Avtor: Marko

Desiderata – zaželeno (1)

Napisal Marko na 19. decembra 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

To besedilo mi je prišlo v roke proti koncu adventa, ko sem bil sredi naglice in mrzličnih priprav na božič. Napisano je še bilo, da gre za besedilo iz leta 1692, ki so ga našli v cerkvi sv. Pavla v Baltimoru. Pomirilo me je in mi vlilo upanje. Želim, da ga tudi vam.

Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi nespametnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se glasnih in nasilnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš ali malodušen ali prevzeten, kajti vedno bodo taki, ki so večji pa tudi manjši od tebe. Veseli se svojih načrtov. Ohrani veselje za svoj poklic, najsi bo še tako skromen, saj je pravi zaklad v teh spremenljivih časih. Pri poslih bodi previden, kajti svet je poln prevar. Nikar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi težijo za visokimi vzori in njihovo življenje je polno junaških dejanj.
Bodi, kar si. Bodi svoj.

zgodba Desiderata – zaželeno je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 65-66

ZGODBE ZA ADVENT IN BOŽIČ

Prelistajte

Naročite knjigo

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Jožef

Napisal Marko na 19. decembra 2018. Objavljeno v Za začetek.

Stal je pred votlino … in čakal.
Zbiral je misli in pogum. Skušal je doumeti, kaj se dogaja, vendar zaman. A to ga ni ne čudilo ne plašilo. Ne več. Odkar se je v njegovem življenju pojavila Ona, se mu je to vse pogosteje dogajalo.
Bil je mizar. Tesar. Tudi zidar včasih, če je bilo treba. In preden se je lotil dela ali gradnje ali česarkoli, si je vedno pripravil načrt. Vsaj v glavi. Ali v srcu. Včasih pa je s tal pobral nekaj žagovine in jo razgrabil v površino, v katero je potem s prstom zarisoval vijuge in črke svojih razmišljanj in načrtov.
Tudi za svoje življenje je imel, vsaj v glavi in v srcu, pripravljen načrt: ljubeča žena, polna hiša otrok, zdravje, prijatelji in dobri sosedje … mirno življenje in srečna starost … Ni sicer vedel, kako in kdaj se bo vse to zgodilo, a ga to ni oviralo, da ne bi vse pogosteje v vsak kupček žagovine – preden bi ga pometel – risal vijuge srečnih mirnih časov, ki ga čakajo

Potem pa je v njegovo življenje vstopila Ona – prav dobesedno – skozi vrata mizarske delavnice … Z njo pa je vstopil veter … prepih … ki je zavrtinčil žagovino in njegove načrte, tudi tiste v glavi in v srcu, da mu je vzelo dih! In ko je čez čas prišel k sebi – čeprav, kot je govoril čez leta, k sebi nikoli več ni prišel, ker je ostal pri njej – se mu je zdelo, da jo je prinesel veter. Veter, ki veje, koder hoče … njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Zdelo se mu je celo – sploh kasneje, čez leta – da ukazuje vetru.
Ko je po nekaj mesecih zbral misli in pogum, ko se mu je zdelo, da je doumel, kaj se mu dogaja in si je končno spet upal pomesti ostanke žaganja na kup in je s tresočo roko in vznemirjenim srcem narisal par vijug, ki so, vsaj v njegovi glavi in srcu, pomenile zaroko, se je zopet pojavila na pragu. Veter, ki jo je seveda spremljal, mu je kot predrzen pobalin pihnil žagovino v obraz. Da odhaja k sorodnici, je rekla. »Potrebuje pomoč, kajti zanosila je, pa je že v letih, njen mož pa je ostal brez besed. Čisto dobesedno. Nem.« In je šla. In veter z njo. On pa je ostal. Z očmi, polnimi žagovine. In solz. Skoraj slep.
Ko se mu je povrnil vid … ko je sorodnica rodila, njenemu možu pa se je povrnil dar govora … ko se je Ona vrnila in jo je zagledal … je obnemel! In si želel, da ne bi videl!
Ni čakal vetra! Sam je, besen in razočaran, razbrcal kup žagovine, ki ga je – med zbiranjem misli in poguma – skrbno pometel in začrtal v njem poroko in srečno prihodnost ter odvihral kot veter.
Bila je noseča!
Zaprl je delavnico, zaprl se je v svojo hišo in veter, ki veje, koder hoče, ni mogel do njega.
Slišal je njegov glas, ko se je zaganjal okrog vogalov in prek dvorišča – kasneje, čez leta, je rekel, da se mu je zdelo, da je veter jokal z njenim glasom – a ni odprl. Ne vetru ne Njej, ki je veter poslala in je vetru – vsaj tako se mu je kasneje, čez leta, zdelo – ukazovala.
Zbiral je misli. Zbiral je pogum, da bi storil, kar je od njega terjala zapoved. Zapoved je bila trda, zapisana v kamen, on pa pravičen in njegovo srce mehko kot les, ki ga je žagal. Ni razumel. Je pa slutil, da se dogaja nekaj, česar ni sposoben doumeti.
Ponoči je čisto malo odškrtnil polkna, da je lahko dihal … čisto malo. In veter, ki veje, koder hoče, se mu je prikradel v sanje. Zagnal se je v kup žagovine, v katerega je v glavi in v srcu risal svoje načrte, in iz oblaka se je dvignil bleščeč Gospodov angel in mu razodel, kar je zgolj slutil in česar – kot je rekel kasneje, čez leta – nikoli ni čisto do konca doumel.
In zdaj je tu … pred votlino. In čaka. Zbira misli in pogum.

Ko sta prispela v mesto, je bilo nebo prekrito z oblaki in vsa vrata zaprta. Veter, ki veje, koder hoče, je razpihal oblake, da se je pokazalo jasno nočno nebo … vrat pa ni mogel odpreti. In tako sta prišla sem, do votline, nad katero so se – tako je povedal kasneje, čez leta – zgnetle prav vse zvezde neba in se je svetloba videla do kraja zemlje … na drugi konec sveta. Le skozi zaprta vrata ni mogla svetloba … kot tudi veter, ki veje, koder hoče, ne more.
Zbral je torej misli … in pogum.
Vstopil je v votlino.
»Te kaj zebe?« jo je vprašal. »Zunaj piha.«
»Veter!« je rekla.
Prijel jo je za roko.
In pričelo se je Nedoumljivo!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Ob obilici dela mnogokrat ne najdem pravega časa za mašo, …

Napisal Marko na 18. decembra 2018. Objavljeno v Pismo meseca.

Imam devetnajst let. Vendar se počutim mlajšega, saj še vedno poslušam svojega očeta, ki mi pri mnogih stvareh pomaga in svetuje, na drugi strani pa se odlično razumem z mamo, ki mi pomaga v najhujših trenutkih kriz. Neki notranji glas mi ne dovoljuje, da bi od svojih staršev vedno le prejemal, ampak jim v njihovih težavah poskušam pomagati s kakšno sočutno besedo, svojimi preprostimi nasveti itd.
Marsikdo bi rekel, da živim v idealni družini in imam srečo, da imam takšne starše, vendar ni vse tako lepo. Velikokrat smo mladostniki sami krivi, ker s svojo pasivnostjo vlečemo svoj življenjski voz nazaj, namesto da bi vse skupaj porivali v hrib, proti nekemu cilju.
Že od otroštva me je oče držal ‘na kratko’ in sem mu moral, kljub živahnosti, veliko pomagati in šele potem sem lahko šel s prijatelji uganjat otroške vragolije. Tako sem si pridobil delovne navade.
Ko sem dopolnil devet let, sta se starša lotila obdelovati babičino kmetijo, kjer pa ni bilo vse tako rožnato, saj so stara poslopja kar kričala po prenovi. Tako smo v tistih letih vsak konec tedna, ko smo hodili ‘na ranč’, preživeli težke ure. Po babičini smrti se je vse nekako uredilo in umirilo.
Spominjam se babičinih besed: »Kaj vse bi jaz lahko naredila, če bi imela tvoja leta in svojo pamet ter izkušnje!« Od takrat dalje sem vedno rad poslušal starejše in jih jemal resno. Med zanimivejšimi modrostmi se mi zdi tudi tale: »Kadar sam preživljaš težke trenutke, se spomni vseh tistih, ki trpijo mnogo bolj kot sam, in odleglo ti bo!«
Tudi sam sem bil med preizkušanimi. Ko sem začel hoditi v prvi letnik srednje šole, se je smrtno ponesrečil moj najboljši prijatelj. Ni me sram priznati, da sem mnoge večere prejokal v svoji sobi in se nisem mogel potolažiti. V šoli so mi stvari polzele iz rok, moja prva, že nekaj mesecev trajajoča ljubezen se je začela krhati. Ko je zanjo zvedel oče, se je začelo še nasprotovanje. Kljub prošnjam dekleta, sem prekinil stike z njo in se posvetil šoli. Do polletja sem dosegel v zadnjem mesecu lepe uspehe, ko se jih ni nihče, še najmanj sam, nadejal. Od takrat dalje je moje edino vodilo ljubezen.
Priznam pa, da ob obilici dela in ‘raziskovanja’ tega sveta mnogokrat ne najdem pravega časa za mašo. Molitev je tudi nekako izgubila svoj pomen, vendar pa je vera preživela. Iz pridnega, vernega fantiča sem odrastel v človeka, ki ga cenijo predvsem malo starejši, seveda tudi zaradi delavnosti. Kar se tiče vere, je vendarle ostala in se skušam držati naukov, pač kolikor mi življenje dovoljuje. Ko najdem čas za obisk cerkve, tam ne poslušam preveč duhovnika, ampak mi misli vedno uidejo med vsakdanje težave in nadloge ljudi.
Denar mi pomeni samo toliko, da se preživim in poravnam svoje obveznosti. Trudim se, da bi pomagal, kolikor se pač da (nočem pa podpirati lenobe). Delam več kot drugi. Velikokrat se sprašujem, ali nima On kakšnih posebnih načrtov z mano? Kaj bi lahko naredil z menoj, s takšnim, kakršen sem? Pomislil sem tudi na misijone, pa mi je spovednik rekel, naj ne pričakujem preveč od tega, ker se bom lahko kesal prenagle odločitve. Morda pa sem Zanj bolj uporaben tukaj …
Grega

Tvoje pismo je pravzaprav nenavadno, saj običajno pisma opisujejo težave in probleme, ti pa v pismu pišeš o tem, kako se razumeš s starši in kako rad prisluhneš starejšim. Slednje ni ravno odlika najstnikov. Ti pa dokazuješ, da taka drža pravzaprav osrečuje, saj te nasveti starejših bogatijo in ti pomagajo skozi življenje in življenjske krize, ki jih tudi v tvojem življenju ni manjkalo.
Lahko si srečen, ker so te starši naučili delati in so ti privzgojili delovne navade. Številni mladi tega danes niso prejeli. Mnogi starši preveč razvajajo svoje otroke v slogu, naj sedaj počivajo, saj bodo morali delati pozneje. S tako miselnostjo jim dajo slabo popotnico v življenje, saj v trenutku, ko bi res morali poprijeti za delo, tega ne bodo znali in ne bodo imeli delovnih navad in bodo pri delu hitro obupali ali se ga naveličali. Starši so ti privzgojili tudi odgovornost. Ne želiš, da bi ti samo dajali, ampak da tudi ti prispevaš v ‘družinski proračun’, če ne drugače, vsaj s svojim delom.
Ob koncu pišeš, da si sicer veren, a imaš čedalje manj časa za molitev in za obisk maše. Pišeš, da želiš biti dober človek, ki prisluhne drugemu, zlasti starejšim, ki rad pomaga, je delaven in odgovoren. Nisi pohlepen, saj poudarjaš, da nisi navezan na denar. Želiš biti dober, a iz svoje moči. Toda človek, ki je sicer sposoben velikih stvari in plemenitih dejanj, je krhek, šibak in grešen. Iz svoje moči ne bo zmogel biti dober in se celo življenje darovati za druge. Prej ali slej ga bo zmanjkalo. Spominjam se pripovedi matere, ki je leta in leta skrbela za svojo družino, se zanjo žrtvovala. Vedno je molčala, da ne bi povzročala nepotrebnih besed ali prepirov. Vsem se je posvečala, njej pa nobeden. Nekega dne ni zmogla več. Zmanjkalo jo je in bilo je izredno hudo! Človek potrebuje Božjo pomoč. Potrebuje molitev, ki mu pomaga (p)ostati dober. Potrebuje zakramente: mašo z obhajilom, pa tudi spoved, kjer se očisti grehov. Potrebuje oseben stik z Bogom, kjer spoznava, kako je Bogu dragocen in kako ga Bog ljubi in iz te ljubljenosti lahko ljubi druge. »Brez mene ne morete ničesar storiti,« pravi Jezus. V molitvi boš tudi odkril, kakšna je tvoja življenjska poklicanost, kakšen načrt ima Bog s tvojim življenjem. Tudi ko greš k maši, prisluhni duhovniku, saj ta bere in razlaga Božjo besedo. Prepričan sem, da ti bo prav Božja beseda pomagala, da boš odkril svojo poklicanost. Zato jo tudi doma sam prebiraj. Prve dni decembra začnemo adventni čas. Naj bo to priložnost, da si boš vzel več časa za molitev, branje in premišljevanje Svetega pisma (Božje besede) pa tudi drugih knjig duhovne vsebine. Poudarjaš, kako rad prisluhneš modrosti starejših. Sveto pismo je polno modrosti starejših. Prav tako tudi dobre knjige. Vzemi v roke življenjepis kakšnega misijonarja in ga preberi, da boš spoznal njihovo realno življenje in se boš lahko trezneje odločil. Naveži stik s kakšnim misijonarjem, da ti pomaga odkriti tvojo poklicanost. Udeleži se duhovnih vaj. Skratka izkoristi adventni čas, da poglobiš svojo povezanost z Bogom in odkriješ svojo življenjsko poklicanost.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 6-7.

Decembrske luči

Napisal Marko na 18. decembra 2018. Objavljeno v zgodbe.

December se je že krepko prevesil v drugo polovico, ko si še vedno nisem izpolnila adventne želje. Kar malo nestrpna sem že postajala sama s sabo, da ob vseh priložnostih, ki sem jih spregledala, nisem v pravem trenutku spoznala prave. In kaj sem si to leto zaželela, da sebi podarim za darilo? Celo leto je bilo tako duhovno bogato, da sem si želela v decembru nekomu podariti nekaj, kar mu bo dalo jasno vedeti, da ga ima Bog rad, da ga ljubi, da ljubezen še obstaja v ten razčlovečenem svetu, da je Božji otrok, za katerega Oče vedno poskrbi.
Počasi sem se peljala skozi največji blagovni trgovski center našega glavnega mesta. Bil je bogato okrašen s stotinami lučk, ki so hotele priti do izraza med vsemi bleščečimi napisi trgovin in reklamnimi panoji. Parkirala sem v pritličju velike garažne hiše. Poiskala sem prostor blizu svetilke, saj sem čas, ko bom čakala na moža, hotela izkoristiti za branje.
Službo naj bi končal čez dobro uro, če pa bo delo zahtevalo, se lahko zgodi, da se bo čas potegnil tudi v dve uri. Delo mora biti končano.
Obsedela sem v toplem avtomobilu, se ogrnila z odejo in strmela ven v vse te luči. Vsa ta slepeča, umetno pisana svetloba je vsiljivo bodla v oči. Zamižala sem, da sem si spočila pekoče oči. Z branjem bo treba še malo počakati.
Avtomobili, parkirani okoli mene, so se menjavali. Klicanje odraslih ter sem in tja kričanje in jok otrok je ob tej že počasi pojenjalo.
V avtomobilu se je ohladilo, morala sem v toaletne prostore. Počasi sem stopala mimo vseh okrašenih in osvetljenih izložb do želenega prostora. Nisem hitela saj sem morala s hojo pognati ki po žilah in se ogreti.
Ura je bila že blizu osmih zvečer, ljudi pa se je še vedno trlo. Le kaj iščejo vsi ti ljudje? Iščejo darila, ideje zanje ali le nekaj, s čimer bi zapolnili svojo praznino? Le kam se je izgubilo tiho pričakovanje božiča skozi adventni čas. Sedaj mora biti človeku takoj izpolnjena vsaka želja.
Včasih je le ena žarnica osvetljevala hlevček v jaslicah, kasneje še nekaj lučk na smrečici, sedaj pa se vse sveti, blešči in nas slepi že v novembru. Slepilo umetno ustvarjenega blišča je zaznamovalo ljudi. Postavljajo ga v ospredje in mu dopustijo, da zapeljuje ljudi.
Le kako bo tisti, ki si želi prave luči, le-to našel na pravem kraju in pravočasno, ko pa mu vsa ta vsiljena razsvetljava zakriva in hoče preslepiti pravo LUČ, ki prihaja. Vse te ponorele luči kradejo BOGU pozornost in s tem čast, ki mu pripada, in si jo prisvajajo. S tem pa siromašijo ljudi, ki v želji po LJUBEZNI zapravljajo, ker največkrat s tem želijo zapolniti svojo praznino.
Vrnila sem se do avtomobila, jaz z ene strani, mož pa je že prihajal z druge. Z njim je prihajala neznana oseba. Prišli smo skupaj in mož mi je rekel, da ta gospa rabi prevoz na drugi konec mesta in da ji ga je že obljubil.
»Ne skrbi, gospa ti bo sproti razlagala, kje boš vozila, da se v temi in megli ne izgubimo.«
Hvaležna sem bila možu, da je neznanki obljubil pomoč. Čeprav je tudi danes, tako kot ponavadi, v avto prišel zelo utrujen in si je želel samo da čimprej prideva domov. Hvaležna sem mu bila, da mu je bila stiska te neznanke na prvem mestu.
Med vožnjo proti stanovanju neznane gospe, ki je zelo dobro in pravočasno dajala navodila za pot do njenega doma, sem zvedela, zakaj se sedaj pelje na zadnjem sedežu našega avtomobila.
S polnim naročjem večjih in manjših zavitkov in vrečk je prišla do svojega avtomobila, parkiranega nedaleč od našega. Pritisnila je gumb na avtoključu in prtljažnik se ji je odprl. Odložila je vse nakupljeno in zaprla prtljažnik. Skupaj z vrečkami pa je iz rok spustila tudi avtomobilski ključ. Avtomobil je bil zaklenjen, ključ pa v prtljažniku.
Ravno takrat pa je mimo prišel moj mož. Prosila ga je za pomoč in mu razložila nastalo situacijo, ki jo je še oteževala misel, da bodo čez eno uro garažno hišo zaprli. Časa ni bilo veliko.
K sreči je torbico imela obešeno čez ramena in je ni odložila skupaj z vsem v prtljažnik. Ključi stanovanja so bili pri njej, sedaj pa smo se peljali po rezervne ključe njenega avtomobila.
Vse se je dobro izteklo. Z rezervnimi ključi smo se vrnili še pravočasno in gospa se je lahko umirila.
Med vožnjo nazaj, ko je ključe že varno stiskala v žepu in je napetost začela popuščati, se je neštetokrat zahvalila za pomoč, ki je je bila deležna.
Med vsemi besedami zahvale nisem imela priložnosti, da bi se ji tudi jaz zahvalila. Zahvalila, da mi je izpolnila adventno željo, da bi bila Božje orodje, po katerem bi lahko Bog izkazal svojo ljubezen. Danes je z enim dogodkom poskrbel za obe hkrati.
Hvala Bogu in hvala neznanki!
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 92-93.

Božična devetdnevnica v zgodbah

Napisal Marko na 18. decembra 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Knjižica je namenjena vsem, ki želijo z otroki ponovno odkriti pomen božične devetdnevnice kot posebnega trenutka na poti vere. Za vsak dan nam ponuja zgodbo, misli ob njej, kratko molitev, nalogo in predlaga dobro delo, ki naj ga opravijo sodelujoči. Vsebina je uglašena na določeno temo v dneh priprave na Jezusovo rojstvo.
Zanimiva zgodba bo pritegnila tudi otroke in mladostnike. Nedvomno tudi odrasle, saj imamo vsi radi jasno in nazorno govorico.
Lahko jo uporabimo doma, v družini, v cerkvi, pri verouku ali kot osebno pripravo na božič. Zadnji zgodbi sta že uglašeni na božično skrivnost in z njima lahko obogatimo sveti večer ali sam božični praznik.

Prelistajte

Naročite knjižico

navodila za uporabo knjižice

1. Tema
Vsako adventno srečanje se vrti okrog ene velikih tem bogoslužja priprave na božič.
Zdi se, da je bogoslužje pogosto umaknjeno miselnosti in kulturi današnjih otrok in mladostnikov. Zato smo nekatere vidike odrinili na rob. Mnogim otrokom so tuje. Ne smemo pa pozabiti, da je bogoslužje ‘življenje’ Cerkve. Gre torej za nekaj odmevnega, kar nas bo čustveno zapletlo, resničnega in sposobnega oblikovati osebnost s pristno vzgojno močjo.
Bogoslužje ni sinonim za obred ali versko prakso, ampak je potopitev v duhovnost Cerkve, začenši s simboli in čustvi. Težava številnih najstnikov je prav v tem, da “ne čutijo” bogoslužja.
Pomagati otrokom in najstnikom vstopati v svet bogoslužja gotovo ni lahko, je pa nujno potrebno. Brez sodelovanja pri bogoslužnem življenju zelo težko raste duhovno in notranje življenje, ki prav iz bogoslužja dobiva podporo in hrano.
Prvi konkretni korak v tej smeri je lahko to, da “napolnimo s smislom” velike besede in pojme bogoslužja. Tudi katekizmi priporočajo tovrstne posege.

2. Zgodba
Pripoved, ki naj zbudi pozornost in najde pravi ‘kanal’, da vstopi v sozvočje z otroki. Moramo jo ‘pripovedovati’, ne brati, obogatiti in aktualizirati. Naloga animatorja je, da prikaže globoko (včasih tudi skrito) ‘resnico’ tistega, kar pripoveduje.

3. Razmislek
Eden od ključev branja med številnimi možnimi. Je popolnoma neobvezen. Lahko je na vrsti pred zgodbo, med njo ali po njej.

4. Molitev
Preprosta in kratka, da jo lahko napišemo na listek ali jo ponavljamo v slogu litanij.

5. Naloga
Majhen predlog, ki miselno obogati srečanje. To je nekaj, kar bodo otroci ‘odnesli’ domov (in nalepili v zvezek). Nekaj, kar je treba narediti ali recitirati. Ustvarjalnost animatorjev bo gotovo našla še nove predloge.

6. Dobro delo
Tradicionalna naloga naučiti otroke pričevati to, kar verujejo in molijo v vsakdanjem življenju.

Pomembno je, da poskrbimo za urejenost prostora in za vzdušje. Otroci se morajo počutiti prijetno in imeti udoben prostor. Morda bo koristno, če vsak dan devetdnevnice dopolnimo jaslice v cerkvi. (V Sloveniji morda tako, da dodajamo v posebno košaro slamice, na katerih bo potem ‘udobneje’ ležal Jezušček.)
Potrebno je, da ima srečanje svoj umirjeni ritem, brez premorov, ki ustvarjajo dolgčas.
V začetku zapojemo primerno pesem. Lahko je enaka za vso devetdnevnico. (lahko pojemo pesmi iz božične devetdnevnice, adventne pesmi ali morda prve kitice pesmi Poslušajte vsi ljudje.)
Po pesmi animator pripoveduje zgodbo.
Tej sledi razmislek. Bolje je, da otroci odkrijejo sporočilo tako, da jih spodbujamo z vprašanji, a brez dolgovezenja.
Naloga podkrepi smisel pripovedi in pomaga, da si jo zapomnimo. Če imajo otroci zvezek ali album, lahko vanj nalepijo predmete, ki so jih izdelali.
Molitev lahko napišemo na plakat (danes lahko pri tem uporabimo računalnik), da jo lahko vsi vidijo. Lahko tudi ponavljamo obliki litanij: animator izreče en stavek, otroci ga ponovijo.
Dobro delo mora biti vsak dan presenečenje: da ga izvlečemo iz skrinje, iz kakšnega kotička blizu betlehemskega hlevčka, da “pade z neba”, da ga prinese angelček, da ga izvlečemo iz košare, kjer je slama …
S pesmijo sklenemo srečanje.

pripravlja Marko Čuk

Bog nam je blizu

Napisal Marko na 17. decembra 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Sedemletni deček je imel starše, ki niso bili verni. Nekega dne je prosil sosedo, naj ga pelje v bližnjo cerkev. Med obiskom je dejal sosedi: »To je Božja hiša. Tako pravi moja babica. Rekla je tudi, da je Bog ljubezen. Ona ga časti, to pomeni, da se z njim pogovarja. Jaz nisem nikoli molil, a bi rad znal govoriti z Bogom. Rad bi slišal, kaj nam hoče povedati. Imam sošolca, ki veruje v Boga. Moj oče in mama ne verujeta v Boga. Zato tudi jaz ne verujem. Velikokrat se počutim osamljenega prav zato, ker ne poznam Boga.«

⨳ ⨳ ⨳

»Velikokrat se počutim osamljenega, ker ne poznam Boga,« so besede komaj sedemletnega dečka, ki pa dobro razodevajo občutke številnih sodobnih otrok in mladih, pa tudi odraslih in starejših. To se pravi, da je v srcu vsakega človeka sobica, »kamrica srca«, kot je rekel pisatelj Ivan Cankar, ki je pripravljena za gosta. In ta gost je Bog.
Božjo bližino najbolj čutimo prav za božič. Prav na ta praznik namreč doživljamo, kako ljubezniv je Bog, saj prihaja k nam ljudem kot nemočen otrok. Bogu je človek pri srcu. Apostol Pavel pravi, da se je »razodela dobrotljivost in človekoljubnost Boga, našega Odrešenika« (Tit 3,4). Ob napovedi Jezusovega rojstva je angel dejal, da se bo učlovečeni Božji Sin imenoval »Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami« (Mt 1,23). Bog prihaja k nam, da bi ostal med nami kot »Bog z nami«, in bi ne bili več sami.

knjiga: Zgodbe za advent in božič. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2013. (Zgodbe za dušo – Nova serija 2), str. 63-64.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Darilo v ropotarnici

Napisal Marko na 17. decembra 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Poštar je dvakrat pozvonil. Še nekaj dni je manjkalo do božiča. V rokah je držal velik zavoj, ovit v dragocen papir in povezan z zlatimi trakovi.
»Naprej,« se je zaslišal glas iz notranjosti. Poštar je vstopil. Znašel se je v zanemarjenem stanovanju, v temačni sobi, polni prahu. V velikem naslanjaču je sedel starček.
»Poglejte, kako lepo božično darilo!« je veselo dejal poštar.
»Hvala. Kar na tla ga dajte,« je dejal starček z glasom, ki je zvenel najbolj žalostno na svetu.
Poštarju je zavoj postajal v rokah vse težji. Dobro je vedel, da je v njem polno dobrih stvari in da ta starček gotovo nima prostora, kamor bi ga postavil. Toda zakaj je tako žalosten?
»Toda, gospod, prejeti tak paket je praznik. Veseli bi morali biti.«
»Ne morem. Zares ne morem,« je dejal mož s solzami v očeh. Poštarju je povedal zgodbo o hčerki, ki se je poročila v bližnje mesto in postala bogata. Vsako leto mu je za praznike poslala zavoj z napisom: »Očetu – hčerka Lucija in mož.«
Nikoli osebnega voščila, nobenega obiska ali povabila: »Pridi k nam za praznike.«
»Pridite pogledat,« je naposled dejal starec in s težavo vstal. Poštar mu je sledil vse do ropotarnice. Mož je odprl vrata.
»Ampak …« je samo zamomljal poštar. Ropotarnica je bila zvrhano polna prazničnih daril. Tam so ležala od prejšnjih let. Bila so nedotaknjena v dragocenem papirju in z bleščečimi trakovi. »Zakaj jih niste odprli?« se je začudil poštar.
»Zato ne,« je grenko odvrnil starček, »ker v njih ni ljubezni.«

zgodba Darilo v ropotarnici je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 45-46.

ZGODBE ZA ADVENT IN BOŽIČ

Prelistajte

Naročite knjigo

pripravlja Marko Čuk

Prišli so samo trije

Napisal Marko na 17. decembra 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

zgodba za tretji dan devetdnevnice

Vemo, da je bilo takrat, ko še ni bilo računalnikov, vse znanje v posesti sedmih ljudi. To je bilo slavnih sedem modrih. Sedem modrih, ki so poznali odgovore na vprašanja zakaj, kako, kdaj, in poznali so rešitve za vse, kar se je dogajalo.
Bili so tako pomembni, da so jih imeli za kralje dežel, kjer so živeli, čeprav dejansko vsi niso bili kralji. Zato so teh sedem modrih imenovali tudi modri kralji.
Leta 0 je vseh sedem modrecev, ko so se poglobili v svoje skrivnostne rokopise, prišlo do presenetljivega sklepa. Prav neke noči tistega leta naj bi se pojavila izredna zvezda, ki naj bi jih vodila do zibelke Kralja kraljev.
Od tedaj so vse noči skrbno raziskovali nebo in se vsak dan pripravljali na odhod. Dokler se neke noči ni na nebu pojavila zvezda, popolnoma drugačna od drugih. Brez odlašanja je sedem modrecev krenilo na pot iz različnih koncev sveta, kjer so bivali. Truditi so se morali, da zvezde, ki jim je kazala pot, nikoli ne izgubijo izpred oči.
Vseh sedem modrih je bilo stalno zazrtih v zvezdo, ki so jo samo oni lahko videli dan in noč. Oblečeni so bili v plašče, stkane iz zlatih niti in vsak plašč je bil pravi zaklad. Za njimi so bili vsi njihovi spremljevalci. Konji in kamele so bili otovorjeni s čudovitimi oblačili, z opremo in predvsem z dragocenimi darovi za Božje Dete.
Počasi se je sedem karavan pomikalo proti Gori zmage, kamor jih je vodila zvezda, da bi se tam modri srečali in se združili v eno samo karavano.

Olaf, modrec iz hladne in negostoljubne Dežele fjordov, je prepotoval neizmerno stepo in verigo ledenih gora. Prispel je v toplo in zeleno dolino, kjer so bila drevesa polna okusnega sadja, podnebje pa milo. Olaf in njegovi spremljevalci še nikdar niso videli česa lepšega, zato so se odločili, da se za nekaj časa ustavijo. Zaman je zvezda z neba utripala in vabila modreca, naj nadaljuje pot.
Olaf je plaval v topli vodi jezer čarobne doline, porjavel je na prijetnem soncu in začel graditi velik grad.
Igor, modrec iz dežele Sotočij, je bil mlad, močan in samozavesten, vešč mečevanja in velikodušen. Brž ko se je zvezda pojavila, je krenil na pot. Spremljali so ga dvorjani, modrooki in svetlolasi kakor on, vsi so imeli srebrne čelade, okrašene z rdečim perjem.
Prepotovali so ravnine in zorana polja in prišli v kraljestvo Rdečega kralja, hudobnega in krutega vladarja. Njegovi rablji so pretepali in pobijali njegove podložnike.
Plemenita srca Igorja in njegovih spremljevalcev, je bolela vsaka krivica, zato so sklenili, da nekaj ukrenejo. Neko jutro so srečali četo kraljevih stražarjev, ki so gnali uklenjene in lačne kmete. Igor je s svojimi vojaki napadel stražarje. Začela se je dolga in krvava vojna. Igor je postal branilec ubogih, toda izgubil je izpred oči zvezdo. In je ni več iskal.

Yan Hu je bil modrec Nebeškega cesarstva. Njegov razum je bil bister kot diamant in prodoren kot nož. Vsi njegovi sopotniki so bili modroslovci in učenjaki.
Ko so sledili zvezdi, so razpravljali o matematiki in reševali najbolj zapletene probleme.
Prispeli so v čudovito mesto, bogato s spomeniki iz marmorja, z vrtovi in z znamenito univerzo, kjer so poučevali slavni učitelji. Yan Hu se ni mogel upreti.
»Ustavil se bom za kakšno uro,« je rekel sam pri sebi. Prav tisti dan je neki zelo znan učenjak imel predavanje o nastanku vesolja. Yan Hu ga je izzval na javni debati, ki je bila nepozabna.
Trajala je cel teden in med njo se je Yan Hu z znanstvenikom sprehodil po vseh poljih znanosti. Soočenje sta končala s partijo šaha, ki še danes zanima poznavalce zaradi genialnih potez modrega kralja Yan Huja. On je namreč zmagal. Ko pa se je spomnil na zvezdo, je bilo prepozno. Ni je uspel več najti.

Leon je bil modrec, knez in pesnik iz zahodnih dežel. Za zvezdo je šel s svojimi najdražjimi prijatelji, ki niso nosili orožja, ampak samo glasbene instrumente. Leon je zložil milo pesem na čast zvezde in Kralja kraljev, ki je prišel na zemljo, da prinese ljubezen in mir vsem ljudem. Vsi, ki so jo slišali, so bili ganjeni do solz.
Leonova karavana je potovala skozi dva velika gozdova in nekega večera so prosili za gostoljubje v vasi, kjer so bili kmetje mirni in delavni.
Župan je mladega kralja in njegovo spremstvo povabil na gostijo. Prikupna županova hči je plesala in pela pred povabljenci.
In Leon se je zaljubil in zaman so ga njegovi tovariši spominjali pomembne poti, na katero se je odpravil. Vse njegove misli so se sukale okrog županove hčerke. Na njegovem nebu je zvezda počasi bledela, dokler ni povsem zašla.

Melhior, perzijski kralj, je jezdil pred svojimi dvorjani in ni nikoli izgubil zvezde izpred oči.
Bil je vajen naporov in žrtev in svojim očem noč in dan ni dal spati. Ni hotel tvegati, da bi izgubil izpred oči zvezdo, ki mu je kazala pot.

Gašper, kralj Indije, je imel s seboj malo zaupnih ljudi. Njegova pot je bila zelo dolga in ni maral zamuditi srečanja. »Zagotovo vem in ne morem se motiti. Rodil se je človek, nam povsem podoben, ki bo Gospod vse zemlje in bo vladal na veke. Trepetajočega srca bom padel predenj. To bo največje doživetje mojega življenja,« je razmišljal.

Baltazar, kralj v Arabiji, je bil že star. Potoval je na kameli. Enolično jahanje ga je uspavalo. Zato je bil ob njem paž, ki je skrbel, da je ostal buden. Tudi s kakšnim sunkom pod rebra. Samo da se ne bi zgodilo, da bi zaspal in bi izgubil zvezdo, ki ga je vodila.

Tako so na srečanje na Goro zmage prišli samo trije modri. Ko so razjahali, so zagledali, kako se je nebo na široko odprlo in prikazali so se čudoviti angeli, ki so v rokah nosili zvezdo repatico in vsa gora je sijala.
Ob vznožju gore so prišli skupaj in se umili pri izviru. Ob njemu je raslo sedem dreves: oljka, trta, mirta, cipresa, limonovec, cedra in jelka. Toda štiri drevesa so se sušila in Melhior, Gašper in Baltazar so razumeli, da drugi štirje modri ne bodo prišli.
Potem ko so se umili, so se združili v eno samo karavano. »Čas je, da krenemo,« je rekel Baltazar, ki je bil najstarejši in najmodrejši od vseh. In zvezda je spet vstala nad njimi in jim kazala pot proti Betlehemu.

Razmislek
Samo modri, ki so resnično bedeli, niso zamudili najpomembnejšega srečanja v svojem življenju. Kristjan je kot stražar, biti mora čuječ in se ne sme prepustiti lenobi. Če hočeš biti kristjan, moraš biti sposoben upreti se skušnjavam.
Biti buden pomeni, biti gospodar svojega življenja in se ne prepustiti temu, kar mislijo drugi.
Življenje je resna zadeva. Zato moramo biti čuječi in pozorni ter ne smemo tvegati, da bi izgubili, kar je res pomembno v življenju: tisto, kar nam je prišel povedat Kristus.
Danes ljudje velikokrat ponočujejo, a tvegajo, da zgrešijo najpomembnejše bedenje: tisto, ko pričakujemo Jezusa Kristusa.

Molitev
Velik si ti, Gospod
in prišel si med nas
kot brat, kot nam enak.
Prišel si nas iskat
in klicat enega za drugim nas.
Šel bom za teboj
in vsem svojiim prijateljem dejal:
Prišel je,
Tisti, ki ga je čakalo naše srce!

zgodba Prišli so samo trije je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 25-31. …(RAZPRODANO)

pripravlja Marko Čuk

Kaj podariti Bogu?

Napisal Marko na 16. decembra 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Nekaj dni pred božičem je deklica nenadoma prekinila večerno molitev in vprašala mamo: »Kaj bomo pa Bogu poklonili za božič? Kaj pa si želi on dobiti za božič?«

Najbrž smo se nasmehnili otroški naivnosti, toda dekletce je postavila pomembno vprašanje: Kaj si Bog želi za božič. Je on sploh med našimi obdarovanci za ta praznik? Kaj pa, če si Bog želi le malo več našega časa in pozornosti, da mu jo podarimo?

zgodba Kaj podariti Bogu? je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 47. …

ZGODBE ZA ADVENT IN BOŽIČ

Prelistajte

Naročite knjigo

izbira in pripravlja Marko Čuk

Biti čuječ

Napisal Marko na 15. decembra 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Ameriški letalec Charles Lindbergh je leta 1927 prvi preletel Atlantski ocean. Polet iz New Yorka do Pariza je trajal 33 ur in 30 minut. Ko se je pripravljal na to težko preizkušnjo, pogosto ni šel spat v posteljo. Ko so ga vprašali zakaj to, je odgovoril: »Da bi se navadil biti buden celo noč.«

Evangelij prve adventne nedelje nas spodbuja: »Čujte.« Kristus želi, da se z večjo skrbjo posvečamo molitvi in dobrim delom in se tako pripravimo na njegov prihod.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing