Avtor: Marko

Pridi,
Gospod Jezus
Gospod Jezus, pridi v našo slabotnost.
Pridi v naše strahove.
Pridi v našo tesnobnost.
Pridi v naše napake.
Pridi v naše poraze.
Pridi v naše razprtije.
Pridi v našo žalost.
Pridi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in obup.
Pridi v naše dvome, bolezen in umiranje.

Pridi v naše veselje in upanje.
Pridi, Gospod Jezus.

Pridi v naše napake in stopi v naše neuspehe.
Pridi v našo žalost in stopi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in stopi v naš obup.
Pridi v naše razprtije in stopi v naše dvome.
Pridi v našo bolezen in bodi z nami v našem umiranju.
Pridi, Gospod Jezus.

molitev Pridi, Gospod Jezus je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 9. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Mala Ana je zelo rada šla z babico nakupovat. Še posebej v dneh pred božičem. Predvsem tudi zato, ker je bila babica zelo dovzetna za njene prošnje. Vselej ko je šla z njo, se je vrnila domov s kakšnim darilom, pobarvanko, novo knjigo, s Kinder-jajčkom s presenečenjem.
Ana bi se tudi rada igrala z drugimi otroki, medtem ko je babica nakupovala. Toda otroci, ki jih je srečala, so se kislo držali in jim ni bilo do igranja. Tudi babica je hitro opravila nakupe, saj v trgovinah ni bilo nikogar, ki bi se bil pripravljen ustaviti in malo poklepetati.
Na poti domov sta se babica in vnukinja držali za roke, govorili pa nista, ko je prav počasi začelo snežiti.
Doma je babica sedla v svoj priljubljeni naslanjač. Pravila mu je prostor za razmišljanje. Nekaj časa je ostala v tišini, potem pa je vstala in šla v shrambo. Kmalu se je vrnila s čudovitim darilom, zavitim v zlat papir in povezanim z rdečim trakom.
Ana bi ga rada odprla, da bi videla, kaj je v njem, a babica ji je povedala, da je zavoj pravzaprav skrivnost. Drugo jutro sta se babica in vnukinja že zgodaj odpravili ven in nesli s seboj darilo, zavito v zlat papir in povezano z rdečim trakom.
Najprej sta srečali Franca, neprijaznega čuvaja z zavihanimi brki. To je bil tisti, ki mu ni nihče zaupal in je živel sam. Babica se mu je približala in mu dala zavoj.
»Kaj naj naredim z njim?« je presenečeno vprašal Franc.
»Za vas je,« je dejala Ana.
Čuvaj je začudeno pogledal in vprašal: »Kaj pa je v njem?«
»Prijateljstvo in sreča,« je odvrnila babica in mu stisnila roko.
»Babi, ali si videla, kako je bil zadovoljen?« je vprašala Ana.
»Ali greva domov, da pripraviva še druga darila?« je še vprašala vnukinja.
Babica je odkimala: »Ne, Ana, za začetek je dovolj.«
»Končno imam tudi jaz prijatelje tukaj,« si je mislil Franc, ko je bolj samozavestno in z več topline v srcu stopal po ulici. Spotoma je srečal Boštjana, ki je pometal ulice. Bil je boječ in poredni otroci so se radi norčevali iz njega. Ko je zagledal čuvaja, se je skril za voziček. Toda Franc mu je izročil darilo: »Na, zate je!«
»Hvala,« je izjecljal Boštjan, ki ni mogel verjeti, da je to res, a je bil vseeno vesel. Tako sta čuvaj in pometač postala prijatelja.
Toda Boštjan ni odprl zavoja. »Podaril ga bom Dolores,« je pomislil. Dolores je bila izredno suho dekle s svetlimi kitami. Edino ona ga je vsak dan pozdravila. Sedaj je bila zaradi gripe v postelji. Boštjan je bil malo v zadregi, ko je zavoj izročil njeni mami. Ko je Dolores prejela prelepi zavoj, se je brž počutila bolje. Pobožala je zlati papir in rdeči trak ter pomislila: »To mora biti lepo darilo. Poslala ga bom Suzani, da se spravim z njo.«
Suzana je bila njena najboljša prijateljica, a le nekaj dni prej sta se v šoli sprli. Druga drugi sta izrekli tudi nekaj grdih besed, a jih ne bomo ponavljali.
Ko je Suzana prejela darilo, je stekla k Dolores in jo objela. Skupaj sta odločili, da bi tako lepo darilo osrečilo učiteljico, ki se jima je zdela že nekaj časa tako žalostna.
Učiteljica je kar zažarela, ko je na katedru zagledala svetleč se zavoj. Tisti dan ji pouk ni bil v breme in tudi otrokom so šolske ure minile, kot bi mignil.
Ko je učiteljica prišla domov, je zavoj poklonila gospe Ambrožičevi. Njeni otroci so bili daleč in zato je pogosto jokala. A tudi gospa Ambrožičeva darila ni obdržala zase, ampak ga je odnesla Martinu, ki je bil obziren in vljuden človek, a ker je opravljal poklic mesarja, so vsi mislili, da je brez srca.
Pa tudi Martin darila ni zadržal. Tako je šlo iz rok v roke in vsi, ki so si ga podarjali, so bil veseli in se pogovarjali med seboj.
Kakšen dan zatem sta se Ana in babica vračali z nakupov. Lepo sta se pogovarjali in otroci so se veselo igrali. Neki mož je pozdravil babico in ji pripovedoval, kaj se dogaja: kako so ljudje že nekaj dni srečni zaradi nekega skrivnostnega zavoja. Ko je babica v torbici iskala ključe svojega stanovanja, se ji je približala gospa Emilija. Stanovala je nadstropje niže in je nikoli ni niti ogovorila.
»Rada bi vam voščila vesel božič,« in izročila ji je … čudovit zavoj v zlatem papirju z rdečim trakom.
»Hvala,« je rekla babica in se nasmehnila. »Zakaj ne pridete kdaj k nam, da bi malo poklepetali?«
»Živio,« je vzkliknila Ana, ko sta bili sami v stanovanju. »Zavoj se je vrnil k nam! Mi boš sedaj povedala, kaj je v njem?«
»Nič posebnega,« je dejala babica. »Samo malo ljubezni.«

⨳ ⨳ ⨳

Znati darovati je najpomembnejša sposobnost, ki se je lahko naučimo. To je, kakor bi se naučili postati sejalci sreče.
V teh dneh obstaja dar za vse, tudi za tiste, ki se zdijo pozabljeni. Toda vsak praznik ali obletnica lahko postane priložnost, da obdarujemo tiste, ki jih ljubimo. Ne darujemo samo stvari: lahko darujemo življenje, veselje, dobroto, nasmeh, besedo … tako moremo potrditi resničnost svetopisemskih besed: »Večja sreča je dajati kakor prejemati« (Apd 20,35).
Dar, pripravljen z ljubeznijo, je zastonjski dar in nima drugih ciljev. Drugemu izpove našo ljubezen, našo željo, da bi vstopili v skupnost z njim. Tako postane znamenje Božje ljubezni, ki vsak dan daje, da sonce vzhaja nad dobrimi in hudobnimi in ne pričakuje nič v zameno.
Darila, ki si jih te dni podarjamo, so znamenje, da obstaja izvir vsakega daru; Božje srce, ki se nam želi popolnoma darovati v božični skrivnosti in se nam vsak dan daruje v evharistiji.

zgodba Darilo v zlatem papirju je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 48-51. … objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 50. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Neki pastir je poslal svojega sina k modrecu, da bi mu dal spoznati, v čem je skrivnost sreče. Ko je deček prišel do čudovitega gradu, kjer je živel ta modri mož, mu je razodel, zakaj je prišel: želel je zvedeti, v čem je skrivnost uspeha. Toda modrijan mu ni razodel skrivnosti, temveč mu je dal žlico, polno olja, ter mu naročil: »Oglej si grad. Toda s seboj nosi to žlico v roki in pazi, da ne poliješ olja.«
Deček si je začel ogledovati grad in neprestano gledal v žlico olja. Čez dve uri se je vrnil v sobo, kjer ga je čakal modrec.
»In kaj si videl?« ga je vprašal.
Deček je bil v zadregi in priznal je, da ni videl ničesar. Skrbelo ga je samo to, da ne bi razlil olja, kakor mu je bil naročil modrec. »Potem se pa vrni,« je dejal učitelj »in opazuj lepoto mojega bivališča. Ne moreš zaupati človeku, če ne poznaš njegovega domovanja.«
Olajšano je deček popravil žlico v roki in si šel še enkrat ogledovat palačo. Tokrat tako, da si je ogledoval lepo pohištvo in umetnine ter občudoval čudovite sobane. Nato je stopil na vrt z lepimi vodometi in bujnim cvetjem in vpijal njihov opojni vonj. Ko se je vrnil k modrecu, mu je poročal o podrobnostih, ki jih je videl.
»Kje pa je olje, ki si ga nosil v žlici?« je vprašal modri mož. Deček je pogledal v žlico in videl, da je vse olje razlil.
Modri mož je nato povzel: »Skrivnost sreče se skriva v sposobnosti, da opaziš lepote sveta in ne pozabiš na olje v žlici.«

Lahko je biti srečen, ko delamo, kar želimo. Srečo moramo odkriti v tem, kar moramo delati, ne pa v tistem, kar radi delamo. To prinaša Božji blagoslov.
Sreča ni v praznem samozadovoljstvu. Ne zamenjujmo veselja z zadovoljstvom. Zadovoljstvo je telesno, veselje duhovno. Samo Bog lahko izpolni našo željo po sreči in najglobljem veselju. Notranje veselje je znamenje Božje navzočnosti. Temelj našega veselja je zavest, da nam je »Gospod blizu« (Flp 4,5).

zgodba Skrivnost sreče ali Gospod je blizu je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 56. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Janez od Križa

Vrhovi bogoslovnih učenjakov
so z njim postali žarko obsijani;
v veliki želji po duhovni hrani
je svojo dušo dvignil do oblakov.

Po zgledu svetopisemskih očakov,
ki so le Stvarniku bili predani,
so reformirani karmeličani
sledili razlagalcu Božjih znakov.

Prav vsak, kdor iz ljubezni se poniža,
lahko izvor usmiljenja začuti
in v kontemplaciji se z Bogom zbliža.

Če hočemo v Njegov pristan pripluti,
zgledujmo se po Janezu od Križa,
naj skozi nas ta svet Boga zasluti.

L. Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 101.

Lucija

Življenje Rešeniku posvečeno,
na srcu venec sveč prižganih Njemu;
že kot dekle odrekla se je vsemu,
živela Bogu vdano in pošteno.

Navidez brez moči in nebogljeno
brezverci so držali jo v prijemu,
a ona je v Gospodovem objemu
jim vračala svetlobo izgubljeno.

Je trdna vera v Kristusa napaka?
Je res poštenost danes bedarija?
Sta dan in noč po svêtlosti enaka?

Ko svet vse bolj objema hudobija,
bodimo Božje lučke v času mraka,
kot v tistih časih je bila Lucija.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 133.

Neža

Vsa blaga, krotka, nežna, polna vere
obljúbila je Kristusu devištvo,
zamenjala brezskrbno je deklištvo
za rosno žrtvovanje brez primere.

Čeprav je vedela za zle namere,
ni kazala strahu in mučeništvo
pogumno spremenila je v svetništvo,
nezmožna boja, v zmage tisočere.

Nedolžno Jagnje naj naš strah zakrije,
lovimo svoj pogum v nebeško mrežo,
naj okrepi nas, kar nas ne ubije.

Vzljubímo križ in vso njegovo težo,
ko zdi se, da nam zadnja ura bije,
pomislimo na hrabro sveto Nežo.

 OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 159. (RAZPRODANO)