Avtor: Marko

»Cerkev priznava in časti sv. Hieronima kot enega izmed štirih velikih cerkvenih očetov na Zahodu. Papež Bonifacij VIII. ga je leta 1295 hkrati s sv. Avguštinom, sv. Ambrožem in sv. Gregorjem Velikim razglasil za cerkvenega učitelja. Zaradi izjemne vloge, ki jo ima v zgodovini krščanske misli in duhovnega življenja, so ga mnogi narodi prištevali med svoje rojake. Veličino in pomembnost Hieronimove osebnosti odkriva predvsem njegovo delo, ki še danes vzbuja občudovanje zaradi obsega in raznovrstnosti, globine in radikalnosti ter osebne zavzetosti« (Rafko Valenčič). Med narodi, ki bi ga radi imeli za svojega, si ga ‘lastimo’ tudi mi, saj obstaja možnost, da je njegov rojstni kraj Stridon stal na tleh, kjer zdaj živimo Slovenci in morda na ozemlju koprske škofije. Ob 1600. obletnici njegove smrti škofija obuja spomin nanj s Hieronimovimi shodi, srečanji ob njemu posvečenih cerkvah.

KJE JE BIL STRIDON
Franc Ksaver Lukman (1880–1958), profesor patrologije (zgodovine krščanskega nauka) na Teološki fakulteti v Ljubljani, je o sv. Hieronimu zapisal, da je “mož s Krasa” in je njegov rojstni kraj Stridon postavil v okolico Št. Petra na Krasu (sedanje Pivke). To pa je le ena od domnev, kje naj bi bil ta Stridon, ki so ga leta 378 do tal porušili Zahodni Goti. Prispevek k razrešitvi tega vprašanja je knjiga Sveti Hieronim – mož s Krasa (Družina, Ljubljana 2007), v kateri dr. Rafko Valenčič povzema vse dosedanje domneve in nakazuje novo, ‘kraško’, morda bolj blizu resnici. Ugledni hrvaški arheolog Frane Bulić je leta 1920 trdil, da je Stridon ležal na Grahovem polju na meji med Bosno in Dalmacijo, čemur so oporekali vsi priznani strokovnjaki. Leta 1986 je izšla razprava hrvaškega arheologa Mateja Suića, ki je postavil Stridon v geografsko območje nekdanje rimske Liburnije, pokrajine na zahodnem delu Kvarnerskega zaliva. To je ‘liburnijska’ domneva, za katero slovenski zgodovinar Rajko Bratož, strokovnjak za zgodovino zgodnje Cerkve, pravi, da je doslej gotovo najboljša med vsemi. Po Valenčiču pa Suić ni imel na voljo nekaterih podatkov, ki lahko bistveno prispevajo bodisi k potrditvi njegove postavitve (ubikacije) Stridona, bodisi k prestavitvi njegove lege proti severozahodu na slovenski Kras. To zagovarja ‘kraška’ domneva, ki dopolnjuje ‘liburnijsko’. Kje je stal Hieronimov rojstni Stridon, ostaja še vedno odprto vprašanje. Manjkajo predvsem arheološki dokazi za njegovo lego. V prid ‘liburnijske’ in seveda tudi ‘kraške’ domneve govorijo obstoječe cerkve in češčenje svetnika na tem ozemlju, to je današnje področje Ilirske Bistrice oziroma Krasa. Bolj kot geografski in zgodovinski prostor je za Hieronimovo življenjsko pot pomemben duhovni prostor. Ta pa je bil med tedanjima rimskima mestoma Akvilejo (Oglejem) in Emono (Ljubljano). Čeprav še vedno ni mogoče točno določiti lege Hieronimovega Stridona, se prostor vse bolj zožuje. Brez dvoma smemo Stridon postaviti v kraje med Kvarnerjem in Pivko, med Učko, Snežnik in Nanos, ki na neki način simbolizirajo Hieronimovo mesto in podobo v zgodovini krščanstva in teh krajev. – Kot zanimivost naj omenim, da je papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci 7. novembra 2007 dejal: »V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji.«

IZ STRIDONA V BETLEHEM
Hieronim (gr. s svetim imenom) se je rodil okoli leta 347 v Stridonu v premožni krščanski družini. Nadarjenega dečka so starši poslali v šole v Milan in Rim, kjer se je učil slovstva, govorništva in modroslovja. Veliko je bral, zato je mojstrsko obvladal latinski slog in se izuril za pisateljevanje. Na začetku posta 366 se je vpisal med katehumene in se poglabljal v Sveto pismo in krščanske spise. O veliki noči istega leta ga je papež Liberij krstil. Kmalu zatem je potoval proti severu, se ustavil v Trieru, kjer je spoznal družbo asketov in se odločil za bogoljubnost. Leta 370 se je napotil v Oglej, kjer se je vključil v krog škofa sv. Valerija. Razpravljali so o bogoslovnih vprašanjih, študirali Sveto pismo, živeli krepostno in zdržno ter imeli duhovne pogovore s pobožnimi ženami. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni. Leta 374 se je odpravil na Vzhod. V sirski Antiohiji se je učil grščine in hebrejščine. Za tri leta (375–378) se je umaknil v puščavo Halkis vzhodno od mesta med menihe puščavnike. Ostro telesno pokoro je združeval z duševnim delom. Veliko je bral, pisal pisma prijateljem in znancem. Spoznal je, da puščavništva ne bo mogel prenašati. V letu 379 se je dal posvetiti za duhovnika in odšel v Carigrad, kjer je bil dve leti (380–381) v šoli škofa sv. Gregorja Nazianškega, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Od tam je s svojimi knjigami in rokopisi spet prišel v Rim. Papež Damaz I. ga je tako cenil, da ga je izbral za tajnika in zaupnega svetovalca. Kot odličnega poznavalca Svetega pisma ga je spodbudil, naj predela latinski prevod Svetega pisma. Hieronim se je dela takoj lotil. V Rimu je kmalu zaslovel tudi kot asket in učenjak. Bil je duhovni voditelj kroga rimskih pobožnih matron, ki so se zbirale pri vdovi Marceli. Razlagal jim je Sveto pismo. Nekatere so se odločile za samostansko življenje in šle z njim v Palestino. Papeža Damaza I. je nasledil Siricij, ki za Hieronimovo delo ni imel posluha, zato je Hieronim poleti 385 zapustil Rim in se za zmeraj preselil na Vzhod. Najprej je obiskal svete kraje, znane iz Svetega pisma. Naslednje leto se je ustalil v Betlehemu, kjer je vodil moški samostan, ki ga je tam postavila bogata Rimljanka Pavla, in bil duhovni voditelj ženskega samostana. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil znanosti. Skoraj trideset let je namenil prevajanju Svetega pisma. Zaslovel je tudi s svojimi bistrimi razlagami svetopisemskih knjig in z drugimi spisi. Na stara leta so ga mučile skrbi in bolezni. Onemogel, slep in osamljen je ta mož, čigar življenje je bilo en sam boj, umrl 30. septembra leta 419 ali 420. Njegove ostanke so v 13. stoletju prenesli v Rim, kjer počivajo v baziliki Svete Marije Velike. Ob 1600-letnici njegove smrti se ga hvaležno spominja vesoljna Cerkev, posebej še mi, saj mu je, kot se zdi, zibelka tekla na tleh, ki so zdaj slovenska. Njegova pot do svetosti ni bila lahka. Imel je vročekrven, razdražljiv značaj, hitro dojemljiv razum in dar ostrega razsojanja. Ni pa znal potrpeti s puhloglavimi naduteži, ošabnimi oblastniki in nerazsodnimi kritiki. Teh slabosti se je zavedal. Redke so osebnosti, ki bi svoje napake tako odkrito priznale, kakor jih je Hieronim, zato vzbuja posebno spoštovanje. Dušam, ki so hrepenele po popolnosti, je bil moder in potrpežljiv vodnik.

PREVAJALEC SVETEGA PISMA
Največje Hieronimovo delo je prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Na to se je – ne da bi vedel – pripravljal vse od tedaj, ko se je posvetil bogoslovni vedi. V oglejskem krogu je skupaj z drugimi študiral Sveto pismo, med bivanjem v Antiohiji je s tem študijem nadaljeval in se vneto učil hebrejščine. Njegov materni jezik je bila latinščina, obvladal pa je vse finese grščine in hebrejščine. Ko je leta 382 prišel v Rim, je že slovel kot odličen poznavalec Svetega pisma, zato ga je papež Damaz I. spodbudil, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Hieronim je najprej po grškem izvirniku pregledal in popravil dotedanji latinski prevod Nove zaveze. Pazil je posebno na to, da je prevod natančno izrazil misel izvirnika; jezik je popravljal samo tam, kjer se mu je zdelo res potrebno. Medtem ko pri prevodih drugih del ni prevajal besede za besedo, temveč pomen za pomenom, se je pri prevajanju Svetega pisma strogo držal vrstnega reda; dejal je, da ima v Svetem pismu “celo besedni red skrivnosten pomen”. Najprej je pregledal evangelije, nato pa druge knjige Nove zaveze. Pri prevajanju se je zavedal, da “Sveto pismo zaradi svojega edinstvenega pomena zahteva izjemno odgovoren in natančen pristop”. Najprej je ugotavljal pristnost hebrejskih in grških izvirnikov, ki so jih imeli dotedanji prevajalci na voljo, in ugotovil precej razlik: nekateri prevajalci so bili manj usposobljeni, marsikatero napako so zagrešili prepisovalci. Hieronim je ugotovil: »Kolikor je rokopisov, toliko je besedil.« Na voljo je imel že dotlej znane prevode: prevod Nove zaveze iz grščine v latinščino, prevod Stare zaveze iz hebrejščine v grščino iz 3. stol. pred Kr., znan pod imenom Septuaginta (prevod sedemdeseterice), Origenovo izdajo Stare zaveze v grščini, tako imenovano Heksaplo. Prvi latinski prevod je začel nastajati okrog leta 200 po grški Septuaginti in se je imenoval Vetus Latina (tudi Itala). Za osnovo prevajanja je Hieronim izbral Codex Sinaiticus (Sinajski kodeks). Hieronim je glede razlike v besedilu hebrejske in grške Biblije naslonil svoj prevod na hebrejsko besedilo. Glede knjig, ki jih hebrejski kanon ne priznava (devterokanonične) pa se je omejil na popravljanje starolatinskega besedila. »Od takrat Cerkev na Zahodu priznava dvojno svetopisemsko izročilo: hebrejsko besedilo za knjige hebrejskega kanona in grško Biblijo za vse druge knjige, vse pa v latinskem prevodu« (Papeška biblična komisija). Po naročilu papeža Damaza I. se je Hieronim najprej lotil prevoda oziroma pregleda evangelijev in psalmov. To je tudi sam najbolj rabil pri razlagi Svetega pisma krogu rimskih gospa in pri skupni molitvi. Bivanje v Betlehemu in neposredno srečevanje s kraji svetopisemskih dogodkov pa je v Hieronimu še bolj utrjevalo prepričanje, da mora prevajati iz jezikov, v katerih je bilo besedilo napisano, in ne le pregledati prevode, ki so jih pripravili drugi. Prav tako je menil, da je treba poleg jezikov in njihovih značilnosti poznati tudi judovsko zgodovino in običaje. Med leti 391 in 406 je Hieronim opravil ogromno delo: prevod celotne Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine v latinščino, razen knjig, ki jih Judje niso priznavali kot avtentično navdihnjene (devtrokanonične). Delo, ki je bilo za tiste čase nekaj izrednega, velikanskega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev, papirus je dobival iz Egipta.
Hieronimov prevod Svetega pisma, imenovan Vulgata (‘razširjena’), je bil v katoliški Cerkvi priznan kot uradno besedilo, ki so ga rabili teologi, bogoslovni pisatelji in umetniki. Tridentinski cerkveni zbor (1545–1563) je odločil: »Prav ta stara vulgatina izdaja, ki je preskušena s tolikero stoletij trajajočo uporabo v Cerkvi, naj v javnih predavanjih, znanstvenih razpravah, pridigah in razlagah velja za pristojno (avtentično). Nihče naj si ne upa ali drzne odklanjati jo pod kakršnokoli pretvezo.« Vulgata je bila v katoliškem bogoslužju (pri maši, drugih zakramentih, brevirju) v rabi do današnjih dni. »Vulgata je izjemno močno določala zahodno krščansko bogoslužje in sploh kulturo vse do danes. Bistveno je vplivala na razvoj latinskega in romanskih jezikov, bila je temelj svetopisemskih komentarjev latinskih cerkvenih očetov in vse do novejšega časa so se v Zahodni Evropi nanjo opirali prevodi Svetega pisma« (Jože Krašovec).

HIERONIMOVA PISMA
Med Hieronimovimi spisi so posebne pozornosti vredna njegova pisma. Vseh ohranjenih pisem, bodisi Hieronimovih bodisi naslovljenih nanj, je 154. Franc Ksaver Lukman, ki jih je prevedel v slovenščino in so izšla v dveh knjigah zbirke Cerkvenih očetov izbrana dela (1941), pravi, da so “pisma najboljši odsev Hieronimovega temperamenta in značaja«. To velja ne le zaradi njihovega števila, sloga, značaja in pomena, ki ga imajo v krščanskem izročilu, ampak tudi zaradi izpovedne in literarne oblike, ki jo lahko primerjamo z Izpovedmi njegovega malo mlajšega sodobnika sv. Avguština. Hieronim je bil mojster pisanja. Vsa njegova pisma so pisana v izbrani latinščini, živahno in duhovito. Ko piše enemu, govori vsem, ki ga berejo. Njegova pisma so različna po dolžini, še bolj po obliki in vsebini: prijateljska, tolažilna, asketska, znanstvena. Ena imajo značaj pravih teoloških razprav, druga obravnavajo osebne zadeve in vsakdanje dogodke. V njih se razodeva njegov značaj pa tudi podoba ljudi, katerim so njegova pisma namenjena. Svoji teti Kastorini, s katero se je bil nekaj sprl, je pisal: »Prosim te, imejva mir, ki nam ga je Gospod zapustil; in Kristus naj se ozre na mojo željo in na tvoje srce. V kratkem bo pred njegovim sodnim stolom prejela plačilo ali kazen obnovljena ali razdrta sloga.« Na koncu izredno dolgega pisma svetniški rimski vdovi Pavli je zapisal: »Če nas Kristusova moč ne bi vzdigovala k nebesom in duši ne bi bila obljubljena večnost, bi imela telesa isto usodo z zverinami in živino.« Med ohranjenimi sta dve pismi, ki ju je Hieronim poslal v Emono: eno družinici redovnic, drugo menihu Antoniju. Obojim očita, da mu na pisma niso nič odgovorili, Antoniju pa zapreti: »Veruj mi, če bi mi čut za dostojno pisanje ne branil, bi ti v svoji nejevolji takih nadrobil, da bi mi začel odgovarjati – vsaj iz jeze. Ker pa je jeziti se človeška slabost in ne delati krivice krščanska krepost, se vračam k prejšnji navadi in te zopet prosim: bodi prijatelju prijatelj in sohlapec privošči sohlapcu besedo.« Med pismi velja posebej omeniti Hieronimovo dopisovanje z nekaj let mlajšim sv. Avguštinom, škofom v Hiponu v severni Afriki. Ohranjenih je deset Hieronimovih pisem Avguštinu in osem Avguštinovih pisem Hieronimu. Osebno se nista poznala. O Hieronimu je Avguštinu pripovedoval Alipij, poznejši škof v Tagasteju, ki je leta 393 romal v Sveto deželo in se je tam srečal s Hieronimom. Veliki Avguštin je hotel imeti Hieronima za prijatelja, kritika, učitelja in svetovalca. Med njima se je razvil spoštljiv dialog, ki sta ga vzdrževala prek pisem. V enem svojih zadnjih pisem je Hieronim pisal Avguštinu: »Med seboj seveda midva razpravljava, da se izobražujeva. Toda če bi nasprotniki, zlasti krivoverci opazili, da sva različnih misli, bi naju obrekovali, da se ne strinjava, ker sva si v jezi. Jaz pa sem trdno sklenil, da te bom ljubil, spoštoval, častil, občudoval in tvoje besede kakor svoje lastne branil.«

ČEŠČENJE SV. HIERONIMA IN IZROČILO
Izročilo obsega: obstoječe cerkve, posvečene svetniku, druga ohranjena znamenja in spomenike ter ustno izročilo, piše Rafko Valenčič, in pove, da so na Pivki in na Bistriškem sv. Hieronimu posvečene cerkve na Nanosu, v Koritnicah pri Knežaku, v Čeljah pri Premu in v Jasenu pri Ilirski Bistrici. Po svoji legi ‘govorijo’ v prid ‘kraški’ domnevi: da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti na slovenskem Krasu (na Pivki). To potrjujejo tudi drugi ohranjeni spomeniki ter dejstvo, da je bilo Hieronimovo češčenje razširjeno tudi na Koprskem, Vipavskem in v Goriških Brdih. Še vedno je živo ljudsko izročilo (kar velja zlasti za Pivko), da je bil Hieronim doma iz teh krajev.
Cerkev sv. Hieronima na Nanosu stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa. Slika sv. Hieronima na glavnem oltarju je delo akad. slikarja Tomaža Perka. Največ romarjev prihaja za svetnikov god, 30. septembra. – Podružnična cerkev sv. Hieronima nad Koritnicami pri Knežaku na Pivki je bila zgrajena v 15. stoletju na mestu prvotne kapele, ki naj bi imela romansko zasnovo, o čemer pričajo kamniti ostanki. Cerkev so večkrat prenavljali in povečevali. Oltar je bil obnovljen leta 1890, tedaj je bil postavljen tudi svetnikov kip. Glavni romarski praznik je god sv. Hieronima (30. septembra). V vasi Koritnice je cerkev sv. Antona Puščavnika, ki ga je sv. Hieronim občudoval zaradi njegovega spokornega življenja. – Podružnična cerkev sv. Hieronima v Čeljah pri Premu je bila zgrajena leta 1639. Postavljena je v vaško okolje. Češčenje svetnika v tem kraju ni tako razširjeno kot v prejšnjih dveh. Lesen kip na oltarju je novejše tirolsko delo, svetnik ima v levi roki popotno palico, v desni knjigo, ob njem je lev. – Podružnična cerkev v Jasenu pri Ilirski Bistrici in župnijska cerkev v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu, pozneje pa sta dobili novega zavetnika (Jasen sv. Joahima, Branica sv. Katarino). Na Koprskem je sv. Hieronimu posvečena podružnična cerkev v Bošamarinu pri Kopru ter pokopališka cerkev pod Topolovcem nad reko Dragonjo. Obe sta vključeni v Hieronimove shode. V župnijski cerkvi v Štivanu pri Postojni so na kamniti prižnici (1881) upodobljeni vsi štirje zahodni cerkveni očetje. Njihovi kamniti kipi so tudi v župnijski cerkvi v Košani. Sv. Hieronimu je posvečen eden od stranskih oltarjev v koprski stolnici. Na znamenitih freskah v Hrastovljah (1490) je med svetniki upodobljen sv. Hieronim s knjigo v rokah. V župnijski cerkvi (katedrali) sv. Jurija v Piranu so na stropu upodobljeni štirje zahodni cerkveni očetje, med njimi sv. Hieronim v spokorni drži, z levom ob nogah ter s kardinalskimi insignijami (križ, klobuk). Več slik sv. Hieronima renesančnih slikarjev hranijo v piranskem minoritskem samostanu. Sv. Hieronim je upodobljen tudi v romarski in župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu. Njegovo češčenje je razširjeno tudi na Goriškem in Vipavskem. Sv. Hieronimu je posvečena župnijska cerkev v Kozani v Goriških Brdih, omenjena leta 1505. V zgornji Vipavski dolini, ki ima Hieronima za ‘svojega svetnika’, je izročilo še danes zelo razširjeno. To potrjujejo obiski njegove cerkve na Nanosu in udeležba pri mašah v poletnih mesecih. Dokaj priljubljeno je tudi krstno ime Hieronim. Razširjenost češčenja sv. Hieronima potrjujejo tudi novejša odkritja: Ob prenavljanju gotskih fresk v kapeli Matere Božje (prezbiterija nekdanje cerkve) v župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu leta 2003 so očistili 12 kamnitih sklepnikov . Na enem izmed njih je upodobljen sv. Hieronim s knjigo v roki, ob njem pa leži legendarni lev. Njemu sta posvečeni kapeli v vasi in ob cesti na Nanos. Kip sv. Hieronima v kardinalskem ornatu je na glavnem oltarju župnijske cerkve na Lozicah pri Vipavi, v podružnični cerkvi sv. Ane na Razgurih (župnija Vrabče) ima svetnik svoj oltar. Sv. Hieronim je bil znan in češčen tudi na robu ali tudi zunaj ozemlja ‘kraške’ domneve o njegovem rojstnem kraju. V ljubljanski nadškofiji sta mu posvečeni podružnični cerkvi v Ivanjem selu (župnija Unec) in na Petkovcu (župnija Rovte), v celjski škofiji pa podružnična cerkev na Taboru nad Vranskim. Na koncu tega poglavja svoje knjige je Rafko Valenčič zapisal: »Navedbe o sv. Hieronimu posvečenih cerkvah, drugih znamenjih, ustnem izročilu ter češčenju, ki jih je bilo mogoče zbrati, govorijo o tem, da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti ali v Liburniji ali na slovenskem Krasu (na Pivki).«

S. Čuk,Naš sveti Hieronim: Priloga, v: Ognjišče 9 (2019), 50-67.

Zadnja nedelja v oktobru je ‘žegnanjska nedelja’, ko vse tiste cerkve, ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve. V prvih krščanskih stoletjih so se Kristusovi učenci zbirali k “lomljenju kruha” (Apd 2,46) po domovih in niso imeli posebnih stavb za svoje bogoslužne shode. Ko je Cerkev leta 313 v rimski državi dobila svobodo, so kristjani povsod gradili cerkve in jih za bogoslužno rabo posvečevali, slovesno blagoslavljali. To so v ljudskem jeziku imenovali ‘žegnanje’ (nem. Segen – blagoslov), enako tudi obletnico tega obrednega opravila. Cerkve so najprej postavljali nad grobovi mučencev, pozneje pa je obveljalo pravilo, da je treba za vsako novo cerkev izbrati zavetnika ali patrona (Sveto Trojico, Marijo, svetnike). Na straneh te priloga bomo po kratkem pogledu v zgodovino navedli cerkvene določbe o svetih krajih, predvsem o cerkvah ter njihovi blagoslovitvi oziroma posvetitvi ter spremljanje tega dogajanja v vsakdanjem življenju vernih ljudi. Žegnanje ima v raznih predelih naše domovine različna imena in slikovite običaje, ki jih je zbral Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev. Zanimiv bo tudi podatek o najpogostejših zavetnikih ali patronih cerkva pri nas.

NAJVEČJI PRAZNIK VERNEGA OBČESTVA
Največji praznik vernega občestva, piše Niko Kuret, je bila svoje dni proslava posvetitve – ‘žegnanja’ cerkve, predvsem farne, pozneje in do današnjih časov (okoli leta 1960) pa zlasti proslava cerkvenega zavetnika ali patrona, ki ga obhajamo navadno na nedeljo po svetnikovem koledarskem godu. Po zmagi krščanstva so kristjani redno gradili bogoslužju namenjene stavbe in jih posvečevali. Dan posvetitve so slovesno obhajali vsako leto. V naših krajih in naši širši soseščini so postala žegnanja ljudska slavja z vsemi dobrimi in slabimi stranmi, zato so jih pogosto prepovedovali. V 17. stoletju so bila splošno v navadi in načeloma dovoljena. Cesar Jožef II., “mežnar na cesarskem prestolu”, je leta 1786 vsa žegnanja v svoji državi, torej tudi pri nas, prenesel na tretjo nedeljo v oktobru. Ljudstvo s tem ni bilo zadovoljno; ker ni smelo več slaviti obletnice posvečenja svoje farne (ali podružnične) cerkve, je začelo na enak način obhajati god farnega zavetnika ali patrona – svetnice ali svetnika, ki mu je cerkev posvečena. Na to slavje – ‘patrocinij’ – se je preneslo ime ‘žegnanje’. Pri tem ne slavimo spomina posvetitve/blagoslovitve cerkve, ampak god farnega zavetnika ali zavetnice, toda ne na sam godovni dan, marveč navadno na nedeljo, ki mu sledi.
V pokoncilskih preureditvah bogoslužnega koledarja je določeno, da samo tiste posvečene cerkve, katerih dan posvetitve ni znan, obhajajo skupni spomin posvetitve – žegnanjsko nedeljo, pri nas na nedeljo pred praznikom Vseh svetnikov (1. novembra). Cerkev že od nekdaj pripisuje velik pomen posvetitve cerkva zato, da bi nam klicala v spomin eno od bistvenih resnic: da je naša vera vera Božje navzočnosti med ljudmi, da Bog hoče bivati med nami in v nas. Ob praznovanju obletnice posvetitve naj bi se bolj živo zavedali, da je cerkev hiša molitve in daritve za celotno občestvo; podoba vidnega Božjega kraljestva na zemlji – Cerkve kot skrivnostnega Kristusovega telesa; podoba nebes in Kristusu predanega kristjana. »Če smo mi sami hiša Božja, potem se v tem življenju v nas uresničuje graditev, da bi se ob koncu časov na nas dovršila posvetitev« (sv. Avguštin).

SVETI KRAJI IN SVETIŠČA
Vsa verstva poznajo takšne ali drugačne svete kraje. Na vprašanje, kaj so za nas kristjane, odgovarja Zakonik cerkvenega prava (ZCP): »Sveti so tisti kraji, ki so z obredom posvetitve ali blagoslovitve, kakor ga predpisujejo liturgične knjige, določeni za bogočastje« ter dodaja: »Na svetem kraju so dovoljena le taka opravila, ki omogočajo ali pospešujejo bogočastje, pobožnost in vero, prepovedano pa je vse, kar je tuje svetosti kraja.« Dalje beremo: »Ime cerkev označuje sveto stavbo, določeno za bogočastje, v katero imajo verniki pravico prihajati zlasti za javno opravljanje bogoslužja.« ZCP določa, da se nobena cerkev ne sme zgraditi brez izrecne pisne privolitve krajevnega škofa. Pri zidanju in popravljanju cerkva se je treba po posvetovanju z izvedenci ravnati po načelih in določbah bogoslužja in cerkvene umetnosti. Pri sestavljanju prenovljenega Zakonika cerkvenega prava po naročilu papeža Janeza XXIII., ki ga je razglasil papež Janez Pavel II. 25. januarja 1983, so upoštevali tudi dejstvo, da je zlasti po mestih v krščanskih deželah zahodne Evrope vse več cerkva praznih, zato ZCP dopušča, da sme tako cerkev krajevni škof “izročiti za svetno rabo, ki ni nečastna”. Cerkveno pravo posveča posebno pozornost božjepotnim svetiščem, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega škofa romajo številni verniki, ter naroča, da se tam vernikom obilneje oskrbijo sredstva odrešenja, ko se skrbno oznanja Božja beseda, primerno goji liturgično življenje zlasti z obhajanjem evharistije in svete pokore, in negujejo odobrene oblike ljudske pobožnosti.
Krajevni škof je pristojen za potrditev statuta škofijskega božjepotnega svetišča; škofovska konferenca pa statut narodnega božjepotnega svetišča. Slovensko Marijino narodno svetišče je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, ki je hkrati glavna romarska pot ljubljanske nadškofije. Glavna romarska pot celjske škofije je bazilika Obiskanja Device Marije v Petrovčah; koprske škofje bazilika Svetogorske Matere Božje; mariborske nadškofije cerkev Ptujskogorske Matere Božje; murskosoboške škofije cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču; novomeške škofije cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu.

POSVETITEV CERKVE
Zakonik cerkvenega prava naroča: »Po zakonito končani zidavi naj se čimprej opravi obred posvetitve ali vsaj blagoslovitve nove cerkve, upoštevajoč zakone svetega bogoslužja« (kan. 1217). Posvetitev cerkva, zlasti stolnih in župnijskih, naj se opravi slovesno. Evzebij iz Cezareje (ok. 265–ok. 340), “oče cerkvene zgodovine”, piše o posvetitvi krščanskih cerkva, za cerkev Božjega groba v Jeruzalemu navaja tudi obhajanje obletnice posvetitve. V prvih treh stoletjih je za posvetitev bogoslužnega prostora veljalo že obhajanje svete evharistije. Ko je Cerkev za časa cesarja Konstantina dobila svobodo in se je močneje razvilo češčenje mučencev, so začeli pod oltarje novih cerkva polagati njihove relikvije, ki so jih prinašali v slovesni procesiji. Posvetitev cerkva je kmalu postala eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbolj bogatih bogoslužnih dejanj. Leta 1961 je bil obred posvetitve cerkva poenostavljen, leta 1977 pa še nekoliko preurejen in skrajšan po navodilih koncila. Predhodna navodila za obred posvetitve cerkve poučujejo: »Kakor zahteva njena narava, naj bo cerkev za sveta opravila primerna, dostojna, naj odseva plemenito lepoto brez vsake razkošnosti in naj postane zares simbol in znamenje nadnaravnih stvari. Zato mora biti sveti prostor na splošno tako urejen, da nekako razodeva podobo zbranega občestva, omogoča primerno razporeditev vseh in vsakemu članu pomaga, da lahko pravilno izvršuje svoje opravilo. Kljub poenostavitvi je obred še vedno zelo slovesen in pomenljiv: pokropitev sten z blagoslovljeno vodo zunaj in znotraj; maziljenje notranjih sten s sveto krizmo vsaj na štirih mestih, kjer so nameščeni apostolski križi kot spomin na dvanajstere apostole; maziljenje oltarja s sveto krizmo, zažig kadila na oltarju kot simbol, da se Kristusova daritev dviga k Bogu kot prijeten vonj; slovesni sprevod in vzidavanje svetniških relikvij pod oltar. Vse te obrede spremljajo molitve in petje psalmov. Krona vseh obredov je slovesna maša.
Posvečene morajo biti stolne cerkve, po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve, podružnične cerkve so tudi posvečene ali vsaj slovesno blagoslovljene. Vse posvečene cerkve obhajajo vsako leto obletnico svojega posvečenja. Ta praznik se obhaja na sam obletni dan posvetitve ali pa škof posvečevalec enkrat za vselej določi za obhajanje kak drug dan v letu. More pa biti določeno, da vse posvečene cerkve (razen stolnice) v škofiji ali celo na območju države praznujejo obletnico posvečenja na isti dan v letu. V pokoncilskih določbah o bogoslužnem koledarju, kot je bilo že povedano, obhajajo skupni spomin posvetitve samo tiste cerkve, katerih točen dan posvetitve ni znan. V Cerkvi na Slovenskem ga obhajamo na ‘žegnanjsko nedeljo’, zadnjo oktobru.
Stolna cerkev je “mati vseh cerkva” v škofiji, zato obletnico njene posvetitve obhajajo v stolni cerkvi sami kot slovesni praznik, v vseh župnijah škofije pa kot praznik. Celjska stolnica sv. Danijela praznuje obletnico posvetitve 26. novembra (na rojstni dan bl. Antona Martina Slomška, glav­nega zavetnika škofije); koprska stolnica Marijinega vnebovzetja 7. novembra; ljubljanska stolnica sv. Nikolaja 8. maja (posvetitev sedanje cerkve leta 1707); mariborska stolnica sv. Janeza Krstnika 19. oktobra (spomin na prenovo in posvetitev 1890); murskosoboška stolnica sv. Nikolaja 26. julija (spomin na posvetitev leta 1912); novomeška stolnica sv. Nikolaja 27. oktobra.

ŽEGNANJE PO SLOVENSKIH POKRAJINAH
Naš narodopisec Niko Kuret je raziskoval slovensko ljudsko vernost in svoja spoznanja zapisal v knjigi Praznično leto Slovencev (Mohorjeva družba, Celje 1965–1971; Dru­žina, Ljubljana 1989). V njej je po teku letnih časov predstavil “staro­svetne šege in navade” naših prednikov, ki so bile odmev cerkvenih praznovanj. Med temi je imelo pomembno mesto žegnanje. Skupaj z njim se bomo sprehodili po naši domovini od Koroške do Bele krajine, od Prekmurja do Primorske in spoznali nekatere značilnosti v vsaki pokrajini.
Za žegnanje imamo na Slovenskem zelo različna imena. V Ziljski dolini je žegen, drugod na Koroškem žegnanje, ponekod na Koroškem in na Štajerskem lepa nedelja, na vzhodnem Štajerskem in v Beli krajini proščenje, na Krasu in na Notranjskem opasilo, na Tolminskem obnašanje, na Goriškem in v Istri šagra. V vseh slovenskih pokrajinah je bilo za ta praznik značilno to, da so ga proslavili z obilno jedačo in pijačo. Po Kuretu izročilo, da je treba na žegnanje bolje jesti, sega nazaj v obdobje predkrščanskega praznika zahvale za žetev. Če vas obhaja svoje pravo cerkveno žegnanje spomladi, tedaj mora biti še eno žegnanje jeseni. Pravo žegnanje je veliko ljudsko slavje, zahvalni dan za dobro letino. Z žegnanjem je bilo v naših krajih združeno tudi trgovanje – tržni semenj in to ime je prešlo na žegnanje samo.
Žegnanja so bila priložnost za ljudske sodne in volilne zbore. Povod za shod ob žegnanju je bil cerkven – praznik zavetnika cerkve, za red in mir pa je skrbela svetna oblast. Na žegnanjih je namreč pogosto prihajalo do neredov in pretepov, čemur je botrovala preobilna pijača. Primož Trubar se je hudoval nad žegnanji, kjer da “plešejo, pijančujejo, bijó inu čestu s beticami, z rantami, s koli inu z meči vmej sebó odpustke dele”. Duhovščina si je prizadevala, da bi ples omejila, če že ne odpravila. Ponekod je veljalo pravilo: kjer so na shodu nastopili godci, tam za kazen ni bilo maše, kjer so se zadovoljili s harmonikarjem, je duhovnik maševal. Nekatera žegnanja so bila do prvih let po drugi svetovni vojni prava romanja: o sv. Roku v Dravljah in nad Šmarjem pri Jelšah, na Jernejevo nedeljo na Kumu. V Prekmurju je bilo znano proščenje pri Sv. Šebeščanu (Sebastjanu) pri Turnišču. Verniki so prinašali v cerkev pšenice in jajc, po cerkvenem opravilu je bila veselica. Ponekod v Slovenskih goricah je cerkveno opravilo kar utonilo v direndaju okrog kramarskih stojnic, kjer so prodajalci ponujali svojo robo: od gospodinjske posode do okrašenih lectovih src. Na Dolenjskem so se zvečer pred žegnanjsko nedeljo fantje spravili k možnarjem in streljali pozno v noč. To so ponovili zgodaj zjutraj, preden so se oglasili pritrkovalci. Ni bilo slovenskega žegnanja ne drugih velikih praznikov brez posebne pesmi zvonov. Slovenci smo izumili posebno umetnost pritrkavanja , ki mu na Štajerskem pravijo tudi trijančenje, na Dolenjskem in ponekod drugod klenkanje, v Bohinju nabijanje. Pritrkovalci so navadno trije v linah zvonika in iz zvonov izvabljajo nove in nove melodije. Na Dolenjskem je bila navada, da je gospodinja za žegnanje pripravila štruklje iz bele moke, sira in smetane. V Stični se je žegnanjska nedelja (šesta po veliki noči) imenovala portna nedelja: v starih časih so namreč ob žegnanju beli menihi na samostanski porti (glavnem vhodu) obdarovali reveže. Najimenitnejše belokranjsko proščenje je bilo pri Treh farah, kjer se je zbrala množica ljudi. Gostoljubni domačini so vabili v svojo hišo in v svoj hram znance in tujce. Pri belokranjskem proščenju je bilo treba pokusiti pečenega jančka, ki so jih pekli na prostem. O žegnanjih na Gorenjskem je pisal Valvasor v svoji Slavi. Po štrukljih kot ‘obredni’ žegnanjski jedi so žegnanje ponekod imenovali ‘štrukljeva nedelja’ (Lancovo) ali ‘štrukljevec’ (Žiri). Štruklji so bili žegnanjska praznična jed tudi ponekod na Notranjskem. V tej pokrajini sta za žegnanje v rabi dva izraza: proti goriški strani, na Vipavskem mu pravijo šagra, proti bistriški (Ilirska Bistrica) strani pa opasilo. Pleteršnik navaja Levstikovo razlago, da je bila nekdaj šega, “da so ob takej priliki cerkev s svečami opasali”. Nekateri so v pasanju videli pravno šego: z vrvjo so opasali prostor, da bi na njem žegnanje nemoteno potekalo. V Brkinih so se opasila ali shodi začeli s prvo nedeljo po praznik sv. Petra in Pavla (29. junija) in se vrstili do nedelje po sv. Mihaelu (29. septembra). Kdor je šel na shod, je rekel, da gre ‘na štruklje’, kdor je bil vabljen, pa da gre ‘v gostje’. Vsaka hiša je vabila vse sorodnike iz bližnjih vasi in tako so se utrjevale vezi v sorodstvu. Na Krasu je bilo zelo slovesno opasilo na mali šmaren (8. septembra) v Kačičah pri Lokvi. Nanj so prihajali ljudje od vseh strani, posebno iz Trsta in okolice. Ob desetih je bila maša, potem pa ljudsko rajanje. V Beneški Sloveniji so ob praznovanju cerkvenega patrona prirejali šagre z javnimi igrami (tombolo, balinanjem …), v nekaterih vaseh so ženske prodajale obročem podobne kolače, ki so jih ljudje nosili domov kot ‘odpustek’. V Nadiški dolini pravijo šagri odpustek ali senjan. V Rožu na Koroškem je bil semenj največji ‘hišni praznik’, povezan s cerkvenim praznovanjem. Glavni namen je bil, da se sestane ‘žvahta’, sorodstvo. Čim več je bilo miz, tem večja čast je bila za družino. Vsak semenj (žegnanje) se je začel s cerkvenim opravilom, ponekod je bilo v navadi tudi ‘pranganje’ – procesija z Rešnjim telesom

ZAVETNIKI SLOVENSKIH CERKVA
»Vsaka cerkev, ki naj bi se posvetila,« naroča obrednik posvetitve cerkva, »mora imeti naslov, ki naj bo ali Presveta Trojica, naš Gospod Jezus Kristus s spominom skrivnosti njegovega življenja ali imena, ki je že vpeljano v bogoslužje, ali Devica Marija pod kakim nazivom, ki je že vpeljan v bogoslužje, ali sveti angeli, ali svetnik ali mučenec, ki je vpisan v rimski martirologij (seznam svetnikov) ali v pravilno potrjeni njegov dodatek, blaženi pa samo z dovoljenjem apostolskega sedeža. Naslov (zavetnik) naj bo en sam, razen če gre za svetnike, ki so skupno vpisani v seznam svetnikov.«
Na Slovenskem je posejanih 2.471 cerkva, ki so posvečene na 181 naslovov (zavetnikov). Na prvem mestu je sv. Nikolaj (Miklavž), ki ima na naših tleh kar 120 cerkva, sledi mu sv. Martin iz Toursa, v srednjem veku zelo češčen svetnik, s 97 cerkvami, na tretjem mestu pa je Marijino vnebovzetje, tej skrivnosti je posvečeno 94 cerkva, veliko tam, kjer so delovali blagovestniki iz Ogleja. Svetemu Križu (Najdenje, Povišanje), s katerim je Jezus svet odrešil, je posvečenih 91 cerkva. Jezusov predhodnik sv. Janez Krstnik (rojstvo in mučeništvo) je zavetnik 91 slovenskih cerkva. Med ‘navadnimi’ svetniki nosi zastavo sv. Jurij z 80 cerkvami. Presveti Trojici je posvečenih 53 cerkva, Jezusu Kristusu (Kristus Odrešenik, Kristus Kralj, Srce Jezusovo, Vstajenje. Vnebohod) ima 22 cerkva, med njimi nekaj zgrajenih v novejšem času. Svetemu Duhu se slovenski verniki posebej priporočajo v 48 cerkvah. Slovenci veljamo za Marijin narod, to potrjuje tudi 326 cerkva, posvečenih Devici Mariji z različnimi naslovi: Vnebovzetje (94 cerkva), Žalostna Mati Božja (36), Rojstvo (22), Pomočnica kristjanov (18), Božja Mati (12), Brezmadežno spočetje (11), Obiskanje (11), Ime Marijino (10), Rožnovenska (10) in drugimi. Sveti Jožef, ki ga častimo z dvema praznikoma: kot moža Device Marije (19. marca) in Delavca (1. maja), ima pri nas 33 cerkva. Od članov apostolskega zbora ima pri nas največ cerkva sv. Jakob Starejši (70), sv. Peter, prvak apostolov, je drugi (62), sledi mu brat sv. Andrej (51), za njima pa so: sv. Tomaž (34), sv. Jernej (29), sv. Janez (16), sv. Filip in Jakob (8), sv. Simon in Juda Tadej (8), sv. Matija (6), sv. Matej (5). Apostol Pavel ima sam 15 cerkva, skupaj z apostolom Petrom pa še 23. Med 14 svetniki-pomočniki v sili se sv. Ahacij ponaša z 10 cerkvami, sv. Barbara jih ima 16, sv. Blaž ima 2, sv. Erazem 1, sv. Jurij 24, sv. Katarina Aleksandrijska 31, sv. Krištof 2, sv. Marjeta Antiohijska 48, sv. Pantaleon 1, sv. Tilen (Egidij) 18, sv. Vid 44, sv. Lenart 61, sv. Kvirin 1, sv. Miklavž 120. Sveta Ana, zavetnica mater in priprošnjica zoper nerodovitnost, je močno češčena in naši verni predniki so ji zgradili 67 cerkva. Spokorna in hvaležna Jezusova učenka sv. Marija Magdalena jih ima 49. Od Janezov imata poleg Krstnika in Evangelista na slovenskih tleh cerkve še sv. Janez Nepomuk (5) in sv. Janez Bosko (1). Od Antonov je starejši sv. Anton Puščavnik, zavetnik za domače živali, na Slovenskem bolj češčen kot sv. Anton Padovanski, ki je svetu bolj slaven: prvi ima 35 cerkva, drugi pa 28. Od številnih Frančiškov v svetniškem koledarju imata pri nas cerkve samo sv. Frančišek Ksaverij (11) in sv. Frančišek Asiški (6). Po številu cerkva so na ‘lestvici češčenosti’ zelo visoko: sv. Mihael nadangel (66), sv. Lovrenc (49), sv. Rok (37), sv. Urh (36), sv. Florijan (35), sv. Štefan (34), sv. Mohor in Fortunat (31). Svoje cerkve imajo pri nas vsi štirje cerkveni učitelji krščanskega Zahoda: sv. Ambrož (1), sv. Avguštin (4), sv. Gregor Veliki (4), sv. Hieronim (9). Sveta brata Ciril in Metod, apostola Slovanov, imata na Slovenskem šest cerkva, od katerih so tri zgrajene po letu 1970 (Maribor – Tezno, Škofljica, Radenci), ena (Ljubljana – Bežigrad) pa je bila leta 1958 ponovno postavljena. Od novejših svetnikov imata pri nas vsak po eno cerkev sv. Leopold Mandić in sv. Maksimilijan Kolbe. Našemu blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku je posvečena žup. cerkev v Mariboru (MB – Košaki), podružnični pa sta v Gor. Bistrici (Črensovci) in Rečici (Sv. Jedert nad Laškim); po bl. Slomšku sta imenovani tudi župniji v Celju in Velenju, kjer pa cerkve še nimajo. Bl. Alojziju Grozdetu je posvečena kapela v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Zaplazu.k

ČUK, Silvester. Slovensko žegnanje. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 10, str 50-67.