Pismo meseca.

Problem nastane, ko končaš študij. Nisi več študent in si star nad 30 let ter ne veš, v katero skupino bi se lahko vključil. V skupino za pare, poročene ali družine, še ne moreš iti, v skupino za študente pa tudi ne več. Ovira za vključitev v skupino je starost in dejstvo, da nimaš partnerja.
Kljub temu problemu grem na različna druženja in predavanja (tudi na druženja za samske, ki so redka), ampak se mi je večkrat zgodilo na drugih predavanjih, ko sem omenila, da sem samska, so se mi posmehovali, nekateri predavatelji so to besedilo kar preslišali, oziroma niso bili navdušeni. Tudi drugi samski so mi rekli, da se njim podobno zgodilo. Presenečena sem, da se to dogaja, čeprav se zavedam, da z mano ni nič narobe … samo pač nisem imela sreče, da bi se poročila oz. našla partnerja v študentskih letih.
Na srečanjih za samske srečam ljudi, ki govorijo o razočaranjih. Nekateri med njimi sploh nočejo več brati verskega tiska, ker je samskost redko omenjena, tudi k maši nočejo več hoditi, ali pa gredo za praznike. Izgubili so upanje, počutijo se odrinjene. Pravijo, da gredo raje v fitnes ali v bar kot k maši, saj je večja verjetnost, da bodo tam koga srečali in se počutijo tam sprejete. Pogrešajo tudi maše, molitve, duhovne vaje, pogovore, kjer bi izpovedali bolečino, ki jo nosijo v sebi. Tudi če so srečanja za samske, je vse mrtvo, ni nobenih spodbud.
Hudo je, ko samski postanejo samotarji in nočejo “ven iz svojega brloga” in sploh nočejo o tem govoriti. Bila sem tudi prijavljena na portalu katStik, vendar nisem več, ker je premalo dogajanj.
Ko brskam po internetu, vidim, koliko programov imajo za študente, pare, otroke, družine, in se mi zdi, da nekateri ne znajo tega ceniti. Včasih je ljubezen v Cerkvi prikazana kot to da se srečno poročiš in da samskost sploh ne obstaja. Problemi naj bi se pojavili samo v zakonu, v samskosti pa ne, kot da je samskost nekaj zelo lepega. Vse se vrti okrog družine in otrok, redko pa se omenja samske. Nikoli se jih ne vpraša, kaj delajo med počitnicami ali med prazniki. Kako se počutijo? Ali so osamljeni?
Zdi se, da Cerkve ne skrbi, če so samski zasvojeni z internetom, če so zaprti v svoj brlog, kjer lahko počnejo ‘grde stvari’ (pornografija, droge, alkohol).
Cerkev podpira družino, ne posveča pa se samskim, kot da bi se sramovala.
Skupine za samske propadajo, je pa čedalje več mladih (v poklicih) samskih in se nihče ne ukvarja s tem.
Že dolgo razmišljam o tem in molim, da bi se kaj spremenilo, da bi duhovniki prisluhnili tudi samskim.
Marjeta

pismo meseca 10 2019Ko sem prebral vaše pismo, sem se spomnil nasveta, ki ga je pridigarjem dal neki ameriški škof: “Ne zanemarjate samskih.” Razložil je, da velikokrat v pridigah navajamo primere iz zakonskega in družinskega življenja, pozabljamo pa na samske. Moram priznati, da se to tudi meni včasih dogaja in sem zato to ‘nevarnost’ uvrstil med pridigarjeve ‘skušnjave’, ki sem jih pred leti opisal v posebnem članku. Toda to še ne pomeni, da Cerkev zanemarja samske ljudi, čeprav imate nekateri samski tak občutek. Evangelij je namenjen vsem ljudem, tudi samski niso izjema. Veselo oznanilo Jezusa Kristusa ne izključuje nikogar. Tudi njegova ljubezen ne. Če v župnijah ni posebnih skupin za samske, se ti lahko vključijo v molitvene, svetopisemske, misijonske, dobrodelne in druge skupine. Samskost je lahko celo spodbuda za sodelovanje v njih. A več o tem ob koncu pisma. Kolikor vem so tudi v okviru župnijskih ali dekanijskih ljudskih misijonov posebna srečanja (govori) za samske. Tudi v nekaterih večjih krajih so taka srečanja. Razumem vašo željo, da bi bilo tega več. Morda bo vaše pismo spodbudilo odgovorne v Cerkvi, da bi za vas kaj več naredili. Kolikor vem, tudi na tem področju pripravljajo nekaj pobud. Tudi samski sami bi morali nekaj narediti. Pravite, da so “vse skupine za samske propadle” in da je na “srečanjih za samske vse mrtvo, ni nobenih spodbud”. Potrudite se, da bi vztrajali in na srečanjih dejavno sodelovali ter jih naredili privlačna za druge. Nikakor pa ne more biti razočaranje nad enim duhovnikom vzrok, da bi opustili obisk maše.
Iz pisma ni razvidno, ali ste samski in še iščete bodočega moža, ali je samskost vaša dokončna življenjska izbira. Če še iščete partnerja, vam svetujem nekaj možnosti. Med njimi je tudi katStik. Pravite, da niste najbolj zadovoljni z njim, mnogi pa imajo dobre izkušnje. Organizirajo marsikaj: od počitnic za različne starostne skupine, duhovne vikende in romanja … Včasih so voditelji duhovniki, včasih pride pobuda iz vrst samskih in gredo na kakšen izlet ali pohod … Na njihovi spletni strani so naštete vse pobude. (https://www.katstik.si/)
Tudi v Ljubljani obstaja skupina, kjer se zbirajo samski, ki želijo dobiti partnerja. Prav tako v Mariboru, kjer jo vodi p. Vinko Škafar. Pripravili so tudi nekaj srečanj v Celju pri Sv. Jožefu. Tudi še kje drugod so podobna srečanja (v Stični, v Ljubljani srečanja za mlajše odrasle – samske ali v paru – pripravlja s. Anja Kastelic) in še drugje. Predlagam da tisti, ki se za to problematiko zanimajo, pišejo na naslov pisem v Ognjišču (pisma@ognjisce.si) in jim bomo posredovali več informacij.
Ostaja še vprašanje samskih, ki ne iščejo zakonca. Morda je za te v Cerkvi res manj poskrbljeno. Prva stvar je, da ne razmišljamo samo o svoji stiski, “ne obtičimo v svojem brlogu” –, sicer postanemo zagrenjeni, ampak se z delom za druge osvobajamo ‘ujetosti’ v lasten problem. Kot sem že napisal obstaja nekaj pobud, prav tako jih tudi nekaj pripravljajo.
Ne drži, da verski tisk zanemarja samske. Za Ognjišče lahko rečem, da smo vsako leto kaj pisali o tem. Poleg več pisem, je bila leta 2018 samskost glavna tema v mladinski prilogi, pa njej posvečena kolumna, klepet z Robertom Friškovcem. Teme smo se lotili v pisanju o papeževi spodbudi Radost ljubezni. V zapisih o vstopanju v odnos med dekleti in fanti je opisana tudi samskost …
V zvezi s tem se lahko ‘pohvalim’, da je naša založba izdala knjigo So nekateri samski. Zanimivo, da je knjigo – samski je niste razgrabili – napisal p. Vital Vider, ki se celo življenje ukvarja s pastoralo zakoncev. Kristus ene kliče v zakon, druge, da hodijo za njim kot neporočeni. To ni novost. V zgodovini so prav neporočeni ljudje ogromno naredili za Cerkev. Nekateri so svojo neporočenost ‘posvetili’ tako, da so se dali v službo Cerkvi in človeštvu ter naredili ogromno dobrega. Mnogi to delajo še danes. Človekova uresničitev ni v tem, da si poročen ali ne, marveč da delaš dobro soljudem. Dobro pa lahko naredi tako poročen kot samski.

B. Rustja, Pismo meseca, v Ognjišče 10 (2019), 6-7.

Ivan Oman

Pater Stanislav Škrabec

Napisal Marko na . Objavljeno v V spomin.

Ivan Oman(*ob obletnici) Pater Stanislav Škrabec je naš največji jezikoslovec, slovenist 19. stol. Ta učeni mož je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici.  Leta 1863 je vstopil v frančiškanski red, mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Dve leti je kot suplent na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu poučeval slovenščino, grščino in nemščino,  nato pa je tri leta študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu in se usposobil za profesorja slovenščine, latinščine in grščine ter hrvaščine in nemščine na interni frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici. Tam je ostal do jeseni 1915, ko se je moral zaradi bližine soške fronte umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra 1918 umrl.
Pri vsem svojem šolskem in vzgojnem delu je vneto študiral slovenski jezik, posebej njegovo zgodovino in razvoj. Z jezikoslovjem se je ukvarjal že v gimnaziji, kot mlad suplent v Novem mestu je v gimnazijskem letopisu 1878 objavil razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, ki je vila nekaj izjemnega: z njo je ‘zaoral’ v fonetiko – ledino slovenskega jezikoslovja.
Leta 1880 so frančiškani na Kostanjevici začeli izdajati nabožni mesečnik Cvetje z vertov sv. Frančiška.  Pater Stanislav Škrabec je na platnicah tega lista, ki ga je 32 let urejal, objavljal svoje jezikovne razprave, s katerimi je zaslovel med znanstveniki. Svoje razprave je pisal na poljuden, vsem razumljiv način. Bil je vnet zagovornik materinega jezika. O tujkah je menil, da so nepotrebne, zato jih je neusmiljeno preganjal. Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. V skladu s to vero si je prizadeval, da bi slovenščina našla svoje mesto tudi v bogoslužju. Tu je bil nekako predhodnik pokoncilskih časov.

V petintridesetih letih se ja nabralo za 1.200 strani jezikovnih obravnav. Z jezikoslovjem se je Škrabec ukvarjal 58 let. Ko je leta 1915 moral zapustiti Kostanjevico in svojo bogato knjižnico, je v Ljubljani vse do svoje smrti 6. oktobra 1918 urejal in dopolnjeval svoje jezikoslovne spise, ki so bili delno objavljeni pri Leonovi družbi v Ljubljani (1915-1921).

več:
S. Čuk, p.Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: v: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994),

njegove misli:

  • Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  • Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.
  • Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.

o njem:

  • Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator. (Anton Breznik).
  • Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo. (zapis na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici)

 pripravlja Marko Čuk

Košuta, miš in lišček

Košuta, miš in lišček

Napisal Marko na . Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Zgodbe svetnikov in živali
Otroci so navadno navdušeni nad knjigami, v katerih nastopajo gozdne ali domače živali: medvedi, volkovi, jeleni, … osli, psi, gosi, ptice, ribe … In ko živali spregovorijo, njihove oči zažarijo. V tej knjigi so zbrane zgodbe (ne basni), ki pripovedujejo o izkušnjah prijateljstva in bratstva med svetimi možmi in ženami ter živalmi. Opisujejo odnos svetnikov (Anton Puščavnik, Anton Padovanski, Martin Porres, Egidij, Frančišek Asiški, Janez Bosko …) do živali in njihovo neizmerno ljubezen do Božjega stvarstva.
Naj vas in vaše najmlajše kratke zgodbe v knjigi Košuta, miš in lišček očarajo ter vas pospremijo k srečanju s svetniki in spoznavanju njihovih kreposti.

V knjigi Košuta, miš in lišček najdemo zgodbo o sv. Antonu, opatu in zaščitniku živali, ki pripovedujejo o svetniku, o prašičkih zdravilcih in o pujsku, ki se je spustil v pekel, da bi napravil nered. Sledi ji zgodba o sv. Karilefu in samici liščka (osatica), o nekem čudnem gnezdu, o potrpežljivem svetniku, pesmih in hvalnicah. Potem je tu zgodba sv. Martina iz Porresa, zdravnika živali, ki zna poskrbeti za odrezan rep, zmečkano tačko, zdelan uhelj, nenadno vročino … Tu je tudi veliki zaščitnik živali sv. Frančišek Asiški, o njem v tej prvi njegovi zgodbi spregovorijo ptice, ki so zraven pri slavni pridigi. Med junaki zgodbe se pojavijo ribice, dva osla in vol. Sv. Frančišek nastopa tudi v zgodbi z volkom, ki je simbol strahu, podoba slabega, neusmiljen … srečanje s svetnikom pa vse spremeni. Tudi zgodbo o medvedu najdemo na straneh te knjige, jezen je, lačen … toda spet je vse drugače po srečanju s sv. Romedijem … odslej bo na hrbtu nosil svetnika. V knjigi lahko preberemo tudi zgodbo sv. Serafina, o katerem se pogovarjajo živali … zgodba sv. Egidija pripoveduje o velikodušni košuti, njenem mleku, lovcih, puščicah in božanju, ki premaga nasilje in krutost. Sveti Rok nastopa v zgodbi o gradu, strašni bolezni, vojni in najboljšem človekovem prijatelju … Zgodba o sv. Riti je povezana s čebelami, ki prinašajo med za majhno punčko, sv. Farailda z zgodbo o gosi, ki je oskubljena, med oljem, soljo, žajbljem in rožmarinom – preživela … zelo znana je tudi zgodba o ribah in sv. Antonu Padovanskem … tu je še Antonova pripoved o lačni muli, ki zavrne svoj obrok hrane, in njenem gospodarju, ki je pravi osel. … pa pripoved o reki, ki je ni mogoče prečkati, o skrivnostni živali, zvitem svetniku (sv. Frančišku iz Paole) in hudiču zidarju – zgodba presenečenja. … zgodba sv. Garizima pa je že znana: kako majhen trn zaustavi močnega, strašnega leva. … Za konec je tu še zgodba o sv. Janezu Bosku in sivčku … (mč)

    Alberto Benevelli, Loretta Serofilli
    KOŠUTA, MIŠ IN LIŠČEK
    110 strani, 19,5 x 26 cm, trda vezava
    barvne ilustracije
    cena: 16,90 €

    * * *
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Košuta, miš in lišček

 

avtorja o knjigi

V zadnjih desetletjih se je pozornost do sveta narave, še posebno do živali, občutno povečala. Nastale so številne skupine in društva, ki nas vabijo k zaščiti in spoštovanju vsake oblike življenja. Njihovi opomini so vedno pogostejši in velikokrat zvenijo kot novost. Toda od nekdaj so ljudje, ki so prehodili duhovno pot, doživljali, razglašali in potrjevali skladnost, povezanost in ljubezen do vseh bitij. V krščanstvu je bila ta razsežnost vedno prisotna in je danes še bolj aktualna. To potrjuje tudi veliko dogodkov iz življenja svetnikov. Na teh straneh vam želiva ponuditi nekaj zgodb, ki pripovedujejo o izkušnjah prijateljstva in bratstva med svetniki in živalmi. Odločila sva se, da prvoosebne pripovedi zaupava živalim, bitjem, ki so zaznavala in razbirala univerzalni jezik svetnikov in zmorejo vzpostaviti preprost in neposreden stik z najmlajšimi. Med zbiranjem podatkov in kasneje med pisanjem besedila sva opazila, da je veliko zgodb prepletenih z domišljijo in čeprav temeljijo na trdnih in jasnih zgodovinskih odkritjih, se zdi, kot da bolj sodijo v svet pravljic. Zagotovo vas bodo očarale in vas pospremile k srečanju s svetniki in spoznavanju njihovega značaja, ki ga označujejo moč, zvestoba, nežnost, odločnost, iskrenost, nedolžnost in preprostost.

iz vsebine:

SVETI FRANČIŠEK ASIŠKI IN PTICE

Jaz sem golob.
Živim tu zgoraj, v zvoniku. V zvoniku, ki se dviga nad mestom Assisi.
Poznam vsako streho, vsako palačo, vsako cerkev, vsako hišo, vsako bedno kočo. Od tod nadzorujem ceste, trge, ulice.
Vidim ljudi, kako se premikajo, hodijo gor in dol. Neprenehoma gor in dol. Smešni so, zabavni, zanimivi. V meni zbujajo radovednost, a med njimi je nekdo, ki najbolj pritegne mojo pozornost.
On.
»Frančišek, Frančišek!«
Slišite? Kličejo ga. Njegov oče je. Peter Bernardone.
Peter je trgovec.
Težko je zapustiti sanje in posteljo s toplimi odejami, a glas njegovega očeta je močan, krepak. Z njim se ne razpravlja.
Frančišek se hitro spusti po dolgih kamnitih stopnicah. V trenutku vstopi v trgovino. Stranke ga že čakajo. Frančišek se sklanja, nasmiha, svetuje, prodaja. Prodaja dragoceno blago, prodaja mehke in pisane tkanine.
Zadaj za hišo ga ponosno opazuje oče.
Prepričan je: Frančišek bo postal spreten trgovec.
Ampak ali je to res zanesljivo?
Jaz sem golob, poznam vse skrivnosti tega mesta.
Od zgoraj opazujem vse stvari.
Ko nihče ne opazi, vidim Frančiška, kako naskrivaj zapusti trgovino. Vidim ga, kako teče po temnih ulicah, se vzpne na mestno obzidje. Vidim njegove oči. Sledim njegovemu pogledu, ki se dviga nad polja, gozdove, griče, ki sega daleč, ki gre vedno dlje, vedno dlje, da bi dosegel nevidno.
Kaj iščeš, Frančišek?
O čem sanjaš?
Frančišek zavzdihne. Počasi sestopa z obzidja, vrne se v trgovino.
In jaz? Jaz mu sledim.
Jaz sem sova.
Prebudim se v mraku, ko gredo vsi spat. Sem zadržana. Mir in tišino najdem ponoči. Resnici na ljubo bi bilo bolje reči sem ju našla, saj je kar nekaj časa, kar sta se mir in tišina preselila drugam. Zakaj? Ker je trušč neznosen, ko gredo iz hiše trgovčev sin in njegovi prijatelji.
Poglejte jih, tam so, zbrani okrog mize v gostilni.
Na ognju pražijo meso, pijejo vino, se smejijo, pojejo.
Vpijejo, da bo prihodnost čudovita, da bodo svet imeli v rokah. Nad glasovi vseh se dviga glas Frančiška. Pripoveduje o svojem orožju, svojem konju, svojih podvigih. Kmalu bo odšel v vojno, postal bo zavojevalec, slava
bo njegova.
In kriči in se smeji.
Potem luč v gostilni ugasne. Veselje, luč in prijatelji se izmuznejo vzdolž ulic.
Končno malo tišine!
V temi je ostal samo Frančišek. Sliši se njegovo dihanje in bitje njegovega srca. Gleda v nebo. Še nikoli se mu ni zdelo tako veliko. Na milijone zvezd trepeta, utripa, sije.
Kaj se dogaja, Frančišek? Se čutiš majhnega?
Frančišek skloni glavo in gre v noč.
In jaz? Jaz mu sledim.

(…)

Frančišek se je vrnil k svojim bratom. Bratom, ki so pogosto boječi, negotovi, omahljivi. Vrnil se je k tem bratom, ki imajo srce vedno polno vprašanj. Kam moramo iti? Kaj lahko naredimo? Kakšni moramo biti?
Frančišek išče odgovor. Obrne se. In nas vidi.
Vidi nas, ki smo mu sledili vse življenje.
Golob, sova, vrana, vrabec, lastovka, štorklja, brglez, kukavica, vodomec, stržek, taščica in sokol.
In z nami je še veliko drugih: golobice, črne vrane, sredozemski kupčarji, liščki, meniščki, grlice, šoje, srake, kljunači, sove, čuki, ščinkavci, galebi, kosi, slavčki, rjavi škarniki, gosi, jerebice, race, prepelice, kanje, škorci, fazani,
drozgi, čopasti ponirki, skobci, orli, strnadi, škrjanci.
Veliko nas je. Zelo veliko. Prekrijemo ves travnik.
Frančišek pride k nam. Hodi med nami. Ko gre mimo, nas boža s svojo kuto in nam govori: »Sestre ptice, slavite in ljubite svojega Stvarnika, saj vam je dal perje, da se lahko oblečete in letite. Iz vas je naredil posebna bitja, ki lahko svobodno letajo po zraku. Ve ne sejete, ne žanjete, pa vendar vaš Stvarnik skrbi, da vam ničesar ne manjka. Pojdite zdaj, poletite!«
In kot velik oblak se dvignemo s tal.
Hitri vzponi, nenadni spusti, kroženje, visoki poleti.
Nebo napolnimo z letenjem in petjem.
Potem se jata razdeli in vsaka od nas odide po svoji nevidni poti. Svojo hvalnico, svojo pesem ponesemo po vsej zemlji.
Zdaj ima Frančišek odgovor za svoje brate: »Pojdite po svetu praznih rok. Bodite kot one. Svobodni kot ptice.«

Vsa bitja so ustvarjena iz nežne ljubezni Očeta,
ki vsakemu dodeli svoj prostor na svetu.
Celo kratkotrajno življenje najbolj nepomembnega
bitja je predmet njegove ljubezni.
papež Frančišek: Hvaljen bodi. Okrožnica o skrbi za skupni dom, 77

pripravlja Marko Čuk

Misli Franca Boleta

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih.

Franc Bole duhovnik, urednik in publicist, * 9. avgust 1932, Koritnice, † 18. februar 2020, Koper.
  • Vera nas uči, da imamo nad seboj dobrega Očeta, ki ne bo dopustil, da naše življenje ne bo uspešno, če le hočemo spolnjevati njegovo voljo.
  • Kristus svoje učence prepričuje, da bodo odgovarjali za svoja dejanja, tudi če so skrita in nihče ne ve zanje.
  • Nikomur še ni uspelo ustvariti raj na zemlji, mnogim pa je uspelo, da ta raj ustvarijo v duši. Mar ne bi bilo lepo, če bi bil tudi ti med njimi?
  • Naša domovina ima tako čudovite planine, tako lepe stopnice do Boga. Če je le mogoče, se radi vzpenjajte po njih. Vem, da boste z njih prihajali bogatejši in srečnejši.
  • Življenje je lepo šele takrat, ko vemo, kam potujemo in zakaj. Pot v neznano pa je težka kot mora.
  • Vsakogar moramo imeti za dobrega, dokler se ne dokaže nasprotno. Zdi se, da danes velja nasprotno načelo: ne zaupaj nikomur!
  • Vsako dragoceno stvar je treba plačati in kaj je dragocenejše kot srečna družina? Plačati jo moramo z odpovedjo sebičnosti in premagovanjem.
  • Pri oblikovanju mladega človeka mora zaupanje imeti prvo mesto. Zaupanje vzbuja čut odgovornosti, brez katerega je nemogoča kakršna koli vzgoja.
  • Bog se razodeva vsem ljudem na nevsiljiv način, zato da ga lahko iščemo in se odločamo zanj iz ljubezni.
  • Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela.
  • Spoved je zakrament Božjega usmiljenja. Sami jo moramo iz nadležne obveznosti, kot smo jo morda čutili v otroških letih, spremeniti v sredstvo duhovne rasti.
  • Bog hoče, da smo njegovi otroci, da ga ljubimo. Noben oče pa ne more otroka prisiliti, da bi ga ljubil. Čim je nekaj prisiljeno, ni več ljubezen.
  • Koliko trpljenja bi bilo prihranjenega naši mladini, če bi že na začetku svoje življenjske poti razumeli, kako jim je Božja roka potrebna.
  • Kritizirati je lahko in podirati tudi ni težko. Težko je zidati, ustvarjati kaj boljšega. Tudi med verniki je veliko takega duha.
  • Sleherni človek kdaj pa kdaj začuti, da ni dovolj živeti za to, da hodi v službo, ima hišo, avto, hrano … Začuti, da mu manjka cilj.
  • Žal tudi mnogi kristjani vozijo prazne vagone, ker je njihovo krščanstvo res samo napis na vagonu, ne pa koristen tovor.
  • Od vseh zemeljskih ciljev še najbolj in najdlje osreči človeka prava ljubezen, ki se za ljubljeno bitje žrtvuje.
  • Vso lepoto vezenine našega življenja bomo videli šele v večnosti, ko bomo gledali svoje življenje od zgoraj, s prave strani.
  • Za vsako sožitje, zlasti v družini, je treba imeti dobro mero potrpljenja. Ni nam lahko sprejemati napore in obveznosti, ki nam jih narekuje vsakdanje življenje.
  • Glavna Jezusova zapoved je zapoved ljubezni do vseh. Z dejanji se približaj veri in čutil boš, da ti je Bog blizu, da te razume in da ti njega razumeš.
  • Bog nas je postavil v ta čas in to je naš čas, ki ga moramo oblikovati, kolikor je mogoče, in posvetiti.
  • Sprejeti življenje, zdravje kot dar, ki se ti daje vsako jutro znova, pomeni biti ponovno obdarovan in s tem osrečen.
  • Nagrada za to, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za Jezusom, je notranji mir in veselje ob tem, da tudi drugim pomagamo nositi njihove križe.
  • Naše napake in slabosti nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika kot ošabnega pravičnika.

 

zbira Marko Čuk

Misli Romana Guardinija

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih.

Romano Guardini (17. 2 1885 – 1. 10. 1968), nemški katoliški duhovnik, teolog in filozof
  • Najgloblji smisel gostoljubnosti je v tem, da drug drugemu nudimo počitek na poti v večni dom.
  • Večerna ura je ura dovršenja. Stojimo pred Bogom, sluteč, da bomo nekoč stali pred njim iz obličja v obličje v poslednji odgovornosti.
  • Minljivost, to pomeni pepel. Našo minljivost, ne minljivost drugih. Našo, mojo! Moj konec mi napoveduje, ko mi mašnik v začetku postnega časa s pepelom nekoč sveže zelenih vejic minule cvetne nedelje začrta na čelo križ: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!«.
  • Kruh in vino nam je postal Kristus. Jed in pijača … Kruh je zvestoba in vztrajna stanovitnost. Vino je smelost, veselje čez vso mero, vonj in lepota, prostranost in poroštvo brez meja.
  • To je ljubezen: združevanje z božjim plamenom po žaru in vendar brez kakršnega dotika. Zakaj Bog je dober in kdor ljubi dobro, živi le-to tudi že v njegovem duhu.
  • Ne begaj pred svojo usodo! Vztrajaj! Ne vprašuj vedno, zakaj in čemu. Najgloblji smisel življenja je, da se v resnici in ljubezni za Boga použivamo kakor sveča v svetlobo in žar.
  • Gospod, daj, da razumem, da ne zahtevaš, da pod križem ne smemo nikoli oslabeti, ampak le to, da moramo vedno spet vstati.
  • Dan je pot – smer zahteva. Dan je delo,delo pa terja jasno voljo. Dan je vse tvoje življenje. Tvoje življenje je kakor tvoj dan. To pa hoče izraza.
  • Vse naše trpljenje, naše darovanje in naša smrt je božja setev. Če smo združeni z božjo voljo, požene iz nje življenje, bogato življenje za nas in za druge.
  •  ‘Pot’ pomeni, da je vsak korak nadaljevanje prejšnjega in priprava na naslednji; da hoja ima smer proti cilju, ki ga tisti, ki koraka, končno doseže; da človek more biti utrujen, a se sme tudi odpočiti; da hodi po pravi ali po krivi poti.
  • Naše najbolj notranje bistvo odgovarja Bogu, zakaj neizbežno je njegova last. Od njega ustvarjeno in zanj, ni mirno, dokler ni združeno z njim. Saj vaš jaz nima nobenega drugega pomena, ko da se v občestvu ljubezni združi z Bogom.
  • Radosti, ki jih je izkusil drugi človek, in bolečine, ki jih je trpel, postanejo prav tolikere strune, katerih tresljaji naše srce spravijo na nov način k razumevanju, k odgovarjanju. Nekaj takega, le v čisto drugačnem redu, se dogaja v molitvi rožnega venca.
  • V dobroti je moč. Čim čistejša je dobrota, tem močnejša je; in popolna dobrota ima neizčrpno moč … a popolno dobroto najdemo šele tam, od koder prihaja vsaka krepost: pri Bogu.
  • Moč blagoslavljanja lahko doseže le, kdor postane resnično čist, kdor ne išče več samega sebe, ampak hoče biti v službi življenja. Vselej pa je moč od Boga.
  • Resnična čistost ni nekaj bolestnega. Ne umika se življenju, ne živi sanjarsko v umišljenih sanjah in previsokih vzorih. Resnična čistost ima rdeča lica življenjske radosti in krepak prijem pogumnega boja.
  • Kakor plamen daje svetlobo, tako Bog daje resnico … In plamen oddaja žar; tako tudi Bog pošilja ogrevajočo dobroto. Kdor ljubi Boga, postane v dobroti eno z njim.
  • K resnični dobroti spada potrpežljivost. Vedno znova prihaja trpljenje, ki ga moramo razumeti; vedno znova občutimo napake drugih in postanejo neznosne ravno zato, ker že na pamet vemo zanje. Vedno znova se mora dobrota pripraviti na to, da odpušča.
  • Za vsakim človeškim obrazom in za sleherno človeško usodo bo stal On in jima bo dal svojo večnostno mero.
  • Neprenehoma sprejemam samega sebe iz Tvoje roke. To je moja resnica in moja radost. Nenehno zre vame Tvoje oko in živim iz Tvojega pogleda… Uči me v tišini Tvoje navzočnosti razumeti skrivnost, da obstajam po Tebi, pred Teboj in za Tebe.

zbira Marko Čuk

Misli Mahatme Gandhija

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih.

Mohandás Karamčand Gándhi, znan kot Mahatma Gandhi, indijski politik, odvetnik in aktivist, * 2. oktober 1869, Porbandar, Gudžarat, Britanska Indija, † 30. januar 1948, New Delhi, Indija.

Sleherni greh, ki ga bom storil, bom plačal pozneje, morda čez tisoč let … Členek, ki ga bom pustil zarjaveti, bo morda vzrok, da se pretrže celotna veriga.

Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji bo Bogu.

Nimam sporočil. Moje sporočilo je moje življenje.

Ne prizadevam si, da bi drugim dal svojo vero; hočem mu le omogočiti, da skozi mene vidi Boga, pod pogojem, da ga resnično imam in da ga moja vsakdanja dela dejansko razodevajo.

Vera je resnična samo tedaj, ko postane sestavni del našega življenja. Vera ni neki okrasek.

Po mojem skromnem mnenju je nesodelovanje z zlom prav tako dolžnost kot sodelovanje z dobrim.

Zakon tega življenja naj bo samoobvladanje. Zato pazi, s kom se družiš, kaj bereš, s čim se zabavaš.

Gospod, daj, da se moje ustnice ne bodo omadeževale z grdim govorjenjem. Bolje bi bilo zame, da bi bil nem.

Srce, ki ljubi, spremlja tudi tistega, ki zaide, in ljubi, tudi če ve, da bo ranjeno.

Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji je Bogu.

Če Bog prebiva v slehernem živečem, ali smemo misliti, da je kdo naš sovražnik?.

Vera je nekakšen šesti čut, ki se sproži, kadar razum ne ve odgovora.

Ljubezen je to, kar je na svetu najmočnejše, in vendar si ne moremo zamišljati ničesar bolj ponižnega.

Bog se vsak dan razodeva človeku, toda mi smo gluhi za njegov tihi glas.

Ti in jaz sva eno. Ne morem ti storiti nič žalega, ne da bi s tem ranil tudi sebe.

Samo svetloba globoke ponižnosti zmore pregnati temo sebičnosti.

Jezus bi živel in umrl zaman, če se od njega nismo naučili živeti svojega življenja po večnem zakonu ljubezni.

Ni mogoče častiti Boga in zapostavljati svoje brate: to dvoje je namreč neločljivo.

Noben človek ni nekoristen, če olajša breme kateremu koli drugemu.

Ostati hočem pri resnici. Nočem se ukloniti nobeni krivici. Nočem rabiti sile. Hočem biti prost bojazni. Hočem biti dobrohoten do vsakogar.

Kar je bilo doseženo z nasiljem, je mogoče ohraniti samo z nasiljem.

Če misliš, da je ta svet popolnoma slab, se spomni, da so na njem taki ljudje, kot si ti.

Božji mlini meljejo počasi. Dobrota hodi peš.

Ne spominjam se niti enega dneva v svojem življenju, ko mi božja previdnost ne bi vsaj v zadnjem trenutku prišla na pomoč.

Če mi poskrbimo za sedanji trenutek, bo Bog poskrbel za jutri.

Bolje je, da o nas govori naše življenje, kakor da bi govorile naše besede. Ne govorite nam o Bogu v zgodovini, temveč pokažite, kako živi v vas danes.

Ljudje, ki so brez zavisti, so hvaležni tudi za tiste zaklade, ki jih odkrijejo v drugih.

Če te lačni vpraša, kje je Bog, mu daj kruha, kruha ljubezni. In reci mu: Tu je.

Ponižnosti ne smemo zamenjevati z lenobo. Prava ponižnost je pogumna, dejavna, stalna služba človeku.

Kristus je največji izvir duhovne moči, kar jih je človek kdajkoli poznal. On je najplemenitejši vzor vsakemu, ki hoče vse dati, ne da bi kaj zahteval nazaj. Kristus ni last samo krščanstva, ampak vsega sveta.

Prepričan sem: če bi se Kristus vrnil, bi blagoslovil življenje mnogih, ki niso nikdar niti slišali njegovega imena, ki pa so bili s svojim življenjem živ zgled kreposti, ki jih je živel on: ljubili bližnjega kakor sami sebe, delali dobro in nikomur nič slabega.

Dovolj je ena sama minuta premišljevanja, pa spoznamo, da vse stvari niso nič. Če bi si domišljali,  da smo nekaj, bi postavljali pregrajo med seboj in Bogom.

zbira Marko Čuk