Avtor: Marko

Skavtska hiša

Napisal Marko na 16. oktobra 2023. Objavljeno v Na obisku.

(ob odprtju) Z Nejcem Kurbusom, načelnikom Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), sva se srečala pred hišo – pred prvo skavtsko hišo v Štepanjskem naselju v Ljubljani. In imela kaj videti. Popeljal me je po časovnici ideje in zasnove, ki sta pripeljali do prave hiše, ogledal pa sem si tudi dejanske prostore, ki ob vseljevanju opreme počasi dobivajo svojo končno podobo.

Nejc je zgodbo o skavtski hiši začel s spominom na vse dosedanje lokacije, kjer je skavtska organizacija imela svoje prostore. Gotovo se bo kdo še spomnil, kako je v 90-ih letih kdaj pokukal v kletne prostore na Metelkovi ulici 1 v Ljubljani, ki jih je skavtska organizacija dobila v brezplačen najem od ljubljanske nadškofije.
Dobro delo skavtske organizacije predvsem na vzgojnem področju je pripeljalo do tega, da se je skavtska organizacija v Sloveniji zelo razširila, in skavti so si morali poiskati nove prostore. Našli so jih pri jezuitih pri sv. Jožefu, na Ulici Janeza Pavla II. »Z jezuiti smo vedno v dogovoru podaljševali naše najemne pogodbe, se je pa v tem obdobju tudi pri jezuitih v skladu z njihovimi načrti in željami začela izvajati prenova celotne stavbe. Tako smo že po letu 2017 počasi vedeli, da bo treba iskati novo lokacijo.«

IDEJNA ZASNOVA
Prostor in njegovo zgodbo je načrtoval arhitekt Jernej Girandon, ki je o zasnovi skavtske hiše povedal:
»Poleg uporabe čim bolj naravnih materialov sem našo Skavtsko hišo poskusil narisati takšno, kot se mi zdi organizacija – zelo heterogeno. Skavtsko organizacijo namreč vidim kot skupek zelo različnih skupin, ki se v različnih smereh trudijo za isto stvar. Ta različnost nam daje zagon. Ker je skavtska hiša namenjena srečevanju in načrtovanju različnih manjših delovnih skupin na državni ali lokalni ravni, je hiša po prerezu zelo strukturirana, a je vse skupaj vseeno en prostor. Drugo pomembno sporočilo, ki sem ga želel dati z zasnovo, pa je odpiranje navzven, o čemer zelo jasno govori parter hiše.«
Ob tem je Nejc pojasnil idejo, da združijo pod eno streho funkcionalni del, da bo hiša res služila vsej razpršenosti skavtskih dejavnosti – da bodo torej pod eno streho imeli prostore za delo, skladišče, družabni prostor. Predvsem skladišče je pomembno za njihovo delovanje, saj si želijo imeti vso opremo na enem mestu, kar pride zelo prav ob izposoji opreme lokalnim enotam – stegom oziroma v primerih, ko gredo na pomoč civilni zaščiti, da lahko na enem mestu poberejo opremo in že hitijo na teren.
Poleg kletne etaže in pritličja ima hiša tudi dve odprti nadstropji. V prvem so pisarne, sanitarije, majhna kuhinja, sejna soba za srečanje skupin, v drugem nadstropju oz. mansardi pa je predvidena kapela s prostorom, ki bo namenjen odmiku.
»Za nas skavte je pomembno, da zasnova hiše kaže odprtost; zato so vgrajena velika okna, tudi steklena vrata, ki se na obeh straneh dajo odpreti in se dobesedno v obe smeri lahko sprehodiš skozi hišo. Kot drugo hiša spominja na kozolec, ker je to nekaj tradicionalno slovenskega. In kot tretje nas seveda po svoji obliki spominja na skavtski šotor. Vseskozi smo imeli pred sabo željo, da hiša izraža to, kar skavti smo in kar skavti živimo. Navsezadnje se to vidi tudi v večinski uporabi naravnih materialov.«

Nejc je bil v tistem času član izvršnega odbora ZSKSS, kjer so si tudi ob pobudi s terena začeli zastavljati vprašanja o selitvi na novo lokacijo. »V tistem času smo rešitve iskali res na široko – od iskanja novih najemnih prostorov do iskanja parcel in gradnje, bile so možnosti, da bi prevzeli kakšno staro stavbo in jo prenovili. Celoten načrt se je konkretneje premaknil leta 2018, ko smo se glede na cene najemnin in vsesplošno draginjo na področju nepremičninskega trga začeli pogovarjati, kako bi pristopili k reševanju naše prostorske situacije. Opravili smo precej kompleksno analizo pri naših prostovoljcih glede njihovih navad in potreb, glede dostopanja do lokacije skavtskih prostorov, njihovih želja … Na tak način smo dobili nek strnjen seznam bolj in manj pomembnih kriterijev, ki jih moramo upoštevati pri odločitvah za eno ali drugo rešitev.«

ODLOČITEV O GRADNJI
Skupni jezik in zelo dobronamernega sogovornika so skavti našli pri bratih kapucinih v Štepanjskem naselju.

Z njimi so se dogovorili za odkup parcele s staro hišo. Prepričala jih je dostopnost lokacije, dobra umeščenost v okolico, bližina cerkve, tudi cenovno so dosegli dogovor, ki je ustrezal vsem.
»Po nakupu smo pripravili razpis za arhitekturne ideje in med skavtskimi voditelji našli arhitekta, ki je izrisal in pripravil idejno zasnovo. Projektna skupina skavtov se je potem z njim srečevala, da so prišli do ideje in zasnove, kot jo zdaj lahko vidimo. Ideja je predstavljala skupno vizijo nas skavtov.«
Marca leta 2021 so skavti podpisali pogodbo o začetku gradbenih del. Ko sva z Nejcem opazovala te ključne dogodke na poti k realizaciji skavtske hiše, je večkrat omenil, da je to bil in še je zelo zahteven projekt. Na roko jim ni šla situacija z epidemijo covida-19, nato niti situacija z vojno v Ukrajini in inflacijo, kar je vse precej podražilo in časovno zamaknilo potek gradnje. »Že takrat nismo imeli dovolj denarja, tudi sedaj nam ga še primanjkuje. Do zdaj se nam je uspelo interno zadolževati in tudi samo gradnjo smo načrtovali po delih, kot so nam finance dovoljevale. Kakorkoli – zdaj smo pred vselitvijo. Če bi ocenjeval finančno plat, bo investicija z vsemi nakupi parcel, rušenjem, pridobivanjem dovoljenj, gradnjo in drugim verjetno znašala malo čez milijon evrov.«

ŽIVLJENJE IN ŽIVAHNOST V HIŠI
Skavtska organizacija je zelo živa. Hiši manjka samo še, da se odpre, zaživi in da ji živahnost pestrega dogajanja da svoj utrip. Po besedah Nejca se je na prejšnji lokaciji dogajalo, da je ne glede na dan v tednu vedno potekalo vsaj eno srečanje. »Bojazni, da bi hiša samevala, zagotovo ni. Razvejanost našega delovanja in potrebe po načrtovanjih, usposabljanjih, pripravah so tako široke, da je vedno na sestanku kaka delovna skupina. S svojim poslanstvom smo zelo vpeti v vzgojo otrok in mladih. Delo, ki ga načrtujemo, je treba skrbno prenesti na vse nivoje organizacije, zato se delovne skupine srečujejo tedensko, druge na 14 dni, veliko je mesečnih srečevanj. Veliko delo opravljajo različne delovne skupine (tropi) in državna vodstva, ki so odgovorna za vsako starostno skupino – pripravljajo vsebinske, vzgojne smernice, vse to je treba potem prenesti na posamezne voditelje preko usposabljanj. To predstavlja državno raven delovanja, k čemur je treba prišteti delo skavtov po lokalnih enotah (stegih) in območjih (skavtskih ognjiščih). Tudi mladi iz drugih regij se srečujejo v Ljubljani, saj so med tednom zaradi študija tudi vsi tam. Mišljeno je tudi, da bodo manjše skupine skavtov lahko prišle v Ljubljano in tukaj načrtovale svoje delo. Poleg tega imamo skavti tri zaposlene, ki bodo v hiši imeli svoje prostore, pisarne in vse, kar potrebujejo za opravljanje dela. Prostori bodo res izkoriščeni in bo v njih vedno pestro dogajanje.«

»Skavti živimo katoliško vero – brez te dimenzije ni katoliškega skavtstva. Od zunaj se mogoče zdi, da smo premalo katoliški. A treba se je zavedati, da delamo z otroki, z mladostniki, ki iščejo svojo identiteto, iščejo svojo pot v veri. Prav je, da se na tej poti kdaj vprašajo, kako trdna ali prava je njihova vera. Varno okolje pri skavtih jim na koncu pomaga sprejeti odločitev za vero. Vera je pri skavtih življenjsko vključena, ne gre samo za dodatek, ampak poskušamo pri svojem delu, druženju, na taborih, sestankih, načrtovanju to vero živeti. Zato smo bili zelo veseli moralne in finančne podpore nekaterih župnij in mnogih duhovnikov. Njihovo podporo smo sprejeli kot priznanje, da smo del Cerkve na Slovenskem.«

OTVORITEV

Skavti so trenutno v fazi priprav za selitev v novo skavtsko hišo. Ko bodo končani vsi postopki pridobivanja uporabnega dovoljenja, bodo tudi uradno začeli z delom na novi lokaciji. »Srčno si želimo, da bi bilo to že v septembru, da bomo lahko do osrednje prireditve ob vselitvi in blagoslovu novih prostorov že nameščeni ter bomo lahko pripravljeni sprejeli vse obiskovalce in udeležence te slovesnosti.«
Na vprašanje, kdaj bo torej ta veliki dogodek, je Nejc odgovoril, da bosta otvoritev in blagoslov novih prostorov v torek, 17. oktobra. »Temeljni kamen je ob začetku gradnje blagoslovil nadškof Stanislav Zore in spomnim se, da je bil rahlo deževen dan, ki pa ga je polepšala mavrica, in to je kljub vsem skrbem, ki smo jih imeli ob začetku, bilo znamenje, da v projektu nismo sami. Nadškof je dejal, da tudi sam še ne ve, kako, ampak da bo do te hiše prišlo. In zdaj smo ga z veseljem lahko spet povabili, da bi vodil slovesnost ob otvoritvi skavtske hiše. Na naše veliko veselje je potrdil svoj prihod, tako da se že veselimo tistega torkovega popoldneva. Imeli bomo mašo in otvoritveno slovesnost. Ob tem si želimo, da pride čim več skavtov in tudi drugih posameznikov, podpornikov, da se jim bomo lahko tudi v živo in s stiskom roke zahvalili za vso podporo, ki smo je bili deležni v tem času.«

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 10 (2023), 74-77.

Jok

Napisal Marko na 15. oktobra 2023. Objavljeno v MP čudeži.

Zgrabili so torej Jezusa in ga odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven
in se bridko zjokal. (Lk 22,54-62)

Presune me Petrov jok. Ne zato, ker je bil nek moški (!) sposoben jokati, temveč predvsem zato, ker je čudežno videti nekoga jokati, ker mu je za nekaj žal. Veliko ponižnosti je treba za to, veliko zavedanja svoje realnosti, nič narejenega in nič pretiranega, veliko občutljivosti, do sebe in do drugih ljudi.
Postali smo namreč izredno neobčutljivi, tak je pač naš svet in naša samoobrambna reakcija nanj, v njem je treba biti močan in neranljiv, zmagovalec, nezmotljivi, neuničljivi, brezmadežni, da bi lahko v njem uspeli, da bi lahko v njem naredili vtis, da bi nas drugi hvalili, da bi bili trdni kakor skala, da nas v zasledovanju ciljev ne bi nič premotilo. Svet pač ne nagrajuje občutljivih ljudi, ki so sposobni videti, da je kaj narobe, ne, barabe nagrajuje, tiste, ki so sposobni biti dovolj agresivni, do sebe in do drugih ljudi, da jim nič ne pride do živega, niti zavest, da so tako zelo močno grešili. Koliko je namreč med nami ljudi, ki mislijo, da niso naredili ničesar narobe, in se zato ne zmorejo spopasti z bolečino ob svojem padcu in porazu. In so za vse slabo v njihovem življenju krivi drugi, sošolci, učitelji, družba, mediji, vse se je zarotilo proti njim. Prav mogoče, da je zato danes med nami tako veliko nerazložljivih odhodov iz odnosov; ne razumemo, da je šlo kaj narobe, da smo kaj naredili narobe, saj se je vendar krivica zgodila samo nam … drugih pa pri tem nismo začutili …
Biti ranljiv, to pa je tisto težko pri tem, kar pomeni biti človek. In vendar se vstali Jezus svojim učencem ne da prepoznati drugače kot prav po ranah … po človeku, ki je ranjen in vzbuja jok, kesanje, obžalovanje, tako se prikaže Bog v našem življenju, po nekom, ki vzbuja solze in nežno ganjenost … Po solzah, ki so ogledalo človeka, o njegovi nepopolnosti govorijo, o tem, da je dobro in prav biti človek, da nam ni treba biti nič drugega, da smo lahko samo mi, ki smo sposobni napak in grozodejstev in hkrati tako velike stvari, kot je obžalovanje.
Jok je vedno jok kesanja in jok upanja. Ker vsak jok odpira rane, a jih tudi umiva. Ko jočemo, se bolj zavedamo svojih šibkosti, in prav to omogoča, da kot šibki in pomoči potrebni ljudje naredimo prostor drugemu človeku. Zato vsak jok na zemljo prinese mavrico po nevihti, obljubo, da se začenja nekaj novega, svetlega, človeško mehkega. Nekaj polnega ljubezni, nekaj polnega Boga

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 10 (2023),73.

Vzgojna zanemarjenost otrok – na sodoben način

Napisal Marko na 12. oktobra 2023. Objavljeno v Za začetek.

Še ne tako dolgo nazaj je v splošnem veljalo, da so vzgojno zanemarjeni otroci tisti, ki prihajajo iz finančno in socialno podhranjenih družin. Iz družin, kjer je navzoč alkohol, nasilje, zapostavljanje ter takšne ali drugačne zlorabe. Ne samo da jim starši niso kupovali najmodernejših oblek, ampak se je revščina videla že na daleč. Ti otroci so bili pogosto že na pogled videti zanemarjeni tudi s higienskega vidika. Po vaseh in manjših mestih so za to stanje vedeli praktično vsi, tudi njihovi sošolci in ostali otroci iz okoliša, ki so znali biti včasih do teh otrok prav kruti. Njihov pogled je pogosto izžareval mešanico jeze, prizadetosti, krivičnosti in žalosti. Vedeli so, da so »drugačni« od drugih in tudi drugi otroci so vedeli, da so ti otroci »drugačni« od njih. Zelo pogosto so bili stigmatizirani. To se je poznalo na šolskih izletih, v odnosih, pri igri, v razredu, povsod. Trpeči otrok je prav gotovo najkrivičnejša stvar na svetu. Tudi Dostojevskega je trpljenje nedolžnih otrok preganjalo domala celo življenje. Celo ta genij genijev ni našel povsem zadovoljivega odgovora – zakaj so na tem svetu potrebne solze nedolžnega otroka?

Sodobna vzgojna zanemarjenost
Takrat se ni dovolj govorilo, še manj naredilo na področju zanemarjenosti otrok, in tudi danes se ne. Odnos družbe in stroke je ostal praktično enak. Spremenila se je edino vrsta zanemarjenosti. V čem je torej ta »sodobna vzgojna zanemarjenost«, ki se nekoliko nenavadno sliši?
Najkrajša definicija vzgojne zanemarjenosti bi bila, da je vzgojno zanemarjen otrok tisti, ki se ga ne vzgaja. Torej: tistega, ki se ga ne vzgaja – se ga zanemarja. Rešitev rebusa je na dlani: Permisivno usmerjena stroka in permisivni vzgojno-izobraževalni sistem je ponudil »strokovno« podlago za vzgojno zanemarjanje otrok. Vzgoja, ki v svojem jedru otroka ne vzgaja v smeri prevzemanja odgovornosti za svoje vedenje in delovanje, je vzgoja zanemarjanja. Vzgoja, kjer se v temelju ne gradi otrokova samostojnost in njegova lastna, individualna identiteta, je prav tako vzgoja zanemarjanja. Na tem mestu je potrebno omeniti, da to ni izziv najstniških let, kot je bilo včasih, ampak je to težava prvih mesecev ali let otrokovega življenja, ki pa vpliva na otrokovo celotno življenje in vse njegove odnose v prihodnosti. Čim daljše dojenje – tudi do tretjega ali četrtega leta – je še danes nekaj modernega in mnoge mame sebe razumejo, kot da so sodobne, ljubeče in skrbne zaradi tega, da so »in«. Vendar tudi »stroka«, ki tovrstno početje promovira, ob tem pozablja, da otrok ni samo biološko bitje. Je tudi čustveno, socialno, duševno, duhovno, intelektualno, odnosno … bitje, ki mora graditi svoj lastni notranji svet, da si lahko izgradi lastno identiteto, lastni »jaz« in se uspešno diferencira od lastne mame. Na šolah za starše pogosto vprašam, kako se imenuje postelja v spalnici staršev. Mnogi starši se začnejo pridušeno hihitati in očetje nasmejano dregajo svoje izbranke. Po nekaj minutah pridemo do tega, zakaj se ta postelja imenuje »zakonska postelja«. Nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, danes več ni. Mnogi želijo oziroma so že zakonsko posteljo preimenovali v »družinsko posteljo«. To je torej postelja, ki ni več namenjena zakoncema, ampak tudi otrokom.

Ne obstaja samo fizična popkovina
Ne obstaja samo fizična popkovina, ampak tudi čustvena popkovina. Fizično popkovino se prereže v porodnišnici, čustveno pa mora prerezati mama; še posebej, če ima sina. V kolikor mama tega pravočasno ne naredi, pride do nekakšnega simbiotičnega zlitja mamine in sinove identitete. Nekateri avtorji govorijo o »patološki zlitosti z materjo«. Otrok se za celovit in zdrav razvoj mora osebnostno diferencirati od lastne mame. Mora se spopasti tudi z določenimi neprijetnimi in neugodnimi čustvenimi stanji, kot je spanje v svoji postelji ali zavedanje, da mama ni štiriindvajseturni servis, ki je vedno na voljo in razpolago; da starši niso njegovi animatorji, da se je za nekatere stvari v življenju potrebno potruditi in si jih na nek način zaslužiti. Edino to je pot za izgradnjo zdrave samopodobe, samozavesti in samospoštovanja. Naloga mame pa je, da mu pri tem pomaga. Zato se mora nežnost, ljubeznivost, pozornost, toplina po nekaj mesecih po porodu počasi preusmerjati z otroka na moža. Tudi kasneje ne sme biti v središču maminega čustvenega življenja njen sin, ampak njen partner. Če otrok postane čustveni partner lastnega starša, premalokrat poudarjamo, da gre za čustveno zlorabo.

Ljubezen do otroka
In še ena pomembna razlika je med zanemarjenostjo včasih in danes: vzgojno zanemarjenih otrok je danes bistveno več, kot jih je bilo včasih.
Ljubezen do otroka se ne kaže v tem, da mu vse dovolimo, da mu vse kupimo, da mu ne postavljamo meja, da smo vzgojno nedosledni, da otroku ni treba prevzemati odgovornosti za svoje vedenje, da starši izpolnjujejo otrokove želje in potrebe, še preden se v njem sploh prebudijo. Ljubezen do otroka prav gotovo ni v tem, da so starši njegovi »prijatelji« in ga prepuščajo zaslonom že v najzgodnejših letih. Ne, vse to so znamenja vzgojne zanemarjenosti. Starš, ki ima svojega otroka rad, ga prav gotovo ne bo zanemarjal, ampak ga bo vzgajal v smeri odgovornosti, poštenosti, skrbi za drugega, delavnosti, empatije, samostojnosti, zdrave samopodobe. Mar mu bo za otrokovo duševno zdravje in zadovoljstvo. Otrok ob sebi potrebuje osebnostno stabilne starše, ki imajo med seboj urejene in ljubeče odnose. Potrebuje starše, ki določene stvari zahtevajo, in starše, ki vedo, kdaj je potrebno postaviti mejo ter kdaj je potrebno reči »ne«. Ja, tudi to je eden izmed pomembnih izrazov ljubezni. Otrok za zdrav čustveni razvoj potrebuje odnos, zastonjsko razpoložljivost staršev – če tega ne bo prejel, bo potreboval zaslon, ki bo ta odnos nadomeščal. Vendar je to samo ponaredek resnične ljubezni. Otrok brez prave ljubezni in brez vzgoje se ne počuti varnega. Z drugimi besedami je to zanemarjen in žalosten otrok. Gotovo pa noben starš na svetu, ki ima svojega otroka resnično rad in zanj skrbi, ne želi, da bi njegov otrok bil žalosten in nesrečen.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 10 (2023), 11.

Večerno zvonjenje

Napisal Marko na 12. oktobra 2023. Objavljeno v zgodbe.

»Jože, ali boš že nehal nocoj obirati to grozdje?« se je Mara nejevoljno obregnila ob moža, ko je videla, da si je napeljal luč in pridno trgal grozde z brajde ob garaži in delavnici. »Jutri je še en dan,« ni odnehala. »Ali ne veš, da tisto, kar narediš po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova?«
»Seveda vem, saj mi to kar naprej ponavljaš,« se ni dal in je mirno trgal naprej. »Jutri bo dež in mokro grozdje bo začelo gniti in tudi škorci ga pridno zobljejo. Namesto da mi tukaj pridigaš, mi raje pridi pomagat.«
»Na žalost ti moje pridige, kakor ti praviš mojim nasvetom, ne pridejo do živega, ampak vedno delaš po svoje,« mu je navrgla in odšla v hišo. »Ne, ne bom mu šla pomagat!« je rekla sama pri sebi.
Ona je izhajala iz zelo verne družine, njegovi pa se niso imeli za verne, proti veri pa tudi niso bili. Za velike praznike so zahajali v cerkev, doma v družini so ohranjali lepe praznične običaje. Ko sta začela hoditi skupaj, ji je vse pošteno povedal. Bil je zelo dober mož, skrben, delaven in vsa leta – dobrih štirideset let sta bila poročena – sta se lepo razumela. O veri se ni rad pogovarjal, je pa njeno vero spoštoval. Velikokrat je imela občutek, da samo njej na ljubo spremlja njo in otroke v cerkev, vzgojo otrok pa je popolnoma prepustil njej. Nikoli ni bil grob do nje ali do otrok kot nekateri drugi možje. Ni mogla razumeti nasilja, ki se je dogajalo v mnogih družinah, in zelo je bila hvaležna Bogu za mirno življenje. Včasih se je počutila kar malce krivo, če ga je kdaj dregnila, tako kot nocoj. Ob tem se je spomnila nekega dogodka iz mladih let, ko je živela še med svojimi v domači družini.
Bilo je ob žetvi in snopje na veliki njivi je čakalo, da ga zložijo v kopice. Snopi so se kar upogibali pod težo klasov zlatorumene pšenice. Brž so začeli delati. Oče je bil na lestvi, ki je bila narejena tako, da je stala sama, uprta v zemljo, in pridno zlagal, ona mu je z vilami podajala snope, stari oče pa jih je prinašal do nje. Nekaj najetih žanjic je z materjo že odšlo. Mati jim je postregla z večerjo, potem pa šla še v hlev h kravam, oni trije pa so delali naprej.
Ko se je na zemljo začel spuščati mrak, se je iz zvonika farne cerkve oglasil zvon in odzvonil večernico. Skupaj so zmolili angelsko češčenje. Oče in ona sta nadaljevala z delom, stari oče pa je poveznil klobuk na glavo in velel: »Končajmo za danes in pojdimo domov.«
»Midva ne greva, snopje mora v kopice še nocoj. Za jutri je napovedano slabo vreme. Ata, pomagajte nama!«
»Ne, ne bom! Dobro si zapomni, sin: kar človek dela po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova!« je resno dejal in odšel.
Onadva sta delala s tako naglico, da sta bila vsa potna. Ker je bila svetla mesečna noč, sta do desetih pospravila vse žito. Bila je na smrt utrujena pa tudi zamišljena zaradi resnega opozorila starega očeta.
Stari oče je imel glavno besedo na kmetiji, čeprav ni bil njen gospodar. Bil je zelo veren pa tudi zelo strog. Vsi so ga v strahu spoštovali in ubogali. Tudi ona se ga je bala, čeprav jo je imel rad in jo je uvajal v vsa kmečka opravila od oranja do žetve. Ko so jo ljudje pohvalili, kako vse zna, je bil ponosen: saj sem jo jaz učil!
Ko sta ob pozni uri svoje delo uspešno končala in šla k zaslužnemu počitku, se je proti jutru razbesnela nevihta. Kako žalosten je bil zjutraj pogled na požeto veliko njivo! Vse naokrog so ležale podrte ostrvi in tako skrbno zloženo snopje je vihar raztrosil po vsej njivi. Vse njuno delo prejšnjega večera in noči je bilo uničeno. Zaman sta se tako trudila …
Tiho, ne da bi spregovorila besedo, sta z očetom začela postavljati pokonci snope, da se posušijo. Stari oče ju je nekaj časa od daleč gledal, potem pa jima šel pomagat. Čakala sta ploho očitkov, a je molčal. Niti z besedico ni omenil prejšnjega večera ne ta dan ne kdaj pozneje. Vsi pa so od tega večera po večerni molitvi končali s kakršnim koli delom razen nujnih opravkov v hiši in hlevu. To je bila šola za njenega očeta pa tudi zanjo. Tega pravila se je vedno držala.

A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 82-83.

prof. dr. Mihaela Jurdana

Napisal Marko na 9. oktobra 2023. Objavljeno v Gost meseca.

Dolgega življenja nam ne zagotavljajo samo geni

Oktobrska gostja meseca, redna profesorica in znanstvena svetnica na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, je bralcem Ognjišča znana kot avtorica rubrike Narava in zdravje. Januarja bo 20 let, odkar jo ustvarja, še pred tem pa je Mihaela Jurdana sodelovala tudi z Radiem Ognjišče. Ob začetku akademskega leta in njenem napredovanju v naziv redne profesorice in znanstvene svetnice smo jo povprašali o pedagoškem in raziskovalnem delu, pa tudi o skrbi za zdravje in zanimanju študentov za vede o zdravju.

– Akademsko leto se je začelo. Katere predmete predavate v letošnjem študijskem letu?
V študijskem letu 2023/24 predavam – kot običajno – fiziologijo na vseh, biofiziko pa na dveh dodiplomskih študijskih programih. Patofiziologija je temeljeni predmet na magisteriju dietetike. Pri tem predmetu si predavanja delim še z dvema izvajalcema na podlagi vsebine. Obseg mojih predavanj zajema področje patofiziologije živčno-mišičnega sistema.

– Kaj vse poleg predavanj še obsega delo visokošolskega učitelja?
Predavanja skupaj z izpitnimi obdobji (zimsko, poletno in jesensko) vzamejo največ časa. Naša fakulteta ima veliko študentov, skupine po programih so številčne, zato je tudi dela z izpiti veliko. To ne pomeni samo popravljanja, temveč tudi številne konzultacije, vpoglede in nenazadnje za seboj povleče tudi komisijske izpite. Potem so še mentorstva pri zaključnih delih prve stopnje in magistrskih nalogah, hkrati pa smo tudi recenzenti pri drugih zaključnih delih. Fakulteta ima svoj senat in komisije senata, v katerih delujemo visokošolski učitelji: komisije s področja študijskih zadev, študentskih zadev, znanstveno-raziskovalnega dela, izvolitev v nazive, disciplinska komisija, komisija za mednarodno sodelovanje, komisija za spodbujanje in spremljanje kakovosti in tutorstvo. Tudi na univerzitetni ravni imamo komisije, in če si določen po funkciji ali predlogu, si član ene od zgoraj omenjenih ali drugih komisij na univerzitetni ravni.

– Koliko študentov pa študira na vaši fakulteti?
Število študentov je med 1400 in 1500.

– Koliko izpitov torej opravite v enem šolskem letu?
Število izpitov je povezano s številom vpisanih na posamezni študijski program. V letu 2022–2023 sem opravila 810 izpitov.

– Nepredstavljive številke. Ali imate med študenti tudi kakšnega na izmenjavi iz tujine? Kako poteka taka oblika študija in kakšne izkušnje imate?
V okviru programa Erasmus+, ki študentom omogoča mednarodno izmenjavo, imamo na fakulteti podpisane bilateralne sporazume s točno določenimi inštitucijami držav EU. Študenti na izmenjavi izbirajo v okviru kreditov, ki jih lahko opravljajo v drugi državi med praktičnim usposabljanjem in predmeti. Če študent izbere na primer enega od predmetov na študijskem programu, se s študentom izpelje nekaj vsebinskih konzultacij v angleškem jeziku in tudi izpit se opravlja v angleškem jeziku. Do sedaj so izmenjave potekale povsem tekoče, študenti pa največkrat izbirajo prakso in strokovne predmete.

– Kako ste izpeljali študijski proces v času pandemije?
Celoten študijski proces v obliki predavanj in seminarjev ter zagovore zaključnih del smo izvedli na daljavo s pomočjo aplikacije Zoom. Predavanja so se predvajala s PowerPointom na Zoomu, prav tako je bila vzpostavljena komunikacija s študenti prek avdio-video sistema, ki ga Zoom omogoča. Študenti so med izpiti imeli snemalno kamero, ki je snemala njih, računalnik in delovno polje. Ko so bili vsi (15 študentov na skupino) pripravljeni za pisanje, so prejeli geslo, s katerim so v sistemu e-učilnice lahko dostopali do e-izpita. Geslo se je nato spremenilo, s čimer se je onemogočilo ponovni dostop ali dostop drugim do izpita.
Vaje in klinična usposabljanja pa so potekala v manjših skupinah v živo, takoj ko je to bilo mogoče.

– Kaj pa raziskovalni del vašega poklica, koliko lastnega angažmaja je treba , da sledite dogajanju na svojem področju v svetu?
Vsak deluje na svojem raziskovalnem področju, za katerega je ustrezno habilitiran. Raziskovanju je treba nameniti kar veliko časa. Poskrbeti je treba, da si v koraku s časom na svojem področju in da si prepoznan v mednarodni znanstveni skupnosti. Najprej je treba s študijem tuje znanstvene literature nadgrajevati znanje z vsemi novostmi na svojem področju, organizirati raziskave, pridobivati sredstva za raziskovanje. Oprema in material ali druga sredstva za raziskovanje lahko predstavljajo velike stroške, ki se lahko krijejo zgolj iz projektov ali raziskovalnih programov. Pisanje znanstvenih člankov in aktivna udeležba na mednarodnih kongresih prav tako terjata svoj čas; enako tudi pisanje učbenikov, monografij ali drugih strokovnih knjig. Vsak od nas je tudi recenzent v vsaj eni mednarodni znanstveni reviji ali celo urednik, kar pomeni, da zagotavljamo strokovni pregled znanstvenih objav. Zato smo visokošolski učitelji habilitirani hkrati v dva naziva (pedagoški in raziskovalni). Delamo veliko, ker smo vezani na habilitacijske postopke. To pomeni, da v obdobju petih let lahko napreduješ v višji naziv, če izpolnjuješ pogoje za višji naziv, ali pa moraš izpolnjevati pogoje za obnovitev obstoječega naziva. Redni profesorji pa naziva ne obnavljajo več. Oboje zahteva dovolj znanstvenih člankov, citatov, mentorstev, vodenje projekta/izpolnjevanje pogojev za vodenje …

– O kakšnih cenah okvirno govorimo, ko omenjate visoke stroške raziskav?
To je zelo odvisno od raziskave do raziskave in področja dela. Lahko govorimo o nekaj tisoč ali pa tudi deset tisoč evrih. Ena od zadnjih raziskav na celicah je stala skoraj za en povprečen avto. Govorimo o materialnih stroških, nakupu celic, protiteles, markerjev … To so stroški brez opreme in brez plačila osebja. Oprema lahko stane za nekaj dobrih avtomobilov. Zato je treba prijavljati projekte in programe. Enako velja za udeležbo na mednarodnih kongresih. Kotizacije so od nekaj sto evrov dalje, če računamo še stroške nočitev in prevoza, se kar nabere.

– Prej ste omenjali, da se visokošolski učitelji vpeti v različne komisije. V kateri komisiji delujete, kakšne so vaše naloge?
Sem članica študijske komisije na fakulteti in senata fakultete ter delujem v komisiji za etiko v raziskavah, ki vključuje delo z ljudmi, na Univerzi na Primorskem.
Naloge študijske komisije so: pregled prijav za vpis v posamezni študijski program, prošnje za napredovanje v višji letnik, obravnava vloge za priznavanje neformalno pridobljenega znanja, pregled vpisa tujih študentov, skratka vse, kar se navezuje na študijski proces. Senat pa je najvišji strokovni organ fakultete, ki na podlagi poslovnika sprejema pravila fakultete in ima cel nabor nalog, s katerimi odloča, sprejema, imenuje, oblikuje …
Etika v raziskovanju in odgovorno raziskovalno delo sta temelja raziskovalnega in razvojnega dela, zato imamo na univerzitetni ravni komisijo za etiko v raziskavah, ki vključujejo delo z ljudmi. Komisija sprejema, obravnava in odloča o vlogah za presojo etične ustreznosti raziskovalnih projektov in raziskav, ki vključujejo delo z ljudmi in sekundarnimi podatki, z metodami humanističnih in družboslovnih znanosti in neinvazivnimi metodami, za katere niso pristojne državne komisije za etiko. Komisija obravnava vloge raziskovalcev, doktorskih in magistrskih študentov univerze. Če so vloge pripravljene v skladu z merili za etično presojo ustreznosti raziskav, komisija poda soglasje za izvedbo raziskave.

– Skrb za zdrav življenjski slog je v modi, ali ta trend vpliva tudi na večji vpis na vaše študijske programe?
Zdravstveni študijski programi so bili vedno polno zasedeni in tudi letos vpis na posamezne študijske programe prve stopnje presega 100 %. Vse več študentov se odloča tudi za nadaljevanje študija na magistrskih študijskih programih. Imamo tudi doktorski študij Preventiva za zdravje, ki temelji na samostojnem raziskovalnem delu študenta, ki ga usmerja mentor. Študent skupaj z mentorjem pripravi načrt izobraževanja in raziskovanja, ki ga mora potrditi Komisija za znanstveno-raziskovalno delo.

– Znanje kot vrednota se je v sodobni družbi precej preoblikovalo. Ali študentje na fakultetah uspejo pridobiti dovolj znanja za bodoče poklice?
Študijski programi so zasnovani tako, da študentom omogočajo pridobivanje kompetenc za poklic, za katerega se izobražujejo. Študijske programe akreditira in redno evalvira NAKVIS (Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu). Programe redno posodabljamo, tako da se kompetence študijskega programa nadgrajujejo. Posodobitve v zaključni fazi prav tako potrjuje NAKVIS, predvsem če gre za večje spremembe študijskega programa. Diploma, magisterij ali doktorat v roki ne pomeni, da je izobraževanja konec. Celo življenje je znanje treba nadgrajevati. Na fakulteti zato predvsem zdravstvenim delavcem ponujamo različne oblike vseživljenjskega izobraževanja. Koncept vseživljenjskega učenja je danes postal nujen del kariernega napredovanja vsakega posameznika in pomeni nenehno pridobivanje formalnega in neformalnega znanja skozi vse življenje. Na Univerzi na Primorskem imamo tudi karierni center, ki vodi uporabnika od trenutka, ko se zave potrebe po definiranju svojega poslanstva, prek individualnega svetovanja in lastne rasti, s potrebnimi kompetencami in pridobivanja dodatnih znanj in veščin, do uspešnega vstopa na trg dela ali uspešno izpeljanega zavoja na že prej začeti karierni poti.

– Sledite znanstvenim raziskavam na svetovni ravni in nova spoznanja prinašate študentom, pa tudi bralcem Ognjišča. Katera so tista, ki trenutno najbolj oblikujejo vašo stroko?
Področje mojega dela je povezano s protivnetnim delovanjem skeletne mišičnine. Naše mišice niso le del lokomotornega aparata, temveč so tudi endokrini organ, to je organ z notranjim izločanjem, kar pomeni, da se obnašajo kot žleze, ki izločajo hormone, saj med gibanjem sproščajo pomembne snovi v krvni obtok in na tak način delujejo na druge organske sisteme, tudi na imunskega. Ohranitev mišične mase je ključnega pomena, predvsem v primeru bolezni. Številne bolezni, tudi rak, lahko vodijo v upad mišične mase in s tem ogrozijo življenje. Tudi zdravljenje osnovne bolezni lahko vpliva na mišično maso. V ta namen smo skupaj z Onkološkim inštitutom Ljubljana izvedli raziskavo, ki je trajala dve leti, na mišični celični liniji med miogenezo, to je razvojem mišičnih celic, in preučevali, kako elektrokemoterapija vpliva na proces miogeneze. To je tudi prva študija na mišičnem modelu v svetu.
Tudi v ortopediji smo izvedli eno večjo študijo, kjer smo s pomočjo na novo razvite formule in z dodelano statistično analizo podatkov telesne sestave in krvi omogočili hitro identifikacijo bolnikov s sarkopenično debelostjo, predvidenih za operativni poseg na kolkih, kolenih in hrbtenici. Sarkopenično debeli so tisti posamezniki, ki imajo preveč maščevja in premalo mišic. Sarkopenična debelost je nevarna, ker povzroča tveganje za okužbe po operaciji in ponovne hospitalizacije. Pomembno je identificirati takega bolnika in ga pred operativnim posegom ločeno obravnavati.
Pred leti sem sodelovala v raziskavah, ki sta jih financirali Italijanska in Evropska vesoljska agencija (OSMA, ESA), kjer smo preučevali vpliv mikrogravitacije na človeško telo. Izsledki takih raziskav imajo veliko uporabno vrednost za vse nas. Sedaj vemo, kaj se zgodi na primer na mišicah, tudi srčni, kosteh …, če odležimo dober teden: kako se delovanje drugih organov prilagodi temu stanju in kaj povzroči vnetje, ki je posledica neaktivnosti. Govorimo o raziskavah, ki imajo v zaključni fazi pomembno uporabno vrednost v vsakdanjem življenju. Če poenostavim in na kratko povzamem: namen teh raziskav je prikazati, kako pomembna je redna telesna aktivnost ali gibanje za zdravje.

– Januarja bo 20 let, odkar pišete za Ognjišče. Se morda spomnite, o čem ste pisali prvič?
Prva tema v Ognjišču 2004 je bila o virusih.

– Pišete tudi o zeliščih in naravnih pripravkih … Zeliščarstvo je v porastu, je združljivo z znanostjo?
Ko govorimo o zeliščarstvu, moramo ločiti dve smeri, ki se v načinu delovanja precej razlikujeta. Eno je klasično zeliščarstvo, ki izhaja iz ljudskega izročila naših prednikov, drugo pa je znanstveno, ki temelji na strogih znanstvenih merilih. Slednje je utemeljeno na znanstvenih dokazih, učinkovitosti in varnosti zdravilnih rastlin in iz njih izdelanih dopolnil ali zdravil.
Že od nekdaj so ljudje poznali in se zavedali, da lahko uporabljajo rastline v zdravilne namene. V več stoletjih opazovanja, kako rastline vplivajo na telo, kje rastejo in uspevajo, kdaj jih pobiramo, kateri deli rastline so uporabni, so se izkušnje prenašale iz roda v rod. Naši predniki so si na ta način pripravljali različne zeliščne pripravke, ki jih poznamo še danes, in jih uporabljali za samozdravljenje.
Ko pa govorimo o tem, da določena rastlina znanstveno dokazano deluje na naše telo, postane zadeva nekoliko bolj zapletena. Rastlina je organizem, ki poleg zdravilnih učinkovin vsebuje tudi pomožne snovi in pa snovi, ki so neuporabne, škodljive ali celo strupene. Treba je podrobno poznati vrste zdravilnih rastlin, njihove dele, predvsem pa zdravilne učinkovine. In pa tudi ustrezno kombinacijo zdravilnih učinkovin. Zdravilne učinkovine je treba izolirati s posebno ekstrakcijsko metodo ter iz njih izdelati pripravke, ki imajo natančno določeno koncentracijo, ki znanstveno dokazano učinkuje in hkrati ne povzroča neželenih stranskih učinkov. Pri določanju koncentracije in njene učinkovitosti se učinkovine testirajo na celicah, živalih, ljudeh. Ko se opravi dovolj kliničnih študij na ljudeh, dobimo natančne podatke, kako učinkovina neke rastline deluje. Informacije so lahko subjektivne, udeleženci raziskave opisujejo stanja, kot so počutje, spanje in podobno. Lahko pa na podlagi krvnih parametrov določimo vpliv učinkovine. Tako nastajajo prehranska dopolnila, ki vsebujejo tiste zdravilne rastline, ki se lahko uporabljajo tudi kot živila, ker jih uživamo. Kot primer lahko navedem sivko. Iz ljudskega izročila vemo, da sivka pomirja. Na podlagi znanstvenih raziskav pa je potrjen pomirjevalni učinek eteričnega olja sivke v koncentraciji 80 mg v obliki prehranskega dopolnila. Gre za koncentracijo, ki je ne moremo doseči s pitjem čaja. Tak izdelek mora vsebovati navodila proizvajalca za uporabo z opisom vseh stranskih učinkov, natančne sestave … Za izdelke, ki vsebujejo visoko koncentrirane in visoko prečiščene izvlečke zdravilnih rastlin, je treba pridobiti mnenje organa, pristojnega za zdravila rastlinskega izvora. Zato imamo določene pravilnike, napotke. Tudi EFSA (Evropska agencija za varnost hrane) na podlagi znanstvenoraziskovalnih rezultatov oblikuje pravila za uporabo zdravilnih rastlin. Tu je treba poudariti še, da z dopolnili dopolnjujemo, z zdravili pa zdravimo.

– Kako se je v zadnjih desetletjih pogled družbe spremenil pri skrbi za lastno zdravje?
Sprememb je veliko. Nekatere so dobre, druge nekoliko manj. Ljudje se vse bolj zavedamo, da lahko za zdravje veliko naredimo sami. Mnogi iščejo načine, kako spremeniti življenjski slog, da bi pridobili ali se naučili zdravih vedenj (izguba telesne mase, povečanje telesne aktivnosti, izboljšanje spalnih navad, opustitev kajenja …). Razvili so se tudi centri za krepitev zdravja po vsej državi, kjer nudijo brezplačne programe za krepitev zdravja. Ko se ljudje odločijo za zdravo spremembo življenjskih navad, predstavlja to vsekakor nekaj pozitivnega. Po drugi strani pa imamo tudi posameznike, ki se odločajo za manj zdrave spremembe: pretiravajo z enolično hrano, dieto ali uporabo prehranskih dopolnil, pretiravajo s telesno vadbo … Nekateri posegajo po prehranskih dopolnilih kot po bombonih, čeprav opozarjamo, da njihova nenadzorovana uporaba ali kombinacija z določenimi zdravili lahko postane škodljiva in celo nevarna. V porastu sta tudi osebnostni motnji, bigoreksija (obsedenost z mišičastim telesom) in ortoreksija (obsedenost s pretirano skrbjo za zdravo hrano).

– Kako izbirate vsebine za bralce Ognjišča?
Vsebine izbiram na podlagi aktualnih dogodkov ali odkritij, na podlagi letnih časov ali pa izbiram vsebine, ki bi utegnile biti zanimive in koristne za bralce. Veliko je novosti, na novo odkritih snovi, ki jih je smiselno predstaviti tudi v neki poljudni obliki.

– Kaj bi svetovali starejšim bralcem, kako poskrbeti za svoje zdravje, ko je telo že v letih?
Dolgega, kakovostnega življenja nam ne zagotavljajo samo geni, ampak tudi osebna priprava na starost in življenjske navade. Ko govorimo o telesnem zdravju, velja vsekakor tudi zanje: redno gibanje glede na telesne sposobnosti, upoštevanje smernic prehrane za starostnike in navodil za terapijo z zdravili, da ne prekinjajo ali zmanjšujejo zdravil sami, da se udeležujejo pregledov, da urijo svoj um z branjem, reševanjem križank, plesom ali učenjem na drugačen način. Starejše osebe ne smejo pozabiti na družabno življenje. Osebe, ki imajo socialne povezave, so manj pod stresom, saj svoje skrbi na tak način lažje delijo z drugimi in verjetno najdejo primerno rešitev za svojo težavo. Tudi na nas je, da poskrbimo za starejše osebe. Če poznamo starejšo osebo v bližini, ki nima sorodnikov oziroma so oddaljeni ali pa je preprosto sama, je prav, da ji namenimo kakšen obisk ali pa se vsaj prepričamo, da je dobro.

– V svoji rubriki poudarjate redno telesno vadbo, zdravo prehrano in izogibanje stresu. Za prvo in drugo lahko sami poskrbimo, stres pa največkrat izvira od zunaj. Kaj stres naredi telesu?
Stresu se nihče ne more izogniti. S stresom se moramo naučiti živeti in se z njim spopadati, predvsem pa se moramo naučiti ločiti, na katere stresorje lahko vplivamo in na katere ne. Ljudje velikokrat izgubljajo svoj čas in moči za tiste vzroke stresa, na katere nimajo vpliva (bolezni, smrt družinskega člana, druge izgube …). V takih primerih je smiselno posvetiti več časa sebi, družini in prijateljem, ob katerih bomo sposobni razmisliti, kaj res lahko storimo in spremenimo. Imamo pa tudi take stresorje, na katere lahko vplivamo. Ko imamo preveč dela, si je treba ustvarit red, da lažje odstranimo od sebe, kar ni potrebno, s tem si prihranimo čas in na ta način zmanjšamo tesnobnost in raztresenost. Ključnega pomena je tudi, da se naučimo postavljati meje, zato da ne živimo preko svojih zmožnosti. Zaradi naših dejanj, ker preveč delamo, letamo sem ter tja ali pa konstantno osredotočamo misli na skrbi, ki izčrpavajo, smo ljudje preutrujeni.
Zunanji stresorji tudi niso za vse enaki, ker smo ljudje med seboj precej različni. Dogodek, ki nekomu predstavlja stres, bo lahko za drugega dobrodošla spodbuda v življenju.
Težave pa nastopijo, ko je stresnih situacij preveč, so premočne ali predolgo trajajo. V takih primerih stresni hormoni vplivajo na vse druge sisteme v telesu. Zavirajo delovanje imunskega sistema, zato smo dovzetnejši za bolezni, okužbe. Delujejo na srce in ožilje, na prebavila, mišično skeletne bolečine … ali pa poslabšajo obstoječo bolezen.

– Za konec še: kako vam uspe skrbeti za zdrav način življenja?
Trudim se držati tega, kar tudi drugim svetujem. Najbolj ustaljena sem pri telesni aktivnosti in pri spanju. Poskrbim, da ne ležem po 23. uri. Ko potrebujem čas zase, se umaknem, in ko se utrudim, počivam.

OSEBNA IZKAZNICA
je doktorica nevroznanosti. Raziskovalno pot je začela v Italiji, najprej na Nevroznanstvenem inštitutu ISAS, Trst (International school for advanced studies), pozneje na Brain centre for neuroscience (kjer je doktorirala) in Brain computer interface lab. Bila je tudi prejemnica nagrade fundacije Franco & Diego de Castro (Univerza v Turinu).
Pedagoško pot je začela na Univerzi na Primorskem. Je redna profesorica in znanstvena svetnica na Fakulteti za vede o zdravju, Univerza na Primorskem. Habilitirana je na področju fiziologije. Izvedla je tudi nekaj predavanj na tujih univerzah. Raziskovalno sodeluje v nacionalnih in mednarodnih projektih, sodeluje tudi s kliničnimi okolji za izvedbo kliničnih študij. Udeležuje se različnih mednarodnih kongresov in simpozijev ter se povezuje z domačimi in tujimi inštitucijami. Je avtorica znanstvenih člankov, monografskih publikacij in učbenika za študente.

M. Pezdir Kofol, Gostja meseca, v: Ognjišče 10, 2023, str. 6-10.

… naj prvi vrže kamen vanjo

Napisal Marko na 8. oktobra 2023. Objavljeno v Za začetek.

Če imam le čas in če mi Bog nakloni kolikor toliko lepo vreme, rad zbežim v hribe. Ne na Triglav, to skoraj ni več gora, ampak neke vrste ekstremna turistična atrakcija, kamor se gre v narodnih nošah in v petkah, s harmonikami in poticami pod pazduho. Čakam samo, kdaj bo na vrhu zbor traktoristov Slovenije. Tudi na Vršič ne grem več, to je podoben samomor, kot če bi hotel v Ljubljano v petek popoldan. Rad izberem samotne, nekoliko bolj odmaknjene in neznane vrhove, do katerih se vzpenjajo samo tisti, ki so željni enakih stvari kot jaz, ki potrebujem v hribih mir in tišino, lepoto, ki se opazi v vsakdanjosti mahu in gloga ob poti, skale, na katero se lahko v naporu naslonim, vetra, ki mi razmrši potno čelo. Biti v miru tak, kakršen si. Tudi slaboten, če je treba.
Tam sem lahko zadihan in utrujen, lahko se ustavim in zapišem verz, nihče ne meri, kako hitro sem prišel gor, koliko kalorij sem pokuril in ali sem postavil rekord. Odpočijem si tam, zato grem v gore, odpočijem si pred tolikšno (in vedno večjo) zahtevo sveta, da ugajam, da sem uspešen in vsem vedno na voljo, pred neusmiljeno gonjo všečnosti, v katero smo se ujeli in ki nas je prignala do skrajnih meja: da zdaj nikomur več ne pustimo, da je to, kar je, tudi v njegovih šibkostih ne. Kako bi si namreč sicer razlagali vedno večjo potrebo našega sveta, da do obisti razkrinkavamo grešnike? Da vdiramo v spalnice in avtomobile in druge ljudi izpostavljamo kakor izvržek sveta (1 Kor 4,13)?
Prejšnji mesec so me na primer izza volana nekega drugega avta posneli, kako sem naredil prometni prekršek. Da, hitro vozim, saj to vem. Tudi vem, zakaj. In pri tem naredim tudi prekrške. Nimam težav s tem, v splošnem se zavedam, da sem grešen človek, saj to priznam pred vsako mašo. Da pa moj posnetek kažejo drugim naokrog, ki jim nisem storil nič žalega, je zaskrbljujoče. Ker je takih posnetkov vedno več in ker je vedno več ljudi, ki jim razkrivamo njihove slabe plati, da jih javno pribijemo na križ in sramotimo, ne da bi jih pred tem osebno posvarili ali jim želeli povedati, kaj jim očitamo, to pa ni stvar ne skrbi za dobro drugega ne ljubezni do družbe, ki naj bi jim taki ljudje škodovali. Samo svojo (lepo) samopodobo gradimo na žrtvah, ki niso zmogle, ki jim ni uspelo. Izločeni so iz te smrtonosne igre všečnosti in uspeha, tako da imamo mi, ki – zaenkrat – nismo posneti pri neumnostih, ki smo jih storili, večjo možnost za zmago na družbenih volitvah. Tam ne zmaga najboljši, temveč najlepši, tako pač je.
Zato grem rad v gore. V samoto in tišino, v kateri stojim sam pred svojim Bogom in vem, kdo in kakšen sem. Moral bi biti vzoren župnik. Toda vzoren župnik sem vse do tedaj, dokler me ne slišite v spovednici, dokler me zares ne poznate. Toda to je stvar med mano in Bogom. Pred njim smo grešniki brez izjeme, pred drug drugim pa bratje. In čeprav se nimam kam skriti, sem vendar pred drugimi skrit v Njegovi usmiljeni roki kakor v spovednici, kjer oba veva, kdo in kakšen sem, in kaj potrebujem, kazen ali oprostitev.
Temu nekateri rečejo »pravica do zasebnosti«. Jaz pa temu rečem »pravica do slabotnosti«. Ta je edina, ki omogoča, da smo še ljudje drug drugemu. Ljudje – in nič več in nič manj. Nehajmo biti hijene. v

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 10 (2023), 3.

Jesenski cvet

Napisal Marko na 2. oktobra 2023. Objavljeno v zgodbe.

Lepo jesensko jutro je bilo. Stopal je skozi sence stoletnih dreves v parku in iskal klop, kjer bi odpočil svoje trudno telo in težke misli. Tako sam se je počutil v tem gaju tišine. Sam s svojimi spomini. Stiskalo ga je grlu, ko se je z omahujočimi rokami prijel za klop na robu zelenice.
Iz misli so ga predramili veseli otroški glasovi, ki so pretrgali gluho tišino parka. Z globokimi požirki je potegnil vino iz steklenice. Ogabni vonj pijače se mu je upiral, a upreti se mu ni mogel. Skozi meglico oči je opazil, da se otroci pomikajo proti njemu. Razveselil se je njihovega bisernega smeha. Skušal jih je priklicati k sebi, toda njegov raskav glas jih je prestrašil, da so se kot jata preplašenih golobov razbežali na vse strani. Le majhna deklica je ostala tam. Z drobcenimi koraki se mu je počasi bližala in ga vprašujoče opazovala. Zagledal se je v ta angelski obraz. Modrina njenih oči ga je spominjala na modrino jasnega neba. Ko je strmeč gledal to podobo nedolžnosti, se je zavedel svoje nemoči in slabosti.
»Kako pa je tebi ime?« jo je naposled vprašal.
»Maja sem.«
Dekletce je stopilo bližje. Z eno roko je nekako izgubljeno opletalo okoli sebe, v drugi pa je stiskalo šopek jesenskega cvetja.
»Maja, vidim, da imaš rada cvetje,« se je spet oglasil.
»Zelo rada.«
»Za koga pa si nabrala te rožice?«
»Za mamico. Če je moja mamica žalostna, ji prinesem cvetlice in se razveseli.«
Od ganjenosti sta mu kar sami od sebe spolzeli po raskavem licu solzi. Deklica je to opazila in se mu sočutno približala.
»Stric, aʼ si tudi ti žalosten?« ga je vprašala.
Ni odgovoril.
Deklica iz svojega šopka izbrala najlepši cvet in mu ga podala: »Stric, vzemi ta cvet, da boš tudi ti bolj vesel,« je rekla in stekla za drugimi otroki.
Nasmehnil se je. Tako kot že dolgo ne. Precej časa je obsedel na tisti klopi in molče strmel v cvet.
Naenkrat se mu je zazdelo, da sliši glas, ki ga je nezadržno vabil. Bil je zvon bližnje cerkve. Počasi je odrinil težka vrata in vstopil v svetišče. Počutil se je kot izgubljeni sin v objemu svojega očeta, ki se po mnogih letih brezciljnega tavanja vrača v varno naročje doma.
Ko se je bližal oltarju, mu je bilo pri srcu toplo. Ustavil se je pred Križanim in se zagledal v njegove rane. Vanje je položil breme svojih blodenj. Pred njim je bil mir, pravi mir, ki ga svet ne more dati.
Ko je pred mrakom odhajal iz cerkve, se je še enkrat ozrl proti Križanemu in dejal: »Hvala ti. Hvala za vse.«
Pred njim je bila negotova jesenska noč, toda ni čutil strahu. Poln notranjega miru je z zaupanjem stopal po poti. Tisti drobni jesenski cvet je pustil na klopi v cerkvi.

J. Levstik, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 83.

Urednikova beležnica oktober 2023

Napisal Marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v Beležnica.

Oktober začenjamo z godom priljubljene svetnice sv. Terezije Deteta Jezusa ali male Terezike. Letos praznujemo 150 let od njenega rojstva in to obeležujemo tudi v oktobrski prilogi in se sprašujemo: Kaj nam mala Terezika govori danes? Njena Povest duše je brezčasna, preprosta, a globoka, njena iskrena pobožnost pa nam je lahko zgled.

Prvega oktobra praznujemo tudi rožnovensko nedeljo, s katero začenjamo mesec, posvečen tej molitvi. Oktobrsko rožnovenski je tudi namig za družinski izlet. Tokrat je izobraževalne vsebine zamenjala molitev.
Prav tako vam v mesecu rožnega venca ponujamo štiri knjige V Marijini šoli po polovični ceni.

V jesenskem oktobru se začne tudi akademsko leto. Tokratna gostja meseca je naša že skoraj 20-letna sodelavka, ustvarjalka rubrike Narava in zdravje, prof. dr Mihaela Jurdana. Ob začetku akademskega leta in njenem napredovanju v naziv redne profesorice in znanstvene svetnice smo jo povprašali o njenem pedagoškem in raziskovalnem delu, pa tudi o skrbi za zdravje in zanimanju študentov za vede o zdravju.

Pred otvoritvijo in blagoslovom nove skavtske hiše smo bili na obisku pri skavtih, na njihovem novem domovanju v Štepanjskem naselju v Ljubljani. V sredini oktobra bodo uresničene dolgoletne skavtske sanje, da bi imeli svoje prostore in so nam že sedaj, v času, ko se vseljujejo, z veseljem odprli svoja vrata.

V rubriki o dilemah bioetike prehajamo na občutljivo tematiko genetike. V času, ko je vse uperjeno samo v napredek, se pogosto dogaja, da pozabimo ali ne pomislimo ne na posledice ne na postopke, po katerih posegamo za ta napredek. Cilj pogosto posvečuje sredstva. Prav tako metode. Tudi za ceno tlačenja človekovega dostojanstva.

Ob koncu decembra bo v Ljubljani potekalo evropsko srečanje mladih. To je lansko leto oznanil prior taizéjske skupnosti, br. Alois. Srečanje se bo začelo čez manj kot 100 dni, so pa že v teku priprave nanj. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tilnom Čebuljem s Katoliške mladine, ki koordinira srečanje pri nas, in bratom Jeanom Patrickom, ki je v Slovenijo prispel v sredini septembra in bo s skupino sobratov pomagal pri pripravi srečanja.

Vstopili smo v novo pastoralno, katehetsko in tudi šolsko leto. To pomeni, da so se začeli različni procesi in dogodki, na katerih lahko pridobivamo znanje. Kakšno pa je naše znanje na področju vere? Tokratna tema meseca razmišlja in vzpodbuja, da se vsi, ne glede na starost, aktivno ukvarjajmo s poglabljanjem vere. Ker je to nekaj, kar je za vsakega kristjana nujno.

Izšla je prenovljena izdaja knjige Phila Bosmansa Z najboljšimi željami. V njej so zbrane lepe misli za naše drage: besede, s katerimi lahko voščimo za rojstni dan, za poroko, ob rojstvu otroka, pa tudi besede, ki tolažijo in vzpodbujajo v težkih urah življenja. Več o knjigah, ki jih pripravljamo za Miklavževo in božično obdarovanje, pa v prihodnji številki Ognjišča.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 10 (2023), 4.

Andrej Majcen

Napisal Marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v Naši svetniški kandidati.

Kdo?
Andrej Majcen

Kdaj?
Rojen je bil 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču. Mati Marija je izvirala iz sloveče Koroščeve družine, iz katere je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec. 9. oktobra je v cerkvi Matere usmiljenja prejel krst.

Izobrazba
Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Krškem, kamor je bil oče službeno prestavljen, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Svojo prvo službo je dobil na salezijanski šoli na Radni. Po enem letu je zaprosil za sprejem med don Boskove sinove.

Delovne izkušnje
Leta 1925 je naredil prve zaobljube in postal salezijanec. Nato je deset let živel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje. Obenem je bil tudi vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev). Tako se je naučil marsičesa, kar mu je prišlo prav, ko je postal misijonar. Leta 1933 je bil posvečen v duhovnika. Dve leti je še deloval na Rakovniku, potem pa je odšel v misijone.Majcnova nova maša (1933). – Salezijanska šola na Radni. – Rakovnik v Majcnovem času

Poslanstvo
Leta 1935 je odpotoval na Kitajsko, kjer sta z Jožefom Kerecem vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so komunisti izgnali misijonarje iz Kitajske. Potem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam, kjer je oral ledino salezijanskega misijona in dve leti vodil sirotišnico. Leta 1954 je bil tudi od tu izgnan. Nato je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956–1976). Potem se je kot izgnanec za tri leta ustavil na Tajvanu pri požrtvovalnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator. Nato se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal enako poslanstvo.

Posebni in manj znani dosežki
V svojih štiriinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti … Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti »vsem vse«, se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci. Ko je leta 1976 moral oditi iz Vietnama, je bilo tam kar 141 salezijancev. Vsi razen enega so bili mlajši od trideset let.Majcen s skupino novincev. Prevod igre v kitajščino. – Majcnov grob.

Odhod v večnost
Po zlati maši leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov z duhovno vsebino. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino. K svojemu Gospodarju je odšel 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.

več:
S. Čuk, Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2005), 32-33.
S. Čuk, Misijonar Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2009), 32-33.
S. Čuk, Andrej Majcen (1904-1999), Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2014), 32-33.
na spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 9, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Mala cvetka Terezija

Napisal Marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v Priloga.

Sv. Terezija Deteta Jezusa

Čudna so pota Gospodova, predvsem takrat, ko se zdijo naše odločitve v Božjo slavo, a spoznamo, da ima naš Oče povsem drugačne načrte z nami. Najbrž sta o tem razmišljala tudi Ludvik Martin in Zelija Guérin, ki sta si oba želela v samostan, a bila zavrnjena. Zaupanje Gospodu pa je združilo njuni poti in rodilo sad, ki je dal odgovor na vprašanja o njunem poslanstvu: 2. januarja 1873 se je rodila mala cvetka Terezija.

SVETOST JI JE BILA POLOŽENA V ZIBKO
Močna krščanska drža je bila prepoznavni znak družine Martin. Zakonca sta bila sicer premožna prebivalca francoskega Alencona, a kljub temu skromna, radodarna, pobožna, preprosta in ponižna. Zase in za svoje otroke sta imela le en cilj: nebesa. Gospa Martin je bila prepričana, da »srce ne more biti zadovoljno, če išče kaj drugega kot Boga«. Kaj vse danes iščemo namesto Boga. Utapljamo se v vsakdanjih skrbeh in zroč v ekrane bežimo od njih. Kako drugače bi bilo, če bi pogled kdaj usmerili navzgor, tako kot sta to počela Terezijina starša. Tudi takrat, ko so ju prizadele hude preizkušnje in sta izgubila kar štiri od svojih devetih otrok. Leta 2015 sta bila razglašena za svetnika. Tako sta postala prvi svetniški zakonski par in dokaz vsemu svetu, da je svetost mogoče živeti v prav vsaki življenjski vlogi, ne le med stenami samostana. Se nam, današnjim zakoncem, zdi to povsem nedosegljiv ideal? Morda res. Ampak Bog najbolj deluje v medsebojnih odnosih – in kaj je lepšega in popolnejšega od zakonskega odnosa? Prav iz takšnega svetniškega zakonskega odnosa se je kot zadnji otrok rodila mala bela cvetka Terezija in se tako pridružila svojim šitrim starejšim sestram: Mariji, Leoniji, Celini in Pavlini.

KRALJI IN KRALJICE ROSNIH LET
Mala Terezija je bila v veselje vsej družini, vendar je v ranem otroštvu zbolela in ozdravela šele po mnogih molitvah in požrtvovalni skrbi staršev. Za nekaj mesecev so jo nato oddali k dojilji na kmete, kjer se je okrepila in se nato vrnila domov. Kako težko je najbrž bilo staršem oddati svoje ljubljeno dete od sebe, pa čeprav v njeno dobro … Terezija se je sicer vrnila ozdravljena, vendar veselje ni trajalo dolgo: že pri rosnih štirih letih je zaradi bolezni umrla gospa Martin, njena mati. Ostal je njen zgled ponižnosti in vztrajanja v veri kljub preizkušnjam – in tega se je prav gotovo navzela tudi Terezija. V svoji otroški iskrenosti si je za svojo »novo« zemeljsko mamo izbrala starejšo sestro Pavlino. Po smrti žene in matere se je družina preselila v Lisieux k Ludovikovemu svaku, da bi njegova žena pomagala pri skrbi za mlade sirote. Tu je odraščala mala Terezija. In odrasla je hitro, zaradi vsega trpljenja skoraj prehitro. Po mamini smrti se je prej živahna Terezija spremenila v boječe in občutljivo dekletce, čeprav so domači, predvsem oče, nežno in ljubeznivo skrbeli zanjo. Oče se je vedno odtrgal od svojega dela in se posvetili svoji kraljični Tereziji. Občudoval je njene oltarčke, se pretvarjal, da pije čaj, ki ga je pripravila iz lubja, skupaj sta ribarila in hodila na sprehode. Imenovala ga je »kralj« in v njenih očeh najbrž ni bil nič manj kot to. Tudi danes si starši želimo, da bi bili kralji in kraljice v otrokovih očeh, pa vendar se moramo vprašati, koliko časa si odtrgamo od vsakdanjih opravkov, da bi dosegli ta naziv. Poleg očeta se je mali Tereziji posvečala starejša sestra Pavlina. Poučevala jo je, ji pripovedovala o Bogu, skupaj sta molili in brali Katekizem. Čeprav je Terezija ob slovnici »potočila marsikatero solzo«, je imela svete zgodbe zelo rada, prva beseda, ki jo je znala prebrati, pa je bila – kaj drugega kot – nebesa.
Njeni spomini na otroške spodrsljaje in (ne)iskrenost njenega odpuščanja (nekaterih svojih dejanj se je kesala, drugih pa ne) kažejo na pristen odnos z Bogom, ki ga danes odrasli večinoma ne premoremo. Brez pretvarjanja, brez neiskrenosti, brez prisiljenosti. Tako živ je bil njen odnos, da je svojo sestro vprašala, ali mora svojemu spovedniku reči, da ga ljubi iz vsega srca, saj naj bi govorila Bogu, in ne njemu. Pridige pri svetih mašah je kljub svoji rani mladosti poslušala zavzeto, vendar je pri tem namesto duhovnika opazovala svojega očeta in njegovo dojemanje verskih resnic. Pa smo spet pri starševskem zgledu – vsak lesket v očetovih očeh je neizmerno povečal pomen Božje besede Tereziji, čeprav najbrž vsega takrat še ni razumela. Kot otrok je imela preroško videnje svojega postaranega očeta, ki je nato v starosti zares ohromel in ga je večkrat zadela kap. Dolgo se je spraševala, zakaj ji je Bog poslal to videnje.Mati Zelija Guerin in oče Ludvik Martin. – Terezija pri osmih letih. – S sestro Celino.

MLADOST TRPLJENJA IN ČUDEŽEV
Pri osmih letih je Terezija odšla v zavod k benediktinkam v Liseieux. Po njenih besedah je bilo teh pet let najbolj žalostnih v njenem življenju. Zaradi svoje nadarjenosti se je soočala z ljubosumnostjo ostalih deklet, pred katerimi se ni znala braniti. Bila je drugačna, tako kot so danes v šolah drugačni otroci brez mobilnih telefonov. V tolažbo ji je bila le sestra Celina, s katero je obiskovala šolo, in šolski uspehi, za katere jo je oče obdaroval s kovanci – te pa je shranila za reveže. Prav lahko bi si z njimi kaj lepega privoščila in se tako »potolažila« v svoji nesreči. Pa tega ni storila. Ostala je preprosta in nesebična Terezika, ki ne misli nase in deli miloščino ubogim. V tem času je izgubila svojo drugo »zemeljsko mamo«, sestra Pavlina je namreč odšla v karmeličanski samostan. Čeprav je bil to za Terezijo hud udarec, jo je spodbudil k razmišljanju, da bi tudi sama odšla v »puščavo«. Komaj devetletna se je sestala z materjo prednico, vendar ji je ta povedala, da mora počakati do svojega 16. leta.
Pavlinin odhod je načel Terezijino telesno zdravje. Leta 1882 jo je začela boleti glava, leto kasneje pa je zdravnik pri njej potrdil resno bolezen. Ostala je v tetini oskrbi, prepričana, da jo Bog po bolezni očiščuje, in napolnjena s hvaležnostjo do bližnjih, ki so ji stali ob strani. V avtobiografskih spisih je svojim sestram zapisala: »K sreči bom nekoč v nebesih. Tam se vam oddolžim. Moj ženin je bogat, zelo bogat. Iz njegovih zakladnic bom zajemala ljubezen, da vam stotero povrnem vse, kar ste zaradi mene pretrpele.« Med enim od Terezijinih hudih bolezenskih bojev so njene sestre goreče molile pri Marijinem kipu v sobi. Tedaj se je h kipu ozrla tudi bolnica in spoznala, da se ji je Devica nasmehnila. Zavest se ji je vrnila in nadzemeljska sreča je prevzela njeno srce. Pa ne samo notranje, ozdravela je tudi telesno. Čudež, o katerem se je vest razširila v karmel, je Tereziji kasneje prinesel veliko trpljenja, saj ji karmeličanke niso verjele.
Tri mesece po ozdravljenju je Terezija z očetom odpotovala v rodni Alencon, tam pa spoznala posvetno življenje in vse sladkosti bogastva. Tu se je dokončno odločila, katero pot bo ubrala. S pomočjo sestre Marije je začela svoje priprave na prvo sveto obhajilo, ki jo je navdalo s »čistim in svetim veseljem«. Ni bila le tradicija, niso bila le darila in dobra hrana, za Terezijo je bilo obhajilo združenje z Bogom, po čemer je ves čas hrepenela. Sledila je sveta birma, nato pa neprijetno življenje v zavodu. Čeprav najuspešnejša v razredu, je pri teti in stricu veljala za nesposobno nevednico. Iskala je naklonjenost svojih tovarišic in celo učiteljic, vendar ji ni bilo dano, da bi bila deležna ljubezni, vsaj ne od ljudi. A je bila kljub temu hvaležna Bogu za vso to nenaklonjenost, ki jo je obvarovala prevzetnosti in jo učila ponižnosti. Kdo drug bi danes najbrž na njenem mestu obsojal tiste, ki mu povzročajo nesrečo, iskal pravico zase in se jezil na Boga, ker dopušča krivico. A Terezija pravi: »Bog mi je dal zvesto srce, ki ne neha več ljubiti, kogar je enkrat zares vzljubilo.«
Pri 13 letih je Celina končala študij in se vrnila domov, Terezija pa je zaradi tega zbolela, zato je šolanje nadaljevala pri zasebni učiteljici. V tem času je v karmel odšla Terezijina sestra Marija, za krajši čas pa h klarisam tudi Leonija. Terezija je postala še občutljivejša, njena vest pa tenkočutna do skrupuloznosti. Prav vsaka malenkost jo je spravila v jok. Pa vendar je kmalu spet doživela Božji čudež.

ODLOČITEV ZA REŠEVANJE DUŠ
Na božič leta 1886 je doživela spreobrnjenje in vanjo se je vselila dobra volja. Odtlej si je prej jokava deklica prizadevala reševati duše. Ko je slišala za zločinca, obsojenega na smrt, je darovala mašo in vneto molila zanj. Prosila je Boga za znamenje uslišanja njene molitve in dan po zločinčevi usmrtitvi v časopisu prebrala, da se je pred smrtjo pokesal in poljubil križ. Še en čudež torej … koliko čudežev zaradi malega otroškega srca, ki je želelo ljubiti! Malo in veliko hkrati je treba, da nas Bog usliši: dovolj bi bila iskrena molitev namesto beganja naših misli k posvetnim skrbem. Pa velikokrat ne premoremo niti tega gorčičnega zrna.
Želja po vstopu v karmel je rasla iz dneva v dan, čeprav je bilo to po človeški pameti povsem nemogoče. A pri Bogu ni nič nemogoče, tudi to, da lahko v samostan vstopi petnajstletno dekle. Oče je hčerko podprl pri odločitvi, stric pa je bil odločno proti, zato je Terezija žalostno odložila misel na stran. Po čudežu pa si je stric čez nekaj časa premislil, zato sta z očetom obiskala škofa. Ta jima je obljubil, da bo govoril s predstojnikom samostana, in ju napotil na romanje v Rim. Z očetom in sestro Celino je Terezija potovala v Milano, nato v Benetke, Padovo in Bologno, nazadnje pa le prispela v Rim, kjer je na mestu mučenja prvih kristjanov prosila Jezusa, da bi tudi sama postala mučenka. Bi si danes upali izreči takšno prošnjo? Trpljenje je nekaj, čemur se na vse kriplje trudimo izogniti, pa čeprav s pomočjo pri samomoru ali evtanazijo. Petnajstletno dekle pa je samo prosilo zanj!Tereziji se je aprila 1888 uresničila dolgoletna želja. Vstopila je v samostan.

Sedmi dan v Rimu se je Terezija srečala s svetim očetom, Leonom XIII. Mlado, skromno dekle in veliki dostojanstvenik. Takrat je napravila svojo drzno potezo in nagovorila papeža, da bi smela že s 15 leti vstopiti v karmelski red. Kakor hladen tuš je prišel odgovor, naj stori, kot bodo odredili predstojniki. Ponovno je rotila svetega očeta, on pa ji je ljubeznivo odvrnil: »Vstopila boš, če je to Božja volja.« Polna razočaranja je deset dni pred božičem škofu napisala pismo s prošnjo za dovoljenje za vstop. Pa vendar odgovora ni dobila. Koliko truda je morala Terezija vložiti v svoje hrepenenje po Jezusu! Koliko zavrnitev je prestala, pa kljub temu vztrajala! Njena predanost ni imela meja in resnično bi se lahko tudi danes vsak zgledoval po njenem srcu. Tako pa – vprašamo nekoga, če potrebuje pomoč, ta nas iz vljudnosti zavrne, a smo kljub temu zadovoljni sami s seboj, saj smo naredili vse, kar je v naši moči. Smo res? Iskrena predanost in vztrajnost sta nekaj, česar manjka današnjemu svetu. Ju pa vsekakor ni manjkalo Tereziji, tudi januarja 1888, ko je od škofa končno prejela odobritev za vstop v karmelski red, vendar se je predstojnica odločila, da jo sprejme šele po koncu posta. Naslednje tri mesece je preživela v spokorni pripravi in drobnih odpovedih, na to obdobje pa ohranila najlepše spomine.

»MOJ BOG – LJUBIM TE!«
Čeprav je bilo slovo od družine tistega 9. aprila 1888 težko, je Terezijo prevzel globok notranji mir, ki je ni zapustil naslednjih osem let. Ko je njen oče zbolel, je tri leta njegovega mučeništva označila za svoja najljubša in najplodnejša v vsem življenju. Večini nepojemljivo hrepenenje po trpljenju je bilo izpolnjeno in zanj je bila hvaležna. Tudi odlog večnih zaobljub je bil zanjo hud udarec, vendar je spoznala, da jo pri tej želji ženeta samoljubje in lastna volja. Tako je Jezusu obljubila potrpežljivost – po lastnih besedah je bila igrača, žogica v rokah Deteta Jezusa. Prav zato je bilo njeno novo samostansko ime več kot pravo zanjo: Mala Terezika Deteta Jezusa. Veselila se je vsega: krivih obtožb, poniževanja in celo duhovne suše. Večer pred zaobljubami jo je napadel hudi duh in vanjo drugega za drugim sejal dvome o njenem poklicu, o poti, po kateri je na vsak način hotela, čeprav – tako jo je skušal – nanjo naj ne bi bila poklicana. S srčnim pogumom se je izpovedala voditeljici novink in dvomi so minili.Z nasmehom na obrazu je odšla v večnost. – Nad njenim grobom v Lisieuxu je zrasla veličastna bazilika, v kateri v stekleni krsti počiva njeno nestrohnjeno truplo. – Kip v vrtu Buissonnets, ki spominja na binkoštni praznik 29. maja 1887, ko je Terezija prosila svojega očeta, da bi ji dovolil vstopiti v Karmel.

Posebno vlogo v Terezijinem življenju je imela mati Genovefa, svetnica, ki je – tako se je zdelo Tereziki ob srečanjih z njo – videla v njeno dušo. Tudi ona je morala skozi podobne preizkušnje pred zaobljubami in Tereziki je bila zgled prave svetosti. Po njeni smrti je v samostanu izbruhnila gripa, ki je vzela mnogo življenj, pa vendar je Terezika tudi v tej nesreči videla samo dobro: da so njene sosestre umirale s spokojnostjo na obrazu in odhajale v boljše življenje.
Da pot do svetosti ni v popolnosti, so dokazovali njeni notranji boji in preizkušnje. Spraševala se je o obstoju nebes, naslednji trenutek pa se spet povsem predala Jezusu. Po očetovi smrti je gojila veliko željo: da bi v karmel vstopila tudi njena sestra Celina. Tako je nekega dne prosila Jezusa, naj ji da znamenje, da je njen oče v nebesih – če sestra, ki je nasprotovala Celininemu vstopu v samostan, temu ne bo več nasprotovala, bo vedela, da je oče prišel v večno srečo. Seveda se je zgodilo natanko to in Terezija je bila prepričana, da je k njeni priprošnji pripomogel njen oče v nebesih. Odtlej ni Boga prosila ničesar več, tudi trpljenja si ni več želela, samo prepustila se je Njegovih rokam.
A trpljenje je prišlo samo od sebe. Leta 1896 na veliki petek se je Terezija izredno slabo počutila in to so opazile tudi njene sosestre. Čeprav so ji skušale olajšati delo, tega ni dovolila in jih je zavrnila z besedami, da je na ta dan Jezus veliko huje trpel. Za njeno bolezen – jetiko – se je izvedelo šele spomladi naslenje leto. Kašelj in oslabelost sta izčrpala njeno telo, vendar je še vedno voljno trpela. Bojevala je notranje boje, predvsem o lastni vrednosti pred Bogom in njegovi ljubezni do nje. Dva meseca pred smrtjo je prejela bolniško maziljenje in dejala, da ji srce prekipeva v veselju – upala je namreč, da bo kmalu prestopila prag večnosti. Vendar jo je Gospod še nekaj časa želel na zemlji. Na smrtni postelji je premogla mnoge preroške besede, uganjevala je misli svojih sosester in jim zagotavljala, da jim bo vso dobroto povrnila iz nebes. Odklanjala je zdravila, da bi jih prepustila misijonarjem, Gospod pa jo je nenehno obsipaval z manjšimi in večjimi znamenji svoje stalne prisotnosti. Zdravnik, ki je skrbel zanjo, je nekoč rekel, da je angel, saj da ni še videl bolnika, ki bi »toliko prestal in bil tako nadnaravno vesel«. Terezijino trpljenje je bilo neizmerno. Bolečine so bile vse hujše, oslabela je toliko, da se ni mogla več premikati, večkrat ji je zmanjkovalo sape. Prosila je Marijo, naj skrajša njen smrtni boj, v isti sapi pa je vdano pristajala na to, da bo trajal dlje, kot bi si želela. 30. septembra 1897, tik preden je odšla v večno življenje, so njene zadnje besede bile: »Moj Bog – ljubim Te!«

»NIČESAR OMEMBE VREDNEGA NI STORILA.«
Terezija Deteta Jezusa je umrla z nasmehom na obrazu in s palmovo vejico v rokah, ki so jo našli svežo po 13 letih, ko so jo prvič izkopali. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa leta 1925, ko je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.Citati v besedilu so iz Terezijine knjige Povest duše (Karmel Sora). Prvi prevod v slovenščino je iz leta 1940. – Pri Založbi Ognjišče so izšle tri knjige o “mali cvetki”: Na mali poti – njene misli za vsak dan v letu (1993, ponatis 2008), slikanica Sveta Terezija Deteta Jezusa (prva izdaja ob stoti obletnici smrti 1997 – ponatis 2008) in Veličina Male Terezije (1997).. Ob razglasitvi staršev Ludvika in Zelije za blažena (2008), smo izdali še knjigo Povest družine Martin (2008, ponatis 2009). Papež Frančišek je zakonca Martin leta 2015 prištel med svetnike.

Ko je Terezija nekoč med boleznijo počivala v svoji celici, je slišala sosestro, ki je dejala: »Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno.« Ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Kakšna pohvala za Terezijo je bila ta kritika! Bila je dokaz, da je njena ljubezen delovala skrito, tiho, tako, kot je Bogu všeč – tako, da »ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6,3). Njena otroško preprosta in hkrati svetniško močna vera, njene nenehne žrtve, tihe molitve in odpovedovanja pa kljub temu niso mogle ostati skrite. Bela cvetka je sijala notranji mir navzven, pa če je to želela ali ne. »In kaj pravite Jezusu?« so jo nekoč vprašali med molitvijo. Ona pa je preprosto odgovorila: »Nič. Ljubim ga!«
Tako preprosto je to. Brez velikega teološkega znanja. Brez dramatične mučeniške smrti. Brez dejanj, ki bi bila navzven omembe vredna. Preprosto ljubiti Jezusa v svoji preproščini. Z zavzetim iskanjem, otroškim navdušenjem in iskrenostjo. Čeprav je sveta Terezija Deteta Jezusa veliko pretrpela, se je povsem prepustila Božji volji. Kdo ve, kakšna je Njegova volja za nas – bomo tudi mi trpeli? Bodo naša dejanja skrita ali odmevna? V očeh drugih velika ali majhna? Kakšna bodo v Gospodovih očeh? Ne vemo. Eno pa je gotovo: svetost lahko doseže vsak. Tudi tak, ki v očeh drugih ni storil ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Tako kot mala bela cvetka Terezija.

P. Šergon, Priloga, v: Ognjišče 10 (2023), 44-49.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing