Skip to main content

Šele tedaj, ko vidite, kakšni so vaši vnuki, lahko presodite, če ste dobro vzgajali svoje otroke.(Erich Maria Remarque)

Avtor: marko

jedrt00

sv. Jedrt (17. marec)

jedrt00Frankovski majordom Pipin, začetnik slavnega rodu Karolingov, je bil oče sv. Jedrti (Gertrudi), ki se je rodila leta 626. Pobožna mati Itta jo je modro vzgajala in jo navajala, da se je za pomembne reči sama odločala. Ko so prišli kraljevski snubci, je mati pustila, da komaj odrasla hči sama odgovori. Odklonila je ponudbo in rekla, da si je ženina že izbrala. Ko je leta 640 umrl majordom Pipin, je vdova Itta odšla v samostan Nivelles južno od Bruslja, ki ga je bila nekaj let prej ustanovila. Prevzela je vodstvo samostana, ki se kmalu napolnil. Materi se je pridružila Jedrt in v samostan vnesla mladostno vnemo za sveto življenje. Po njeni smrti leta 652 je morala prevzeti dolžnosti opatinje, a ne za dolgo, kajti umrla je 17. marca 659. Takoj po smrti so jo začeli častiti kot svetnico in njeno češčenje se je razširilo po vseh deželah srednje Evrope. Od nekdaj so jo častili vrtnarji. Upodabljajo jo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši. Jedrt je znanilka pomladanskega dela na polju: miš pregrizne predici nit, preje (zimskega dela) je konec. (sč)
Na sliki: sv. Jedrt, kip na glavnem oltarju, ž. c. sv. Jedrti, Sv. Jedert nad Laškim (Sedraž).

jedrt01

Na slovenskem ozemlju je 13 cerkva, ki so posvečene opatinji sv. Jedrt; ena je župnijska, 12 je podružničnih. – V ljubljanski nadškofiji najdemo pet podružničnih cerkva sv. Jedrt: Iška (1) (Ig), Selo (2) (Polhov Gradec), Lajše (3) (Selca), Nadlesk (4) (Stari trg pri Ložu) in Čebrače (5) (Trata – Gorenja vas). – Koprska škofija ima tri cerkve sv. opatinje: na Slavinjah (6) (Hrenovice), v Prešnici (7) (Klanec) in na Koradi – Sv. Gendrca (8) (Marijino Celje – Lig). – V novomeški škofiji je ena sama podružnična cerkev sv. Jedrt: v Škovcu (9) (Trebnje). – V mariborski nadškofiji tudi ena: v Bukovski vasi (10) (Št. Janž pri Dravogradu. – V celjski škofiji pa je edina župnijska cerkev Nivelske opatinje sv. Jedrt, po kateri se imenuje tudi naselje – Sv. Jedrt nad Laškim.(spodaj) Imajo pa v celjski škofiji še dve podružnični cerkvi sv. Jedrt: v Gotovljah (11) (p. c. sv. Jedrt) in Pavlovi vasi (12) (Pišece). (mč)

 jedrt02    jedrt04

 

 

 

 

Sv. Jedert nad Laškim (Sedraž)

 

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 3, str. 115.

sv jedrt

Ljuba moja sveta Jedrt!

Ljuba moja sveta Jedrt!
Tvoje ime, Jedrt, je v naših krajih precej znano.
Če je priljubljeno, je pa že druga reč. Zasluge za oboje ima, kako nenavadno, gospa, ki …
Oh, verjetno bo bolje, če je ne omenjam. Čeprav se poznava, ji ne bo prav nič v veselje, če ji ob bok postavim kakšno svetnico.
Tvoje ime, Jedrt, ima v mojih ušesih prizvok trdega in neizprosnega.
Malo zato, ker takoj pomislim na orehova jedrca, ki kljub temu, da so slastna, znajo obrusiti kakšno plombo v zobeh, malo pa tudi zato, ker takoj pomislim tudi še na že omenjeno gospo, ki pravi, da imamo ljudje, kot si ti, ki si “živela za nebesa” in jaz, ki si tja še prizadevam in želim priti, zaplombirane možgane. Ampak verjetno bo bolje, da dotične gospe ne omenjam. Če bo zvedela, da o njej pišem v verski reviji, me ne bo več hotela poznati!sv jedrt
Ko sem, ljuba Jedrt, pobrskal po spletu, sem izvedel, da te zadnje čase častijo kot zavetnico mačk. No, naj zavoljo resnice takoj dodam, da je to češčenje povsem ‘neuradno’ in nepožegnano s strani Cerkve, je pa to brez dvoma povezano s tem, da te je Cerkev uradno ‘požegnala’ za zavetnico zoper mišjo in podganjo nadlogo!
In kdor ni za miši, je za mačke, drugače ne more biti v tem našem svetu!
A si res ne morem kaj, da ne bi spet takoj pomislil na prej omenjeno gospo, ki je velika ljubiteljica mačk, pa čeprav je najbolj znana zaradi miši.
Ampak, res bi bilo dobro, da bi nehal govoriti o njej. Če bo prebrala tele besede, se zna zgoditi, da mi bo, ko se bova srečala, primazala takšno klofuto, da bom videl zvezde. In to rdeče, ker drugačnih ne pozna! Predvsem pa bo za mano potegnila vodo!
Ko sem torej na spletu, moja ljuba Jedrt, poiskal tvoje upodobitve, je res kar nekaj mišje zalege okrog tebe. Menda zato, ker si goreče molila za duše v vicah, slikarji pa so nekdaj te uboge še neodrešene dušice upodabljali kot miši. Legenda celo pravi, da prvo noč po smrti človeka, ti bediš nad njegovo dušo in jo čuvaš pred hudobci, ter jo potem šele drugi dan sveti Mihael vrže na vago, da pretehta, ali je za v nebesa ali ne.
Upodobljena pa si tudi z lilijo v roki, saj si že kot čisto mlada zaobljubila devištvu in nebeškemu Ženinu.
Umrla si mlada … menda zaradi preveč molitve in posta!
No, dandanes se bolj malo moli in veliko več preklinja. Sploh omenjena gospa zna povedati par sočnih. Jemo in se nažiramo, še bolj pa žremo in obiramo drug drugega, nič ne pretehtamo, ampak bližnjega hitro pošljemo par nadstropij nižje od vic. In jaz, ki obiram omenjeno gospo, nisem nič boljši.

cusin kolumna 2019Ljuba Jedrt! Ko bo prišel moj čas, te prosim, da pričakaš mojo dušico (pa tudi dušico omenjene gospe) in odganjaj hudobne miši in podgane, da naju ne odnesejo. In če bo Mihaelova vaga pokazala premalo, pritisni s svojo opatsko palico na pravi strani … da bo pretehtalo!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 114.

cusin kolumna 2019

Marčenje

cusin kolumna 2019Priznajmo, da je marec en čuden mesec.
Čeprav varno skrit v koledarju in obkrožen z drugimi mesci, lahko mirno rečemo, da je na robu. Da je mejen. In skrajen. Ker združuje skrajnosti. In ker so meje in robovi nejasni in zabrisani. In kjer je ‘zabrisano’, je kaj hitro tudi – takole po domače – ‘ubrisano’!
Kljub temu, da je to mesec, ko se začne pomlad, je to mesec, ko nam sneg dela največ preglavic in četudi se odpraviš nabirat telohe, zvončke in trobentice, ne boš šel od doma brez kape, rokavic in verig v prtljažniku avtomobila.
Kljub temu, da so raznorazne nogometne lige na vrhuncu in tik pred razpleti uvrstitev v doigravanja in finala, je največji športni dogodek pri nas Planica. Ki je hkrati tudi najboljši sladoled. Sladoled pa človek običajno povezuje vsaj s toplim vremenom, če ne že kar poletjem!
Dnevi v marcu so lepo prešteti in tako je že vsakemu drugošolcu jasno, da na koncu prvega tedna v tem mesecu stoji ‘8. marec’, na začetku zadnjega tedna pa ‘25. marec’! In kljub temu, da v svojem bistvu ta dva dneva slavita dostojanstvo žene, se zadnje čase zdi, da si ‘ženske’ in ‘matere’ skoraj ne bi mogle biti bolj različne. Celo nasprotne!
Vsakemu bebcu je lahko jasno – če pa mu ni, mu lahko to preprosto: praktično in boleče dokažete – da, če elastiko vlečeš in nateguješ v eno smer, bo prej ali slej počila; če pa jo spustiš, jo bo odneslo tako rekoč do iste dolžine v drugo, torej nasprotno smer! In ker so naši moški predhodniki skozi zgodovino, zavestno ali ne, vsekakor pa do nezavesti, spregledali in poteptali ženske, njihove pravice in dostojanstvo, je sedaj logično, pa čeprav skregano z zdravo pametjo, da gre to teptanje v drugo, torej nasprotno smer. In to do nezavesti!
Ženske, zaradi katerih slavimo Dan žena, so s protesti od oblasti zase zahtevale ekonomsko, politično in socialno enakopravnost! Enake pravice, kot jih ima moški del človeštva! In so jih, v teh skoraj stotih letih, dosegle … se mi zdi. Pa čeprav s tem tvegam, da me bodo razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti in zore ne zgolj rdeče, že bolj mavrične barve razglasili za patriarhalnega mačista! Kajti borbe še ni konec! O, ne! Da bi bile res popolnoma enake in izenačene v pravicah, se mnoge sodobne ženske v svoji pravičniški gorečnosti seveda odrekajo tudi svoji edinstveni pravici. Pravici, ki pripada le njim, ženskam, ter je nam, moškim, od narave in Boga onemogočena: to je pravica do materinstva … pravica do rojevanja! Ki pa jo, pravico do materinstva, namreč, zdaj, v imenu enakosti in enakopravnosti spolov in spolnih usmeritev, terjajo zase tisti, ki jim roditi sploh ni dano. Pa razumi, če moreš!
Na Materinski dan pa se spominjamo dogodka, ko se je Najvišja Oblast sklonila k ženski … k Ženi … ne zaradi njene enakosti in enakopravnosti, pač pa zaradi njene posebnosti in neponovljivosti … ki ji po Božji volji in načrtu pripada že od začetka, ko sta bila moški in ženska ustvarjena kot mož in žena … kot Eno … v Edenskem vrtu! In ta ženska … ta Žena … ni protestirala.
Nekje na polovici meseca, tudi na sredi med obema praznikoma, goduje sveti Jožef. Za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen. Iz evangelistovih zapisov pa nam je predvsem jasno, da je bil molčeč! Kaj pa naj reče, ubogi možak, razpet med Dan žena in Materinski dan?!
To je marčenje: zavzemanje za pravičnost. Prepoznavanje skrajnosti, ki so lastna človeškemu srcu. Združevanje nasprotij, ki jim pripadam. Brisanje mej in robov, ki niso od Boga ustvarjeni. Pravilno razumevanje enakosti in enakopravnosti.
Marčiti: živeti razumno in razumljivo. Molčati in biti ‘zraven’, ko je treba. Sprejeti Božjo voljo in izreči: »Zgodi se!«
Zgodi se, marec!v

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

pb 2019 03a

Moč poklicanosti

pb 2019 03aPred sedmimi leti, 13. marca 2013, je kot krmar Petrove barke nastopil papež Frančišek, ki je že z izbiro imena po sv. Frančišku, asiškem Ubožcu, napovedal nov slog papeževanja. Postal je pastir “z vonjem po ovcah”, kakršni naj bi po njegovih besedah bili vsi služabniki Božjega ljudstva. Z ljudmi se pogovarja na ‘ti’, nikoli ne pozabi prositi, da molimo zanj. Takega preprostega Frančiška srečujemo tudi v tej knjigi, ki prinaša papeževe odgovore na vprašanja španskega redovnika klaretinca Fernanda Prada o posvečenem življenju danes. V daljšem uvodu ‘spraševalec’ pripoveduje, kako se je s papežem hitro dogovoril za ta obisk pri njem vročega avgusta lani, kako se je na srečanje z njim odpravljal z ‘zvišanim pritiskom’, ki pa se je hitro umiril, saj ga je Frančišek sprejel kot pravi oče. Od patra Fernanda ni zahteval, naj mu pošlje vprašanja, zato je bil pogovor bolj sproščen.
Sad tega pogovora, ki je trajal dobre štiri ure, je pričujoča knjiga, ki ima tri dele: Gledati preteklost s hvaležnostjo, Živeti sedanjost z gorečnostjo in Gledati v prihodnost z upanjem. Na papežev predlog sta se v pogledu na preteklost omejila na čas po koncilu, ki je izdal pomembno listino o primerni prenovi redovniškega življenja.

    papež Frančišek
    Moč poklicanosti
    Družina, Ljubljana 2018,
    strani 100, cena vez. 19,90 €
    Naročila:
Marsikje so to prenovo napačno razumeli, kar je povzročilo veliko škode. Ko sta imela pred očmi sedanjost, je papež poudaril, da mora vzgoja za posvečeno življenje “temeljiti na štirih stebrih: duhovno življenje, skupnostno življenje, življenje v izobraževanju in študiju ter apostolsko življenje”. Glede prihodnosti pa je Frančišek dejal: »Prava, resnična izobrazba mora ohranjati ravnovesje med tremi človeškimi jeziki: jezikom razuma, jezikom srca in jezikom rok. Gre za učenje, kako se pravilno razmišlja, pravilno čuti in pravilno dela.«

»Posvečeno življenje, kjer bi Jezus ne bil prisoten s svojo besedo v evangeliju, s svojim navdihom – ne deluje. Brez zaljubljene gorečnosti za Jezusa ne bo prihodnosti za posvečeno življenje, ne bo mogoča. Ta gorečnost nas usmerja proti preroškosti. Kadar govorimo o preroški razsežnosti posvečenega življenja, ne govorimo o prerokovanju prihodnosti … Gre za izhod iz sebe samega, ven, v gorečnosti za zaljubljenega Jezusa, z vžganim srcem – in da to postane drugim, morda, prihodnost.«

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str 100.

Ivan Malavasic

Ivan Malavašič

* 30. september 1927, Rovte, † 11. marec 2019, Podlipa

Ivan Malavasic(* ob obletnici) Ivana Malavašiča, pesnika, pisatelja, pisca besedil za narodnozabavne ansamble, slikarja samouka, pritrkovalca, ljubiteljskega organista … se na uredništvu s hvaležnostjo spominjamo, saj je bil tudi naš sopotnik v skupnem prizadevanju, da bi bralec iz prebranega lahko izluščil zrnce dobrega, plemenitega. In Ivan je imel pri pisanju prav to veliko željo: da bi njegova pripoved iz vsakdanjega življenja, v bralcu pustila nekaj lepega in dobrega za njegovo življenje, nekaj, kar si bo zapomnil in mu bo v spodbudo.je tudi sodelavec Ognjišča.
Prvič je našemu literarnemu uredniku Silvestru Čuku poslal svojo kratko zgodbo leta 1987 (Večerni zvon – objavljena  v decembrski številki), še bolj pa je bralce nagovoril leto kasneje s prisrčno povestjo Ljubezen mame Tilke, ki je v naši reviji izhajala v nadaljevanjih (od oktobra 1987 do avgusta 1989). Leta 1988 je pri Ognjišču izšel tudi njegov knjižni prvenec – povest Zvonovi Marije Vnebovzete (v Žepni knjižnici Ognjišča – 24) in bralci so jo lepo sprejeli. Enako lepega sprejema je bila deležna druga knjiga izpod Malavašičevega peresa – Klic večne ljubezni (1990), v kateri pisatelj pripoveduje o fantu, ki po raznih ovirah končno le stopi na pot v duhovništvo, kamor ga kliče Gospod. Tretja Malavašičeva knjiga, ki je izšla v Žepni knjižnici Ognjišča, ima naslov Pozabljeni (1993) in govori o naših bratih in sestrah, ki preživljajo večer svojega življenja v domovih za ostarele in se njihovi najbližji le redko spomnijo nanje.

V Ognjišču sta v nadaljevanjih izhajali še dve njegovi povesti: od aprila 1994 pa do marca 1996 so naši bralci z veseljem prebirali “nadaljevanko” Viharnik – o mladem fantu vihravega značaja, ki je rad zahajal h krivenčastemu drevesu nad vasjo, da je tam razmišljal; zanimanja bralcev je bila deležna tudi tretja Malavašičeva povest Na ledeni stezi, ki smo jo na straneh Ognjišča spremljali od junija 2003 do septembra 2004. oktobra 1987 do avgusta 1989.
Vsa ta leta pa smo objavljali tudi številne njegove krajših zgodbe, razmišljanja in pesmi. Zadnjo v avgustovski številki Ognjišča 2017 kot voščilo pred njegovim devetdesetim rojstnim dnem.

Bralcem smo ga prvič predstavili (kot gosta meseca) pred petindvajsetimi leti (marca 1994), ko sta ga na domu v Podlipi obiskala urednika Silvester Čuk in Božo Rustja, zadnjič pa je o svojem ustvarjanju spregovoril bralcem ob njegovi osemdesetletnici, ko ga je obiskal naš sedanji direktor Miha Turk (za rubriko Moj pogled). Nekaj  njegovih misli iz objavljenih pogovorov:
* Pisati moraš o tistem, kar poznaš. Ne morem pisati o nečem, kar se dogaja npr. v Ljubljani, ko pa tega ne poznam. Podeželje pa dobro poznam. Marsikdo mi reče, da mu je moje pisanje všeč.
* Slikanje sem vzljubil še pred pisanjem. Že v osnovni šoli sem rad slikal. Veliko sem slikal portrete po fotografijah, tudi pri vojakih. Veliko sem delal s svinčnikom in z akvareli, sedaj sem pa ostal zgolj pri oljnih barvah.
* Pritrkavati sem začel leta 1942 med vojno. Po vojni smo bili zelo dejavni in smo znali zelo veliko melodij. Napisal sem tudi pritrkovalski priročnik, v katerem je 257 melodij. Takrat smo pritrkovali skorajda vsako nedeljo. Danes še na sveto jutro skorajda nikjer več ne pritrkujejo. Mi smo takrat šli na zvonik ob štirih zjutraj …
* Nekaj besedil za narodnozabavne ansamble je že skoraj ponarodelih. Navdih pride mimogrede, še sam ne vem, odkod. Nekaj delaš in vidiš stvari, ter to potem zapišeš. O domovini in materi pa je vedno lepo pisati! Največkrat pa sem pesem hitro napisal, saj pesem, če je pristna, mora privreti iz tebe. Mora priti iz srca in vsebina mora tudi nekaj povedati.

Ivan Malavašič (* 30. september 1927 v Rovtah) je bil tudi eden od prvih in najbolj plodnih piscev besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo – Domači vasici – že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig to njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov). … Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil. V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah – nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) … več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

Silvester Čuk je leta 2005 zapisal o Ivanu:
Njegova ustvarjalna vnema je neverjetna. 30. septembra bo dopolnil oseminsedemdeset let, pa še vedno piše. V “arhivu” našega uredništva imamo shranjenih nad dvajset njegovih tipkopisov – iz njegovega srca in domišljije privreta vsaj dve povesti na leto! 25. aprila 2005 nam je poslal povest Mati Nežka in njeni otroci s podnaslovom “slovenski materi”. V spremnem pismu je zapisal: “Star sem že 78 let in ne pričakujem, da bi še kaj dosti ustvarjal, in zato se mi zdi, da je treba nekako ‘počistiti’ v glavi in v predalih. V zgodbi, ki vam jo pošiljam in sem jo posvetil pravi slovenski materi, kakršne bi dandanes še kako potrebovali, opisujem ženo Nežko, ki je prav tedaj, ko je rodila petega otroka, izgubila moža… Opisujem vse težave, ki jih je morala prestati, da je svoje otroke vzgojila v poštene in krščanske ljudi… Menim, da bi mnoge slovenske matere v Nežki spoznale sebe!”

Otroštvo
Moj prvi spomin sta oče in stari ata, ki sta bila mizarja in sta delala doma. In na vsak način sem jima želel pomagati. Zato sta mi pripravila nekaj lesa in majhno žago in sem tam lahko žagal in pel zraven.
Družina
Bilo nas je pet otrok in jaz sem bil najstarejši. Ko je prišla vojna, oče je bil pri domobrancih in ga ni bilo več nazaj, tako da je mama ostala sama in nas je vseh pet vzgojila. Z dnino iz rok v usta. Z ženo sva se dobro razumela, imava štiri otroke. Zbolela je za multiplo sklerozo, zato je ostala doma, ko sama več ni zmogla nič in je potrebovala posebno nego, smo jo dali v dom in smo jo seveda hodili obiskovat.
Poklic
Delal sem v usnjarski industriji. Ko sem leta 1948 prišel od vojakov (mobiliziran sem bil takoj leta 1945), sem šel v tovarno skupaj s sestro, da smo lažje preživeli. Poročil sem se in stara mama mi je zapustila hišo. Ustvaril sem družino in delal v tovarni do upokojitve.
Pisanje
Pisati sem začel za glasilo v tovarni Usnjar in mi je urednik rekel, zakaj ne bi kakšne karikature naredil in kakšno kratko humoristično zgodbo napisal, da ne bo časopis samo o številkah in sejah. Zatem sem začel sodelovati s Kmečkim glasom, ko je bila urednica Neža Maurer. Tja sem začel pošiljati črtice in se v tem našel. Od takrat, ko sem šel v pokoj pa do sedaj, sem napisal že več kot 85 povesti.
Prosti čas
Pišem. Pisanje imam za delo in za razvedrilo.

pripravlja Marko Čuk

preizkusani 03 2019a

Življenjska zgodba Sare Ahlin Doljak

“Z možem živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, iz stalnega in živega odnosa z Bogom”

Odvetnica Sara Ahlin Doljak, ki jo tokrat predstavljamo, je bila tudi zame “profesionalni izziv”, kajti z njo nisem mogel opraviti običajnega pogovora. Ne more namreč govoriti, poleg tega se ne more gibati, a kljub temu opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in zagovarja stranke ter predava na fakulteti. Obenem je žena možu Bojanu in mama dvema otrokoma.

preizkusani 03 2019aS Saro Doljak (Naklo 29a, Logatec) sva opravila pogovor najprej po elektronski pošti. Poslal sem ji nekaj izhodišč za pogovor, ona pa je nanje lepo odgovorila. Potem sva bila še večkrat na zvezi in končno sem se pri Doljakovih osebno oglasil. Najbolje je, da Sara spregovori sama s svojim življenjem. Sara je Novogoričanka, čeprav že 16 let z možem Bojanom in 14-letno Majo ter 12-letnim Valentinom živi v Logatcu. V Novi Gorici je odraščala in končala gimnazijo. Vero je spoznala kot odrasla, prek svojega današnjega moža in none Gabrijele. Družini je hvaležna, ker jo je naučila “delovnih navad in vrednot kot so spoštovanje, pomoč šibkejšim in veselje do dela. Z možem sva se spoznala na začetku študija in se po šestih letih skupne hoje poročila. V drugem letniku študija prava sem prejela zakrament obhajila in birme. Po poroki, ko je Bojan zaključil podiplomski študij farmacije, sva se naselila v Logatcu.”
Mož Bojan je študiral farmacijo. Najprej tudi Sara, a je ta študij po nasvetu zdravnice opustila in se vpisala na pravo, ki ga je tudi uspešno končala. »Diplomirala sem v Mariboru, opravila pravniški državni izpit, nadaljevala na magistrskem študiju prava in 2016 dokončala še doktorski študij prava. Po diplomi sem se zaposlila v večji gospodarski družbi kot svetovalka uprave na območju domačega kraja, a ker sva želela z Bojanom zaživeti skupaj, sem delo nadaljevala v dveh odvetniških pisarnah v Ljubljani in se nato po dopolnjenem Valentinovem desetem mesecu odločila, da odprem svojo odvetniško pisarno v Logatcu. Istega leta sem postala asistentka za civilno pravo na Evropski pravni fakulteti, kjer poučujem še danes kot docentka na isti katedri. Odvetniško pisarno imam še vedno in brez pomoči sodelavca Borisa bi delo dandanes težko zmogla.«To je uspešna plat Sarinega življenja. Je pa še druga plat, bolezen, ki pa je Saro tudi marsikaj naučila: »Prvi znaki bolezni so se kazali že v gimnazijskih letih, a so težave z odvajanjem vode in šibkost mišic prepisovali utrujenosti zaradi aktivnega treniranja smučanja. V drugem letniku gimnazije sem morala smučanje opustiti. V tretji nosečnosti konec leta 2010 in spontanem splavu v osmem tednu nosečnosti, so me obdržali v kliničnem centru v Ljubljani zaradi abrazije pod narkozo na sam božični večer. Po tej narkozi nisem bila več ista, še mesec dni po tem posegu sem se težko spomnila imen in številk ter me je pri hoji zanašalo v desno stran, prav tako nisem zmogla pisati, svinčnik mi je padal iz roke. Vse simptome sem sprva pripisovala izgorelosti na delovnem mestu in skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma. Na Bojanovo prigovarjanje sem obiskala nevrologa, češ da nekaj ni v redu in po opravljenih preiskavah, sem dobila diagnozo multipla skleroza na veliki četrtek v letu 2011. Ko se je moje zdravstveno stanje jeseni 2011 poslabšalo in ko sem aprila 2012 ležala na nevrološki kliniki sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla: biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko s prijateljicami vsak petek zvečer.«preizkusani 03 2019c
Toda bolezen je napredovala: »Do najtežjega poslabšanja bolezni je prišlo 22. junija 2017. Sprejeta sem bila na nevrološko kliniko zaradi motenj požiranja in ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasilk in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti postavile povsem na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Od takrat dalje diham preko traheostome, se prehranjujem preko gastrostome in ne zmorem govoriti.«
To je ‘zunanji’ potek bolezni, ob tem pa potekajo tudi notranji boji, notranja stiska. »Kot sem že omenila ob prvem poslabšanju bolezni v letu 2011, nisem hotela ničesar izpustiti iz rok. In nisem zmogla moliti. Ko me je obiskal župnik Janez Kompare, mi je prinesel knjigo Pogovori z Bogom. Sprva je obležala na omarici bolniške sobe. Po treh dneh sem jo začela listati, po petih dneh brati. Šele takrat sem Jezusa zares povabila v svoje srce in ponovno začela moliti, se zahvaljevati in prositi. Po sedmih letih še vedno hodim z Jezusom in mu dovolim, da je moj sopotnik. Brez molitve ne bi zmogla. Bolezen hitro napreduje, a ker sem dovolila in dovolim, da me Jezus po svoji besedi zdravi, mi marsikdo danes reče: “Sara, tako dobro izgledaš.” To potrjuje, da se ta prežetost duha vidi navzven. In moje vodilo je: “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.” Sprva sem si to narobe razlagala, da je ta moč moja, sedaj vem, da je podarjena, da je milost.
Med izkušnjo zakrčenosti glasilk pred letom in pol, sem razumela stvari in doživela ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prepojena z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakor koli držalo ujeto. Tiste dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila, in ja: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala sebe. Ljubezen je v obilju in na voljo, ki izvira iz srca in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in jih namerno preslišala. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu. 22. junij 2017 je zame novo rojstvo, začetek nečesa novega. Radovedna in obenem spoštljiva sem do vsega novega, ki me prežema. Po nadaljnjih dveh mesecih bivanja na Nevrološki kliniki in na Soči lahko rečem, da je bilo hudo poslabšanje multiple skleroze kritična, prelomna preizkušnja, ki me je prisilila v globoko osebnostno preobrazbo.«
Sara že leto in pol ne more govoriti, tudi hoditi ne. »Moja svoboda gibanja je omejena, a se ne počutim kot v zaporu. V SP piše: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: “Bog me skuša.” Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar.« (Jak 1,13). Nekateri menijo, da ob resni bolezni ni primerno biti vesel in se smejati, toda pri nas doma se veselimo življenja, ki vsako jutro osveži um in krepi željo po novem. Jutranji sms otrok: “Mami, dobro jutro, radi te imamo” in pripis moža: “Draga, ne pozabi, da si lepa.” Veselje v našem domu je sad Božjega duha, ki pomaga, da kljub bolezni ohranjamo veselje. Ne dovolim, da bi mi strah ali negotovost preprečila, da bi delala tisto, kar želim in seveda še zmorem, ker vem, da je našemu Stvarniku mar in razume moje potrebe in občutke prav ta trenutek in mi daje moč, ki presega moj um. Če mi Stvarnik zaupa, da se lahko spoprimem s to preizkušnjo, kdo sem potem jaz, da bi se temu zoperstavila?«
preizkusani 03 2019bIn kako je bolezen preizkušala zakon Sare in Bojana? »Če je bolan en zakonec, to močno vpliva na oba, četudi na vsakega drugače. V bolezni se pokaže enost med ženo in možem. Kako se to vidi pri nama: deliva si bolečino. Vsakokrat ko sem v bolnišnici in je težko, mi zjutraj napiše sms, da je ponoči vzel polovico mojih bolečin in naj ne pozabim, da sem lepa in ljubljena. Skupaj vztrajava v okoliščinah, ki so ta hip dane. Redno si vzameva čas drug za drugega in sprejemava okoliščine in jih, kolikor se da, obračava za dobro in prav. Bojan mi nikoli ni rekel: “Poročil sem se z zdravo Saro.” Zakaj? Ker oba živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, stalnega in živega odnosa z Bogom. Vere ne živiva formalno, za ljudi. Ker sva v odnosu, ne poznava jamranja, in da sva zaradi preizkušnje ‘najbolj boga’, kar ne potrebujeva stanja križa, da bi naju drugi pomilovali in sočustvovali z nama. Ob sebi imam moža, ki me ljubi, in je najino skupno življenje tudi v teh težkih dneh lepo. “Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni,” poudarja papež Frančišek. Ko se zaveš, zakaj si ustvarjen in to živiš, odpadejo vse skrbi na zalogo in vsa teža preizkušnje se zagotovo prepolovijo. To govorim iz izkušnje.«
Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokom veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«
Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«
To, da Sara lahko opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in predava, pripisuje sreči, da jo obdajajo »ljubeča družina, izjemni stanovski kolegi, prijatelji in zdravniki ter zdravstveno osebje, ki jih lahko imenujem ‘dohtarji srca’. Redki so, ki me želijo podučiti, da nečesa sedaj ne zmorem več – družba zna včasih biti polna predsodkov. Pred kratkim sem bila v komisiji na zagovoru magistrske naloge ter na sodni obravnavi in doživela veliko dobrega. Opravljam poklic, ki sem ga izbrala že dolgo nazaj, a vedno bolj opravljam z zavedanjem in ljubeznijo do dela. S svojimi močmi tega ne bi zmogla, ostala bi doma in ležala, saj z dvema stomama ‘ne moreš nikamor’. Poklic je postal izziv, kjer lahko delam točno to, kar si želim. Brez slabe vesti. Vsakič, ko se po juniju srečava z zaslužnim profesorjem, ki mi je bil mentor, mi reče: “Sara, vesel sem, da se srečava, da ste tu, poleg mene v komisiji.” Na sodnih obravnavah se brez lastnega glasu pojavljam od oktobra 2017. Strankam že v naprej povem, da ne zmorem govoriti in da jih lahko zastopam na način preko table piši-briši in komunikatorja. Nimam slabih izkušenj s takim načinom zastopanja, ne s strankami ne s sodnim osebjem. Moj način komunikacije ni le drugačen, neobičajen je. Predavam na način, da imam predstavitev predavanj na projekciji, v komunikator vnaprej napisano besedilo in še sproti tipkam, ko odgovarjam na vprašanja študentov ali da dodatno obrazložim snov, ki jo predavam. Študentom želim prikazati uporabnost pravne teorije v pravni praksi. Zaradi bolezni nisem izgubila strank in nisem prenehala s poučevanjem na fakulteti. Nekateri v teh dneh pogrešajo preteklo poletje in že zrejo naprej v poletne mesece, jaz pa sem samo hvaležna, da sem še vedno tukaj. Da lahko živim nov letni čas. Prečudovito je, ko sem se osvobodila ovir v moji glavi in si priznala, da vsega ne zmorem kot prej. V tej svobodi zmorem drugače, lahko rečem boljše. Vsak, ki je že kdaj gradil hišo, pravi, da bi jo v drugo zgradil veliko bolje. Jaz sem dobila to priložnost 22. junija pred slabima dvema letoma in sem Stvarniku iz srca hvaležna.«.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 26-28.

ZG iz velike knjige 3D

Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala

Gregor nas z Zgodbami iz velike knjige in iz malega predala nagovarja s preprosto in življenjsko govorico … kot preroki – v prilikah in prispodobah iz davnine … prihodnjemu rodu … izvirno in navdihujoče … potiho – kot Božje šepetanje (stara zaveza) in vzhičeno in glasno, s petjem in … grmenjem …

Velikemu pripovedniku iskreno čestitam za izviren pristop in sveže misli, za ustvarjalno in hkrati stvarno obdelavo izbranih besedil, zlasti pa za brezkončno bogastvo duhovnega sveta, ki ga nosi v sebi in iz njega velikodušno nataka vsakemu, ki pride mimo. Kakor prerok Izaija: “O vsi žejni, pridite k vodi! In vi, ki nimate denarja, pridite, kupite žito in jejte! Pridite, kupite žito brez denarja in brez plačila vino in mleko!” (Iz 55,1). (škof Jurij Bizjak)

    ZGODBE IZ VELIKE KNJIGE IN IZ MALEGA PREDALA
    Gregor Čušin
    116 str., 16,5 x 24 cm, trda vezava,
    izvirne barvne ilustracije br. Luka Modic
    cena 14,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

ZG iz velike knjige 3D

 

Sveto pismo, ki je za mnoge knjiga knjig, za nekatere izmišljena, za druge pa resničnejša od resničnega življenja, se začne z besedami: »V začetku je Bog …« In nekoč, pred davnimi časi, je v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami živel oče, ki je svojemu sinu vsak večer pripovedoval zgodbe. In njegova prva zgodba se je prav tako začela z besedami: »V začetku je Bog …« Tej prvi zgodbi v knjigi sledi še sedemindvajset (27) drugih – zelo so povezane z drevesi – Bog Oče je logar… najprej je bilo seveda treba vse ustvariti … že tedaj smo bili vsi v Božji zamisli … tu je drevo življenja, Adam in Eva … Kajn, Abel … pa zgodba o potopu, o Noetu (podiranje dreves) smrti in življenju – novemu začetku (sajenje dreves) – Abrahamova zgodba, obljuba neštevilnega potomstva … Izak … začetek Mojzesove poti, rešitev čez Rdeče morje … zgodba o zlati kravi … hiša, krona, prestol, zlato … bogastvo – Salomon … ne prinaša sreče in rešitve – ta se skriva v Božjem srcu … prihaja On, ki je Upanje. ki je Bog. Moj Bog. Moje upanje. Moj Odrešenik. Moj sin … Slišiš angele, ki pojejo v višavi? Pojejo in plahutajo s krili … kot liščki … v začetku. Pojejo ubrano. Večglasno. Ni ga med njimi brez posluha. Dobrodošel, Odrešenik. Dobrodošel, moj sin … Dobrodošel, Jezus!

V drugem (novozaveznem) delu pa je dvaindvajset (22) nenavadnih zgodb, ki jih je zapisal neznani evangelist: o mali deklici (Mariji), nenavadnem tesarju (Jožefu), o sanjah, o življenju, ki bo premagalo smrt …  nenavadnem rojstvu, nenavadni zvezdi in treh modrih, o krstu (umivanju s Svetim Duhom) v Jordanu, o grmenju, …evangelistu Janezu, o deklici Taliti, Lazarju iz Betanije … o Petru, ki ni znal plavati (?), pa o blagrih, ki so nova Postava (samo z eno zapovedjo in še eno, ki je tej enaka … tudi zgodba o mlajšem bratu je tu, o tistem, ki hoče po poti velikih, a se vrača k očetu, … pa bogati mladenič, ki mu bogastvo ne osrečuje … prav tako ne pomaga veliko Zaheju … o sekanju češnje, razbojniku Dizmi in umiranju Jezusa na križu, o prihodu angela in peklenščka in o neki smrti … On pa prinaša novo življenje, ki že klije … odmreti je treba staremu in zaživeti na novo … v zgodbi o Magdaleni in nenavadnem vrtnarju, o Tomažu, ki je videl jato golobov … učenca Jezusa spoznata po lomljenju kruha … Jezus prihaja med svoje prijatelje …. Jezus prihaja med nas

Kaj pa zgodba o ilustratorju? Brat Luka Modic sam spregovori o svojem likovnem povezovanju poetike in skrivnostnosti pripovedi: od naslovne zavese pred Najsvetejšim, ki razkriva, kaj se skriva zadaj: kerubina, ki igra na kitaro in prepeva, sedeč na skrinji zaveze, tam je tudi predal, iz katerega so vzeti osnutki za vsebino knjige … do domačega praga na koncu … do zlatih domačih vrat. Luka, po mnenju bralca, z ilustracijami zelo dobro sledi zgodbam ….ob marsičem na ilustraciji (drobnem napisu, simbolu … vinjeti) sem se moral po prebrani zgodbi … ustaviti, da bi v zgodbi (kot odmev) še enkrat poiskal povezavo (in vse ima neko zvezo – nič ni brezveze) … nove (prave) poudarke, ki sem jih morda med branjem “preslišal” ali odrival

iz vsebine

ZGODBA O MLEKU IN MEDU
Abrahamovi potomci so po puščavi blodili štirideset let.
Po pripetljaju z zlatim teletom in viharjem je bil Bog namreč tako utrujen, da je za nekaj trenutkov zaprl oči. A kar je pri Bogu kratek hip, je na zemlji lahko cela večnost! Bog je zakinkal, ljudje pa so skrenili s prave poti … na stranpoti …  na kriva pota … Vrteli so se v krogu … nekajkrat prišli spet na začetek in začenjali znova. Bili so tudi taki, ki so se želeli vrniti nazaj, tja, od koder so prišli, med kamnite bogove … pa tudi tja niso poznali poti!
Ljudje so tako šli za nosom in za Mojzesom štirideset let in niso vedeli, kam gredo in kaj jih čaka.
A ko se je pozno popoldne Bog prebudil, se pretegnil in si pomel oči, je rekel: “No, saj ste že tu. Glejte, za onim hribčkom je obljubljena dežela!”
Ljudje so pohiteli na vrh hriba in pogledali na drugo stran.
Zagledali so bujne zelene pašnike, prek katerih se je razlivala reka, zagledali so polja, vinograde, gozdove … in v daljavi gore, ki jih je pokrival sneg … Potem ko so štirideset let okrog sebe gledali samo pesek in pesek in pesek, je bil
to brez dvoma čudovit razgled.
Pa vendar je nekdo rekel: »No … saj je lepo, nič ne rečem … ampak… kje pa sta mleko in med?«
»Točno,« je rekel drugi. »Mar ni Bog rekel, da se bosta v obljubljeni deželi cedila mleko in med?«
»Mojzes, ali si prepričan, da si nas pripeljal prav?«
A še preden je Mojzes lahko odgovoril, je zahajajoče sonce z zadnjimi svojimi žarki poljubilo gore in jih obarvalo z zlato in rumeno, da se je zazdelo, kot da niso več prekrite s snegom, ampak da se z vrhov cedi najslajši med …
Le hip zatem je na drugi strani vzšla luna in v njeni bledi

 

ZGODBA O NENAVADNEM POGREBU
Jakob je zvedel, da je ponoči umrl Lazar, bogat trgovec iz Betanije.
Poznal ga je sicer le bežno, a z njegovima sestrama Marto in Marijo je včasih hodil skupaj v šolo. V šestem razredu je bil nekaj časa celo malo zaljubljen v Marto.
»Spodobi se, da grem in voščim sožalje!« je rekel. Kupil si je nov črn plašč, črne čevlje in črno kravato. Ko je zagledal svoj odsev v čebru vode, si je bil neznansko všeč.
»Kar škoda me je za na pogreb!«
A v Betaniji ga je namesto pogreba pričakala veselica: Lazar, ki bi moral ležati v grobu, je z razposajenimi pogrebci plesal na mizi, pri kateri je na častnem mestu sedel tesarjev sin, ob njem pa Marija, ki je kar srkala vsako
njegovo besedo. Jakob je poiskal Marto. Našel jo je v kuhinji med lonci.
»Kaj se dogaja? Mar Lazar ni umrl?«
»Je. Pa ga je tesarjev sin poklical iz groba. In namesto sedmine imamo zdaj celo ohcet. A pomiješ krožnike, prosim?! Za vse sem sama. Marija pa spet igra gospo!« je godla Marta med mešanjem omake.
Jakob je bil sicer vesel za Lazarja, žal pa mu je bilo, da se Marta ni kaj dosti zmenila zanj in da ne ona ne nihče drug ni opazil njegove lepe nove obleke.
Za nameček jo je moral pokriti s predpasnikom, da bi je ne umazal.
Ko je torej slišal, da imajo v Nainu tudi pogreb, da je umrl neki mlad fant, je odvrgel predpasnik in pohitel tja … da se pokaže. Pa je naletel na vesel sprevod in na mladeniča, ki je za sabo vlekel prazna nosila.
»A sem zamudil pogreb?!« je, ves zadihan, vprašal Jakob.
»Sploh ga ni bilo!« je ves srečen odgovarjal fant. »Tesarjev sin me je prijel za roko in me zbudil. Živ sem!«
»No, lepa reč!« je bil slabe volje Jakob. »Hočem reči: lepo! Res, lepa reč!« je še dodal, ko je videl, da ga ljudje čudno gledajo.
Na poti domov je pred neko hišo stalo veliko ljudi. Bili so žalostni in mnogi so jokali.
»Kaj se dogaja?«
»To je hiša načelnika shodnice. Hči mu je umrla,« so mu povedali.
»Pa bom le doživel pogreb!« se je Jakob pomešal med ljudi, tedaj pa je iz hiše prišel tesarjev sin in rekel:
“Deklica ni mrtva! Le spala je!”
Ko je Jakob med vriskanjem množice ves poklapan odhajal, ga je dohitel tesarjev sin. Razigrano ga je udaril po rami in mu rekel:
“Jakob, pojdi z mano, pa boš doživel pogreb, kot ga svet še ni videl!”

Čez nekaj mesecev je v jasni zvezdni noči stal na Oljski gori ob tesarjevem sinu, ko so prišli vojaki. Tesarjev sin se je obrnil k njemu in rekel:
“Jakob, glej, pogrebci so prišli pome! Pripravi se!”
Jakob pa se je prestrašil. Segli so po njem, pa se jim je izmaknil. Zgrabili so ga za obleko, pa se jim je iztrgal in nag pobegnil. Vojakom pa pustil svojo lepo črno obleko in kravato. Čevlje pa je obdržal.

 pripravlja Marko Čuk

pustna iskrica 2019a

Radio Ognjišče in Misijonsko središče za Ugando

Za zdravstveni center v Ugandi poslušalci Radia Ognjišče darovali več kot 104.000 evrov

pustna iskrica 2019aNa pustno soboto sta Misijonsko središče Slovenije in Radio Ognjišče znova pripravila dobrodelno akcijo.pustna iskrica 2019c Tokrat bo pomoč namenjena afriški celini, saj bi radi v misijonu v Ugandi zgradili zdravstveni center za matere in otroke. Misijonar Danilo Lisjak, ki deluje na misijonu Atede, pravi, da 35.000 ljudi s tega območja nima niti ambulante, zaradi različnih bolezni pa je umrljivost otrok in mater zelo visoka. »V našem delu Afrike otroci najpogosteje umirajo zaradi malarije, ki ima štiri stopnje. Ko doseže četrto, lahko otrok umre v eni noči. Starši nimajo niti znanja niti potrebnih zdravil. Velika težava je še vedno tudi AIDS, prebivalci obolevajo tudi za ebolo in drugimi nalezljivimi boleznimi. Vsem bomo skušali pomagati v našem zdravstvenem centru.«

pustna iskrica 2019bKlic na pomoč je slišalo veliko dobrotnikov. Do ponedeljka, 4. marca, do 8. ure so prek klicnega centra darovali več kot 104.250 evrov. Misijonar Danilo Lisjak je navdušen: »Hvala vsem za veliko človekoljubno idejo o gradnji bolnišnice na našem misjonu Atede, tu na severu Ugande. Prišli ste, videli resnico na terenu, srečali naše ljudi, zdaj pa s sodelavci navdušujete vso Slovenijo. Za zmago vaše dobrote, za zdravstveni center, izgradnjo bolnišnice za naše otroke, matere, revne in uboge. 30 opek za en evro. Otroci so na Pustni Sobotni iskrici zbirali za opeke, odrasli za cement, železo … Veliko fantov in mož bo ob tej gradnji dobilo delo, skromna sredstva za preživljanje številčnih družin.«

pustna iskrica 2019dV Športni dvorani Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani pa se je na pustno soboto, 2. marca, približno 1.000 maškar udeležilo tradicionalnega dobrodelnega pustnega plesa, na katerem so za zabavo skrbeli Damjana Golavšek ter Toni Sotošek z družino in prijatelji. Damjana pravi: »Ne morem biti bolj vesela, da se bo v Ugandi zgradil center z našo pomočjo. Z denarjem si sreče ne moremo kupiti, lahko pa pomagamo tistim, ki nimajo ničesar.« Tudi Sotoškovi so z veseljem podprli akcijo. »Smo zelo srčna družina, hvala Bogu imamo pet zdravih otrok in z veseljem in vsem srcem smo danes tukaj,« je dejala Darja Sotošek, mož Toni pa dodal, da zakaj ne bi pomagali, če lahko. »Naredili bomo dobro delo, človek nikoli ne ve, kako se življenje obrne, morda bomo tudi mi kdaj potrebovali pomoč.« Krofe sta darovala Žito in Mercator, pokrovitelja letošnjega pustnega plesa z dobrim namenom sta AMZS in Zelene doline.

piše: Tanja Dominko, fotografije: Rok Mihevc

Zakladnica molitve 2 38

Moč besede

 iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Zakladnica molitve 2 38Besede so lahko kot kamni:
hladne, ostre in ranijo.
Prizadenejo nas, včasih nehote,
včasih namerno, in nas bolijo.

Besede so lahko kot kruh:
nahranijo nas in okrepijo,
nam vlivajo pogum in tolažbo.
Takih besed smo lačni vsi.

Besede so lahko kot sonce:
tople in svetle, blagodejne in prijazne.
Sončne besede hvaležno sprejmemo,
kajti olepšajo nam življenje.

Bog je v Jezusu postal človek.
Biti hoče dobra beseda,
ki nas spremlja v življenju in smrti.
Biti nam hoče kruh in sonce
in nam podarjati odrešenje in blagoslov.

N. N. Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2016), 39.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

 

NiZ 03 2016a

Imunski sistem – steber zdravja

NiZ 03 2016aImunski sistem je sestavljen iz nekaj milijonov imunskih celic in pomembnih organov in predstavlja eno pomembnejših funkcij krvi, saj ščiti telo pred mikroorganizmi in tujimi snovmi. Zato je glavna naloga imunskega sistema preprečevanje vstopa in uničevanje tujih snovi, kot so bakterije, virusi, paraziti, s katerimi nenehno prihajamo v stik. Poti vstopanja v telo so zelo različne, mikroorganizme vdihavamo, požiramo, prehajajo skozi kožo in sluznice.
Delovanje imunskega sistema je zapleteno, vendar je njegova strategija preprosta: sovražnika mora najprej prepoznati, nato aktivirati obrambne celice in ga končno napasti.
Najosnovnejšo obrambo predstavljajo mehanske in kemične pregrade, kot so koža in sluznice, med pomembne predstavnike imunskega sistema pa sodijo imunske celice – levkociti, ki napadejo mikroorganizme ob njihovem vstopu v telo (celice T) in tvorijo proti njimi protitelesa (celice B). Sodelujejo tudi celice požiralke, ki mikrobe požirajo. Levkociti ne krožijo samo po krvi, ampak po vsem telesu, in sestavljajo imunska tkiva in organe, npr. bezgavke, vranico, mandlje, priželjc.
Imunski sistem mora pri svojem delovanju vedno ločiti med telesu lastnimi snovmi in tujimi. Če tega ne zna govorimo o avtoimunih boleznih. Obenem mora biti imunski sistem sposoben prepoznati naše spremenjene celice in jih sproti uničevati. Če imunski sistem ne prepozna spremenjenih lastnih celic, lahko zbežijo obrambnemu nadzoru rakaste celice in se čezmerno namnožijo.
Imunski sistem deluje povsem brez našega nadzora. Da je imunski sistem temelj našega zdravja, se zavemo šele takrat, ko zbolimo. Zbolimo pa takrat, ko je imunski sistem oslabljen, ko so mikroorganizmi zelo namnoženi ali pa močno napadalni.

KO ZBOLIMO
NiZ 03 2016bKo človek zboli zaradi okužbe, se imunski sistem aktivira in tvori na milijonov novih imunskih celic, za kar so potrebne precejšnje zaloge hranil: beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, kot so kronični bolniki in bolniki s predhodnimi okužbami, teh zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in bolezen se lahko vleče. Oseba je sposobna okužbo predelati, če je normalno hranjena, če ni neprespana, pod večjimi napori in v dobri telesni zmogljivosti. V nasprotnem primeru pridejo v poštev prehranska in imunska dopolnila.

KAJ VSE VPLIVA NA DELOVANJE IMUNSKEGA SISTEMA?

  • Stres (Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, in v stresnih situacijah deluje slabše, zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo)
  • Življenjske navade: kajenje, pitje večjih količin alkohola, enolična, neuravnovešena prehrana, različne enostranske diete
  • Prekomerna telesna masa in debelost
  • Dedne in presnovne bolezni (sladkorna bolezen)
  • Neustrezna higiena
  • Kronične okužbe (zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema)
  • Obsevanje
  • Bolezni (rak, jetrne okvare..)
  • Jemanje določenih zdravil (dolgotrajno zdravljenje z antibiotiki, citostatiki, kortikosteroidi)
  • Telesna neaktivnost ali pretirana telesna aktivnost
  • Staranje

OKREPIMO IMUNSKI SISTEM
Pogostejše obolevanje za nalezljivimi bolezni, daljše okrevanje, prikrite in kronične okužbe, nenehna utrujenost ..so znaki, da imunski sistem ni v najboljši ‘kondiciji’. Na njegovo delovanje imajo velik vpliv dejavniki življenjskega sloga. Predvsem je pomembno, da se izogibamo škodljivim razvadam, da skrbimo za higieno predvsem rok, s katerimi prenašamo okužbe, in da se naučimo obvladovati stres.

HRANA
Za pravilno delovanje imunskega sistema je pomembna uravnovešena prehrana, predvsem pomembni so nekateri vitamini ( vitamin C-poveča število imunskih celic, vitamin E-poveča tvorbo protiteles in odpornost proti infekcijam) in minerali (kalcij-pomemben pri delovanju imunskih celic, predvsem za celice požiralke, pomembni so tudi cink, selen in magnezij).Za imunski sistem so pomembne tudi mlečno kislinske -probiotične bakterije (borijo se proti slabim bakterijam), pomembne pa so tudi beljakovine oziroma njihovi sestavni deli – aminokisline iz katerih so grajena naša protitelesa.

SPANJE
Za dobro zdravje je nujno poskrbeti za dovolj kakovostnega spanja. Med spanjem se izmenjujeta fazi globokega spanca (ne –REM) in plitvega, a pomembnega spanca, ki mu pravimo REM (rapid eyes movement-hitro premikanje očesnih zrkel). REM faze spanja trajajo nekaj minut, proti jutru pa so intervali REM –a vse daljši. Med spanjem REM se telo obnavlja, obnavljajo se beljakovine, ki smo jih čez dan porabili….Med spanjem prehajamo skozi več REM-faz, toda imunski sistem se obnavlja med zadnjo in najdaljšo, ki nastopi po sedmih urah spanja. Dokazano je, da imajo osebe, ki spijo manj kot 6 ur dnevno, veliko večjo možnost, da zbolijo.

REDNA IN ZMERNA VADBA
Skeletne mišice, ki nam omogočajo gibanje, imajo velik vpliv na imunski sistem. Že dobro desetletje je znano, da mišice med vadbo izločajo v krvni obtok pomembne snovi, ki jih imenujemo miokini, in prav te dokazano spodbujajo imunski sistem.
Znanost je potrdila, da se po nekajtedenskem obdobju redne in zmerne telesne vadbe pri predhodno telesno nedejavnih osebah povečajo ravni nekaterih zaščitnih protiteles v slini, hkrati se zmanjša pogostost zbolevanja zaradi okužb zgornjih dihal. Redna in zmerna telesna vadba je za vzdrževanje zdravja pomembna tudi zato, ker deluje protivnetno. Z redno vadbo zmanjšamo tudi visceralno maščevje, ki se nabira okrog trebuha, in je povezano z različnimi obolenji, tudi rakavimi.
Danes vemo, da je telesna vadba neodvisen preventivni dejavnik pri nastanku raka debelega črevesa in pri raku dojk pri ženskah po menopavzi. Telesna vadba tudi značilno zmanjša tveganje za raka endometrija, pljuč in trebušne slinavke.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2016) 3, str. 100-101.