Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti
Pred šestimi leti je odšel v večni dom naš oče urednik, oznanjevalec in uresničevalec besede. Ostaja v naših mislih, pogrešamo ga, spominjamo se dogodkov iz njegovega bogatega življenja … tolikokrat med letom se spomnimo nanj … “on bi zdaj rekel to, zdaj bi gotovo pripomnil” … toliko vsega je začel, naredil, dokončal, zapustil, izročil … da se lahko samo zamislimo in prosimo, naj “reče kakšno” pri dobrem Bogu za nas … za iskrivost, za pogumne odločitve, za odločnost … odgovornost … da plamen ne ugasne … Saj skušamo slediti njegovi misli … a se tudi zavedamo, da nam to nikoli ne bo povsem uspelo … zato vsak mesec objavimo kakšno njegovo misel, pobudo, morda bo padla na rodovitna tla … Sprejmimo jo z odprtim srcem, čeprav je izrečena v šestdesetih, sedemdesetih … je zagotovo še vedno aktualna. Oče Franc si je dan in noč prizadeval, da bi seme obrodilo … pa čeprav takrat, ko bo on že v večnosti … Bodimo hvaležni za tako velik dar … naj ostane za vedno v spomnu srca …
(…) Življenje morate gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo in brate, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni. V njih trpi Kristus. Večina od nas jim ne more veliko pomagati, ker ste še mladi, niste samostojni, ne služite. Toda Kristus tudi od vas zahteva, da se zanimate za trpeče brate. Ali se ne bi pri verouku kaj pomenili o tem? Šli obiskat stare, zapuščene in bolne v vaši župniji. Veseli vas bodo, prinesli jim boste malo mladostnega sonca in morda boste lahko kaj malega zanje storili. Poskusite in sporočite našemu Predalu dobrote vaše akcije, tudi če vsega ne bomo mogli objaviti, lahko pa vam bomo tudi kaj pomagali.
Še nekaj si želimo: Že sedaj želimo vzgojiti vaša srca za dobroto, da boste pozneje, ko boste samostojni in – zakaj ne – na važnih položajih, znali voditi misli tudi za potrebe drugih.
Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti. (… 1968)
zbira Mare
Najbrž se je Giuseppe naučil brati in pisati pri njih, morda je dobil tudi prve lekcije violine. Že v najzgodnejših otroških letih se je odločil za igranje violine, ki ji je posvetil vse življenje. Pri dvanajstih letih je nadaljeval šolanje v šoli za plemiče Collegio dei Nobili v Kopru, kjer je v letih 1704–1707 pridobil humanistično izobrazbo z znanjem matematike, filozofije, retorike. Jeseni 1708 se je vpisal na študij prava na univerzi v Padovi. Kmalu po prihodu je spoznal Elisabetto Premazore, ki jo je morda tudi učil violino, in leta 1710 se je 18-letni študent z njo poročil proti volji svojega očeta in padovanskega škofa, nevestinega sorodnika. Istega leta je umrl oče in poslej ni mogel računati na pomoč domačih. Spoznal je, da je njegov edini pravi poklic glasba. Spomnil se je, da je Giovanni Torre, stric po materini strani, predstojnik samostana Frančiškovih bratov v Assisiju, ki ga je odprtih rok sprejel. Pri njem je ostal do leta 1715, ko se je lahko predajal le glasbi. S češkim bratom Bohuslavom Černohorskym sta študirala glasbo ter igrala na violino in orgle. Leta 1715 se je vrnil k ženi v Padovo. Za njegovo glasbeno napredovanje je bilo pomembno srečanje s skladateljem in violinistom Francescom Veracinijem. Posveti se je izpopolnjevanju svoje violinske tehnike. Eksperimentiral je tudi z violinskim lokom in ga tehnično izpopolnjeval s podaljševanjem. Konec leta 1719 je šel v Benetke in tam učil violino predvsem učence beneških plemiških družin. Spomladi 1721 se je vrnil v Padovo in nastopil mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona. Nastopal je tudi po drugih mestih. Od januarja 1724 do junija 1726 je deloval v Pragi, potem pa se ustalil v Padovi, kjer je odprl lastno glasbeno šolo. V njej je učil igranje na violino, elemente harmonije, kontrapunkta in osnove komponiranja. Učenci so prihajali z vseh koncev Evrope, zato so ga imenovali učitelj narodov. Ob nedeljah se je v padovanski baziliki zbirala množica domačinov in tujcev, ki so prihajali poslušat “prvega violinista Evrope”. Leta 1740 mu je ohromela desna roka, zato se je bolj posvetil glasbenemu poučevanju. Leta 1765 so ga upokojili in mu zagotovili dosmrtni honorar prvega violinista. Leta 1769 mu je umrla bolehna žena Elisabetta. K njemu je prišel živet zvesti prijatelj Antonio Vandini. Giuseppe Tartini je zaradi gangrene na nogi umrl 26. februarja 1770, natanko eno leto za svojo ženo. Oba sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi, nasproti hiše, kjer sta stanovala. 
Tartini je pisal predvsem instrumentalno glasbo, skoraj vsa svoja dela je posvetil violini. Njegov opus obsega več kot 300 skladb. Zbirala in urejala sta jih muzikologa Minos Dounias, ki jih je zbral 125, in Paul Brainard, ki jih zbral in klasificiral 175. Po letu 1745 je Tartini sam sestavil zbirko 26 Malih sonat. Najbolj slavna je sonata Vražji trilček. David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1974) navaja Tartinijevo razlago o nastanku tega glasbenega bisera. »Neko noč 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti … Nazadnje sem pomisli, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je, tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral nenavadno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo do tedaj slišal ali si jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj del tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat napisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo sonata Vražji trilček.« Zelo sta znani tudi sonati Zapuščena Didona in Pastorale, v kateri so prepoznavni istrski ljudski napevi, ki so morda njegov spomin na otroštvo. V svojih poznih letih je Tartini ustvaril okrog dvajset sakralnih vokalnih del, med njimi Miserere, ki so ga leta 1768 izvajali v Sikstinski kapeli v Rimu in ob odkritju Tartinijevega spomenika v Piranu 2. avgusta 1896.
Spominska soba Giuseppeja Tartinija v njegovi rojstni hiši je dislocirana zbirka Pomorskega muzeja Piran. V njej je poleg dragocenih muzejskih eksponatov razstavljeno tudi izvirno Tartinijevo pisno gradivo. Tartinijeva hiša, last Skupnosti Italijanov, je kulturni spomenik meščanske arhitekture, v kateri so bile v letih 1988 in 1992 restavrirane stenske poslikave. Stavba stoji na mestu gotske hiše iz 14. stoletja. Tartini je v oporoki premoženje zapustil moškim potomcem svoje družine v Piranu oziroma nečaku Pietru. Ta je dal obnoviti rojstno hišo, Tartinijeva pranečaka Domenico in Simon Vatta pa sta leta 1846 naročila prvo javno obeležje – kamnito spominsko ploščo, vzidano na pročelje rojstne hiše. Največji zaklad Spominske sobe je Tartinijeva violina. Izdelal jo je Nicolo Amato, datirana je med letom 1715 in 1725. V Piranu je ohranjena le ena od treh violin, ki jih je v Padovi po smrti zapustil Tartini. Med drugo svetovno vojno so jo skrili pod kamnito stopnišče piranske mestne hiše, kjer je dragoceni instrument razpadel na sestavne dele. Leta 1954 jo je restavriral violinist in goslar Maksimilijan Kalar, zatem še Vilim Demšar (1990) ter Laszlo Lakatos (2005). Zbirka Tartinijeve zapuščine je bila prva stalna kulturnozgodovinska zbirka, odprta v palači Gabrielli leta 1954, leto zatem so jo dopolnili s spalnim pohištvom iz vile Tartinijevih v Strunjanu, ki so jo tedaj porušili. Tartinijeva posmrtna maska je najbolj verna podoba njegovega obličja, verjetno odlita po maski, ki jo hrani konservatorij v Trstu. Dvestoletnico Tartinijevega rojstva so (z zamudo) slovesno proslavili 2. avgusta 1896 z odkritjem njegovega spomenika na piranskem trgu, ki nosi ime po njem. Kip je izdelal beneški kipar Antonio Dal Zotto.
Od msgr. Franca Boleta, ustanovitelja revije in založbe Ognjišče ter Radia Ognjišče in Karitas smo se poslovili v petek, 21. februarja 2020.
do 15. ure popoldne so se pred njegovo krsto zvrstili številni, ki so ga poznali, njegovi nekdanji verniki iz Postojne, Bertokov, Svetega Antona … tisti, ki so slišali zanj … brali njegove odgovore v Ognjišču, mu prisluhnili na Radiu Ognjišče … ves čas pa je slovo od pokojnega Franca Boleta spremljala molitev …
»Gospod, rekel si mi, naj grem. Pripravljen naj bom na veselje in na trpljenje …, toda naj ne zaupam nase, ampak nate.« Tako se začenja novomašno geslo msgr. Franca Boleta. Zvest temu geslu se je v torek pripravljen odpravil še na zadnjo pot, na pot v Očetovo hišo.
Dragi bratje škofje, duhovniki in diakoni, redovniki in redovnice, bratje in sestre verniki, prisrčno pozdravljeni vsi zbrani tu v koprski stolnici in vsi, ki naše sveto opravilo spremljate po valovih Radia Ognjišče: Milost vam in mir!
Z govorjeno in živo besedo: Tako govori psalmist Asaf: ‘Poslušaj, moje ljudstvo, moj nauk, nagnite svoja ušesa k besedam mojih ust! Odprl bom svoja usta za modre izreke, oznanil bom skrivnosti starodavnih časov!’ (Ps 78,1-2). Tudi naš oče Franc je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov. Spomnil se je, da v veroizpovedi molimo, kako Sveti Duh ni pisal, ampak je govoril po prerokih, in je ustanovil Radio Ognjišče. Poučen o nebeškem kraljestvu je res bil podoben tudi hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro’ (Mt 13,52), novi Radio je pa s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in v njihova domovanja prinašal prijeten vonj svojih oddaj. Drugi vatikanski koncil nam naroča, naj skrbimo, da bomo kvas sveta in kot kristjani navzoči v vseh zemeljskih stvarnostih in dejavnostih. Radio Ognjišče je vsa leta svojega obstoja in delovanja takšen kvas v naši družbi. S celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.
V hvaležen spomin
Pomembna pridobitev za Cerkev na Slovenskem, sad prizadevanj Franca Boleta, je Radio Ognjišče, ki se je prvič oglasil iz koprskega studia 6. junija 1994, iz studia v Ljubljani pa 28. novembra istega leta. Pot do tega je bila dolga in naporna, a za Franca Bole, ni bilo nič pretežko; tudi peš obisk oddajnika na hribu v nedeljskih čevljih, če je bilo treba. Vsebinska zasnova Radia Ognjišče se je poslušalcem hitro priljubila in mnogi od njih ga velikodušno podpirajo kot Prijatelji Radia Ognjišče.
Viktor Frankl je nekje zapisal približno takole: »Smisel življenja je v tem, da je svet malo lepši, malo boljši kot bi bil, če jaz ne bi živel.«
Dragi oče Franc!
Ko se rojeva dan tvojega zemeljskega slovesa, se spominjam poti, ki sva jo preživela skupaj … saj veš, da že četrti dan razmišljam samo o tem, zdaj bom tudi nekaj zapisal … (morda mi bo lažje) … o tem, kar se nama je dogajalo … zgodilo … v teh skoraj štiridesetih letih na skupni poti s teboj oče Franc, oče urednik, Frenk … ali preprosto Bole, kot sem ti pravil … ti pa meni Mare.Tako sva se navadila in tako je ostalo vse do konca.
Začel se je 
Da je bila želja po branju v tistem času zelo velika, dokazujejo številke, saj je bila prva izdana knjiga prodana v nakladi 40.000 izvodov. V letu 1967 so izšle tri knjige – poleg omenjene še Moč ljubezni o Maksimiljanu Kolbeju in knjižica Če Gospod kliče. S tem so bili položeni temelji za založniško dejavnost.
Dolžnost, da moramo izdajati knjige smo začutili že v drugem letu našega delovanja. Osnovali smo dve knjižnici: Malo in Žepno knjižnico Ognjišča, ki sta imeii za takratne čase izredne naklade. Žepna je dosegla s prvo knjigo (Papež Janez Dobri) 40.000 prodanih primerkov, tudi knjige Male knjižnice so dosegale naklado 30.000 izvodov. Cene so bile nizke, pa tudi na trgu je bilo malo take ponudbe, zato so bralci s še večjim zanimanjem segli po teh knjigah. V prvih letih smo izdajali po štiri knjige na leto, kar je bilo za tiste razmere zelo veliko. V tridesetih letih smo izdali okrog dvesto knjig. Ena največjih uspešnic je bilo Kratko Sveto pismo s slikami (z rdečimi platnicami), ki je v vseh ponatisih dosegla naklado 120.000 izvodov. Pozneje smo začeli sodelovati s tujimi založniki, zlasti z založbo Lion iz Londona. Seveda izdajamo tudi domače tekste. V počastitev tridesetletnice Ognjišča bomo izdali knjigo molitev, ki so izhajale v Ognjišču. Upam, da bodo bralci radi segli po njej. (Franc Bole leta 1995)
(ob obletnici ustanovitve Slovenske Karitas) Razpoznavni znak kristjana je dejavna ljubezen do bližnjega, h kateri je Ognjišče že od vsega začetka spodbujalo svoje bralce. Oče urednik Franc Bole je hotel mlade vzgajati v duhu evangelija, vzgajati z dejanji in za dejanja … usmeriti jih je hotel k dejanjem, da bi naredili nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči.
2. Sklad nadškofa Antona Vovka. Našim bralcem dajemo možnost, da preko našega lista po zgledu nadškofa Vovka pomagajo svojim bratom, ki so v stiski. Cerkev je vedno opravljala vlogo usmiljenega Samarijana, kot jo je Jezus opisal v znani zgodbi. Prve bolnice, sirotišnice, dobrodelne ustanove so vzklile iz evangelija, Danes je to skrb po vseh kulturnih državah prevzela družba. To je prav, kajti družba ima nalogo in sredstva, da skrbi za javno blaginjo, Toda beda se mnogokrat skriva pred javnostjo in zato se Cerkev ni nikdar odrekla svojemu poslanstvu, da pomaga bližnjemu, ki je v stiski. Saj piše v evangeliju: »Lačen sem bil, žejen … , bolan … , v ječi . . . Karkoli ste storili najmanjšemu izmed mojih bratov, ste menj storili.« Mar sv. Janez ne uči jasno: »Kdor ima premoženje sveta in vidi svojega brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem?«
Pri župnikih pa se bomo pozanimali, da bi vaši darovi prišli v prave roke, ki so pomoči res potrebne. Včasih vas bomo opozorili tudi na kakšne druge potrebe.
januar 1968:
(…) z novim letom 1990 se Predal dobrote preimenuje v Slovensko Karitas, katere sedež bo dosedanja pisarna Predala dobrote v Ljubljani (Poljanska 4a). Člani Caritas Internationalis (Mednarodne Karitas) smo že od leta 1982, potem ko je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca odobrila statut Predala dobrote in priporočila vključitev v Mednarodno Karitas. Zadnje čase so razmere za bolj javno dobrodelno delovanje v Sloveniji izboljšujejo in prepričani smo, da bomo na tem področju lažje delovali.
11. januarja 1991 je Franc Bole v spremstvu voditelja škofijske Karitas Maribor Branka Mačka izročil zbrano pomoč poplavljencem v Lučah, Ljubnem, Nazarjah (skupaj 8.200.000 din) … prav tako tudi na škofjeloškem koncu, v Posočju. V postnem člasu je potekala akcija Za ljudi v stiski. Tudi TV oddaja Ona-On, ki jo je vodil Mito Trefalt na TV Slovenija je bila posvečena Slovenski Karitas … v Ljubnem so odprli nov most
Ob smrti msgr. Franca Boleta
Ko se je deklica sprehajala po vrtu, je njeno pozornost pritegnila zelo lepa cvetlica. »Kako čudovita roža!« je vzkliknila. Ko jo je pozorno ogledovala, je opazila, da je na kraju, kjer raste polno umazanije, da je zemlja izsušena, kamnita … »Preveč lepa je, da bi rastla na tako grdem delu vrta, v tako nerodovitni prsti!« je dejala. Izruvala jo je in šla k vodi, da je njene korenine očistila umazane zemlje. Kmalu je roža usahnila. Ko je vrtnar videl, kaj je deklica storila, je vzkliknil: »Uničila si mi najlepšo rožo.« »Žal mi je, toda nisem mogla prenesti, da raste v tako slabi, nerodovitni zemlji,« je priznala deklica. Vrtnar ji je odgovoril: »Skrbno sem izbral zemljo in kraj, kjer sem jo posadil, kajti vedel sem, da se lahko samo tam taako čudovito razcveti.«