Avtor: marko

Cel svet je Zemlja in Nebo, cel človek duša in telo

Napisal marko na 24. aprila 2019. Objavljeno v Pisma.

Ko nam umre kdo od najbližjih, se tudi sami zamislimo in zavemo, da je življenje hitro minljivo. Verjetno se pri večini ljudi nekje v podzavesti pojavi ugotovitev: tako bo minilo tudi moje življenje! Seveda se tudi vprašamo: kakšen je cilj ali smisel življenja?
Svojega zemeljskega konca se ob takih razmišljanjih zavemo, kako bomo ta konec življenja doživljali, ne vemo, nič ne vemo tudi o svojem začetku življenja. Vem, da se marsikomu zdi tako razmišljanje nekoliko neobičajno, a mene zanima, kdaj pride duša v novo človeško bitje. To sprašujem, ker vse teorije o nastanku novega človeka govorijo le o združitvi moške in ženske spolne celice in tako se začne razvoj novega človeka. Verjetno boste rekli, da Bog ob spočetju vdihne tudi dušo. Morda je za koga to nepomembno vprašanje, kdaj naj bi duša prišla v človeški zarodek, saj vendar tega noben človek ne ve. Poslušal sem biologe, tudi take, ki so krščansko usmerjeni, ki so opisovali pojav nastajanja človeka, vendar so vsi razmišljali le o združitvi spolnih celic, o nadaljnji delitvi teh celic in rasti novega bitja, ki naj bi se razvijalo po točno določenem programu. Duše nihče nikoli ne omenja. Ali morda z drugimi lastnostmi, ki jih dobimo od očeta in od matere, dobimo tudi od vsakega delček duše? Pravijo, da je duša nedeljiva. Torej je to nesmiselno sklepanje. Kako bi človek izgledal brez duše? Ali bi imel človeško telo in živalske nagone (kot na primer opice)? Torej mora Bog položiti dušo v novonastajajoče človeško bitje. Po tej logiki Bog sproti ustvarja nove duše in morda ga ljudje v to silimo, če namreč svobodno ustvarjamo telesa novih ljudi. Ali duša, ki je neločljivo spojena z živim telesom človeka, daje človeku tudi življenje ali neko drugo razsežnost? Svoj značaj vsaj deloma podedujemo po starših. Ali se tudi duša s telesom razvija, raste in propade? Ko telo neha živeti biološko, duša živi dalje, saj je neumrljiva. Verjetno je prav duša bistvo človeka, njegov jaz, telo gotovo ni, saj je zgrajeno podobno kot živalski organizem.
Dušan

Vaše vprašanje o človeški duši je večplastno in tudi zahtevno. Duša je namreč izraz, ki ima zaradi svoje vsestranske uporabe veliko različnih pomenov, ki mu nova doba (new age) z ezoteriko dodaja še svoje različne razlage, kar lahko najdete na spletu in v številnih ezoteričnih in novodobskih revijah in celo v rumenem tisku. Predvsem pa filozofski, teološki in drugi leksikoni imajo raznovrstne razlage o duši, kar pomeni, da je pojem duše predvsem izziv za filozofe in teologe in, kot dobro omenjate, manj za biologe. Sicer se biologi po svoji stroki tudi ne ukvarjajo ne s smislom življenja in ne z dušo, marveč z biološko znanostjo. Poznamo pa med vrhunskimi biologi podobno kot med drugimi znanstveniki agnostike ter ateiste in predvsem veliko število globoko vernih kristjanov in pripadnikov drugih verstev.
In kako je z dušo? Zanimivo, da je razlikovanje duše in telesa navzoče v vseh kulturah in religijah, razlike pa nastajajo pri razlagah odnosa med njima, njunega izvora in narave, smrtnosti in nesmrtnosti, duhovnosti ali materialnosti. V zgodovini sta prevladovali dve temeljni stališči o duši, panteistično in monoteistično. V panteističnih religijah in naukih je duša božanskega izvora, enake narave kakor božansko prapočelo. Zato je večna, obstaja pred utelešenjem (praeksistenca duše) in je nesmrtna. Te panteistične religije so iz etičnih razlogov razvile tudi nauk o selitvi duš in reinkarnaciji. V monoteističnih religijah pa Bog ustvari dušo vsakega posameznega človeka, duša je duhovna, globoko povezana s telesom, ne umre z njim, a se z njim spet združi po vstajenju v večnosti. Na osnovi teh dveh stališč so se razvili številni filozofski in teološki nauki o človeški duši. V novoveški filozofiji in personalistični luči osebe, ki je enota telesa in duha, prihaja tudi do novih filozofskih in teoloških iskanj in razlag človekove bogopodobnosti v trinitarični luči in trinitaričnem občestvu, kjer je predvsem poudarek na odnosu oseba (človek) Bog. Avguštin Lah je napisal teološki priročnik V znamenju osebe, kot poskus trinitarične antropologije (Ljubljana 2008), ki je primerna za zahtevnejšega bralca, saj ste to tudi vi, kar sklepam iz vašega vprašanja. Izraz oseba je v običajni govorici zelo blizu, če ne celo večkrat identičen z dušo, ki v tem primeru pomeni človeka. Poznamo celo rek, ki na neki način to izraža: Ti nisi človek, ti si brez duše. Ali: Ti si človek, ti si duša.
Pri odgovoru na vaše zahtevno vprašanje si bom omagal z daljšim besedilom upokojenega papeža Benedikta XVI., ki ga mnogi imajo za tako pomembno teološko avtoriteto, da ga primerjajo z avtoriteto cerkvenih učiteljev. Mlad teolog Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., je v svojem Uvodu v krščanstvo (Celje 1975), zapisal: »Kaj pravzaprav napravlja človeka za človeka? Kaj je tisto, po čemer se navsezadnje človek razlikuje od vsega drugega? Na to moramo odgovoriti: gledano od zgoraj je človekova specifičnost v tem, da je nagovorjen od Boga, torej to, da je partner v dialogu z Bogom, bitje, ki ga Bog kliče. Gledano od spodaj, pa ta specifičnost pomeni, da je človek tisto bitje, ki se more s svojim mišljenjem dvigniti k Bogu, bitje, ki je odprto za presežno (transcendenco).« Nato se Ratzinger sprašuje: »Ali ni mnogo preprostejše videti človekovo specifičnost v tem, da ima duhovno, neumrljivo dušo?« In si sam odgovarja: »Ta odgovor je pravilen, a mi se trudimo – nadaljuje – ravno za to, da bi osvetlili konkretni smisel tega odgovora. To dvoje sploh ni v protislovju med seboj, temveč pove isto, le da v različnih miselnih oblikah. “Imeti duhovno dušo” namreč ravno pomeni, da je človek na poseben način hotèn, na poseben način poznan in ljubljen od Boga; imeti duhovno dušo pomeni: biti takšno bitje, ki ga je Bog poklical k večnemu dialogu in ki je zaradi tega s svoje strani sposoben spoznavati Boga in mu odgovarjati. To, kar v bolj substancialistični govorici imenujemo “imeti dušo”, to bomo v bolj zgodovinski, aktualni govorici označili z “biti dialoški partner Boga” (biti sogovornik Boga). S tem ni rečeno, da je način govorjenja o duši nepravilen (kakor to danes kdaj pa kdaj trdi enostranski in nekritični biblicizem); v nekem pogleduje je ta način govorjenja celo nujen, če naj izrazimo celoto tistega, za kar tu gre. Toda z druge strani je ta način potreben dopolnila, če nočemo pasti nazaj v dualistično pojmovanje, ki pa ne more biti v skladu z dialoškim in personalističnim gledanjem Svetega pisma. Če torej pravimo, da človekova neumrljivost temelji v njegovi dialoški usmerjenosti k Bogu, čigar ljubezen edina daje večnost, ne mislimo s tem na posebno usodo pobožnih, temveč na bistveno neumrljivost človeka kot človeka. V skladu z našimi zadnjimi razmišljanji nam gotovo ne bo težko razviti misel tudi na temelju sheme telo-duša. Pomen te sheme, morda celo njena neizogibna nujnost obstoji v tem, da postavlja v ospredje ta bistveni značaj človeške neumrljivosti. Moramo pa jo vedno znova postaviti v biblično perspektivo in jo iz te perspektive tudi korigirati, da bi tako mogla služiti tistemu vidiku človekove prihodnosti, ki ga je odprla vera« (Joseph Ratzinger, Uvod, 266–267).
Iz tega sledi, da oseba ni sestavina naravnega, dednega procesa. Oseba ni narava, kot Bog ni narava. Osebe, ki vključuje dušo, ne rodijo starši, oseba se ne rodi. Oseba se zgodi, je ustvarjena. Osebe se ne razmnožujejo, kot se razmnožujejo bitja živalskih in rastlinskih vrst, temveč so svobodne, se samoodločajo in imajo možnost in danost osebnega razvoja v moči svobode. Druga živa bitja so po naravi vnaprej določena (determinirana) ter delijo usodo svoje vrste, se ne spreminjajo in so minljiva. Oseba (duša) ni deležna te usode in je neminljiva. Zato je vsak človek enkratno in neponovljivo bitje in ima svoje dostojanstvo od spočetja do naravne smrti.
Mlad teolog Joseph Ratzinger, ki smo ga zgoraj navajali, je razmišljal o človeku kot dialoškem partnerju Boga s človekom in človeka z Bogom, je pozneje kot papež Benedikt XVI. napisal Predgovor v Youcat (Katekizem katoliške Cerkve za mlade), v katerem so zanimiva besedila o duši.
Youcat na vprašanje »Kaj je duša?« odgovarja: »Duša je to, kar vsakega posameznega človeka naredi za človeka: njegovo življenjsko počelo, njegova intima. Duša povzroči, da materialno telo postane živo, človeško telo. Zaradi duše je človek bitje, ki lahko reče ‘jaz’ in stoji pred Bogom kot nezamenljiv osebek. Ljudje smo telesna in duhovna bitja. Človekov duh je več kot telesna funkcija in ga ne moremo razložiti iz človekove materialne sestave. Razum nam pravi: obstajati mora duhovno počelo, ki je vezano na telo, vendar ni identično z njim. Imenujemo ga ‘duša’. Čeprav duše naravoslovno ne moremo ‘dokazati’, brez sprejetja tega duhovnega počela, ki presega materijo, ne moremo razumeti človeka kot duhovnega bitja« (Youcat 62).
Christoph Schönborn, dunajski kardinal, soustvarjalec Katekizma katoliške Cerkve, piše: »Človek je po svojem zemeljskem izvoru povezan z vsemi živimi bitji, toda šele po svoji od Boga ‘vdihnjeni’ duši je človek. To mu daje njegovo nezamenljivo dostojanstvo, pa tudi njegovo enkratno odgovornost«.
Morda lahko pomaga k osvetlitvi vašega vprašanja tudi pesnik Tone Kuntner:
Cel svet je Zemlja in Nebo, cel človek duša in telo.
Ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi.
Ne slišiš vsega, če ne slišiš tudi, kar slišijo gluhi.
Ne poveš vsega, če ne poveš tudi, kar nemi povedo.
H Kuntnerjevim verzom še dodajmo svojo misel o védenju pokojnih:
Ne veš vsega, če ne veš tudi, kar pokojni vedo.
Upam, da boste v navedenih besedilih papeža Benedikta XVI. in ‘njegovega’ Katekizma katoliške Cerkve za mlade lažje našli primeren in zadovoljiv krščanski odgovor na vaše zahtevno antropološko vprašanje.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str 70-72.

Poroka baptista in katoličanke

Napisal marko na 24. aprila 2019. Objavljeno v Pisma.

Moja hčerka je katoliške vere in se namerava poročiti z baptistom v katoliški cerkvi. Zanima me, ali je to mogoče in kakšne dokumente potrebuje. Kateri duhovnik lahko vodi obred.
Jožica

Odgovor je načelno lahko zelo kratek: Katoličan se lahko pod posebnimi pogoji poroči z vsako žensko, ki je samska in ni poročena in obratno. Seveda pa je idealno za zakonski par, če sta oba zakonca iste vere, saj je versko življenje v zakonu, kot lepo pravi Theodor Bovet, znani švicarski protestantski psihiater, pisatelj in strokovnjak za zakonsko življenje in problematiko, nekaj najbolj intimnega, še intimnejše od spolnosti.
Katekizem Katoliške cerkve pravi: »Različnost veroizpovedi med poročencema ni nepremagljiva ovira za zakon, če se jima posreči, da dasta skupaj to, kar je vsak od njiju prejel v svoji skupnosti, in da se drug od drugega učita načina, kako bi vsak od njiju živel svojo zvestobo Kristusu« (KKC 1634).
Vaše vprašanje je zelo konkretno, hčerka katoliške vere se namerava poročiti z baptistom v Katoliški cerkvi. Gornji odgovor vključuje seveda tudi baptiste, ki so kristjani, saj jim Katoliška cerkev priznava veljavnost krsta in si tako dva kristjana tudi različnih krščanskih veroizpovedi, ne samo dva katoličana v moči krstnega duhovništva lahko podarita – po nauku Katoliške cerkve – zakrament sv. zakona. Po kanonih Zakonika cerkvenega prava (ZCP) je zakon med dvema krščenima osebama, od katerih je ena krščena v Katoliški cerkvi in iz nje ni izstopila, druga pa je član Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki ni v popolnem občestvu s Katoliško cerkvijo, za katoliškega vernika možen, toda z izrečnim dovoljenjem cerkvene oblasti, konkretno krajevnega škofa (kan. 1124). Ta pa mora presoditi, če je za mešan zakon upravičen in pameten razlog in naj da dovoljenje, če katoliška stran izjavi, da je pripravljena odvračati nevarnosti za odpad od vere in da obljubi, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bodo vsi otroci krščeni in vzgojeni v Katoliški cerkvi. O teh obljubah katoliške strani je treba pravočasno obvestiti drugo stran tako, da je gotovo, da so ji znane obljube in obveznosti katoliške strani. Obe strani je treba tudi poučiti o namenih in bistvenih lastnostih zakona, ki jih noben zaročenec ne sme izključiti (kan. 1125). Dve poroki, v obeh cerkvah, nista dovoljeni in ni dovoljeno, da bi katoliški duhovnik in nekatoliški verski služabnik hkrati vsak med svojim obredom zahtevala privolitev zaročencev (kan. 1127). Od leta 2004 imata Katoliška in Evangeličanska cerkev v Sloveniji skupni obrednik Ekumenska cerkvena poroka, ki sta ga potrdili Slovenska škofovska konferenca Katoliške cerkve in Škofovski urad Evangeličanke cerkve v Sloveniji. Ta obrednik ima dva vzorca: Poroka v evangeličanski cerkvi z udeležbo katoliškega duhovnika in Poroka v katoliški cerkvi z udeležbo evangeličanskega duhovnika. Z drugimi krščanskimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi ni v Sloveniji glede ekumenske ali mešane poroke nobenega uradnega dogovora in ne obrednika.
Gospa Jožica, vaša hčerka in tudi njen fant morata katoliškemu duhovniku, saj pišete, da se namerava poročiti v Katoliški cerkvi, prinesti krstna in samska lista, ki dokazujeta, da sta oba krščena in tudi še samska. O drugih zadevah se bosta seznanila na enem izmed tečajev priprave na zakon, ki občasno poteka v vseh večjih mestih po Sloveniji in se o nejasnostih še pogovorita župnikom, v kateri cerkvi bo poroka. Prav je, da se pri župniku prijavita vsaj štiri mesece pred poroko.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str 73.

Grehi duhovnikov ovirajo ljudi na poti do Boga

Napisal marko na 17. aprila 2019. Objavljeno v Pismo meseca.

S prijateljicami se občasno srečujemo. Gre za lahkotno druženje: kaj skupaj popijemo (nealkoholno), poklepetamo in se malo družimo. Pred prazniki sem načela pogovor o veliki noči in o spovedi. Dejala sem, da se spodobi, da gremo pred veliko nočjo k spovedi. Nekatere prijateljice so molčale, ena pa se ni strinjala. Rekla je: »A k spovedi naj bi šla? In grehe naj bi povedala duhovnikom, ki so tako pokvarjeni! Poglejte, kaj delajo z otroki! Oni naj bi nas potem učili, kako naj živimo? Nima smisla hoditi k spovedi k takim ljudem.«
Njene besede so se me dotaknile in že veliko časa premišljujem o njih. Prijateljica me je presenetila, ker sicer v pogovorih ne govori proti Bogu, tokrat pa je bila tako ostra proti duhovnikom. Po drugi strani pa tudi mene motijo razne pedofilske afere. Tudi jaz sem proti temu. Zlorabe otrok se mi naravnost gabijo. Tolaži me, da je proti njim tudi papež. Obenem pa vem, da duhovnik odpušča grehe v Jezusovem imenu, ne v svojem … Pa vendar me motijo napake duhovnikov. Prav tako me moti, da ljudje toliko o njih razpravljajo in jih razglašajo. Morda več kot o napakah drugih ljudi. Skratka, sem zmedena in hvaležna vam bom za vaše besede.
Ema

Vaše pismo je zelo aktualno: V Rimu se je pred kratkim končal posvet o spolnih zlorabah mladoletnih in začeli smo v postni čas, ko se pripravljamo na veliko noč in k tej pripravi spada tudi zakrament spovedi. Strinjam se z vami, da so spolne zlorabe otrok gnusno dejanje, zločin in greh. Zato je prav, da Cerkev zahteva, da se taka grda dejanja ne smejo dogajati v njenem okviru. Prav presenečen sem bil, ko sem na nacionalni televiziji poslušal komentar novinarja, ki je ob koncu prispevka o zlorabah mladoletnih v Cerkvi dejal, naj se ne varamo, da so te samo v Cerkvi, ampak se moramo zavedati, da so tudi drugod in da se morda ta trenutek, ko mi gledamo televizijo, dogaja zloraba prav blizu nas. Seveda nočem trditi, da se zaradi tega, ker so zlorabe povsod, ne smemo čuditi, da so tudi v Cerkvi. Nikakor! Hočem samo opozoriti, na kar je opozoril p. Branko Cestnik, da ne bi bilo prav, da bi bili pozorni samo na zlorabe v Cerkvi, ne pa tudi drugje.

Tudi če lepo živimo, si nikar ne domišljajmo, da bi bili brez greha; tako hvalimo svoje življenje, da vedno prosimo odpuščanja! Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, temveč v kaj bi zasadili zobe, ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati. (sv. Avguštin)

Tudi moramo biti pravični in ne metati vseh duhovnikov v isti koš. Saj niso vsi pedofili! Velika večina se jih trudi živeti po Jezusovem zgledu.
Seveda se samo po sebi odpira vprašanje odnosa grešnih duhovnikov do grešni vernikov. Kako lahko grešen duhovnik mašuje in podeljuje zakramente? Celo najbolj grešen duhovnik lahko veljavno mašuje, veljavno spoveduje in deli druge zakramente. Sicer sebi v pogubo, ne pa v škodo vernikov. Pokojni kardinal Tomaš Špidlik je imel lepo primero. Bančni uslužbenec je lahko izredno reven, a nam lahko izplača v banki veliko vsoto, ker ne daje od svojega. Tudi duhovnik je lahko moralno “izredno reven”, a nam lahko podeli veliko milost, ker ne daje “od svojega”, ampak od Kristusovega.
Gotovo je pohujšanje za ljudi, če duhovnik greši in tega niti ne skriva ter s tem na neki način postavlja na laž svoje učenje, ker ga ne podpira s pričevanjem. Tudi je prav, da duhovnik, če zagreši zločin (na primer spolno zlorabo) sodno odgovarja za svoje dejanje. Predstojniki proti duhovniku, ki bi zlorabljal mladoletne ali očitno stalno grešil in tudi za to odgovarjal na civilnem sodišču, uvedejo tudi postopek na cerkvenem sodišču in ga odpustijo iz duhovniške službe, ker je daje preveliko pohujšanje za vernike. Poleg tega je pri zlorabah stalna nevarnost, da to dejanje ponovi. Zato mu morajo predstojniki onemogočiti stik z mladoletnimi v okviru Cerkve. Žrtve je treba vedno ščititi.
Res je, da nas dober duhovnik spodbuja v hoji za Kristusom, grešen pa ne. Poznamo pregovor: po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol. To je razumljivo, saj vsi potrebujemo spodbude in lepe zglede za krščansko življenje. Toda grehi drugih ljudi, tudi duhovnikov, ne smejo nikoli biti izgovor, da mi ne živeli krščansko. O Božjem služabniku prof. Antonu Strletu, ki je veliko spovedoval, pripovedujejo, kako je kar ‘poskočil’, če mu je v spovednici kdo dejal: »Saj tudi drugi tako delajo«. Zanj to ni bil izgovor, ampak je spovedancem odločno navedel Jezusove besede učencem: »Kaj ti to mar? Ti hodi za menoj!« (Jn21, 22) in poudaril, da se v hoji za Kristusom ne smemo ozirati na grehe drugih, ampak skrbeti, da mi hodimo za njim.
Ne glejmo na grešnost duhovnika, ampak na svetost Kristusa, ki deluje po duhovniku. Duhovnik bo odgovarjal za svoje grehe, ne mi za njegove. Je pa človeško razumljivo, da lažje pristopimo k duhovniku, ki je prijazen, dober in se trudi živeti po Jezusovem nauku. Sicer pa lahko gremo k spovedi k tistemu spovedniku, ki se mu lažje zaupamo in ki bolj odgovarja našemu značaju. Tukaj nam Cerkev daje svobodo.
Zanimiva je vaša misel, da ljudje veliko razpravljajo o napakah in grehih duhovnikov in jih razglašajo. »Morda več kot o napakah drugih ljudi,« pišete. Strinjam se z vami. Velikokrat ljudje kritizirajo (duhovnike), jih radi opravljajo ali celo obrekujejo, da prikrijejo svoje napake in grehe. Sv. Avguštin lepo pravi: »Tudi če lepo živimo, si nikar ne domišljajmo, da bi bili brez greha … Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, temveč v kaj bi zasadili zobe, ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati«. Ljudje s svojim govorjenjem o napakah drugih radi opravičujemo svoje napake. Glede napak duhovnikov nekateri pravijo: »Če oni grešijo, potem lahko tudi mi!« Seveda se moramo zavedati, da je vsakdo odgovoren za svoje grehe.
Zato bodimo vsaj mi, kristjani toliko modri, da ne bomo duhovnikov opravljali ali celo obrekovali, ampak da znamo tudi ljudem, ki jih kritizirajo, povedati, da samo s kritiko ne rešimo problemov. Velikokrat tudi kritiziramo, pa ne poznamo ozadja in lahko povzročimo s svojo enostransko kritiko veliko škode. Če pa smo gotovi, da kdo dela narobe, tudi duhovnik, potem mu bomo bolj pomagali, če ga osebno opozorimo na nepravilnost, ki jo počne. Če pa smo gotovi, da gre za zlorabo mladoletnih, je prav, da to sporočimo duhovnikovim predstojnikom ali ekspertni komisiji za reševanje spolnih zlorab pri Slovenski škofovski konferenci. Na ta način bomo duhovniku (in drugim) veliko bolj pomagali, kakor pa z razglašanjem njegovih napak.
Dobre kristjane napake duhovnikov žalostijo, vendar jih ne opravljajo, obrekujejo ali obsojajo, temveč zanje še bolj goreče molijo.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 6-7.

‘Zaslužni papež’ Benedikt XVI. praznuje

Napisal marko na 15. aprila 2019. Objavljeno v Dogodki.

Danes se spominjamo zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki obhaja 95 let svojega življenja. Za ‘velike reči’ je bil Joseph Ratzinger zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen (…) . Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Leta 1977 je ‘profesor postal pastir’: papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika.
V manj kot osmih letih papeževanja je ‘zbral’ 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto. 7. maja 2011 se je Benedikt XVI. srečal z verniki v Ogleju ob začetku drugega kroga prenovitvenih srečanj. 11. februarja 2013 je presenetil kardinale. »Potem ko sem si večkrat pred Bogom izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da zaradi napredujoče starosti nimam več dovolj moči, da bi primerno opravljal Petrovo službo. Zelo se zavedam, da te službe zaradi njenega duhovnega bistva ne smemo opravljati le z dejanji in besedami, marveč prav tako s trpljenjem in molitvijo … Za krmarjenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija je kljub temu potrebna tako moč telesa kakor tudi duha, moč, ki je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da moram priznati, da ne zmorem več še naprej dobro opravljati zaupane mi službe. Ker se zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki mi je bila zaupana po rokah kardinalov 19. aprila 2005,

Papež Benedikt XVI. je na poseben način povezan s Cerkvijo na Slovenskem. Pri svojem prvem konzistoriju (posvetovalnem srečanju s kardinali, svojimi najožjimi sodelavci) 24. marca 2006 je v zbor kardinalov povzdignil dr. Franca Rodeta, nekdanjega ljubljanskega nadškofa, ki ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. V vseh svojih petih konzistorijih je Benedikt XVI. imenoval 90 novih kardinalov iz 37 dežel. Do začetka leta 2013 je papež Benedikt XVI. ustanovil več kot 120 novih škofij. Z njegovim odlokom so bile 7. aprila 2007 v Cerkvi na Slovenskem ustanovljene tri nove škofije: celjska, murskosoboška in novomeška, mariborska škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. Za časa papeža Benedikta XVI. se je povečalo število zvestih Jezusovih učencev, ki jim je Cerkev po strogih uradnih postopkih priznala naslov blaženih in svetnikov. Papež je odredil, da bo kandidate za blažene le potrdil, slovesno pa jih bodo v njegovem imenu razglasili izbrani kardinali in sicer v škofijah, kjer so delovali in umrli. Tako je slovenskega mučenca Lojzeta Grozdeta razglasil za blaženega kardinal Tarcisio Bertone 13. junija 2010 ob zaključku prvega slovenskega evharističnega kongresa v Celju. Drinske mučenke, med katerimi sta dve slovenski redovnici, pa je za blažene razglasil kardinal Angelo Amato 24. septembra 2011 v Sarajevu. Dve razglasitvi za blažene pa si je papež pridržal: 19. septembra 2010 je med svojim obiskom v Angliji v Birmighamu razglasil za blaženega kardinala Johna Newmana, 1. maja 2011 pa je med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega papeža Janeza Pavla II.

več o “zaslužnem papežu” Benediktu na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih razmišljanj:

Potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.

Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti božji volji.

Da bi lahko potoval v pravo smer, mora biti vsak človek usmerjen proti končnemu cilju.

Nič ni lepšega kot to, da nas doseže, preseneti evangelij, Kristus. Nič ni lepšega kot to, da ga spoznamo in drugim posredujemo prijateljstvo z njim.

Resnično veselje je v priznanju, da Gospod ostaja med nami, da je zvesti sopotnik našega potovanja.

Mladi! Kristus vam ne obljublja udobnega življenja. Kristus kaže pot k velikim rečem, k dobremu, k pristnemu človeškemu življenju.

(…)

pripravlja Marko Čuk

Hrana in pijača v Svetem pismu

Napisal marko na 9. aprila 2019. Objavljeno v Priloga.

Sveto velikonočno tridnevje, ki pomeni višek krščanskega bogoslužnega leta, se prične z mašo v spomin Jezusove zadnje večerje na veliki četrtek. To je bila judovska obredna večerja za praznik pashe (velike noči), ki so jo praznovali na predvečer 14. nisana v spomin na izhod iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom. Ta večer je vsaka družina darovala jagnje v spomin na rešitev Izraelcev iz Egipta. Jagnje so jedli pečeno na ognju z grenkimi zelišči in opresniki. Ta nekvašeni kruh je bil spomin na hitre priprave na izhod, spominjal pa je tudi na prvi kruh iz novega žita, ki so ga spekli Izraelci po prihodu v Kanaan – obljubljeno deželo. Pri večerji so spili tudi dve obredni čaši vina. Jezus nam je pri svoji pashalni večerji podaril evharistijo – kruh večnega življenja. – Ob ‘jedilniku’ judovske pashalne večerje se bomo na kratko seznanili, kakšna je bila prehrana ljudi v Jezusovem času in v svetopisemski dobi.

HRANA V DRUŽINI
Za preproste ljudi sta bili hrana in obleka vedno glavna skrb. »Ne skrbite za svoje življenje,« je rekel Jezus, »kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli« (Mt 6,25). Vedel je, kako hitro si v skrbeh, ko je stvari komaj za preživetje. Tako je v svetopisemskih časih živela večina. Zaradi nezanesljivih padavin, suše in raznih drugih nadlog je bil pridelek vedno negotov. Na lakoto so računali kot na običajen del življenja. Izraelci so prihodnjo zlato, mesijansko dobo videli kot dobo obilja, ko bo vsega več kot dovolj. Ko je Mojzes vodil Izraelce iz Egipta skozi puščavo, je ljudstvo nekoč v sinajski puščavi godrnjalo nad Mojzesom zaradi slabe hrane, rekoč: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega« (2 Mz 16,3). Iz tega se da sklepati, da prehrana v Egiptu v 2. tisočletju pred Kr. ni bila slaba in da so jo uživali v obilni meri, poleg kruha in drugih reči tudi meso. V Palestini je bila hrana bolj vegetarijanska: kruh, sadje in sočivje, za pijačo pa voda. V raznih dobah pa se je to spreminjalo, ker življenjska raven ni bila vedno enaka. V dobi kraljev so na dvoru in pri bogataših zavrgli skromnost, ljudstvo pa je po sili razmer moralo biti zadovoljno s preprosto hrano. S tem pa seveda ni rečeno, da niso nikoli uživali mesa. Poznali so številne vire hrane: v glavnem žitarice, sadje in zelenjavo. Osnovni del prehrane pa je bil kruh. Beseda ‘kruh’ v Gospodovi molitvi očenaš pomeni hrano v celoti – ne le telesno, ampak tudi duhovno. Jezus je sam sebe imenoval ‘kruh življenja’, kar pomeni ‘hrana življenja’.

VSAKDANJI KRUH
Poglavitni vir prehranjevanja je bil v stari zavezi v Palestini, pa tudi v Egiptu in Mezopotamiji kruh. Pekli so ga iz pšenične in ječmenove moke, včasih so uporabljali tudi piro. V stari dobi so gotovo, vsaj v Palestini, revni ljudje jedli ječmenov kruh. Pet hlebov takega kruha z dvema ribama je dal Jezusu deček ob čudežni pomnožitvi kruha (Jn 6,9). Za pripravljanje kruha so zrnje najprej prebrali v plitvi košari, nato so prečiščeno zrnje zmleli. Najbolj preprosto je bilo to, da so zrnje zdrobili v domačih možnarjih ali žrmljah, kar je bilo moško delo. V starih časih so to naredili tako, da so ga drobili na vrtilnih ročnih mlinih: spodnji kamen je bil pritrjen, zgornji kamen, nekoliko manjši, pa je imel vdelan lesen ročaj, ki ga dve ženski držita v roki in z njim gornji kamen vrtita. Zrnje se spušča skozi odprtino sredi gornjega kamna. Druge oblike so bile oslovski ali vodni mlini, ki jih poganjata moč osla ali vode.
Za vsako peko so zamesili testo iz štiridesetih litrov moke (prim. Mt 13,33) in vode (včasih tudi oljčnega olja). Svež kvas so imeli le malokdaj, zato so v novo testo zamesili kos kvašenega testa od prejšnje peke in vse skupaj pustili vzhajati. Preden so pekli, so kos testa odrezali in ga pustili za prihodnje ‘kvašenje’. Kruh so pekli v obliki ploščatih pogač. Ko je bil svež, je bil dober, vendar se je hitro posušil. Priljubljeno nadomestilo kruhu je bila pražena pšenica. Sveže klase so položili na železno ploščo nad ogenj in jih pražili, da so zrna popokala. Kruh so pekli na več načinov. Pastirji in popotniki so si delali podpepelnjake: testo so dali pod žareč pepel in ga zagrebli. Domača peka je bila skrbnejša. Imeli so več tipov ‘krušnih peči’. Dva glavna: lončena, vzbočena plošča, postavljena na kamne, pod njo se je zakurilo; druga pa je bila nekakšen vrč iz železa, bakra ali kamna, približno 1 meter visok in brez dna. Pod tem vrčem so zakurili in ko so bile stene vroče, so nanje prilepljali (od zunaj ali od znotraj) testo. Pekarska obrt je morala biti v Kanaanu že zelo zgodaj razvita. Dokaz za to je dejstvo, da imamo v egiptovskem jeziku mnogo kanaanskih izrazov iz pekarstva. V Svetem pismu se omenja samostojna pekarska obrt šele pri preroku Jeremiju (Jer 37,21).

SADJE IN ZELENJAVA
Drugi pomembni del prehrane je predstavljalo sadje. Vinska trta je dajala ne samo mošt. Veliko grozdja so še svežega pozobali ob trgatvi, še več so ga posušili in uporabljali kot rozine. Prav tako so tudi smokve jedli sveže, jih sušili in stiskali za smokvine kolače. Ko je Abigajila oskrbela Davidove može z živežem, jim je dala “dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovc, pet mernikov opraženega zrnja, sto posušenih grozdov in dvesto smokvinih kolačev” (1 Sam 25,18). Posušeni grozdi in smokvini kolači so bili še posebej uporabni na potovanju. Dateljev Sveto pismo izrecno ne omenja, vendar so gotovo uspevali. Ko je Jezus v tednu pred svojo smrtjo (na našo cvetno nedeljo) prihajal v Jeruzalem, mu je množica v pozdrav mahala s palmovimi vejami (Jn 12,13). Datelje so uporabljali tudi za posebno omako, v katero je med velikonočno večerjo vsak pomakal svoj kruh. Omako so naredili iz dateljev, smokev, rozin in vinskega kisa. Tudi oljke (olive) so jedli sveže ali vložene v slani vodi. Najvažnejše pa je bilo to, da so iz njih pridobivali oljčno olje, ki so ga uporabljali pri kuhanju. Na voljo so imeli tudi granatna jabolka, mandlje in pistacije, limone pa šele v novozaveznem času. Imeli so tudi precej sveže zelenjave in sočivja. Bob, lečo in grah so posušili in hranili v vrčih. Gojili so čebulo in por, melone in kumarice. Zelenjavo so uporabljali pri kuhanju juhe. Ezav je svojemu mlajšemu bratu Jakobu prodal prvorojenstvo za skledo rdeče leče (1 Mz 25,29-34). Na voljo so imeli tudi domače izdelke. Mlečne izdelke so poznali v vseh oblikah: navadno in kislo mleko, sir in surovo maslo, ki pa so ga bolj malo uporabljali, ker v vročem podnebju ni obstalo. Mleko so hranili v mehovih. Navadno je bilo to kozje mleko ali pa tudi ovčje in kravje. V novozaveznem času se ljudje gojili kokoši in jajca, cvrta na oljčnem olju, so bila priljubljena jed.

MESO IN RIBE
Meso ni bilo vsakdanja hrana v Palestini. V navadi je bilo ovčje in kozje meso, za hrano pa so lovili tudi ptice. Premožnejši ljudje so se v starozaveznih časih hranili z jagnjetino, teletino in govedino. Oče izgubljenega sina je od veselja ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo – zaklali so pitano tele (Lk 15,13). Meso so navadno kuhali. Pečeno jagnje za velikonočno praznovanje je predstavljalo izjemo. Preprosti ljudje so jedli meso le ob slovesnih prilikah: za družinske praznike, na slavjih, na gostijah, če je bil gost v hiši ali ob posebnih daritvah v krajevnem svetišču. Ob tej priložnosti se je zbrala cela družina in v znamenje svojega obnovljenega prijateljstva z Bogom pojedla del mesa živali, ki so jo svetišču darovali. Glede uživanja mesa je Mojzesova postava strogo ločila ‘čiste’ in ‘nečiste’ živali (3 Mz 11,2-23). Nečiste so bile kopenske živali, ki ne prežvekujejo in nimajo preklanih parkljev, vodne živali brez plavuti in luskin, ptice roparice in plazilci. Ne smejo jih jesti ali darovati. Za nečiste so jih proglasili iz več razlogov: da so zavarovali zdravje ljudi, kajti meso nečistih živali, zlasti svinj, je bilo pokvarljivo; verjetno pa tudi zato, ker so veljale za demonska bitja, ali pa so jih darovali v kultih sosednjih poganskih ljudstev. – Uživanje mesa ni bilo dovoljeno jesti šele po vesoljnem potopu, kakor so nekateri sklepali iz 1 Mz 9,4 – tu je bilo le prepovedano uživanje krvavega mesa (kri je morala odteči).
Ribe so bile v novozaveznem času pomembna prehrana (med dvanajstimi Jezusovimi apostoli je bilo sedem ribičev). Majhne ribe so posušili, jih osolili in jedli s kruhom, kakor takrat, ko je Jezus nasitil 5000 mož (Mt 14,17), ali pa so jih spekli na odprtem ognju in jih takoj pojedli; tak zajtrk je pripravil vstali Jezus učencem po čudežnem ribolovu na obali Galilejskega jezera (Jn 21,9).

SLADILA IN ZAČIMBE
Izraelci niso imeli sladkorja. Jedi so si sladili z medom divjih čebel. O pravem čebelarstvu stara zaveza ne govori; divji med pa so celo izvažali. Izdelovali pa so še eno vrsto ‘medu’: s kuhanjem dateljev in zrn rožičevcev so izdelovali sirup.
Kot začimbo so uporabljali v prvi vrsti olje. Živalske masti, goveje in ovčje, so veliko uporabili za daritve, ker je mast veljala pri daritvi za najvažnejši daritveni del. Uporabljali so predvsem oljčno olje, saj je bila Palestina že od nekdaj ‘dežela oljk’. Za začinjanje jedi so uporabljali sol. Ob jugozahodnih obalah Mrtvega morja je bila obilica kamene soli, sol pa so pridobivali tudi z izhlapevanjem vode. Sol je bila zelo pomembna za konserviranje jedi: v Magdali ob Galilejskem jezeru je bila v novozaveznem času glavna obrt soljenje rib. Kot začimbe so uporabljali še razna zelišča, ki so dajala jedem močno aromo in prijeten okus. Redkejše začimbe, ki so jih uvažali iz Afrike in Azije, so si lahko privoščili samo bogati.

PIJAČE
V Palestini ni bilo nikoli izobilje vode, zato je bila zelo v čislih. Obilica vode pomeni blagoslov in je simbol mesijanske bodočnosti (Iz 43,20). Najbolj je bila cenjena ‘živa voda’, tj. voda iz studencev, ki pa jih je bilo v deželi malo. Zato so bile lastninske pravice glede vodnjakov zelo važne, zlasti v krajih z mnogimi pašniki. Egipčani so že v 2. tisočletju pred Kr. izkopali ob svoji vojni cesti v Palestini postaje vodnjakov (kot današnje bencinske črpalke). Za navadno uporabo so zbirali vodo v odprtih ‘ribnikih’ in deževnico v cisternah. Takih, v skalo vdolbenih jam je včasih imela ena hiša več. Cisterne so imeli tudi na polju za namakanje. Voda je bila osnovna tekočina, ki so jo uporabljali pri kuhanju, za pitje pa ni bila preveč dobra. Voda iz vaškega vodnjaka ali studenca je bila navadno dovolj varna. Zbirali so jo v poroznih lončenih vrčih, kjer je zaradi počasnega izhlapevanja ostajala hladna. Voda iz domačega zbiralnika pa je bila vse prej kot zdrava. Ker je prihajala s strehe in se po žlebovih stekala v cisterno, je bila pogosto umazana in polna bolezenskih klic. Tudi v rimskih časih, ko je voda v mesto pritekala po vodovodu ali cevovodu, za pitje še vedno ni bila primerna.
Boljše so bile druge pijače. Med temi je bilo mleko, ki ga je navadno dajala domača koza. Najbolj razširjena pijača pa je bilo vino. Palestina je bila od nekdaj vinorodna dežela. Ogledniki, ki jih je Mojzes poslal v kanaansko deželo (Palestino), so v Eskolski dolini odrezali vejo vinske trte z grozdom ki sta ga dva nosila na drogu (4 Mz 13,23). Svež mošt so v času trgatve iz grozdja iztisnili naravnost v čaše. Večji del pa so ga, da je obstal, pustili prevreti. Prvo vino v letu so naredili iz mošta, ki se je izločil pri tlačenju grozdja v stiskalnici, drugo pa, ko so ostanek v stiskalnici do konca iztisnili. Zrelo vino so hranili v velikih ozkih amforah, katerih dno je bilo zašiljeno tako. da so jih lahko potisnili globoko v zemljo ali pesek, da je ostalo hladno. Navadno pa so vino hranili v kožastih mehovih. Pri pitju ga prvotno niso mešali z vodo. To navado je prinesla grška kultura. Pač pa so vino mešali z raznimi dišavami, včasih z žolčem ali miro in tako dobili pijačo, ki je lajšala bolečine (to so ponudili Jezusu pred križanjem – Mt 27,34). Z vinom, ki so mu primešali oljčno olje, so čistili in zdravili rane (usmiljeni Samarijan je v rane oropanega moža vlil vina in olja – Lk 10,34).
Poleg vina pa se v svetopisemskih deželah stare zaveze omenja tudi pijača ‘šekar’, čemur danes arheologi pravijo pivo. Na kak način so ga izdelovali v Palestini, sicer ne vemo, pač pa je poznano izdelovanje te pijače v Babiloniji. Tam so ga kuhali iz divje pšenice in ječmena. Tudi egiptovsko pivo je bilo iz ječmena. Dodajali so mu še druge sokove in razne dišave. Pivo je bilo močna alkoholna pijača. V Egiptu so ga zlasti v dobi novega imperija mnogo uživali. Evangelist Luka poroča, da je Gospodov angel napovedal Zahariju o njegovem sinu Janezu Krstniku: »Vina in opojne pijače ne bo pil« (Lk 1,15). Ta opojna pijača bo pač pivo.

KUHANJE IN OBROKI
Hrano so navadno kuhali tako, da so jo v loncu nad ognjem zavreli. Nekatere jedi so cvrli na olju, kruh pa so pekli. Poznali so različne načine. Najpreprostejši je bil, da so v tla skopali luknjo, v njej zanetili ogenj, nato pepel odstranili in ob straneh jame pritrdili tanke ‘palačinke’ testa. Včasih so v ogenj položili kamne: ko je bilo testo pripravljeno, so razbeljene kamne pobrali iz ognja in nanje položili testo, da se je speklo. Včasih so nad ogenj poveznili plitvo lončeno skledo in nanjo postavili testo. Premožnejše hiše so imele lončene peči. V rimskih časih so iznašli razdeljeno peč, pri kateri je bil ogenj ločen od prostora za kuhanje. Mnoge vrste zelenjave (npr. kumarice) so jedli surove, lečo in fižol so kuhali v vodi ali olju. Koruzno kašo pa v vodi s soljo in maslom.
V domovih navadnih ljudi so bili obroki zelo preprosti. Pravega zajtrka niso poznali. Včasih so kaj malega pojedli med potjo na delo. Za glavni obrok so imeli kruh z oljkami in morda tudi sadje. Zvečer so jedli dušeno zelenjavo s kosom kruha, ki so ga pomakali s skupno posodo. Večerjo so v družini zaužili skupno. Drugače je bilo v hišah premožnejših ljudi: več je bilo skrbno pripravljene hrane z obilico mesa.

VEDENJE PRI JEDI IN GOSTOLJUBJE
Tudi pri skromnem obedu orientalec upošteva pravila olike. V evangeliju (Lk 7,44) beremo, da so si Judje pred jedjo umili roke, včasih tudi noge. K slovesnemu obedu so morali priti v posebni ‘svatovski’ obleki (Mt 22,11). Pri jedi so sedeli s prekrižanimi nogami na tleh, zato na splošno niso uporabljali miz. Te pa so imeli knezi in odličniki. Pozneje, v grško-rimski dobi, so pri mizah na blazinah ali preprogah ležali. To se predpostavlja tudi pri Jezusovi zadnji večerji (Lk 22,14). Pred jedjo so pobožni Judje molili (1 Sam 9,13). Ta običaj so prevzeli tudi kristjani. V Apostolskih delih beremo, da je apostol Pavel ob viharju na morju zjutraj “vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti” (Apd 27,35).
Orientalec je zelo gostoljuben. Vse stori in žrtvuje, da gostu postreže, včasih celo preko svojih gospodarskih zmožnosti. Prihod gosta pomeni za šotor ali hišo praznik. Hišni gospodar pozdravi gosta z izbrano vljudnostjo. Pripravi mu takoj okrepčilo. Šele ko se je gost okrepčal, ga vpraša, kdo je in kam je namenjen. Lep zgled starozavezne gostoljubnosti je dal očak Abraham (1 Mz 18,1-8). Tudi v Jezusovem življenju opažamo, da je bila v njegovem času gostoljubnost na isti višini, saj so ga vabili v goste celo njegovi nasprotniki (Lk 7,36 sl.). In nikakor ni bilo proti pravilom olike, da se je Gospod sam povabil v goste k cestninarju Zaheju (Lk 19,5). Nasprotno, s tem je počastil in odlikoval hišnega gospodarja. Orientalec je zelo družaben, družabnost mu je življenjska potreba. To je deloma tudi razlog njegove gostoljubnosti. Rad gre na obisk k sosedu in prijatelju, ne samo zaradi postrežbe, jedi in pijače, ampak tudi zato, da ga v nesreči tolaži, da obišče bolnika, da se z njim porazgovori, razvedri. V zgodbah Svetega pisma se znanci radi sestajajo pred hišo, na trgu, pri mestnih vratih, pri studencu, ko pridejo zajemat vodo ali napajat živino. Tako je zanje vsak dan majhen praznik.

ČUK, Silvester. Hrana in pijača v Svetem pismu. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str 50-57.

‘Žegen’ cvetne nedelje

Napisal marko na 7. aprila 2019. Objavljeno v zgodbe.

»Letos pa velika noč ni tako zgodaj. Upajmo, da ne bo spet bela, kot je bila lansko leto, ko smo komaj dobili vse zelenje izpod debele snežne odeje,« smo se pogovarjali v družini.
»Se spomniš, kako smo se namučili, da smo v senožet privlekli lestev. Brez nje ne bi prišli do bršljana, ki je glavna sestavina našega ‘žegna’ (tako pravijo po Dolenjskem butarici),« je obujal spomine oče.
»Še huje je bilo z lopato odmetavati sneg in na slepo iskati ‘verh’ in kronce. A kaj bi dali v žegen namesto venčkov iz kronc, da potem vse leto varujejo naše strehe pred ognjem in strelo? Morali smo jih najti,« je pripomnil sin.
»Mačice so bile še čisto zelene, pa še te smo komaj našli,« se je spomnila hčerka.
»Tudi dren še ni cvetel; tri šibe dobrotovine in tri leskove šibe iz enega grma smo še najhitreje dobili. Oljčne vejice pa tako vsako leto dobimo v cerkvi.«
»Se spomniš nekaj let nazaj, kako lep pohod smo naredili na tiho nedeljo? Prav na vrh Planine smo šli po bršljan in spotoma nabrali še vse drugo. Bilo je tako lepo in toplo, ko je vse kipelo v mladem zelenju in se prebujalo po zimskem počitku. Kar sedeli smo, malicali in občudovali našo lepo dolino, ki se je v soncu kopala pod nami.«
Obujali so lepe spomine, take, ki ti napolnijo vse ‘baterije’, da greš vesel z lahkim korakom naprej.
Ponosno in pobožno so nesli svoj ‘žegen’ k blagoslovu.
»Jaz ga bom nesel!« se je sin vedno potegoval za to častno nalogo.
Skoraj vsako leto je bilo tako. Praznik v hiši, nekakšno veselje, kot bi Jezusa srečali in mu mahali z množico ob vhodu v Jeruzalem, s svojo butarico zelenja, skrbno izbranega po starem izročilu. Ponekod dajo sedem lesov – sestavin, ki pomenijo sedem zakramentov. Pri nas damo osem različnih rastlin.
***
Bil je teden pred cvetno nedeljo. Ata in mama sta bila sama doma.
»Zapregel bom konja, da ne bo norel, ko bomo sadili krompir. Pa še za ‘žegen’ bom prinesel, kar bom spotoma dobil,« je rekel ata.
»Pazi nase, saj veš, kako zna biti konj nepredvidljiv, ko je tako spočit. Vso zimo se je samo malo sprehajal,« je skrbelo mamo, ki je že od malih nog imela velik strah pred konji.
»Ti premalo zaupaš staremu furmanu,« se je pošalil oče in odšel v hlev po konja, ga vpregel v voz in odšel po običajni poti.
Mati je imela veliko dela v hiši in staro, bolno teto. Ko se je ukvarjala s svojim delom v hiši, je zaslišala nenavadno ropotanje, ki se je približevalo. Pogledala je ven in zadnji hip ujela pogled na voz, ki je izginil za hišo. Nato je ropot utihnil.
»Kaj mu je danes, da je tako prigalopiral, to ni njegova navada?« se je spraševala in pohitela ven. Za hišo pa je stal samo konj, ves nemiren, penast in prestrašen, vprežen v voz, ki je bil ves v razsulu.
»Kje pa je moj mož? Verjetno mu je konj ušel, ko je iskal zelenje za žegen,« si je govorila.
Gledala je po cesti in prosila Marijo Pomagaj za pomoč in varstvo. Poklicali so jo vaščani iz oddaljenega zaselka, naj hitro pride tja, ker se je mož ponesrečil, ko se mu je konj splašil.
Odpeljal ga je rešilni avtomobil, imel je hude poškodbe in dolgo je ostal v bolnišnici.
Žena in otroka so v skrbeh in molitvi preživljali dneve, polne tesnobe in strahu.
Skupaj so se odpravili na ogled kraja nesreče. Skrbno, kot da bi bile vejice in šibe že blagoslovljene, so ob poti pobrali vse, kar je ata pripravil za ‘žegen’. Lahko bi narezali druge, kot da bi iskali te ob cesti, a te so bile posebne, zanje skoraj svete.
Potrudili so se in prvič sami brez očetovega znanja naredili ‘žegen’ in ga nesli na cvetno nedeljo k blagoslovu.
Pozneje je teta povedala otrokom: »Tako vas je bilo žalostno gledati v vseh velikonočnih praznikih. Spomnila sem se, kako je vaš ata takrat, pred petindvajsetimi leti, prav tako trpel, ko sta bili njegova mama in vaša mama obe naenkrat v bolnišnici. Stara mama zaradi operacije oči, ki ni uspela, in njene oči niso več videle svetlobe, vaša mama pa zaradi težke nosečnosti.«
Take spomine imamo na cvetno nedeljo. Kdo ve, kaj se bo še lahko pripisalo k tej družinski kroniki?
Le nekaj pa je res pomembno: da se bo vsako leto pobožno neslo ‘žegen’ k blagoslovu in z njim pozdravilo Jezusov prihod k nam, v naš Jeruzalem.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 47-48.

Apriljenje

Napisal marko na 31. marca 2019. Objavljeno v Za začetek.

April je zmešan mesec.
Že začne se z ‘dnevom norcev’ – prvim aprilom. In potem gre samo še navzdol. Ali pa navzgor, odvisno pač katera smer se vam zdi bolj nora.
April ti požre živce. Zjutraj se zbudiš, pogledaš skozi okno … sonce. Greš na stranišče, spiješ kavo … dež. Oblečeš dežni plašč, vzameš dežnik, stopiš na cesto … sonce. Stopiš nazaj v vežo, odložiš dežnik, odpneš plašč … ploha. Obuješ škornje, greš v službo … veter. In potem vse dopoldne in ves dan: sonce – dež – sonce – dež – snežna ploha – sonce – orkanski veter – sonce – sodra …
Vreme se menjava hitreje kot razpoloženje pubertetnika. Ki ti neprestano žre živce. A ga imaš rad. Nimaš kaj, saj je tvoj! In tebi podoben! In ga imaš rad. Pa čeprav se ti meša zaradi njega. In ti žre živce!
In ko se pozno popoldne preznojen in premočen vrneš domov, sedeš na kavč pred televizor ravno, ko so na sporedu novice, in … sami norci! Ki ti žrejo živce, ker se obnašajo kot pubertetniki! In komaj razločiš, kaj so novice in kaj vremenska napoved, kaj hladna in kaj osvobodilna fronta …
April je zmešan mesec in se v njem gode zmešane reči! Ta prva spomladanska polna luna … ki še skale premika, kaj šele ljudi!
Upam, da ste se že kdaj smejali. In po vsej verjetnosti ste se tudi že komu smejali. In kako ste se počutili, ko so se smejali vam? Razen če niste poklicni humorist, ni najbolj prijeten občutek, kajne, da ne?! Običajnemu človeku je vsaj malo nerodno, če ne kar neprijetno.
Upam, da znate povedati šalo, in da se znate šaliti. In verjetno ste se že kdaj pošalili na tuj račun. Kako ste se počutili, ko ste vi plačali račun za šalo? Bodica je bodica, pa če tudi je šaljiva. Običajnega človeka zbode in zaboli, kljub temu, da zna prenesti bolečino.
Upam, da se ne norčujete iz drugih, saj še predobro veste, kako je bilo, ko so se norčevali iz vas. Ni prijetno in zaboli, in še poklicni humorist je užaljen, če se kdo iz njega norčuje.
A najhuje je, ko vas imajo za norca. In upam, da še nikoli nikogar niste imeli za norca. Tudi sebe ne! Še Kristus v evangelijih pove, da je to huda reč, in da bo nekdo, ki ima druge za norca “kriv in obsojen na peklensko dolino ognja”! (Mt 5,22)
A morda je še huje, ko vas obtožijo, da imate koga za norca ali pa da se delate norca, vi pa ste se želeli le nekoliko nasmejati in pošaliti. In se mi v komunikaciji z mojim pubertetnikom to dostikrat zgodi, in se ne čudim, saj je ja v puberteti in muhast kot aprilsko vreme. Ko te pa česa takega obtoži odrasla oseba, pa ne veš: ali je zmešan ali zgolj (še) v puberteti!
Čeprav je res, da tudi jaz težko prenašam, kadar me ima kdo za norca, pa če še tako trdi, da je zgolj šala! In potem ne vem: sem jaz (še) v puberteti ali pa je dotični zmešan kot aprilsko vreme. Ne, ne bom rekel, da je nor, ker potem bom “kriv in obsojen”!
Prvi april je prvi april, in na ta dan prenesem marsikaj. Tudi kaj, kar sicer ne bi! Kaj pa češ drugega: saj je ‘dan norcev’ in je prav, da si tudi norci enkrat na leto lahko dajo duška in imajo svoj dan. Mi gre pa na živce, če me ima kdo iz dneva v dan za norca, saj imam potem občutek, da je vsak dan prvi april in da se nikamor ne premaknem in da še dolgo ne bo poletja in počitnic!
Se je pa tudi Kristus pošteno ponorčeval iz smrti … ko ga je, trapa okostenela, zaman iskala v grobu. In temu dnevu, kljub temu, da je ‘dan’, rečemo ‘noč’! Celo ‘velika noč’! Če to ni zmešano!
Apriliti: nehote, morda celo s šalo, prizadeti nekoga, pa čeprav je morda prvi april.
Apriljenje: ko nekdo, na katerikoli drug dan, kot na ‘dan norcev’, brije norce ali ima koga za norca.
Puberteta še pubertetniku ni zabavna, kaj šele tistim, ki trdimo, da smo jo že prerasli.
Naj bo čim manj prvega aprila v aprilu in čim manj apriljenja v preostalih mesecih. Da se nam ne zmeša!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica april 2019

Napisal marko na 31. marca 2019. Objavljeno v Beležnica.

Tokratna, aprilska, številka Ognjišča je še vedno postna, čeprav praznujemo veliko noč 21. aprila. Zato boste prav o veliki noči prejeli majsko številko, ki pa bo posvečena temu največjemu krščanskemu prazniku. Res je, da bomo malo pohiteli z majsko številko, a to je bila edina rešitev, da izdamo velikonočno številko prav za ta praznik.

Aprilska številka je postna, zato v prilogi predstavljamo jedi v Svetem pismu. Kot gost meseca pa nastopa v tej številki kardinal Angelo Scola, ki spregovori o nekaterih perečih vprašanjih sodobnega sveta in Cerkve, pa tudi o svojih življenjskih izkušnjah, med drugim o svoji bolezni ter o pogledu na trpljenje in smrt. Pojem smrti je odrinjen iz običajnega človekovega pogleda na življenje in se ne sklada s pojmovanjem sodobnega človeka o uživanju življenja. Se pa mora vsak posameznik prej ali slej soočiti s smrtjo ali še prej z boleznijo, bolečino, lahko tudi trpljenjem. S tem je povezano vprašanje evtanazije, zato si preberite pogovor s prof. dr. Borutom Ošlajem, ki je kot podpredsednik Komisije RS za medicinsko etiko predstavil kar nekaj vidikov, na katere ne smemo pozabiti, ko govorimo o evtanaziji.

Mladi so se v tokratni Temi meseca dotaknili vprašanja angelov, o katerih se zdi, da jih vsi dobro poznamo, pa je vprašanje, koliko res vemo o njih, zato vabljeni k branju te zanimive rubrike. Na glasbenih straneh po več kot desetih letih gostimo spet najbolj prepoznavnega kantavtorja in odličnega pisca besedil Adija Smolarja, ki je spregovoril tudi o minljivosti, kar je rdeča nit njegovega zadnjega albuma.

V tej številki, ki je obsežnejša za osem strani, predstavljamo nekatere knjige in druge artikle, ki so primerni za obdarovanje ob prejemu zakramentov krsta, obhajila in birme. Vsakemu zakramentu smo posvetili dve strani, obširneje bomo predstavili našo ponudbo za zakramente in druge novosti naše založbe v posebni prologi, ki jo bomo pridali majski, velikonočni številki Ognjišča.

Da radi kupujete knjige naše založbe in druga izdelke ter jih poklanjate ob krstu, obhajilu in birmi, kaže tudi dejstvo, da je v tiskarni že peti ponatis (šesti natis) Krstnega albuma. Prepričani smo, da boste tudi med tokratno bogato ponudbo naše založbe našli primerno darilo, s katerim boste obdarovali koga, ki bo prejel katerega od naštetih zakramentov.

V tiskarno smo poslali tudi knjigo Bog je … prav zares. Maurizio de Sanctis, italijanski duhovnik, doktor teologije ter diplomirani psiholog in filozof, je kot znani baletnik odkril duhovni poklic in v kratkih zgodbah izpoveduje svojo življenjsko izkušnjo, da Bog biva. Knjiga, ki jo bodo radi vzeli v roke mladi bralci, bo obogatila tudi starejše.

Novost sta tudi dve knjižici v zbirki Pozitivne misli: Nič zato in Stopinje v pesku. V prvi je kratka pripoved o tem, kako nas Bog vedno spremlja in nam stoji ob strani, v najtežjih trenutkih pa nas celo nosi na rokah. V drugi pa je nekaj misli sv. Terezije iz Kalkute, ki govorijo, kako za svojo dobroto nismo vedno poplačani, a nič zato. Nato nam pove, zakaj naj vseeno delamo dobro. Knjige iz zbirke Pozitivne misli (doslej je v njej izšla še knjižica Najdi čas) bomo lahko komu podarili, oziroma jo dodali kakšnemu darilu in bo to darilo imelo še osebnejšo noto in spodbudno sporočilo.

Letos je velika noč dokaj pozno in si lahko še nabavite velikonočne voščilnice. Več o njih si lahko ogledate na str. 59. Prav tako si lahko ogledate ponudbo nekaterih naših knjig o veliki noči na str. 105. in če naročite katero od knjig, boste dobili v dar velikonočne voščilnice.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 4.

Ognjišče april 2019

Napisal marko na 31. marca 2019. Objavljeno v Novo Ognjišče.

Izšlo je Ognjišče za mesec april, … postna številka je to, čeprav v aprilu obhajamo tudi praznik velike noči (21. aprila) … vendar bo takrat pri vas že majsko Ognjišče, posvečeno našemu največjemu krščanskemu prazniku, … aprilska številka je obsežnejša: za osem strani, in v dodatku predstavljamo nekatere knjige in druge izdelke, ki so primerni za obdarovanje ob prejemu zakramentov krsta, obhajila in birme.. prelistajte to številko —- za pokušino … in naj vas spomnimo, da je naročnina na versko revijo lahko tudi odlično darilo. Tako ‘darilo’ bo razveselilo vašega obdarovanca kar dvanajst krat v letu! Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite tudi drugim.

Prelistajte:

Naročite se na revijo Ognjišče

og 04 2019 3D

iz vsebine aprilskega OGNJIŠČA:

grehi duhovnikov ovirajo ljudi na poti do Boga … najbolj pomagamo tako, da jih opozorimo njih ali njihove predstojnike – nikakor pa ne z razglašanjem njihovih napak., ali
kardinal Angelo Scola spregovori o nekaterih perečih vprašanjih sodobne družbe (evtanazija, pedofilija, odnos do islama …) in o njegovih osebnih stvareh (duhovništvo, bolezen, trpoljenje …
postno premagovanje naj bo v tem, kar nam je v življenju samo v veselje in kar jemlje čas in pozornost za to, kar je za srečo v ljubečem sočutju …
o razlogih za veselje v zakonu … vir veselja je Bog … zakonca se veselita, ko čutita, da je Gospod resnično blizu
z otroki po Rilkejevi poti nad Devinskimi stenami, kjer je nemški pesnik dobil navdih za zgodbe o Lepi Vidi, Beli dami z Devinskega gradu …
kaj pomeni beseda duhovno, če jo povezujemo s starostjo … čeprav človek telesno peša, se duhovnost ne ustavi: s sožitjem, sodelovanjem, verovanjem … se razvija naprej
slepi Benjamin se je z močno voljo naučil igrati harmoniko, ima pa še veliko drugih izzivov: kuhanje, glasba, folklora …
ste že slišali za skupino Srce (Slupnost razvezanih v Cerkvi): kako deluje, kje se jim lahko pridružite: kako okrevati po ločitvi, dobiti pravni nasvet…
namesto vprašanja, kako dobro umreti (evtanarija), naj se družba raje ukvarja z vprašanjem, kako dobro živeti … pa bo manj bolečine in trpljenja in nepremišljenih rešitev … pravi prof., dr. Borut Ošlaj
duhovnik Martin Golob pri opravljanju svojega poklicnaga poslanstva uporablja vso svojo odprtost, mladostno zagnanost, srčnost … in tudi sodobna sredstva, da bi vsaj enega človeka pripeljal v Božje naročje …
pijemo res dobro kavo? tri različne zgodbe in pristopi, kako začeti s praženjem, pripravo in trženjem kave, posebnega in prijetnega ukusa …
slikarja Janeza Šubica je gnala silna umetnostna vnemna, umetnost je bila zanj vzvišena in odgovornosti polna naloga, bil je navezan na svojo družino in globoko veren…
ob jedilniku pashalne večerje se v prilogi seznanimo s tem, kakšna je bila prehrana ljudi v Jezujsovem času in v svetopisemski dobi …
tu je še Indijanček, kakšen vic … dve križanki (nagradni seveda)
… kar veliko vsebine (zato pišemo, da je to naše Ognjišče lahko tudi darilo) in … za vse starosti se najde nekaj … se vam ne zdi?

pripravlja Marko Čuk

Nič zato

Napisal marko na 29. marca 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Sv. Terezija iz Kalkute nas v kratkem razmišljanju spodbuja, naj delamo dobro, naj vztrajamo v dobrem … Kljub temu, da za svojo dobroto morda ne prejmemo niti zahvale, da nam drugi za to niso hvaležnii. Človek je namreč v svojem razmišljanju in delovanju sebičen, tistemu, ki se trudi, da bi bil dober … očita sebičnost, si o njem celo izmišlja obtožbe, postane sovražen, nevoščljiv … vse dobro, ki smo ga storili je hitro pozabljeno, zaradi poštenosti in iskrenosti se nam bodo morda smejali, nas zaničevali, … potegnili bomo “kratko”, … toda sv. Terezija iz Kalkute, ki je v svojem življenju vse to tudi sama izkusila – nam pravi, da se splača … splača se vztrajati v dobrem in ljudem okoli nas dajati boljši del sebe, kljub nagajanju, izkoriščanju dobrote, obtoževanju … vedno se bo našel kdo (eden od stotih), ki bo pokazal hvaležnost, se za dobroto iz srca zahvalil … in takrat bomo ugotovili, da se je res splačalo…
Fotografija, ki spremlja vsako misel nam pomaga, da razmišljamo še bolj doživeto … tako je tudi knjižica privlačnejša. Prav primerna je, da jo še komu podarimo … ali pa priložimo darilom ob raznih priložnostih … tako bo s spodbudnimi mislimi še bolj osebno …

1,90 €

* * *

Prelistajte

* * *

spletni knjigarni Ognjišča

vsebina:

Pomagal si stotim ljudem. 50 te jih ne bo več pogledalo. 25 jih bo menilo, da je bila to tvoja dolžnost.15 jih bo zahtevalo, da narediš še veliko več. 9 ti jih bo nagajalo v zahvalo za dobro, ki so ga prejeli. En sam se ti bo vedno zahvaljeval in prav ta bo od vseh stotih najbolj reven. In sedaj premisli, ali se je splačalo. Mislim, zares mislim, da se je!

Besedilo molitve Nič zato je vzeto iz knjige Mati Terezija, Bog ljubi danes po nas, Molitve in misli, 15, Ognjišče 2009, besedilo Se splača? Se! pa je iz knjige Zgodbe za skladen zakon in družino, 110, Ognjišče 2015..

pripravlja: Marko Čuk

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing