Avtor: Marko

Knjižna ponudba Ognjišča 2018-19

Napisal Marko na 20. novembra 2017. Objavljeno v Posebne ponudbe.

Knjizna ponudba Ognjisca 2018 19 3D Letošnjemu decembrskemu Ognjišču je priložena Knjižna ponudba Ognjišča – katalog novosti. Ta se nekoliko razlikuje od Miklavževega kataloga, ki ste ga prejeli prejšnji mesec in so v njem predstavljeni predvsem predlogi za Miklavževo obdarovanje. Knjižna ponudba Ognjišča pa prinaša na prvem mestu naše novejše izdaje, obširneje tisto najbolj sveže iz našega knjižnega nabora. Seveda pa so v njem tudi nekatere naše bolj iskane (in prodajane) knjige, zaradi večjega obsega kataloga smo dodali še nekaj predlogov za obdarovanje ob prazničnih dneh v upanju, da boste v njem lahko izbrali kaj zase in za svoje najbližje. PRELISTAJTE katalog naših knjig.

Kaj smo izdali v letu 2018, ki se izteka:

NOVOSTI 2018:

PRENOVLJENE IZDAJE

Zgodbe in prilike
Škof Baraga pobarvanka
Vsako srce potrebuje dom

PONATISI

Jaz, Čarli Čeplin
Dragoceno darilo zgodb
Moje prvo obhajilo
Pater Pij, sveti, ponižni in ljubljeni
Sveto pismo v torbici
Božič prihaja
Raziskuj Sveto pismo
Ana praznuje božič
Jaz, Čarli Čeplin

DRUGE IZDAJE

Indijanček
CD Ritem srca 2018
posamezne božične voščilnice

pripravlja Marko Čuk

Starejši, ki smo ostali sami, si želimo tudi razvedrila in druženj.

Napisal Marko na 18. novembra 2017. Objavljeno v Pismo meseca.

Na revijo Ognjišče sem naročena že od leta 1969. Vedno jo z veseljem preberem. Večkrat kupim pri vas kakšno knjigo, tako da imam že kar precej knjig, ki mi lepšajo samoto. Nikoli še nisem bila tako pogumna, da bi vam pisala, danes pa sem se odločila, da vam pišem in vas prosim za nasvet.
Pred osmimi leti se mi je smrtno ponesrečil mož in tako živim sedaj sama. Imam odrasle otroke, ki pa imajo svoje družine in so zelo zaposleni, tako da imajo bolj malo časa zame. Moja mladost je že davno minila, stara sem namreč 75 let. Človek tudi v teh letih še potrebuje stikov s svojimi vrstniki, ki jih je doletela enaka usoda in si želijo poštene krščanske družbe.
V kraju, kjer živim, sem vključena v društvo upokojencev, kjer se razumemo, toda med njimi ne najdem prijateljic ali prijatelja, ki bi bil enakih pogledov in želja.
Ko berem vašo revijo, vidim, da pišete o mladih in odgovarjate mladim ali zakoncem, pogrešam pa članke o nas starejših, ki smo ostali sami, tudi mi si želimo malo razvedrila ali morda kakšnih srečanj, izletov ali druženja. Zelo bi bila vesela, če bi tudi nam osamljenim omogočili kaj takega. Morda kakšno srečanje ovdovelih in starostnikov, da bi nam polepšali življenje. Z veseljem bi se udeležila takšnega družabnega srečanja ali izleta. Avta nimam in tudi voziti ne znam. Nimam interneta, da bi na ta način spoznavala svoje vrstnike. Vdovska pokojnina je nizka, tako da si ne morem privoščiti razkošja, toda sem zadovoljna, samo da bi mi Bog podaril zdravja, kolikor let mi je še namenjeno.
Marinka

Mesec november nas sam od sebe vabi, da se zamislimo nad lastno minljivostjo, saj v začetku meseca praznujemo praznik vseh svetih in spomin vernih duš. Tudi narava, ki se z umirjanjem in ‘umiranjem’ pripravlja na zimo, nam govori o minljivosti. Prav tako se ta mesec naše misli večkrat ustavijo ob naših pokojnih. Najbrž tudi vaše, gospa Marinka. Vaše pismo sem prejel že pred meseci in danes ne bi mogli ravno reči, da se v Ognjišču ne dotikamo problema vdov in ostarelih. Meseca januarja, februarja in aprila je pismo meseca obravnavalo prav težave vdov in ali starejših. Na to temo smo pozneje objavili še eno pismo. To nikakor ni malo! Dejstvo je, da je med nami vse več starejših ljudi in med temi je tudi veliko vdov, in se tako je povečala potreba po pisanju na to temo. Dr. Jože Ramovš je dobri dve leti pisal o sobivanju starejših in mlajših v družini. Letos piše o skrbi za starejše na domu Alojzija Fink. Načrtujemo, da bomo te članke izdali v posebni reviji, da bi jo dobili v roke starejši, pa tudi mlajši, saj stari in mladi sobivate v družinah in se tudi sicer srečujete. Po napovedih bo ta tema vedno bolj pereča, saj bo v prihodnosti vedno več starejših, ki bodo potrebni večje skrbi družbe in Cerkve. Pisanje v reviji in posebna izdaja revije na temo starejših želi biti naš prispevek k reševanju te težave.
S svojim pismom ste opozorili tudi na potrebo po druženju. Upam, da bodo vaš predlog prebrali tudi duhovniki in drugi pastoralni delavci ter bodo v svojih župnijah organizirali srečanja za starejše ali za ovdovele. Poznam primer (ne vem, če to še obstaja), ko so se srečevale vdove iz župnije, morda tudi od drugod. Srečanje so pripravljale same, tako da župnik ni bil s tem obremenjen. Seznanjen je bil z delovanjem te skupine in ga odobraval. Na srečanju so imele ‘uradni’ del, ko so se pogovarjale na določeno temo ali so povabile koga, da jim je o določeni temi spregovoril. Skupaj so kaj zmolile, nato pa so se ob kavi ali čaju ter skromnem prigrizku še malo družile. Menim, da je ta pobuda vredna posnemanja pa tudi premisleka, kako bi v okviru Cerkve ponudili tudi starejšim srečanja, na katerih bi rastli v veri in se družili. Druženja starejših so neke vrste znamenje časa, na katerega bi morali biti bolj pozorni. Ne vem, če v vaši okolici deluje kakšna skupina, kateri bi se lahko pridružili, vsekakor se velja pozanimati, če obstaja. Ker sami nimate avtomobila, bi vas tja morda lahko peljala kakšna druga vdova, ki vozi avtomobil.
Svetujete nam, da bi mi organizirali kakšno srečanje ali izlet za starejše. Ognjišče vsako leto organizira romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. To je ena od naših zelo priljubljenih ponudb. Radio Ognjišče pa organizira več potovanj. Nekatera potovanja potekajo v času, ko je šola, in se jih udeleži tudi veliko starejših, saj ne gre za izlete, povezane s fizičnim naporom. Na teh izletih imajo vsak dan mašo, ogledajo si znamenitosti kakšne pokrajine ter se veselo družijo med seboj. Organizatorji dobijo veliko lepih odmevov. Obstajajo tudi duhovne vaje za vdove. Gotovo bi se našlo še kaj.
Ostaja pa še eno, temeljno in neuničljivo sporočilo krščanskega upanja, ki je namenjeno vsem, torej tudi vdovam in starejšim. Naša vera nam govori, da nismo nikoli sami, saj je naš Bog Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Zato ne mislimo samo za svojo bolečino, ampak se posvetimo tudi drugim. Ko pomagamo drugim, pozabimo na svoje težave. S tem v zvezi je treba povedati, koliko dobrega naredijo starejši in številne vdove kot molivke in sodelavke Karitas ali drugače v Cerkvi. Pomoč pri Karitas ni dejavnost samo vdov, a prav mnogo ovdovelih ljudi najde tu lepo priložnost za dobrodelnost pa tudi za druženje. Podobno velja tudi za druge župnijske sodelavce.
Gotovo doživljajo vdove tudi težke trenutke, a svojo bolečino lahko prelijejo v ljubezen do pomoči potrebnih. Poskušajmo odkriti ljudi, ki smo jim lahko v oporo in pomoč. Vključimo se v molitvene skupine, obiskujmo tudi delavniške maše in si nabirajmo zakladov, ki jih ne uničujeta ne molj ne rja (prim Mt 6,20).

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 6-7.

Most

Napisal Marko na 14. novembra 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neki kmet se je s svojim sinom odpravil na sejem v bližnjo vas. Pot ju je vodila čez most, ki je bil precej majav in se je pel čez reko. Otrok se je prestrašil. »Oče, a misliš, da bo most zdržal?« ga je vprašal.
Oče je odgovoril: »Držal te bom za roko, moj sin.«
Otrok je položil svojo roko v očetovo. Previdno sta prečkala most in z očetom sta prišla na cilj.
Vrnila sta se, ko je bila že noč. Medtem ko sta hodila, je otrok vprašal: »Kaj pa reka, oče? Kako bova šla čez tisti nevarni most? Bojim se.«
Veliki in grobi mož je vzel v naročje otroka in mu rekel: »Bodi v mojem naročju in boš na varnem.«
Kmet je hodil naprej z otrokom v naročju in ta je globoko zaspal.
Naslednje jutro se je srečno zbudil v svoji postelji. Sončna svetloba je prihajala skozi okno. Ni se niti zavedal, kdaj je prečkal most in predvsem, kdaj je prečkal nevarno reko.
To je kristjanova smrt. Kristjanova smrt je, da se popolnoma izroči v roke Očeta, ki ga ljubi.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2017), 69.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 115.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Bruno sliši na drugo ime

Napisal Marko na 10. novembra 2017. Objavljeno v zgodbe.

Samo sedem jih je stopalo za krsto, eden od njih zato, ker so ga prosili. Duhovnik. Lepo, da je prišel. Ali pa čudno. Gospa k njemu namreč ni hodila, vsaj ne v cerkev in zagotovo ne ob nedeljah.
Drugih šest je bilo tam zato, ker so pač morali biti, saj se vendar spodobi pospremiti sorodnika na zadnji poti. Odeti v temna oblačila, so počasi in dostojno sledili krsti, a od resne in spodobne drže do pristne žalosti je bilo še daleč. Vmes se je morda prikradlo tudi olajšanje.
Pevcev niso povabili, tudi trobentača ne. Verjetno se jim je zdelo, da ji je življenje zapelo že dovolj žalostink.
Človek bi pričakoval nekaj poslovilnih besed. O življenju, ki lahko spiše žalosten roman, o pogubni lepoti mladega dekleta, zaradi katerega so se fantje tepli. Dobesedno. Gospodinje v Trstu – signore so jim rekli – pa v prenesenem pomenu.
Zanje, ki so stopali za krsto, so ta dejstva živela le v spominih njihove stare mame, ki jih je obujala bolj sama zase kot za druge. Sedaj že dolgo ni bilo nikogar, da bi jim iz prve roke povedala to zgodbo, zato so imeli pred sabo drugačno podobo in govorniku niso hoteli polagati v usta besed, kot so čudaška samotarka, uboga reva ali celo – Bog mi odpusti – zmešana baba. Raje so izbrali molk. Tudi prav. Molku ni mogoče očitati dostojnosti, torej so jo pokopali dostojno, tu v vasi, kjer se je rodila in umrla.
Trst bi lahko bil v njenem življenju le epizoda, če ne bi bil hkrati tudi prelomnica. Kar ji je mesto dalo lepega, so bile obleke, ki jih je nosila do konca svojih dni. Barve so bile obledele in kroji, kot bi jih povlekel iz naftalina. Se je našel kdo, ki se je posmehoval, da so to krila za drugačne kraje in druge čase. Kot da ne bi vedel, da je do konca svojih dni živela v drugem kraju in v drugačnem času, zato tudi čas na njej ni pustil sledi. Ni mogel ker sta se z njim razšla že pred kakimi petdesetimi leti.
Tako je še vedno ohranila postavo mladenke in obraz, kot bi ga iztrgal iz modne revije, le na ogled ju je postavila bolj redko. Hodila je vzravnano, z dvignjeno glavo in počasnimi koraki. Človek bi rekel, da pooseblja gracioznost, če le ne bi bilo njenega zamaknjenega pogleda in odrezave govorice.
Sosede so vedele povedati, da ne na njenem balkonu niti na dvorišču še niso videle obešenega perila in nobena se ni mogla spomniti, kdaj je zadnjič zračila posteljnino ali stresala preproge. Vse, kar se je dogajalo, je bilo skrito med štirimi stenami, le na dan, ko je poštar prinesel socialno podporo, je šla do trgovine. Kako je čarala do naslednjega nakazila, ni bilo znano nikomur.
Jasno, da to niso stvari, o katerih se govori ob odprtem grobu.
Tudi to, da je kdaj pa kdaj znala biti s svojimi klici prav moteča, je ob takih priložnostih pametno molčati. Saj ne da bi bila to skrivnost, kje pa! Vsi smo vedeli zanje, saj smo jo bolj pogosto slišali kakor videli. Njen glas, prodoren, močan in visok, je zarezal v tišino vasi.
»Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!«
Včasih te je našel v ranem jutru, drugič je pretrgal nočni mir, kdaj pa kdaj je zmotil popoldanski opravek. To, kar je nosil v sebi, ni moglo biti drugega kot bolečina in obup.
Tisti, ki so v takih trenutkih slučajno šli mimo njene hiše, so vedeli povedati, da je stala na balkonu in se z rokami krčevito prijemala ograje. Telo je rahlo usločila. Je mislila, da bo tako njen glas dosegel daljave, ki jim je namenjen? Da bo prišel do Bruna? Ali je morda želela le bolečini in obupu dati prosto pot?
»Bruno, kje si? Pridi!«
Z vsakim klicem glasneje, dokler ni omagala. Tedaj je sklenila roke na prsih, utišala glas in milo prosila: »Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!« Tisti, ki se mu ob tem ni zasmilila, je bil brez srca.
Ljudje so po vrsti govorili, da je uboga, samo da so eni mislili na njeno srce, drugi na pamet.
Bruno pa ni prišel. Nikoli. Niti na njen pogreb ne.
On sliši na drugo ime. Nihče mu ni povedal, da ga je mama klicala Bruno. Še tega ne ve, da se v njem pretaka slovenska kri in ne pozna zgodbe o lepi mladenki, ki je skrušena in molčeča iz dneva v dan na pomolu upirala pogled v ladje z vseh koncev sveta. Iz njih so se vedno znova usipali napačni ljudje in mornarske kape so vsakič krasile napačne obraze.
Mogoče pa je Bruno kaj slišal o tem, da se je nekega dne drl v košarici pred cerkvijo svetega Anton Novega v Trstu in nihče ni vedel, od kod se je vzel.
Verjetno tudi ve, da se človeku od vsega hudega lahko zmeša.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 53.

Zgodbe za dušo

Napisal Marko na 9. novembra 2017. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Prva knjiga v zbirki Zgodbe za dušo. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku. Naslovi poglavij kažejo na raznovrstnost vsebine: Odnos do drugega; Tebe iščem – verske vsebine; Skupaj – družbeno življenje; Pomemben je človek – vrednote osebe. Knjigo bogatijo tudi misli in molitve iz del duhovnega pisatelja H. Nouwena. 8. izdaja priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga doživela.

To je knjiga, ki nas uči, kako
– premagovati sovraštvo, strah, nezaupanje vase, neodločnost, samopomilovanje, nezadovoljstvo, osamljenost, zasvojenost, vztrajanje pri svojem, pohlep, nasprotje med teorijo in prakso, prelaganje odgovornosti na druge
– odkriti za kaj si poklican, Božjo voljo, Kristusa v bratih, moč v skupnosti, ustvarjalnost, da pomoč drugemu prinaša srečo, da bogastvo ni vse,
– razvijati svoje talente in sposobnosti, prijateljske odnose,
– iskati Boga, pot, znanje, natančnost, lotiti se stvari na prvem koncu, na pravi način
– videti v stvareh bistvo, imeti dober odnos do stvari, živeti sedanji trenutek,
– biti potrpežljiv, ne postavljati drugih v lastne kalupe,

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

ena zgodba;

Pohlepni Teo
Teo je bil pohlepen človek. Nikoli mu ni bilo dovolj denarja in stvari. S sosedi se je stalno prepiral zaradi tega. Nekega dne je eden njegovih sovražnikov sklenil, da ga bo uničil. Zvijačno mu je poklonil zlato ribico v stekleni posodi. Rekel mu je: »Teo, ko bo ta ribica zrasla do naravne velikosti in poginila naravne smrti, se bo spremenila v čisto zlato. Postal boš bogat bolj, kot si kdajkoli sanjal.« Nenasiten pohlep je Tea tako prevzel, da je verjel v zgodbo o zlati ribici. Pa ne samo to, bil je zelo vesel in hvaležen svojim sovražnikom. Ribico je nesel domov in jo imel v majhni posodi. Skrbno jo je hranil in, kakor si je želel, je ribica rasla in rasla dokler ni bila prevelika za posodo. Veliko je porabil, da je zgradil ribnik za ribico, potem pa še majhno jezerce. Ves čas je sanjal o dnevu, ko bo dobil zlato. Čez več let je vse svoje dneve zapravil s krmljenjem ribice, ki je še vedno rasla. Želel si je, da bi že poginila, da bi postal bogat. Končno je Teo obubožan in star umrl prej kot ribica.

vprašanja za pogovor
1. Ali pomeni denar blagoslov ali prekletstvo? Zakaj?
2. Ali je denar nevaren? Katere so njegove nevarnosti?
3. Ali more biti pohlepen človek srečen?
4. Kaj je korenina vsega zla: denar ali poželjivost?
5. Je denar za srečno življenje potreben?
6. Je denar za srečno življenje dovolj?
7. Zakaj Jezus pravi, da je težko bogatim priti v nebeško kraljestvo?
8. Ali nauk Svetega pisma nasprotuje denarju? V kakšnem smislu?
9. Ali drži, da je denar idol (malik) sodobnega človeka?
10. Kaj misliš: Je pravilo, da so ljudje pohlepni zaradi denarja? Kaj so posledice tega?

kaj se iz zgodbe naučimo
1. Marsikdo med nami je podoben Teu. Žrtvujemo najboljše, kar imamo (čas, ljubezen in prijateljstvo), ker želimo doseči dobrine, ki jih ne bomo nikoli dosegli.
2. Sreča ni v tem, da si želimo, česar nimamo,

še eno razmišljanje

Besede in tišina
Nedavno sem vozil skozi Los Angeles in kmalu doživel veliko presenečenje: vozil sem skozi obsežen slovar. Kamorkoli sem pogledal, povsod so bile besede, ki so želele obrniti pozornost mojih oči s ceste. Govorile so: »Uporabljaj me, vzemi me, kupi me, pij me, dotakni se me, poljubi me, spi z menoj.« Kdo bi v takem svetu ohranil spoštovanje do besed? Vse to mi govori, da so besede, vključno z mojimi, izgubile svojo ustvarjalno moč. Njihovo neskončno množenje je povzročilo, da smo izgubili zaupanje v besede in pogosto mislimo: “To so samo besede!” Učitelji govorijo učencem po šest, dvanajst, osemnajst in včasih po štiriindvajset let. Toda študentje pogosto iz izkušnje čutijo: “To so samo besede.” Pridigarji pridigajo teden za tednom in leto za letom. Toda njihovi župljani ostanejo enaki in pogosto mislijo: »To so samo besede.« Politiki, gospodarstveniki, ajatolahi in papeži govorijo in izražajo svoja mnenja, ko je potrebno in ko ni, toda tisti, ki jih poslušajo, govorijo: »To so samo besede, še eno razvedrilo.« Posledica tega je, da beseda ne opravlja svoje glavne naloge, ki je povezovanje. Beseda ne sporoča več, ne ustvarja več skupnosti in zato ne prinaša življenja. Beseda nič več ne ustvarja zaupnega okolja, v katerem bi ljudje lahko srečali drug drugega in tako gradili skupnost. (Henry Nouwen, Pot srca)

Marko ČUK

Uporabi DOCAT pri verouku, v birmanski ali mladinski skupini

Napisal Marko na 4. novembra 2017. Objavljeno v MP Youcat.

DOCAT je knjiga, ki prinaša zelo konkretne odgovore, zato je tudi njena uporaba pri verouku, v birmanski ali mladinski skupini, zelo preprosta, a izjemno učinkovita. Poglejmo primer!

TEMA:

POKLIC in POKLICANOST

1. del (10. minut)
Moje izhodiščno stališče
Male skupine, ki imajo 3–6 članov, dobijo liste z izpisanimi vprašanji. Vsaka po enega. Mladi predstavijo svoje poglede na temo in iz svojih izkušenj pripravijo odgovore, ki jih na kratko predstavijo vsem.

Primeri vprašanj:
Ali moramo ljudje nujno delati? Je to obvezno?
Kaj za človeka pomeni delati?
Kako je Jezus gledal na delo?
Delo : kariera : poslanstvo – kakšni so resnični cilji našega življenja?
Kaj je moje in kaj je skupno? Ali je prav, da imamo svojo lastnino?
Ali obstaja pravica do dela? Kakšna je?

Klicali so delovno silo in prišli so ljudje. (Max Frisch (1911–1991), o problemu „tujih delavcev“

Duša se hrani od tega, nad čemer se veseli. (sv. Avguštin)

Tri kamnoseke so vprašali, kaj delajo. Prvi odgovori: Obdelujem kamen.« Drugi odgovori: »Izdelujem gotsko okno.« Tretji odgovori: »Gradim katedralo!« (neznani avtor)

2. del (15. minut)
Kaj pravi Cerkev?
Vsaka skupina dobi izvod DOCAT-a in v njem poišče odgovore na svoja vprašanja. Vsaka skupina pove, kaj je odkrila, kaj jim je zanimivo. Ali se odgovori skladajo z njihovim izhodiščnim mnenjem? Kaj so novega odkrili? Lahko tudi preberejo kakšen izsek iz DOCAT-a.

Primeri odgovorov iz DOCAT-a:
Kaj za človeka pomeni delati?
Biti sposoben za delo, imeti delo, nekaj narediti zase in za druge je za mnoge ljudi velika sreča. Biti brezposeln, biti neuporaben jemlje človeku dostojanstvo. Z delom človek razvija svoje imetje in sposobnosti ter je udeležen pri gospodarskem, družbenem in kulturnem razvoju. V Božjem načrtu igra delo pomembno vlogo. Bog je človeku naročil, naj si podvrže zemljo (1 Mz 1,28), jo varuje in obdeluje. Delo je lahko tudi veliko vredno služenje soljudem. Še več: to, da človek z zemljo trajno gospodari, naprej stvariteljsko razvija njene možnosti, ga dela podobnega Stvarniku. Preprosta dela dobro opraviti povezuje tudi z Jezusom, ki je sam bil delavec.

Kakšen odnos obstaja med delom in poklicnim uspehom ter pravim ciljem človeškega življenja?
Delo spada k življenju, a ni življenje človeka. Obstaja bistvena razlika. Danes je zlasti v visoko razvitih deželah mnogo ljudi, za katere je videti, da živijo samo za svoje delo. Delo je zanje kot nekakšna zasvojenost, zato jih imenujejo deloholiki. Jezus je svaril pred tem, da bi postali v tem pomenu sužnji dela. Cilj človekovega življenja ni kopičenje denarja ali prizadevanje za čast, marveč doseči večno življenje pri Bogu po molitvi, bogoslužju in dejavni ljubezni do bližnjega. Kolikor je človekovo delo podvrženo temu cilju, sodi h krščanskemu življenju. Kjer pa delo postane samo svoj cilj in zatemni dejanski cilj našega človeškega obstajanja, se pokaže njegova napačna vloga. Vendar morajo nekateri ljudje opravljati več poklicev in trdo delati, da zmorejo preživeti svoje družine. Opravljajo služenje družini in to opravljajo v božjem smislu.

Med 2. in 3. delom pustimo do 5 minut za spontano razpravo v celotni skupini. Nato oblikujemo dve skupini s 4 posamezniki, ostali so aktivno občinstvo, ki pomaga, kritizira in spodbuja ekipi.

Delo je potreba, je del človekovega smisla na tem svetu, je pot dozorevanja, razvoja in osebne uresničitve. (papež Frančišek, HG 128)

Izberi si poklic, ki ga ljubiš, in noben dan v življenju ti ne bo več treba delati. (azijski pregovor)

Delo ti ne bo pobegnilo, če boš svojemu otroku pokazal mavrico. Ampak mavrica ne bo počakala, da boš ti končal delo. (iz Kitajske)

3. del
Debata za-in-proti
Smer pogovora in razprave mora postajati vse bolj praktična, zato v tretjem delu mlade soočimo s kar se da konkretnimi trditvami, ki jih morajo zagovarjati oz. jim nasprotovati. Argumente lahko iščejo tudi v DOCAT-u. Pripravimo tri trditve (primeri so spodaj). Za vsak izziv imajo 5 minut, da se pripravijo. Zakaj to počnemo? Da bodo mladi suvereni, ko jih bodo ljudje izzvali z vprašanji, ki napadajo cerkev.

Primeri trditev:

– Delati se ne splača, dokler starši skrbijo za nas.
– Delo je danes cenjeno.
– Nočem sedeti v pisarni, raje grem delat med ljudi.
– Poklic mi bo izbrala mama, ona me najbolj pozna in ve, kaj je dobro zame.
– Brezposelnost pogosto pomeni izolacijo.
– Dumpinške plače so OK.
– Duhovniki nič ne delajo, živijo na račun naivnih vernikov.
– Nedelja nas dosti stane.

Mlade po koncu debate seveda pustimo v razpravi. Potrudimo se vključiti tudi tiste, ki so včasih manj aktivni.

Spomnimo jih še na krajše izseke iz cerkvenih dokumentov, ki so izpisani na koncu vsakega poglavja v DOCAT–u.

Primer:
Cerkveni dokument: Nove stvari
Jezus, delavec
Tiste, ki so v pomanjkanju in stiski, Cerkev poučuje, da revščina v Božjih očeh ni nobena sramota in da se nikomur ni treba sramovati, da si z delom služi svoj kruh. To je z dejanjem potrdil in dokazal tudi sam Jezus Kristus, ki je za odrešenje ljudi »postal ubog, čeprav je bil bogat«.
Čeprav je bil Božji Sin in sam Bog, je hotel zdeti se in veljati za tesarjevega sina in se celo tudi ni branil večji del svojega življenja preživeti s tesarskim delom.
papež Leon XIII., Okrožnica Nove stvari (1891), 20

Nameni:
Izoblikovanje mnenja o delu in poklicu v luči krščanskih vrednot.
Mladi odkrijejo smisel dela, razmišljajo, kako na delo gledajo sami, njihovi starši, vrstniki ter svoje mnenje soočijo z družbenim naukom Cerkve.

Cilji:
Mladi preberejo stališče Cerkve do dela, poklica in plače ter razpravljajo o njem.
Mladi so sposobni delo kot vrednoto suvereno argumentirati pred nekom, ki ni veren.

PEZDIR KOFOL, Marjetka, (Youcat), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 90-91.

Nisem svetnik

Napisal Marko na 4. novembra 2017. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk, 216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Nisem odkritelj,
ne znam poiskati najkrajše
morske poti do Indije –
toda iskati hočem
najkrajšo pot do bližnjega
v njegovi potrebi in stiski.

Nisem iznajditelj,
ne pripisujem si iznajdbe
niti žarnice niti telefona;
rad pa bi bil za druge
svetla luč in prijazen glas.

Nisem svetnik
pa tudi ne posebno nesebičen,
rad pa bi, kolikor morem,
pripomogel k temu, da bi ljudje
v miru živeli skupaj.

Nisem dragi Bog,
ne morem poboljšati sveta
z eno samo potezo,
lahko pa kaj storim za to,
da v moji okolici dobrota
ne bo pozabljena.

DIETZ, Friedrich (Pogled v nebo). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 19.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

pripravlja: Marko Čuk

‘Amen’ je potrditev

Napisal Marko na 3. novembra 2017. Objavljeno v Kratki odgovori.

Molitveni obrazec Vere se konča s hebrejsko besedo Amen. Na koncu Razodetja, zadnje knjige Svetega pisma, beremo: »Amen, pridi Gospod Jezus!« Beseda Amen je tudi na koncu očenaša in vseh drugih molitev. Kaj ta beseda pomeni? (Božena)
Hebrejska beseda amen v osnovni obliki pomeni ‘biti trden’, smiselno prevedena pa “nedvomno, resnično, tako je”. Starozavezni pisatelji jo uporabljajo, da slovesno izrazijo soglasje z govorom (“Tako govori Gospod”). Že v stari zavezi so amen uporabljali tudi liturgično, kot odgovor na hvalnice Bogu. Jezus je pogosto uporabljal izraz amen, včasih v podvojeni obliki (“Resnično, resnično, povem vam”). Cerkev v svojem bogoslužju uporablja amen nepreveden in končuje molitve, hvalnice, psalme, blagoslove, zakramentalne obrazce. Amen na koncu veroizpovedi je potrditev njene prve besede ‘Verujem’ in pomeni našo zaupno in popolno pritrditev vsemu, kar smo izpovedali, da verujemo. Amen na koncu očenaša pomeni “tako naj se zgodi” in z njim ‘podpišemo’, kar smo v molitvi izgovorili. Najslovesnejši je amen na koncu sklepnega slavospeva, s katerim se zaključi evharistična molitev pri maši: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov.« Starokrščanski pisatelji poročajo, da so verniki vzkliknili Amen tako glasno, “kot da bi zagrmelo”. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 46.

Zahvalna nedelja in molitev zahvale

Napisal Marko na 3. novembra 2017. Objavljeno v Kratki odgovori.

Prva (letos druga) nedelja v novembru je v Cerkvi na Slovenskem zahvalna nedelja, ko se Bogu zahvaljujemo za sadove zemlje, ki jih postavimo v bližino oltarja. V bogoslužju je veliko vzklikov, kot so: »Zahvaljujte se Gospodu! Hvalite Boga!« Ali so to boljše molitve, kot tiste, s katerimi samo nekaj prosimo? (Irena)
Na vprašanje, čemu molimo, stari katekizem odgovarja: »Molimo zato, da Boga hvalimo in slavimo, da se mu zahvaljujemo in da ga prosimo dobrot in milosti, posebno odpuščanja grehov.« Slovenci imamo pomenljiv pregovor: “Hvaležnost dobroto razveseli.” Zahvala je torej najboljša prošnja. Modri Tomáš Špidlík je zapisal: »V Stari zavezi je veliko prošenj, pa tudi veliko zahvalnih pesnitev. Te zahvale imajo poseben značaj. Hebrejski jezik namreč nima posebnega izraza, ki bi ustrezal besedi hvala, kot jo uporabljamo mi. Zato so se darovalcu zahvaljevali tako, da so ga hvalili, blagoslavljali, poveličevali: Blagoslovljen si ti, Gospod … Bog, bodi hvaljen … Moja duša poveličuje Gospoda … Potem pa so dodali: Ker si nas rešil iz rok sovražnikov … ker si nam dal zemljo … ker nas kljub našim grehom nisi zavrgel.« Učitelji duhovnega življenja priporočajo, da se v svojih molitvah najprej zahvalimo Bogu za prejete darove, nato pa ga prosimo za tisto, kar želimo. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 48.

Blagoslov družine in (ali) doma?

Napisal Marko na 3. novembra 2017. Objavljeno v Kratki odgovori.

V božičnem času je v naši župniji lepa navada blagoslavljanja hiš. Moti me, ker župnik oznanja ‘blagoslov družin’. Po moje so s tem prikrajšane mnoge osebe, ki so živijo same in so ‘brez družine’. Prosim za pojasnilo. (Stanislav)
Leta 1989 smo dobili slovenski prevod rimskega obrednika Blagoslovi (1984), v katerem najdemo obred blagoslova doma na staro leto ter za praznik Gospodovega razglašenja. Tam je rečeno da blagoslov v zahvalo Bogu za vse prejete milosti v preteklem letu opravi družina sama, voditelj je odrasel član družine. Blagoslov družine pa je na prvem mestu v poglavju o blagoslovih oseb. Opravi ga duhovnik (ali diakon) v zvezi s pastoralnim obiskom, da se sreča s svojimi verniki v njihovem življenjskem okolju. »Ker je obred namenjen določen družini na njenem domu, morajo biti njeni člani pri obredu navzoči. Če niso navzoči, blagoslov ni dovoljen.« Blagoslov je namenjen tudi ‘družini’ z enim samim članom, ponavadi bolnim, osamljenim, ostarelim. Prav ti so najbolj potrebni pastoralne skrbi ter Božje in človeške bližine. Blagoslov domov (stanovanj) takih ljudi je izraz ljubezni župnijskega občestva do njih. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 47.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing