Blagoslov in dvojna merila
Ob razpravah o blagoslovu ene od slovenskih osnovnih šol sem se spet spomnila besed našega pokojnega župnika. Mislim, da je dejal takole: “Božji blagoslov je Božja pomoč ali “Prošnja za Božji blagoslov je prošnja za Božjo pomoč”.
Če drži to, kar imam v spominu, potem lahko rečemo, da blagoslavljanje predmetov in stavb, pomeni prošnjo, da bi Bog pomagal, da bi nam ti predmeti in stavbe koristili. In ob tem se mi zastavlja vprašanje: Zakaj neverne moti blagoslavljanje stavb, molitev očenaša (v očenašu med drugim prosimo, za vsakdanji kruh in da bi nas Oče rešil hudega)?
Ali jih moti to, da se s prošnjami obračamo na Boga – na osebo, za katero neverni trdijo, da ne obstaja? Ali jih moti to, da verni izražamo dobre želje?
Bi morali v javnosti molčati ali od nas pričakujejo kaj drugega? To razmišljanje bi najbrž morala poslati komu, ki blagoslovu nasprotuje. A komu?
Morda je ob tem na mestu tudi samokritično vprašanje: Ali se verni v vsakdanjem življenju dovolj zavzemamo za to, za kar v molitvi prosimo? Mladi, zlasti doraščajoči, odraslim radi očitajo, da nismo dosledni. Da delamo drugače kot govorimo, in da imamo dvojna merila: da izjave, delovanje somišljenikov in prijateljev odobravamo, enake ali podobne izjave ali delovanje pa kritiziramo, če jih opazimo pri ljudeh, ki niso naši prijatelji in somišljeniki. Komentar v zvezi z dvojnimi merili sem večkrat slišala od svojih odraščajočih otrok v zvezi s politiko.
Anita
Neverjetno, koliko prahu zmore dvigniti v Sloveniji en navaden blagoslov. Koliko slabih in skritih namenov v tem preprostem pobožnem dejanju zmorejo videti nekateri ljudje! Zanje res velja slovenski pregovor, da ima strah velike oči. Komaj morem verjeti, da se nekateri tako bojijo enega preprostega blagoslova. Zelo majav mora biti njihov ateizem, če ga iztiri navaden blagoslov. Če je do sedaj kdo trdil, da blagoslov nič ne velja, odslej tega ne bo mogel več trditi. Blagoslov zmore vreči pokonci pol Slovenije!
In vendar gre za izredno dobronamerno dejanje kristjanov. Cerkev, ki blagoslavlja, s tem dejanjem nikoli nikomur ne želi nič slabega. Pravilno ste napisali: »Božji blagoslov je Božja pomoč«, je klicanje božje naklonjenosti na stvari, predvsem pa na osebe. Spominjam se pripovedi nekega duhovnika o človeku, ki ga je sosed zasmehoval in zmerjal. Moža je to izredno mučilo, dokler ni začel po nasvetu duhovnika soseda blagoslavljati. Vedno, ko ga je začel sosed zmerjati, ga ja v srcu blagoslavljal, klical nanj Božjo pomoč in naklonjenost. In čez nekaj časa ga je sosed nehal zmerjati.
Prav tako se je vredno ustaviti tudi ob zadnjem delu vašega pisma, v katerem opisujete kritičnost vaših najstniških otrok. Žal imajo v marsičem prav, da kristjani ne živimo dosledno svojega krščanstva. Upam, da ga bodo oni živeli bolj dosledno. Imajo prav, da je to še posebej pereče v politiki. Tudi ob blagoslovu. Eden od kandidatov za predsednika republike, ki se je uvrstil v drugi krog, je javno govoril, da je kristjan in da celo bere berilo pri maši. Najprej sem spoštoval to njegovo držo, pozneje pa sem začel sumiti, da je to delal zgolj zato, da bi pridobil glasove (naivnih?) vernikov. Kajti očitno je zelo slabo bral berila, ali se ga njihovo sporočilo ni dotaknilo. Kajti ko so ga vprašali, kaj meni o blagoslovu šole, je bil poleg ene kandidatke edini proti temu blagoslovu. Kako prav imajo vaši najstniški otroci o dvojnih merilih kristjanov v politiki! Drugi primer je predsednik Vlade R Slovenije. Tudi on je javno govoril, da je katoličan. Sam sem slišal nekatere duhovnike, ki so to potrjevali. Pa isti človek, ki se javno izraža za kristjana – ali tudi on zato, da pridobi glasove vernih ljudi? – v času svojega vladanja da v parlament zakon, ki hoče uničiti družino in božjo zamisel o tej osnovni celici človeške družbe! Prav tako javno obljubi ob obisku Zavoda sv. Stanislava (že 19. aprila 2016), da bo vse naredil, da se bo uresničila sodba Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol (smemo tudi vodstvu tega katoliškega zavoda pripisati naivnost, da ga je povabilo medse?), pa koalicija, ki jo vodi, predlaga ustavno spremembo samo zato, da ne bi uresničila sodbe Ustavnega sodišča. Pa ta dva politika nista edina. Dvojna merila, ki jih vaši otroci utemeljeno obsojajo. Raje kot da se politiki razglašajo za kristjane, naj ljudje iz njihovih dejanj spoznajo, da so Jezusovi učenci. Seveda to načelo ne velja samo za politike, ampak za vse nas. Nedosledna dejanja politikov so vredna večje obsodbe zato, ker imajo oni večjo moč in oblast in lahko s to močjo naredijo veliko več dobrega kot mi, žal pa tud veliko več slabega. Jezus nas v evangeliju večkrat opozarja na to. Na nedeljo Kristusa kralja smo slišali evangeljski odlomek, kako bomo sojeni po svojih dejanjih, zlasti po dejanjih ljubezni do bližnjega (prim Mt 25, 31-46). Naj samo še spomnim na jasne Jezusove besede: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ‘Gospod, Gospod,’ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta« (Mt 7, 21).
Naj se vrnem k blagoslavljanju. Lepo je bilo prebrati besede vašega najbrž že pokojnega župnika o pomenu blagoslova. Zapomnili ste si jih! Zato je prav, da v božičnih dneh, na tri svete večere (pred božičem, novim letom in praznikom sv. treh kraljev) blagoslovimo naša bivališča. To tradicijo smo prejeli od naših prednikov in prav je, da jo ohranimo. Blagoslov ima moč, če ga z zaupanjem prejemamo. Pri Ognjišču smo izdali nekaj prepognjenk in knjižic z družinskimi bogoslužji, ki jih lahko družina uporabi za molitev na svete večere, V knjigi Družinsko bogoslužje za adventni in božični čas je več družinskih bogoslužij, nekaj jih je tudi na prepognjenkah in letos smo na zadnjo stran voščilnic, s katerimi boste voščili božič in novo leto, dali kratek predlog molitve za sveti večer. Tudi knjiga Zgodbe za advent in božič ima nekaj molitev in družinskih bogoslužij. Naj nam te in druge izdaje pomagajo globlje doživeti božični čas in v tem svetem času klicati božji blagoslov nase, na naše bližnje in na vse ljudi.
RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str 38.
Jurij je bil sedemdesetleten mož. Večji del svojega življenja je kot mornar preživel na širnih morjih. Zaradi tega si ni ustvaril lastnega doma. Nečak Robert ga je imel rad, zato ga je povabil, da bi starost preživel z njegovo družino: z ženo in petimi otroki. Tako je Jurij dobil dom, Robertova družina je v zameno dobila ‘domišljijska’ potovanja, ko je prisluhnila stričevemu pripovedovanju o njegovih zanimivih dogodivščinah.
duhovnik, teolog, profesor, prevajalec, Božji služabnik – * 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana
BOŽIČNI PAJEK
OTROKOV NASVET STARŠEM
VSTANI, SIN!
(ob obletnici) Duhovnik dr. Marijan Smolik je bil teolog, liturgik, prevajalec, urednik, kulturni delavec, trideset let profesor na Teološki fakulteti, tudi njen dekan (ko je bila Teološka fakulteta izključena iz Univerze), številni ga poznamo tudi kot knjižničarja Semeniške knjižnice. »Združeval je dvoje poslanstev: duhovništvo in znanstveništvo. Služba znanosti je pri njem zelo stroga, trdno zasidrana v dejstvih in v jasnih izrazih. Gre za najlepšo znanost v pravem pomenu besede,« so zapisali v zborniku Liturgia – theologia prima, kjer je na skoraj petsto straneh objavljena Smolikova biografija in bibliografija ter teološke, liturgične, literarne in zgodovinske razprave. Za liturgično gibanje se je Smolik navdušil že med študijem (duhovniško posvečenje je prejel po diplomi leta 1955, doktoriral pa je leta 1963), njegovo poslanstvo kot profesorja liturgike se pričenja ob izteku drugega vatikanskega koncila (1962–1965). Njegov prvi sad je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963). Smolik jo je še med študijem v Parizu prevedel in napisal k njej pripombe. Skupaj z Janezom Oražmom je skrbel za prevod vseh koncilskih odlokov v slovenščino. Kot profesor liturgike je bil ‘po službeni dolžnosti’ član novoustanovljenega medškofijskega liturgičnega sveta. Sam je prevajal ali vodil prevajanje številnih bogoslužnih knjig in njihovo tiskanje. Zanje je (brez podpisa) pisal uvode in razlage. Bogoslužje zanj ni bilo ‘papirnato’, temveč živo, zato je z veseljem ob nedeljah hodil pomagat na župnije.
(*ob obletnici*) Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: “Daruj se vsa meni!” Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: “Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?” Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: “Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'” Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu.”
(*ob obletnici) KAREL MAUSER, zamolčani pisatelj in pesnik (najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem – upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem) je bil po drugi svetovni vojni izgnan iz domovine. Vse knjige, ki jih je izdal v zamejstvu in zdomstvu, so bile do osamosvojitve (1991) pri nas na indeksu. V domovini se je prvič ‘oglasil’ septembra 1989, ko je Ognjišče začelo v nadaljevanjih objavljati njegov roman Kaplan Klemen. Bralce Ognjišča je poldrugo leto nagovarjal s svojo povestjo Razdrto gnezdo, v avgustovski številki, 2017 pa smo začeli objavljati njegov roman Le eno je potrebno, v katerem pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata škofa Friderika Baraga. Ob stoletnici smrti škofa Friderika Baraga (1968) je ta roman začel izhajati v listu Duhovno življenje v Argentini. Pisatelj je pred pisanjem in med njim prepotoval vse Baragove misijonske postaje in zbiral gradivo. Zaradi bolezni in prezgodnje smrti (1977) romana ni dokončal. To je storil p. Bertrand Kotnik, ki je Mauserjevo delo dopolnil z gradivom o Baragovem zadnjem življenjskem obdobju – Po končanem podlistku v Ognjišču smo roman izdali v prenovljeni obliki tudi v knjigi 
ISKRENOST JE KOT LEPILO – Odnosi so kot je sestavljanka, ki ji z vsako odločitvijo dodamo nov košček. Če ga postavimo na pravo mesto, gradimo mojstrovino. Ko smo v ljubezenskem odnosu iskreni, smo mirni in sproščeni – takrat lahko fantje zares pokažejo svojo prvinsko moč, punce pa svojo žensko lepoto in privlačnost.
Portugalski nogometaš Cristiano Ronaldo je letos že petič v karieri (drugič zapored) osvojil prestižno priznanje zlato žogo za najboljšega nogometaša leta. Po mnenju večine popolnoma zasluženo, saj je napadalec madridskega Reala in portugalske reprezentance v minuli sezoni z Realom osvojil ligo prvakov, bil tudi najboljši strelec te lige hkrati še državni prvak z Realom, ki je naslov osvojil prvič v zadnjih petih letih. Danes je Cristiano vzornik številnim, pa vendar le malokdo ve, da je bil ta veliki zvezdnik … nezaželen otrok, ker je bila mati prepričana, da nimajo dovolj sredstev za življenje. Imeli so že tri otroke in Ronaldov oče je v tistem času precej pil. Zato je bila mama odločena, da naredi splav. Toda takrat, leta 1985, je bil splav na Portugalskem z zakonom prepovedan. Mama je hodila po bolnišnicah in klinikah in prosila, naj ji naredijo splav, vendar zdravniki tega niso hoteli storiti. Poskušala je celo z domačim ‘pripravkom’, toda Bog je hotel drugače. Ronaldo je napitek preživel. Zaradi zakona, ki ni dovoljeval splava, je Cristiano Ronaldo danes živ. Ali nam ta primer ne govori, kako je življenje nekaj velikega in kako se zdi, da bo nemogoče preživeti še enega otroka, pa se ta otrok v življenju izredno uveljavi? Kdo ve, koliko je bilo umorjenih nogometašev, drugih športnikov, pevcev, slikarjev, znanstvenikov itd., ker je splav dovoljen in v naši družbi celo velikokrat svetovan? (br)