Avtor: marko

Nikoli nisem rada hodila po uradih, a dolžnosti do skupnosti in osebne potrebe te privedejo do tega, da moraš v življenju odpreti marsikatera vrata. Tako sem nekega dne že navsezgodaj odšla z avtobusom v mesto rešit neko zadevo.
Prišla sem do stare zgradbe in vstopila na majhen hodnik. Na koncu hodnika je za steklenim okencem sedela namrščena uslužbenka srednjih let. Moj notranji glas me je posvaril: “To se pa utegne slabo končati.”
Pred menoj je bil starejši gospod. Na svoje tiho in umirjeno vprašanje je dobil kratek, zajedljiv odgovor. Obrnil se je in žalosten odšel. S težkim korakom sem se približala okencu in uslužbenkin jezni, naveličani pogled mi je vzel ves pogum. Komaj sem uspela povedati delček svojega vprašanja in vzrok mojega prihoda v njeno ustanovo, že je priletel izza šipe odgovor, kot meni namenjena klofuta: »Nobene možnosti nimate!« in mi red nosom zaprla okence.
Kot gospod pred menoj, sem se tudi jaz ogorčena in žalostna obrnila in odšla ven. Ostalo mi je še veliko časa do avtobusa, zato sem, kot običajno, zavila v bližnjo cerkev. Imela sem srečo, ravno je bila maša. Mlajši duhovnik je imel kratek nagovor, ki sem mu z zanimanjem prisluhnila. Med drugim je povedal to zgodbo: »V neki vasi je živel starec, ki je sovaščanom razdaja svojo modrost. Neki jezen mladenič mu reče: “Nimaš pravice pridigati drugi! Nisi to, za kar se izdajaš!” Modrec ga vpraša: “Če si za nekoga kupil darilo, pa ga ta ne sprejme, čigavo je?” Mladeniča je s tem vprašanjem zmedel. Po kratkem premisleku je odgovoril: “Moje je, saj sem ga jaz kupil!” “Tako je tudi z jezo, ki jo stresaš name. Ne sprejmem je in vrnila se bo k tebi, saj je tvoja.”«
Takoj sem pomislila na jezno uslužbenko. Jeza, ki jo je stresala na nas, se bo vrnila k njej, saj je njena. Začela sem se spraševati, kaj neki je lahko vzrok njene slabe volje: težave v službi, bolezen, skrbi za družino in še marsikaj bi lahko bilo. Spomnila sem se stavka iz Svetega pisma: »Človek vidi, kar je pred očmi, Bog pa vidi v srce.«
»Da, Bog, ki vidi v srce, bo pomagal tej nesrečni ženi. Molila bom zanjo,« sem sklenila. Jagode rožnega venca so mi polzele skozi prste in vsaka zdravamarija je bila namenjena njej. Njena jeza, ki jo je stresala na druge, se je vračala k njej. Bila je v začaranem krogu. Kot tisti pes, ki je zašel v dvorano s tisoči ogledal po stenah, stropu in tleh. Ko je v njih zagledal svojo podobo, je videl tisoče psov. Ustrašil se je in začel lajati in vsi psi so lajali nazaj. Bal se je za svoje življenje in se vso noč boril z lajanjem, renčanjem in kazanjem zob. Izgubil je boj s svojo podobo, zjutraj so ga našli mrtvega v prazni dvorani. Pa kako malo bi bilo treba, da bi se rešil: samo enkrat bi pomahal z repom in vsi psi bi mu veselo pomahali nazaj.
Nekoliko pomirjena sem odšla iz cerkve. Lep sončen dan se je naredil in zavila sem v park ter sedla na klop. Skozi park je vodila bližnjica v središče mesta in kar veliko ljudi je šlo mimo moje klopi. Nehote sem jih začela opazovati. Med njimi je počasi, s trudnim korakom, z obrazom obrnjenim v tla, šla starka, ki me je spomnila na našo pokojno sosedo. »Koliko let je že minilo od tistega dogodka, ki me je močno zadel v srce?« V spominu mi je velikokrat priplaval na površje.
Nekega dne je prišla k nam soseda, stara zgarana kmečka žena, ki so se ji že nekaj časa kazali znaki demence. Na hodniku smo tik ob vhodu imeli omarico in steno z ogledalom. Pod njim je bila ozka polička. Ko se je soseda zagledala v ogledalu, se je veselo nasmejala. »Tudi ti si prišla! Že dolgo te nisem videla,« je ogovarjala znanko v ogledalu. Sprva sem mislila, da je to njena šala, ko pa je stopila čisto zraven nje, jo božala po rokah in obrazu ter se pogovarjala z njo, me je to prestrašilo. »Joj, kako si mrzla! Te zebe?« je zaskrbljeno govorila. Ob dotiku hladnega stekla se je skušala še bolj priviti k njej, da bi jo ogrela, zato je stopila na poličko pod ogledalom.
»Kaj naj storim? To traja že dolgo in nikakor se ne more posloviti od svoje podobe v ogledalu,« sem panično razmišljala. Po dolgem času mi jo je nekako uspelo pripeljati v kuhinjo na topel čaj, saj je bila že mrzla kot podoba v ogledalu. Bila je tako srečna, da sta se srečali, da je kar naprej pogledovala skozi vrata in se hotela prepričati, če je znanka še tam. V srcu je imela ljubezen in njen odsev je videla v ogledalu.
Razpredala sem svoje misli naprej. Kaj pa jaz vidim v ogledalu? Vidim starejšo ženo, obraz prepreden z gubami, sledove življenja, ki ni prizanašalo, in na njem zaman iščem sledi mladost. Pač, v očeh so še vedno iskrice veselja nad lepoto življenja, čudovitega stvarstva, vidim zaupanje v Božjo ljubezen in vidim to ljubezen odsevati iz mojih oči – ogledala moje duše. Telo se stara in počasi zori, a v njem je neumrljiva duša, ki je ustvarjena za večnost. Negovati jo moram in hraniti z Božjo besedo, da bo iz mojega obraza in mojih oči odsevalo samo veselje in ljubezen. Če bom sama v svoji podobi videla njo, bodo tudi drugi čutili podobo veselega Božjega otroka v meni. Za to se je vredno potruditi, za to moramo živeti. Da smo drug drugemu ogledalo, ki odseva veselje in ljubezen Božjih otrok.
»Še bom molila za to neznanko, ki me je tako neprijazno sprejela. Če hočem oddajati veselje, moram najprej očistiti svoje srce vse navlake, kot so zamere in razočaranja, kar sem doživela ob stiku z njo. Odpustiti moram in pozabiti, sicer me bo sovraštvo strlo in uničilo moj mir in moje zdravje.«
***
»Glej no, koga vidim!« me v tem razmišljanju zmoti znan glas. Mimo je prišla prijateljica iz dijaških let. »Kako dolgo se že nisva videli? Kmalu te ne bi poznala, samo glas pa je še vedno isti,« sem jo veselo pozdravila. Prisedla je k meni na klop in začeli sva obujati spomine. »Ponavadi nisi bila tako zadržana, nekam žalostna,« mi je rekla. »Imaš težko življenje, nisi srečna?« Povedala sem ji, kaj se mi je zgodilo pred nekaj urami. »Kaj ne poveš,« se je začudila. »Veš, jaz sem v službi v isti ustanovi in takoj ti povem, da bi te morala ta žena poslušati do konca. Seveda imaš možnosti. Pridi, vse bova uredili.«
»O Mati Božja, takoj je bila moja molitev uslišana. Hvala ti!« sem dahnila in šla s prijateljico nazaj v tisto staro stavbo. Jezno uslužbenko je zamenjala druga ženska.
V naslednjih tednih se morala odpreti še kar nekaj vrat, a zadeva se je zame ugodno rešila: dobila sem skromno, a s svojim delom pošteno zasluženo pokojnino.
Preden sem se poslovila od svoje stare, skoraj pozabljene prijateljice, sem jo še prosila: »Prosim, nikar ne povej naprej o tisti nesrečni in jezni uslužbenki. Ne bi rada, da bi se nad njo kdo znašal zaradi mene. Imela je pač zelo slab dan.«
»Obljubim, da bo to ostalo med nama. Poznam jo, navadno je prijetna in prijazna do vsakogar, mislim, da jo je res moralo nekaj zelo vreči iz tira.«
Megleno zgodnje jutro se je umaknilo soncu, ki je naredilo dan vesel, srečen in topel – kot je topel prijazen nasmeh in lepa beseda človeka, ki ga srečaš.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 93-94.

Velik, razkošen avtomobil se je počasi, kot da bi stopal korak za korakom, bližal moji skromni samotni hišici. Le kdo prihaja, nihče od mojih znancev nima takega avtomobila? Morda je kdo zgrešil pot in zato vozi tako počasi, sem se spraševala, ko sem skozi okno opazovala bližajoči se avtomobil.
Ustavil se je in izstopil je lepo urejen moški srednjih let. Nisem ga prepoznala, vendar se mi je zdel znan. Mož je stal in gledal v zaprta vrata. Ali je prišel k meni, ali le potrebuje moj nasvet, vsekakor je prav, da ga sprejmem, sem razmišljala in odprla vrata. Stala sva si nasproti in se gledala. Jaz z začudenjem, on pa z nasmehom domačnosti.
»Ali se kaj poznava?« je z nasmehom vprašal obiskovalec.
»Ja, Marjan!« sem vzkliknila, a sem brž zatrla svoj nasmeh, ker sem se spomnila, da je Marjan pred kratkim izgubil ženo. »Lepo pozdravljen, obenem pa moje sožalje ob težki izgubi, ki te je doletela,« sem rekla zadržano.
»Hvala, kaj hočem, tako je pač, nisem edini, ki mu življenje ni naklonjeno,« je odgovoril.
»Vstopi, da se pogovoriva,« sem ga povabila.
Ko je Marjan vstopil, je najprej pogledal moj pisalni stroj na mizi. »Aha, pišeš,« se je zadovoljno nasmehnil.
»Res veliko pišem. Dopisovanje s prijatelji mi krajša samoto, večkrat pa napišem tudi kaj za objavo v Ognjišču,« sem rekla.
»Vem, Ognjišče prebiram in ob tvojih življenjskih zgodbah mi je žal, da nimam tega daru, da bi izpovedal zgodbo svojega življenja, morda bi z njo komu pomagal, da ne bi zagrešil enakih napak kot jaz,« je zamišljeno, kot da bi govoril samemu sebi, dejal Marjan. Grenko se je nasmehnil in nadaljeval: »Pod skorjo lepega družinskega življenja se skriva marsikaj, kar bi koga lahko obvarovalo razočaranja.«
Nekaj časa sva molčala. Tišina mi je postala mučna, da bi jo prekinila, sem rekla: »Pa meni povej kaj iz svojega življenja, saj mi pogosto zmanjkuje doživetij za moje zgodbe, izmišljevati pa si ne znam niti ne maram.«
Tedaj pa je Marjan kar veselo vzkliknil: »Bi bila res pripravljena napisati zgodbo mojega življenja? Priznam, da je prav to namen mojega obiska. S svojo zablodo v življenju bi rad komu pomagal, ga obvaroval, pogosto razmišljam ob prebiranju Ognjišča, posebno tvojih zgodb.«
»Le govori,« sem mu rekla. »Upam, da boš povedal tudi kaj lepega in spodbudnega.«
Marjan je sklenil roki na mizi, se zastrmel skozi okno in začel: »Ja, začetek moje zgodbe je res lep, prelep. V fantovskih letih sem ljubil Zemljakovo Anico …«
»Kaj, Anico, saj …« sem ga začudeno prekinila.
»Se čudiš, ko si slišala, da sem ljubil Anico, poročil pa sem se s Kapševo Brigito? Pusti me, da ti povem, kako je prišlo do tega,« je skoraj ukazal Marjan.
Sklenila sem, da ga ne bom vem prekinjala in Marjan je nadaljeval: »Da, ljubil sem Anico in najina ljubezen je bila nekaj čudovitega. Tistih nekaj mesecev z Anico je bil najsrečnejši čas v mojem življenju. Najina ljubezen je bila čista! To ji je dajalo poseben čar. Ko sem ji izpovedal svojo ljubezen, me je takoj sprejela, pa tudi takoj mi je povedala, da mora biti najina ljubezen takšna, da bo šla z mano pred oltar v beli obleki in s čisto dušo. Seveda sem ji v svoji sreči to obljubil. Srečo čiste ljubezni je treba doživljati, popisati je ni mogoče. Ta sreča pa je, žal, trajala le pol leta. Ob nekem obisku me je obsedel hudič in zahteval sem od Anice, da mi “dokaže ljubezen”. Bila je tako čista, da me ni takoj razumela. Brutalno sem to zahteval. Tedaj me je začudeno pogledala in rekla, ali se nisva dogovorila, da grem pred oltar bela na duši in telesu? Jaz sem izbruhnil: “Bela, bela, saj gre vsaka bela, pa kdo, misliš, je še tako nor, da čaka do poroke? Bele cunje nič ne pomenijo!” “Če tako misliš,” je izrekla Anica vsa zaprepadena, “potem je med nama konec.” “Pa imej svoje bele cunje, ampak brez mene!” sem še vrgel iz sebe ter odšel proti vratom. Ozrl sem se. Anica je obsedela pri mizi, njene velike oči so plavale v solzah. Ne, ni bilo solz na njenih licih, le oči so plavale v solzah, da je bila Anica še lepša kot kdajkoli prej. Ta njen pogled mi je ostal v srcu vse življenje. Tedaj sem planil skozi vrata, sedel na moped in oddivjal. Še isti večer sem obiskal Brigito in dosegel, kar sem hotel, nisem pa dosegel sreče. Od tedaj sem obiskoval Brigito, ampak to so bili obiski brez sreče, brez ljubezni, le izživljanje. Pogosto sem v svoji duhovni praznini razmišljal, da bi se vrnil k Anici, vendar sem čutil, da me ne bi več sprejela. V to moje razmišljanje je prišla Brigita z novico, da pričakuje otroka. Kaj sedaj?« je Marjan za nekaj trenutkov utihnil, nato pa nadaljeval svojo žalostno pripoved. »Poroka brez ljubezni, brez volje. Pristal sem na poroko, toda vse priprave so šle nekako mimo mene, kot da se mene ne tiče. Ko je Brigita začela pripravljati belo poročno obleko, sem dobesedno podivjal. Nisem si mogel predstavljati, da obleče Brigita nekaj, kar je Anici toliko pomenilo: belina, čistost duše in telesa! Ker se nisem smel izdati, da v mojem srcu še vedno živi ljubezen do Anice, sem moral popustiti tudi glede bele obleke. Potem pa … življenje je teklo v navidez povsem srečnem zakonu. Rodila sta se nama dva otroka. Vztrajal sem v zakonu, da sem se pokoril zaradi svoje nepremišljene strasti. Mirno je teklo vse dotlej, ko je Anica doživela prometno nesrečo. Trepetal sem za njeno življenje in tako sem v tistih urah, ko se je Anica v bolnišnici borila za življenje, v sanjah stal ob njeni postelji in ji zagotavljal svojo ljubezen. V teh sanjah sem glasno govoril in tako je Brigita, moja zakonita žena, spoznala, da v svojem srcu še vedno hranim ljubezen do druge. Tako sem se nehote izdal in Brigita je ponorela v svoji ljubosumnosti. Odtlej ob njej nisem več imel mirne ure. Dejansko ji nisem bil nikoli nezvest, toda Brigita mi je vedno očitala nezvestobo. Potem je Brigita zbolela. Četudi sem ji še tako skrbno stregel, mi je vedno očitala, da je zbolela zato, ker sem ji uničil zdravje s svojo nezvestobo. Zdaj je vsega konec. Brigita je odšla s sveta, ne da bi mi odpustila. Ostal sem sam, brez sreče v življenju, žrtev svoje mladostne zablode. Glej, ob prihodu si mi izrekla sožalje, ki ga res zaslužim, vendar ne zaradi izgube žene, temveč zaradi svojega zavoženega življenja,« je Marjan zamišljeno zaključil svojo pripoved.
Dolgo sva molčala.
»Si pač z Anico nista bila usojena,« sem rekla, da bi pretrgala molk.
»Ne, ne verjamem v usodo, človek je svoje sreče ali nesreče kovač. S takšnim nepremišljenim dejanjem, kot je bilo moje, si lahko vse uničiš. Zgodbo svojega zavoženega življenja sem ti povedal zato, da jo zapišeš. Rad bi mlade obvaroval pred zablodo, ki se mi je bridko maščevala,« je še dostavil Marjan.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 46-47.

Mrzlo in mokro vreme mi je vzelo veselje do tega, da bi po opravkih švigala s kolesom in tako sem se po dolgem času spet enkrat odpravila na avtobus. Bil je skoraj poln in, ne da bi se sploh ozirala za sedežem, sem se postavila na stojišče ob oknu in se zatopila v svoje misli. Na eni od naslednjih postaj se je nekaj sedežev izpraznilo. Vstopilo je pet srednješolcev in pet starih ljudi, tri gospe in dva gospoda. Srednješolci so vstopili prej in se posedli po izpraznjenih sedežih, gospe in gospodje pa so stali. Nekaj časa sem opazovala ta prizor, potem pa nisem več mogla molčati.
»Fantje, a ne bi vstali, da se lahko starejši usedejo?« sem zinila. Tako je mene moja mami vzgojila in zdelo se mi je prav, da se tudi današnja mladina tega nauči.
Srednješolci so se v zadregi spogledali in drug za drugim vstali. Bilo jim je nerodno. Videlo se je, da niso sedeli iz objestnosti, ampak preprosto sploh niso pomislili …
In potem se je zgodilo nekaj skrajno neumnega!!
Tri gospe in dva gospoda, ki so doslej stali, se niso niti premaknili. Nihče od njih se ni usedel na sedeže, ki so jim jih odstopili srednješolci. Stali so in se z rokami oklepali ročajev praznih sedežev, dokler niso na naslednji postaji vstopili drugi ljudje in sedeže spet zasedli.
Priznam, da sem se počutila zelo bedasto. Hotela sem mlade opomniti, kakšno je pravilno vedenje in starim polepšati dan ali vsaj tistih nekaj minut vožnje na avtobusu. Dosegla sem, da so me mladi čudno gledali, stari pa so bili najverjetneje užaljeni. Šolarji so se iz tega, kar se je zgodilo, lahko naučili, da dejansko ni treba starejšim odstopiti prostora na avtobusu, ker se tako ali tako nihče ne bo usedel.
Kasneje sem razmišljala, zakaj se na poskakujočem in nihajočem mestnem avtobusu nihče ni želel usesti. Edina logična razlaga je: ker nihče ni želel izpasti ‘star’. Naša družba je postala obsedena s sterilnimi izrazi, ki ne bodo nikogar užalili. Ne sme se reči, da je nekdo star, ampak je ‘starejši’. In ne sme se reči, da je nekdo debel, ampak je ‘močnejši’. Otroku, ki moti pouk in se grdo obnaša, se ne sme reči, da je nevzgojen ali celo predrzen, ampak je to ‘problematičen’ otrok. Toda bojim se, da prav ta sterilnost, ki se je poslužujemo, da ne bi nikogar prizadeli, dolgoročno najbolj prizadeva našo družbo in s tem nas same. Če stvari ali stanja ne imenuješ s pravim imenom, jih ne moreš pravilno prepoznati in učinkovito ukrepati. Tako ‘problematičnega’ otroka nihče ne bo vzgojil, ‘močnejšemu’ nihče ne bo pomagal shujšati in ‘starejšemu’ nihče ne bo odstopil sedeža na avtobusu.

SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 28.