Uporna antena
Na rdeči strehi velikega bloka je kraljevala televizijska antena, ki je zelo vestno izpolnjevala svojo nalogo. Vsem stanovanjem je morala posredovati televizijsko sliko.
Že leta je bila tam gori in poznala je že vse. Vsak dan je televizorjem v bloku pošiljala slike, ki jih je ujela v zraku. Stalno so jo obdajale barve in zvoki, ki so bili za druge nevidni, ne pa zanjo. Te barve in zvoke je ujela in posredovala televizijskim sprejemnikom.
Njen dan se je začenjal zelo zgodaj. Velik možak Jože iz drugega nadstropja je vstajal že ob šesti uri in je želel gledati poročila. Niko in Marjan, bratca iz tretjega nadstropja, sta hotela gledati risanke ob osmi uri. In gledala sta jih kar leže v postelji.
Kako jima je to antena zavidala! Zlasti pozimi, ko je pihal leden veter in se je nanjo obešal led in se je morala z vsemi močmi držati za strešnike, da je ostala pokonci in da slika ni bila popačena.
Potem so bili tu filmi in televizijske limonade, ki so tudi anteno zelo ganile. Prepovedani zakon za sestri Babič v tretjem nadstropju. Črni biser za bogato gospo Sivec iz pritličja. Bolečina, solze in zmešnjava za upokojenega računovodja, ki je gledal te limonade, a ni hotel, da bi drugi to zvedeli.
Potem še lepotna tekmovanja in pevske tekme za najstnico družine Novak v petem nadstropju. In tako ves dan, pa še lep del noči: tekme, filmi, dokumentarci, videospoti in celo okrogle mize o politiki. Te so bile za anteno najbolj nevarne, saj je bilo nevarno, da med njimi zaspi.
Vedno, ko je bil prižgan kakšen televizor, je antena vstopala v stanovanje. Ni se omejevala na posredovanje samo želenih podob, ampak je izkoristila elektronske oči televizorja, da je pokukala v notranjost. Številni so pustili prižgan televizor, ko so kaj delali. Tako je antena temeljito spoznala prebivalce stolpnice in ne le njihov televizijski okus. Odkrila je, da marsikaj ni tako kot bi moralo biti.
»In če jaz česa ne ukrenem«, je dejala sama pri sebi, »nikoli ne bodo našli rešitve. Niti zavedajo se ne, in prav to je najbolj hudo.«
Odločila se je. Zbrala je vse svoje moči in pripravila najlepši prenos v svojem življenju. Namesto da bi posredovala slike od zunaj, jih je začela snemati iz enega stanovanja in jih posredovati v drugo. Pri tem je imela svoj načrt.
Začela je s sestrama Babič. Namesto da bi na svojem zaslonu videli priljubljeno televizijsko nadaljevanko, se jima je nenadoma prikazala starka, ki je silno žalostno strmela v neko fotografijo.
»To bo najbrž nova nadaljevanka,« je rekla starejša sestra.
»Ampak to je starka iz četrtega nadstropja!« je vzkliknila mlajša.
»Ali je televizijska zvezda?«
»Ne, saj je v svojem stanovanju. Poglej okna!«
Pozorno sta pogledali. Starka je imela solzne oči. Z robom predpasnika si je obrisala solze. Pojedla je kakšno žlico mineštre, a brez volje in s pogledom, ves čas uprtim v fotografijo, naslonjeno ob steklenico vode.
»Jaz je nikoli nisem niti pozdravila,« je rekla starejša sestra.
»Biti mora strašno osamljena,« je dodala mlajša.
»Zakaj je ne bi povabili na kavo?« je vprašala starejša.
»In na piškote,« je dodala mlajša.
»Pojdiva takoj,« je rekla starejša. Sestri sta vstali in prvič v toliko letih pozabili na svojo nadaljevanko.
Niko in Marjan sta se posvečala svoji priljubljeni igri – medsebojnemu prepiru. Televizija je predvajala dokumentarec o živalih, ki se je nenadoma prekinil.
»Poglej,« je rekel Niko. »Nova reklama.«
Na ekranu sta se pojavila dečka, ki sta se igrala v svoji sobi.
»Saj … saj …« je zajecljal Marjan. »To sta vratarjeva sinova.«
»In tisto je razbita igrača, ki smo jo včeraj vrgli v smeti.«
»In ono so moji stari stripi.«
»Igrata se s tistim, kar smo mi vrgli stran …« je rekel Niko.
»Pokličiva ju, naj se prideta igrat z nama,« je dejal Marjan.
»Štirje se lahko kregajo bolje kot samo dva,« je sklenil Niko.
»Mama, pri malici bomo štirje,« sta zaklicala v en glas in odšla ven.
Lepotica Lili se je česala in vzdihovaje občudovala pevce. »Kako so lepi,« si je dejala in srce ji je močneje bilo. »Ne pa one mozoljaste face iz mladinske skupine. Kako so zdolgočaseni.«
Naenkrat se njena priljubljena oddaja prekine in na ekranu se prikaže preprosta, a urejena sobica. In z nečim, kar ji je bilo znano. Nad mizo se je sklanjal fant z bujnimi lasmi in študiral pravo iz debele knjige. Videti je bilo, da ga zmaguje spanec, a stiskal je pesti ter bral in bral.
»Sveta nebesa!« je dejala Lili. »Saj to je fant iz petega nadstropja, ki dela v blagovnici. Vsak dan, vedno me pozdravi, ko se srečava na stopnicah, jaz pa ga še pogledam ne. Joj, kako sem neumna … Mama,« je na lepem zaklicala, »ali lahko povabim prijatelja na kosilo za božič?«
V vseh stanovanjih stolpnice se je godilo enako. Ljudje, ki so živeli pod isto streho, ki so se tolikokrat na dan srečevali na stopnicah, v dvigalu ali na ulici, ko so celo življenje živeli v istem stanovanju, so se nenadoma prvič ‘videli’.
Visoko na strehi se je antena izčrpana, toda srečna veselila in pripravljala, da bo prenašala 5000. del nadaljevanke Bolečine, solze in zmešnjava.
⨳ ⨳ ⨳
Obstaja skrivnostna bolezen, za katero zbolijo mnogi. Ime ji je sindrom nevidnega človeka. So ljudje, ki živijo z nami, jedo z nami, so z nami morda cele dneve, vendar jih ne vidimo. Koliko ljudi trpi prav zato, ker jih ne vidijo, so kot tapete na stenah: so tam, vidimo jih, a nas ne zanimajo.
Uporna antena nas uči videti »nevidno«. Dobro se vidi samo s srcem in z dušo.
Ali bodo ljudje, ki ne znajo videti niti tistih, ki jih imajo cele dneve pred nosom, znali videti Boga v betlehemskem Detetu?
zgodba Uporna antena je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 33-37. … objavljena pa je tudi v knjigi Zgodbe za advent in božič, str. 58. …
ZGODBE ZA ADVENT IN BOŽIČ
Zgodbe za dušo – Nova serija 2, zbral Božo Rustja
152 str., 11,5 x 20 cm, barvne fotografije, mehka in trda izdaja
mehka redna cena: 4,90 € – s kartico zvestobe: 4,41 €
trda redna cena: 7,90 € – s kartico zvestobe: 7,11 €
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo
v spletni knjigarni Ognjišča
Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.
pripravlja Marko Čuk
Sebastijan
Vsa blaga, krotka, nežna, polna vere
Ivana Frančiška Šantalska je bila plemiškega rodu. Dvajsetletna se je poročila, pri 28. letih je bila vdova s štirimi otroki, ki so eden za drugim pomrli. Trpljenje je ni strlo, ker ji je Bog poslal modrega duhovnega voditelja sv. Frančiška Saleškega. V sodelovanju z njim je leta 1610 ustanovila redovno družbo vizitatink – red Marijinega obiskanja. Umrla je 13. decembra 1641. Cerkev jo slavi zaradi njene svetosti, v kateri se je odlikovala v štirih stanovih: kot devica, žena, vdova in redovnica. Leta 1767 je bila razglašena za svetnico in za njen godovni dan so določili 21. avgust. Po prenovi bogoslužnega koledarja (1969) so njen god prenesli na 12. december, ker je na dan njene smrti (13.12.) god sv. Lucije. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 2001 v cerkveni koledar 12. decembra uvrstil praznik Marije iz Guadalupe in sv. Ivana Šantalska se je v ZDA in še ponekod premaknila na 12. avgust. Njen ‘pravi’ god pa je 12. decembra.
(ob obletnici) Božji služabnik Anton Mahnič je bil rojen v Kobdilju v župniji Štanjel in je bil leta 1896 imenovan za krškega škofa (do leta 1920). Odlikoval se je z obrambo glagolske pisave, bil je ustanovitelj Hrvaškega katoliškega gibanja, ustanovil je tiskarno v Krku in začel je izdajati več časopisov. Mahničevo najbolj pomembno delovanje pa je bilo zbiranje mladine in obramba katoliških moralnih načel v javnosti, ki je bila prežeta z liberalizmom in posvetnostjo. Po prvi svetovni vojniso ga italijanske oblasti pregnale v mesto Frascati blizu Rima. Tam je hudo zbolel in odšel v Zagreb, kjer je v sluhu svetosti umrl in bil pokopan. Njegovi nestrohnjeni zemeljski ostanki so bili leta 2002 iz Zagreba preneseni v krško katedralo.
Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo »drinske mučenke«. Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002. Božje služabnice, drinske mučenke, so vero in ljubezen do Kristusa izpričale z mučeniško smrtjo in si s tem sedemdeset let kasneje prislužile razglasitev za blažene mučenke. Kot je utemeljil papež Benedikt XVI. v odloku, ki ga je sprejel januarja 2011, so si to prislužile, ker so utrpele smrt zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei). Spominjamo se jih vsako leto 15. decembra, na obletnico njihove smrti.
Rad je imel svojo stražarsko obleko, znamenje odgovorne službe. Ko jo je oblekel, se je zdel sam sebi pomemben.
Puščavnik z dolgo belo brado jim je pozorno prisluhnil. Bolezen je poznal, prav tako virus, ki jo povzroča. »To je strašen virus. Kdor se okuži, postane vedno bolj neobčutljiv, njegovo srce okameni, njegovi možgani pa se spremenijo v računalnik. Virus je mogoče za nekaj časa zatreti, če opravljamo dobra dela in smo velikodušni, a za stalno ozdravljenje obstaja samo eno zdravilo: voda s Pojoče gore. Najti morate močnega in pogumnega mladeniča, popolnoma duhovnega, ki bo to nalogo opravil samo iz ljubezni do ljudi. Voda velikodušnosti deluje samo, če jo res želimo, pričakujemo in sprejmemo. To je razumljivo, mar ne? Tudi če boste našli primernega mladeniča, ki se bo lotil te naloge – in ta ne bo tako lahka – bo zdravilo učinkovito samo, če ga bo kdo pričakoval.«
(ob obletnici) Za uvod naj spregovori on sam: o svoji trojni ljubezni, o smrti, o večnosti. »V težkih urah se strne, zedini vse troje: spomin na mater, na domovino, na Boga. Zedini se v eni sami, brezmejni ljubezni. Človeku se zdi, da je šele spregledal; da je prej blodil po temi, ko je bila luč tako blizu; da je držal v rokah knjigo spoznanja, pa je ni odprl. Iz svojega obupa je klical mater, domovino, Boga. In ta klic sam je bil že tolažba, je bil spoznanje. Občutil je mahoma, sredi največjega ponižanja, da ima pravico na pomoč klicati večnost, iz katere se je porodil, v katero se povrne in ki je njegov pravi dom. Prej ni razumel silne besede, bila mu je mrtva na ustnih, da je življenje le ‘pot’, le trda preizkušnja, da je telo le začasna posoda neumrljivi duši. V trenotku šele, ko je trpljenje prekipelo, ko se je že drobila ta krhka posoda, je duša našla svoj dom, vesoljnost, ter se vzdignila zmagoslavno in smehljaje nad vse trpljenje pozemskega življenja, ki je le hip, le medla prispodoba resnice« (Milan in Milena, 1913).
ŽIVLJENJSKA POT
Njegova umetnost rožniške dobe je predvsem dušeslovna, obrnjena v pisateljev notranji svet. V času prve svetovne vojne, ko je Dom in svet urejal bratranec Izidor Cankar, je pisatelj precej sodeloval pri tej reviji. Bivanje na Rožniku je jeseni 1910 za pol leta pretrgal, ko je odšel k Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kamor ga je povabil dr. Alojz Kraigher, prijatelj iz dunajskih let. Tam je snoval Lepo Vido. Vrnil se je na Rožnik, toda telesno je začel pešati zaradi neurejenega načina življenja. Jedel je silno malo, živel je največ ob črni kavi, čaju z rumom, vinu in cigaretah. Bil je gluh za nasvete prijateljev, ki so mu hoteli pomagati. Zaradi predavanja Slovenci in Jugoslovani v ljubljanskem Mestnem domu aprila 1913, v katerem se je zavzel za Jugoslavijo kot popolnoma neodvisno zvezno republiko enakopravnih narodov, si je ‘prislužil’ teden dni zapora. Leta 1915 je bil interniran na ljubljanskem gradu, proti koncu tega leta pa so ga kljub telesni šibkosti poklicali k vojakom. Po šestih tednih se je z zdravniškimi pregledi vojašnice v Judenburgu rešil. Na Rožniku mu niso bili več naklonjeni, pod svojo streho v Ljubljani ga je sprejel Jože Puntar. V tem času se je Cankar zelo približal krekovcem in krščanskemu socializmu. Eno njegovih zadnjih del je bilo predavanje Očiščenje in pomlajenje, ki ga je imel aprila 1918 v Trstu. Konec oktobra je v svojem zadnjem stanovanju padel po stopnicah, mesec dni zatem je pritisnila še pljučnica in slabotna lučka njegovega življenja je 11. decembra 1918 ugasnila. Dva dni zatem so ga položili k večnemu počitku pri Svetem Križu na ljubljanskih Žalah. Leta 1923 so tam po Plečnikovi zamisli uredili poseben grob moderne, kjer Ivan Cankar čaka vstajenja skupaj z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom in (od 1949) Otonom Župančičem.
Stoletnico smrti Ivana Cankarja so na njegovi rojstni Vrhniki obeležili s številnimi pobudami. Eno od teh so poimenovali Po poti Cankarjeve mladosti, ki ima šestnajst postaj. Rodil se je v skromni leseni hiški s slamnato streho Na klancu 1. V njej so Cankarjevi živeli do 27. julija 1879, ko je pogorela. Potem so se pogosto selili po hišah na Vrhniki, na katerih so zdaj spominske plošče, ki označujejo od kdaj do kdaj je družina tam našla pribežališče. Na mestu rojstne hiše zdaj stoji nova hiša, preurejena v muzej. Ivan Cankar se je v svojih pripovedih rad vračal na Vrhniko. Opisoval je svoja vesela in žalostna doživetja, povezana s krajem svojega otroštva in mladosti.
CANKARJEV SPOMENIK – Pot začnemo v središču Vrhnike, pri spomeniku njenega velikega sina, ki je delo kiparja Iva Jurkoviča. Kip pisatelja v značilni drži misleca, je iz brona, podstavek pa je iz granita. Spomenik so odkrili 10. avgusta 1930. Slavnostni govornik je bil pisatelj F. S. Finžgar, dolgoletni Cankarjev prijatelj.
CANKARJEVA SPOMINSKA HIŠA – Na tem mestu je stala prava rojstna hiša Ivana Cankarja, od leta 1834 last njegovega deda Jakoba. V njej je pisatelj živel od rojstva do 27. julija 1879, ko je ob velikem požaru pogorela do tal. Na pogorišču je bila leta 1884 sezidana nova hiša v obliki, kakršno ima danes. Pot do nje nas pelje mimo cerkve sv. Lenarta.
STARA CESTA 11 – V pritličju na desni strani te hiše (‘Pri Tirolcu’) so Cankarjevi stanovali od leta 1886 do 1890. Na zunaj je stavba popolnoma predelana, notranjščina pa je stala skoraj nespremenjena. Od tod je mladi Cankar začel obiskovati ljubljansko realko, kamor je odšel jeseni 1888.
SVETI PAVEL IN POKOPALIŠČE – Župnijska cerkev Spreobrnitve apostola Pavla je bila posvečena leta 1852. Pod cerkvijo je pokopališče. Cankarjeva mati je bila z možem Jožefom in hčerjo Francko prvotno pokopana približno v sredini leve strani pokopališča. Preprost križ na porasli gomili je bil edini spomin na umrle, kakor opisuje Cankar v črtici Njen grob. Na pobudo Izidorja Cankarja so kosti preminulih prenesli v nov grob ob južnem zidu pokopališča; nagrobni spomenik je izdelal ljubljanski kamnosek F. Kunovar.
KAPELICA SV. ANTONA – Ob Močilniku je kapelica sv. Antona. Ivan Cankar se je ob njej ustavljal in ob pogledu na kip svetega Puščavnika zapisal: »Kakor živ je sveti Anton, na skali sedi in bukve ima na kolenih; tudi skušnjavec je zraven« (Aleš iz Razora).
Nekdaj smo se 10. decembra spominjali sv. Judite, svetopisemske junakinje, ki je z vojno zvijačo in drzno odločitvijo rešila svoje ljudstvo v veliki nevarnosti … O tem govori svetopisemska Juditina knjiga, ki pa ne more biti zgodovinsko zanesljivo poročilo, čeprav slavi moč zaupanja v Boga in v Božjo ljubezen do izvoljenega ljudstva. Judite po prenovi koledarja ni več v našem LS niti v Rimskem martirologiju, čeprav se na koledarjih še pojavlja in tudi pri nas je kar razširjeno (626 oseb). Judita je svetopisemsko ime (iz hebr.: ‘judovska, iz Judeje’, tj. ‘Judinja’). Pri nas znane oblike so še Judit (15), Dita (31), Ditka (28), Juta (37). Dekleta in žene s temi imeni lahko godujejo 12. 5. (sv. Juta) ali na god sv. Ivete (13. 1.)
“V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova…” Tako se začenja evangeljski odlomek 29. navadne nedelje (letos 21. oktobra). Glavni osebi prilike, s katero Jezus svoje poslušalce (in tudi nas) spodbuja, da morajo vedno moliti in se ne naveličati, sta uboga vdova in brezvesten sodnik. Podoben par najdemo tudi v svetopisemski knjigi, ki nosi ime po glavni “junakinji”, pobožni vdovi Juditi (ime je simbolično, pomeni “Judinja” in pooseblja žlahtno bistvo najčistejšega judovstva); njej nasproti stoji Holofern, debel in pohoten vrhovni poveljnik vojske babilonskega kralja Nabukadnezarja, ki oblega mesto Betulijo, kar naj bi bilo “prikrito” ime za Jeruzalem, saj pomeni “Hiša Božja”. Svetopisemski avtor ni imel namena pisati zgodovinsko točnega sporočila, čeprav je neko zgodovinsko ozadje obstajalo, hotel je napisati poučno in vzgojno knjigo, versko spodbudno branje.