Avtor: Marko

Neki slep mož je z menoj stal sredi množice potnikov v letališki stavbi. »Počakaj me tu,« sem mu dejal. Želel sem mu prihraniti neprijetno prerivanje po ogromni stavbi, zato sem ga pustil v varnem kotičku. Sam sem odšel potrdit vozovnico, oddat pošto ter preverit prihode in odhode letal.
Vračal sem se k njemu in ga iz razdalje opazoval. Mirno je stal tam. Ljudje so hodili okrog njega. Neki otrok je strmel vanj. Nosač je okoli njega znosil prtljago. Fant, ki je prodajal časopise, se je čudil, zakaj časopisov niti ne pogleda. Slepi mož je samo stal.
Odmev korakov, različni ropot in neznani glasovi, ki so jih povzročali ljudje s svojim prihajanjem in odhajanjem, mu niso nič pomenili. On je stal tam in čakal, da se vrnem.
Čakal je potrpežljivo, v prepričanju, da se bom vrnil. Na njegovem obrazu ni bilo niti sence dvoma. Na njem si lahko opazil le pričakovanje: Vrnil se bo, me prijel pod pazduho in me peljal naprej.
Ta pogled slepega moža z zaprtimi očmi, ki je stal sredi vrveža, me je spomnil, kakšno bi moralo biti kristjanovo pričakovanje v adventu: polno vere in zaupanja v Gospoda, ki gotovo pride!

zgodba Pričakovati je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 26. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

»Kaj je treba še narediti?« je vprašala tajnica. Zelo zaposleni direktor je pogledal na uro in v beležnico.
»Moral bi biti že zunaj. Takoj moram prenehati delo.«
Tajnica se je nasmehnila: »Da ne pozabite, tu je še pismo vašega sina, kakšno darilo si želi za Miklavža. Ne pozabite, da je Miklavž že čez tri dni.«
»Hvala Bogu, da ste se vsaj vi spomnili,« je zavzdihnil prezaposleni direktor. »Bojim se, da je moj sin malo jezen name. Morda ima tudi razlog za to. Tako malo časa imam za svojo družino. Ko se zvečer vrnem domov, je otrok že v postelji. Saj skoraj nikoli ne govoriva. Vsaj za Miklavža bi ga rad razveselil z lepim darilom. A kaj, ko nimam časa … Naredimo tako: vi boste šli kupit darilo. Ne glejte, koliko stane. Preberite pismo in mu kupite, kar si želi.«
Tajnica je odprla pismo in smeje se dejala šefu: »Vedno izpolnim vaša naročila, toda tokrat ne morem.«
»Zakaj pa ne? Mar danes osemletnemu otroku ni mogoče priskrbeti, kar želi? Dajte, pokažite mi pismo!«
Brez besed je tajnica pomolila direktorju sinovo pismo. Sin mu je napisal:
Dragi očka!
Za Miklavževo darilo si želim, da mi v prihodnjem letu vsak dan pokloniš pol ure časa. Nič drugega.
Tvoj sin.

zgodba Darilo za sina je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 37. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Brezmadežna … v svoje deviško naročje je sprejela Njega, ki je neizmeren in neskončen. Po njej se časti in moli Sveta Trojica, po njej se veselijo nebesa in radujejo angeli in nadangeli. Po njej se umikajo hudi duhovi, po njej je skušnjavec hudič padel iz nebes. Po njej je bil padli človek spet vzet v nebesa in je zasužnjeno človeštvo prišlo do spoznanja resnice. Po njej je bil dan vernikom sveti krst in olje veselja, po njej so poganski narodi prišli do spreobrnjenja … nekaj misli o Njej … o Mariji Brezmadežnii na njen praznik iz Zakladnice modrosti …

• Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin.
• Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj … Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila (Raz 12,1–4).
• Nobeno človeško življenje ni brez napak, le brezmadežna Božja Mati stoji popolnoma čista pred Božjim veličastvom. Kakšno veselje, če pomislim, da je ta Devica naša Mati!. (sv. Terezija Deteta Jezusa)
• O Brezmadežna, vsa dobrotljiva, / sladka, čista Devica! / Greha oteta, Mati presveta, / bodi nam pomočnica!. (Peter Hicinger)
  
• Bog Oče je zbral vse vode in jih imenoval morje, prav tako je zbral vse milosti in jih imenoval Marija. (sv. Ludvik Montfortski)
• Marija je knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. (sv. Katarina Sienska)
• Prosite Marijo! Ničesar ne odkloni tistim, ki jo prosijo. Nikamor ne moremo vstopiti, če nas vratar ne pusti mimo. Marija pa je vratarica pri nebeških vratih. (sv. Janez Vianney)
• Marija je moja učiteljica: ona me vedno uči, kako naj živim za Boga. Moj duh se razžarja v tvojem molku in ponižnosti, o Marija! (sv. Favstina Kowalska)
• Marija, naša Gospa, je začetek našega veselja. To je njena vloga, ki jo zvesto izpolnjuje. Ali se res zavedamo, zakaj jo tako zelo ljubimo? Zato, ker je neomadeževano ogledalo Božje ljubezni. (sv. Terezija iz Kalkute)
• Marija, Kraljica ljubezni, čuj nad ženami in njihovim poslanstvom v službi človeštva, miru in razširjanja Božjega kraljestva. (sv. Janez Pavel II.)
• Marija, nova Žena, stoji zraven Kristusa, novega Človeka, v čigar skrivnosti edinole res v jasni luči zažari skrivnost človeka. (sv. Pavel VI.)
• Marija je velika vernica, ki se polna zaupanja izroča v roke Bogu in se tako prepušča njegovi volji. (Benedikt XVI.)
• Marija je podoba človeka, ki ga je Kristus popolnoma odrešil. Kdor torej hoče videti, kakšen je učinek Kristusovega odrešenja, naj se ozre na Marijo. (Tomáš Špidlík)
• Marija je kakor okence, skozi katero ujame zemljan prvi bežni žarek Boga. Morda pa je bolj povečevalno steklo, ki povečuje našo ljubezen do njenega Sina, da ga molimo bolj iskreno in z večjo vnemo. (Fulton Sheen)
• Samo Marija v polnosti dojema veličino ure, ko se je Božje usmiljenje v podobi njenega Otroka sklonilo k grešnemu človeštvu. (Dominik Thalhammer)
• Gospod, pokaži mi svojo mater Marijo; v očeh ljudi je brez pomena in brez pomoči, v očeh Boga pa soodrešiteljica … Daj, da nikoli ne zaprem svojega srca, da bom, ko bom sprejemal trpljenje sveta, trpel in zadoščeval kot Marija, tvoja Mati. (Michel Quoist)
• Marija, ki je bila brez vsakršne sebičnosti, brez slehernega greha, je bila tako čista kakor steklo zelo očiščenega okna, ki nima druge naloge, kot da sprejme sončno svetlobo. Če se veselimo te svetlobe, s tem obenem hvalimo čistost okna. (Thomas Merton)
• Marija, žena vsakdanjega kruha, daj nam razumeti, da kruh ni vse, da bančni račun ni dovolj, da nas napravi zadovoljne. Da miza, preobložena z jedili, človeka ne nasiti, če je srce prazno resnice. Da tudi najbolj začinjene jedi nimajo okusa, če v duši ni miru. (Tonino Bello)
• Brezmadežna! Tvoj Božji Sin je že v tvojem telesu posvečeval druge duše. Spomni se, da sem tvoj otrok in spolni mi moje prošnje!. (Cvetana Priol)

***

• Kdor iz srca časti Devico in Mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu Božjem. Kjer vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju. (Anton Bonaventura Jeglič)
• Marija se je zavedala, da Jezus ni samo njen, ampak da ga je prejela kot Odrešenika vseh ljudi. S tem spoznanjem se je podala na pot, ki jo je vodila na Kalvarijo, pod križ. (Gregorij Rožman)
• Marija je “veliki katekizem za odrasle”, ker nam kaže, kako je treba Kristusa Odrešenika prinašati svetu. (Stanislav Hočevar)
• Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom. (Jožef Smej)
• Marija je najkrajša in najbolj zanesljiva pot h Kristusu in po njem k Očetu in v tem je obsežena vsa naša svetost. (Josip Šimenc)
• Marija nas uči pravega odnosa do skrivnosti življenja. Vseskozi se je živo zavedala, da je resnični podarjevalec življenja Bog. (Janez Zupet)
• Marija posebej želi, da tisti, ki so v njeni bližini in jih ožarja Božja milost, v žrtveni ljubezni rešujejo tiste, ki so daleč od misli na Boga in Božje kraljestvo. (Stanko Janežič)

***

• Marija je Prasila v vesolju nevidnega, je Mati v urah teme v Cerkvi in v nas, je Dobrotnica, ki jo vsak dan kličemo, da bi prosila za nas “zdaj in ob naši smrtni uri”. (Alojz Rebula)
• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas! (Andrej Praprotnik)
• Marija iz raja zdaj gleda na nas, / prosi Boga za otroke ves čas; / usmiljenje sije iz njenih oči, / srce ljubezni do nas ji gori. (Jožef Virk)
• Tvoje srce počastimo, / o Marija milostna! / V tvoje srce pribežimo / Mati božja usmiljena. (Marko Glaser)
• Marija, Božja Mati, je bila vseskozi moja zvezda vodnica. V mojem srcu in v mojem življenju je Marija zavzemala tisto mesto, ki ga ima v načrtu Božjega odrešenja. (Pavel Berden)
• Mojemu srcu brezmejno si ljuba in draga. / S soncem obdana ti mojih si dni plamenica, / sredi viharnih noči moja zvezda vodnica. / Misel mi nate, Marija, živeti pomaga. (Ljubka Šorli)
• Marija, Mati ljubljena, / izprosi Ti nam milosti, / da vsi Boga poslušamo / z življenjem čast mu dajemo. (Zdenka Serajnik)
• Mati Marija, usmeri nas v Boga! / in dušam, ki so v temi, v senci smrti, / pokaži pot v Očetov dom odprti. (Alojz Kocjančič)
• Poslušaj naše klice, / izprosi nam modrost, / da iščemo pravice, skrbimo za svetost. / Da bi Boga ljubili / in tebe prav častili: / Marija, hiti na pomoč! (Luka Jeran)
• Marija, stvarjenja si dika zares, / med nebom in zemljo vse milosti vez. (ljudska)
• Vodi, Marija, po pravi nas poti, / da nas nobena skušnjava ne zmoti; / varuj in brani nas vse dni, / da nas sovražnik ne dobi. (srednjeveška ljudska)
• Marija, ki ponižna vsa / Bogu si izročila se / in zdaj Kraljica si neba, / ti bodi nam Zavetnica. (Bogoslužni molitvenik)

pripravlja Marko Čuk

Pred božičem je učiteljica vprašala otroke: »Kdo od vas je reven? Kdo bi moral dobiti darilo za božič?«
Učenci, ki so se imeli za revne, so dvignili roke. Vas ni bila velika in vsi ljudje so se poznali med seboj. Pa ne samo po imenu, vedeli so tudi, kje kdo živi, kaj dela, kdo so njegovi starši in koliko denarja imajo.
Po pouku je učiteljica poklicala k sebi osemletnega Dana. Njegovi starši so pred kratkim prišli iz Afrike in vsi so vedeli, da je družina zelo revna.
Vprašala ga je, zakaj ni dvignil roke.
Dan je odgovoril: »Ker nisem reven.«
»Kdo pa je potem reven? Kaj misliš?«
»Otroci, ki nimajo staršev.«
Učiteljico je odgovor zmedel, da dečku ni znala odgovoriti in ga je poslala domov.
Naslednji dan je Danov oče prišel domov ves nasmejan. Povedal je, da ga je učiteljica obiskala na delu. »Ponosni moramo biti na našega Dana,« je dejal in povedal, kaj mu je rekla učiteljica.
Za božič se je Dan razveselil darila. V njem sta bila dva para novih športnih copat: en par zanj, drugi pa za sestrico. Nikoli še nista imela novih čevljev.
Pa tudi če ne bi dobila darila, bi Dan vedel, da je njegova družina bogata, ker imajo očeta in mamo.

zgodba Razlika ali kdo je res reven? je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 123. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Nekoč je živel duhovnik, ki so ga imeli radi in so ga spoštovali duhovniki, njegovi sodelavci. Prav tako so ga imeli radi župljani župnij, v katerih je služboval. Bolezen ga je prisilila, da se je iz župnije umaknil v dom za oskrbovance. Svoja leta je preživljal na postelji in na vozičku.
Sprva je imel reko obiskovalcev, z leti pa je začela usihati, dokler ni popolnoma usahnila. Ni bilo več ne pošte ne telefonskih klicev. Popolnoma nič. Samo velika tišina, ogromna praznina. To je doživljal zelo boleče, še posebej ob zavesti, da je on drugim toliko dal, da se je zanje toliko žrtvoval.
Nekega dne ga je obiskal duhovnik, njegov sošolec. Vesel ga je bil in dolgo sta se pogovarjala. V nekem trenutku je pogledal svojega obiskovalca in ga vprašal: »Misliš, da se me še kdo spominja?« Ni znano, kaj mu je odgovoril sošolec. Kaj pa bi mu lahko?

Res, ni lahko biti pozabljen. Zelo boleče je. Kdo lahko v svoji nesreči celo pomisli, da ga je tudi Bog pozabil. Ta misel lahko rodi občutek, da Bog ne skrbi za nas in da nas ne ljubi.
V adventnih berilih slišimo, da so se podobne misli večkrat porajale Izraelcem, zlasti ko je propadalo vse, kar jim je govorilo o navzočnosti Boga in jih spominjalo nanj: prestolnica Jeruzalem, Gospodov tempelj, kralj … Kraljestvo je propadlo, tempelj je bil porušen, ljudstvo odpeljano v izgnanstvo. Ali se niso v takih okoliščinah v ljudeh upravičeno porajala vprašanja: »Kje je Bog? Kje so njegove obljube?« Ali niso upravičeno pomislili, da jih je Bog zapustil?
Toda Bog je v izraelski zgodovini vedno znova deloval kot Odrešitelj, ki prinaša rešitev tam, kjer je po človeško gledano ni videti. To lepo vidimo v primeru sodnika Samsona. Izraelci so grešno živeli, zato so njihovo deželo zavzeli Filistejci. Sodnika Samsona rodi nerodovitna žena (prim Sod 13). Bog nastopi in rešuje v obupnih razmerah. Tudi preroka Samuela rodi nerodovitna žena, ki je prezirana (prim 1Sam 1). Jezusa, čigar ime pomeni Odrešenik, Marija ne spočne po naravni poti, ampak po Božjem posegu.
Podobno se dogaja v našem življenju: Bog nam pomaga, ko se zdi, da je rešitev nemogoča. Zato je treba zaupno čakati Gospoda. On vselej drži obljubo in nas nikoli ne zapusti!

Gospod je dober tistim,
ki upajo vanj,
duši, ki ga išče.
Dobro je mirno čakati
na rešitev Gospodovo.
Žal 3,25-26

zgodba Kdo se nas spominja je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 54. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Ambrož

Izjemen pridigar, pošten, preudaren,
nastavljal ogledalo je vladarjem,
bil svetovalec je kar trem cesarjem,
a skromen in med ljudstvom popularen.

Do revnih dobrotljiv in radodaren,
svarilec pa bogatim gospodarjem,
kot škof je kljuboval prav vsem viharjem,
saj se v molitvi je počutil varen.

Naj nas spomin na svetega Ambroža,
ki s silno vnemo je častil svetnike,
v življenju vedno z upanjem poboža.

In kadar gmotne stiske so velike,
naj misel nanj nas s hrabrostjo obkroža;
spreminjajmo obup v prijazne slike.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 9.

Nekoč je živel mogočen kralj, najmogočnejši v svojem času. To je bil čas, ko so ljudje še vedeli, kje so nebeška vrata.
Kralj je osvojil vse, kar se je dalo osvojiti, a hotel je priti še do najpomembnejšega: hotel je najti ključe, ki odpirajo nebeška vrata. Toda nihče mu ni mogel ustreči.
Kralj je porabil velik del svojega ogromnega premoženja, da je plačeval ljudi, ki so raziskovali vse kotičke zemlje, da bi našli tiste tako zaželene ključe. Toda vse zaman! Svoje poslance je napotil v najbolj odročne kraje, a brezuspešno.
Tako je nekega dne kralj prijezdil na konju pred vrata. Stegnil je pest proti angelom, ki so jih stražili, in jim zaklical: »Ne bom imel miru, dokler ne pridem do ključev, ki odpirajo ta vrata!«
Eden od angelov je pogledal kralja in mu dejal: »Na zemlji je na tisoče ključev, s katerimi lahko odpreš nebeška vrata. Cvetijo prav pod nogami ljudi, ljudje pa jih teptajo. Tudi ti jih lahko najdeš, če jih boš znal iskati. Tebi so namenjeni trije. Če jih boš našel, boš lahko odprl nebeška vrata.«Kralj je razjahal konja in nemudoma začel iskati ključe. Več let je natančno pregledoval tla pod svojimi nogami, a noben ključ ni tam vzcvetel.
Ko se je nekega dne sprehajal, se je skoraj spotaknil ob revno in skoraj suho drevesce. V letih, ko je iskal ključe nebes, je postal manj ošaben in bolj pozoren na male stvari. Vzel je drevesce domov. Izkopal je jamo, vanjo nasul rahlo zemljo in posadil drevesce ter skrbel zanj.
Nekdo, ki je šel mimo in ga je opazoval, mu je rekel: »Ne muči se s tem ničvrednim drevescem. Tudi če ga rešiš, si prestar, da bi lahko počival v njegovi senci ali užival njegove sadove!«
»Nekega dne se bo le kdo tu usedel in blagroval senco tega drevesa in njegove sadove. Torej bo malo blagroval tudi mene,« je odvrnil kralj. »Že sedaj sem lahko srečen.«
V tistem trenutku je zagledal prvi ključ. Bil je prav pod njegovo desno nogo in zdelo se je, da je pognal iz zemlje. Bil je ključ iz nenavadne kovine: zelen kot smaragd.
Minilo je še nekaj časa. Kralj je še naprej iskal. Nekega zimskega popoldneva, med hudo nevihto, je zagledal razcapano in boso dekletce, ki se je treslo ob starih mestnih vratih. Kralj se je ustavil, vzel plašč in z njim ogrnil deklico. Potem jo je dvignil v naročje in jo odnesel v svojo palačo. Sam ji je pripravil toplo jed in poiskal primerna oblačila.
In tisti trenutek je zagledal pod svojo levo nogo drugi ključ. Tudi ta je bil skovan iz posebne kovine in bil rdeč kakor rubin.
Minilo je še nekaj let. Kralj je postal star in utrujen romar. Težko je hodil, opiraje se na palico, a ni nehal iskati ključa, ki mu je še manjkal.
Neke noči je prispel v majhno mesto na Vzhodu. Iskal je prostor, kjer bi se odpočil, tedaj je njegovo pozornost pritegnil nenavaden vrvež ljudi. Presenečen je zagledal sprevod, ki se je vil iz mesta.
»Kam gredo sedaj, ko bo že skoraj polnoč?« se je spraševal kralj. Šel je za njimi. Prišel je do revne barake, ki je služila za hlev. Ljudje, ki so hodili hitreje kot on, so se že vračali v mesto, ko je on komaj prispel do hleva. Pri medli svetlobi bakle je ugledal mlado mamo, ki je zibala svojega otroka. Tisti trenutek je otrok odprl oči. Ostarelega kralja je tisti pogled prevzel in prvič v življenju je pred nekom pokleknil. Njegovo srce pa je napolnilo veselje, kajti pred njim je kakor iz nič vzcvetel tretji ključ. Čisto zlat ključ.
Našel je vse tri ključe in zdaj je lahko odprl nebeška vrata.
⨳⨳⨳
Kralj v naši zgodbi je našel ključe nebeškega kraljestva, ne z bogastvom, močjo ali oblastjo, ampak tedaj, ko je začel zares živeti vero, upanje in ljubezen, ki jih predstavljajo zlat, zelen in rdeč ključ.
Vsi mi bi radi našli nebeške ključe, rešitev najpomembnejših vprašanj. Vsi nosimo v sebi željo, da bi našli Boga.
Prvo vprašanje, ki ga je Jezus postavil dvema učencema Janeza Krstnika, ki sta hodila za njim, je: »Koga iščeta?« Božič nam govori, da je Jezus prišel bivat na našo zemljo in da ga bo našel, kdor ga iskreno išče.
Iskati pomeni biti na poti, hoditi nekemu cilju naproti. Iskanje je vedno dejanje zaupanja in poguma. Zato malo ljudi zares išče ključe nebes. Iskati pomeni tudi napor, moč volje, ceno, ki jo je treba plačati, kot se je zgodilo kralju v naši zgodbi. ‘Iskati Boga’ pomeni predvsem posvečati pozornost temu, kar je majhno, šibko in skrito. Božič nas hoče naučiti, da so prav te stopinje tiste, ki nas vodijo k Bogu.
Mnogi ne zmorejo najti Boga, ki za večino naših sodobnikov ostaja neznanec. »Med vami stoji on, ki ga ne poznate,« nas opozarja Janez Krstnik.
Zato, ker iščejo na napačen način ali ga sploh ne iščejo.

zgodba Trije nebeški ključi je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 19 … objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 22. …

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ