Avtor: marko

Šesti knjigi v zbirki Zgodbe za dušo je njihov zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rusja dal naslov Zgodbe s semeni upanja. Prva izdaja je izšla novembra leta 2004 in ob napovedi 40-letnice Ognjišča so bralci mehko izdajo dobili v dar s prvo številko Ognjišča 2005. Kmalu je morala spet v tiskarno (2007), leta 2015 pa je izšla še tretja izdaja.
“Prijazna beseda ali spodbudna misel nam vlijeta upanje. V zgodbah te knjige je zbranih veliko lepih misli in spodbudnih besed z željo, da v bralcih rodijo veselje in zasejejo upanje.
Misli knjige naj vas spodbudijo, da boste sejali semena upanja tudi med drugimi,” je zapisal Božo in knjigo pospremil med ljudi.

In o čem nam spregovorijo Zgodbe s semeni upanja? – Najprej upiramo pogled naprej: vrednote, za katere živimo, odločajo o tem, kaj bomo videli v življenju in bistrijo naš notranji pogled … biti moramo uglašeni, da bomo slišali Boga, Bog nam prižiga luč, da vedno vemo, kje nas čaka privez. V drugem delu so zbrane zgodbe, ki nas učijo, kako oznanjati, kako se spreminjati, prenavljati, kako izbirati novo pot, kako naj uresničujemo misli, želje, pogovore, pridige … kako naj jih udejanjimo, da bomo plemenitejši, da bomo podobni Kristusu in okrepljeni za nebesa … Seveda se moramo pri vsem svojem delu, razmišljanju hotenju … zavedati, da gre za večnost – če želiš, da si srečen, dajaj in ne glej na plačilo – vsakemu delu se moramo popolnoma posvetiti, delati z ljubeznijo, ne moremo sedeti na dveh stolih … In kaj je središče našega življenja? Zgodbe nam ponujejo nekaj odgovorov: Kar daš, to imaš … Zdaj se moramo odločiti za Boga … narediti v življenju tudi kaj takega, kar nas drago stane – a to lahko pomeni začetek našega spreobrnjenja … če smo seveda potrpežljivi. Kako služiti? Vrednost ima ne samo tisto delo, ki ga ljudje občudujejo, hvalijo … koliko skritega dela je, ki ga nihče ne opazi ..Zakon darovanja je trden kot zakon težnosti: ko nehamo dajati, na drevesu našega življenja ni več sadov … Kako do drugega? Ljubezen do bližnjega nam morda prinaša težave, toda brez njih bi bilo naše življenje prazno … ljubezen dela čudeže … zapovedi ne izpolnjujemo zato, da bi nas Bog ljubil ampak zato, ker nas Bog ljubi … V Bogu je naše upanje – molitev odpre vrata, skozi katera vstopimo v svetišče, kjer dobimo moč in občutimo varnost ter si naberemo novih moči. Zavest, da hodimo po Kristusovih stopinjah olajša breme težav. Ali nam ni v življenju v spodbudo že to, da nam stoji ob strani nekdo, ki nas ljubi? Pri Kristusu pa ne gre samo za  čustveno tolažbo. Kdor hodi za Kristusom, se približuje njegovemu načinu razmišljanja in načinu življenja … začenja razumeti pomen trpljenja in prejema Božjo moč, da bo nosil svoj križ skupaj z Odrešenikom sveta,.. (Marko Čuk o knjigi)

iz vsebine

ALI JE V NEBESIH KAKŠEN ODVETNIK?
Nekega dne so bila vrata, ki so ločevala nebesa in pekel, razbita. Sveti Peter se je prikazal pri razbitih vratih in zaklical: »Poslušaj, satan! To mi boš še plačal. Tvoji so razbili vrata!«
»To pa ne!« je mirno odvrnil Lucfer. »Moje čete so mi zatrdile, da tega niso storile.«
»Dobro, dobro,« je odvrnil sveti Peter. »Bom pa vložil tožbo in potem boš moral popraviti vrata.«
»Misliš, da boš tožbo dobil?« se je zasmejal vrag. »Ali boš v nebesih sploh našel kakšnega odvetnika?«

Lucifer je napovedal nogometno tekmo svetemu Petru: pekel proti nebesom. Nebeški ključar je hitro pristal: »Z veseljem sprejmemo izziv, saj vemo, da bomo zmagali. Glej, vse najboljše nogometaše imamo mi. Ali jih nisi videl, kako pobožni so! Pred tekmo se pokrižajo, po njej pa padejo na kolena!«
»Nogometaše, nogometaše že imate,« je odvrnil Lucifer. »Sodnika pa nimate v nebesih nobenega…«

POLNA ZAPOSLITEV
Nekega poslovneža so nekoč vprašali: »Kaj ste po poklicu?«
»Kristjan sem,« je odgovoril.
»Že, že, a kakšno delo opravljate?«
»Kristjan sem,« je ponovil odgovor.
»Niste me razumeli,« je spet vprašal novinar.
»S kakšnim delom se preživljate?«
»Poslušajte! Polno sem zaposlen s tem, da sem kristjan, da se pa preživljam, imam trgovino s pohištvom.«

PRAVA PRENOVA
Sveti Frančišek se je nekega dne pogovarjal z enim od asiških plemičev, ki je tožil nad zmedo, nadlogami in nesrečami, ki pretresajo svet. »Gospod, ne vznemirjajte se zaradi teh stvari,« mu je dejal sveti mož, »kajti imamo zdravilo zoper vse to.«
»Kakšno zdravilo obstaja zoper tako zlo?« je vprašal plemič.
Sveti Frančišek je odgovoril: »Zelo preprosto. Vi in jaz morava postati to, kar sva in se resnično notranje spreobrniti. Vsak človek naj potem naredi isto in prenova bo uspela. Najslabše je, če vsi govorijo, kako bi se morali drugi spremeniti, a se ne potrudijo, da bi odpravili svoje napake.«

pripravlja: Marko Čuk

Janko Toplikar je uredil knjigo in z njo hoče izraziti “svojo hvaležnost človeku, ki ni zaznamoval le njegovega življenja, ampak od druge polovice 60. let prejšnjega stoletja tudi življenja mnogih posameznikov in skupin, ki so skupaj z njim živeli svojo ‘človeško avanturo’. Zajeti vanjo, so med seboj delili zelo različne stvari: nešteta srečanja, načrte, težave, nerazumevanje, različne (ob)sodbe, zadovoljstvo, mnogo veselja, še prav posebej pa ozračje vzajemnega spoštovanja in poslušanja. …”
Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je imel, včasih tudi za visoko ceno osebnega preganjanja, diskriminacije, konfinacije, političnega nadzora, za eno prvih skrbi ohranjanje narodnih in krščanskih korenin zaupanega mu ljudstva in različnih posameznikov, ki jih je srečeval pri svojem delu. Bil je človek, ki je spoštoval osebno svobodo vsakega človeka, ljudje, ki je govoril razsodno in odločno, pa tudi z bogato vsebino, saj so se njegove besede vedno dotikale tistega, kar je bistveno za človekovo osebno dostojanstvo. “Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je že zelo mlad zaslišal klic, se odločil, da mu bo sledil, in tej svoji življenjski izbiri ostal zvest do konca. Znal je biti neizmerno pozoren do materialnih in duhovnih potreb človeka. Bil je vzgojitelj mnogih generacij mladih, ki jih je znal sprejemati zelo odprto in v njihovi celoviti življenjski resničnosti, a vedno v službi Cerkve. V Cerkvi je zelo cenil vse, kar je bilo dobrega, kar pa je opazil problematičnega ali slabega, mu je postalo izziv za razmišljanja, iskanja, za soočenja z različnimi sogovorniki. Tudi njegove negativne presoje so bile izraz njegove vizije človeka, njegovega služenja Kristusu in Cerkvi, njegovega vzgojnega predloga, ki mu je pogumno, neomajno, včasih tudi trmasto sledil in ga posredoval v oblikah in na načine, ki so bili skladni z njegovim značajem. Tudi njegove človeške pomanjkljivosti in slabosti – le kdo jih nima! – niso zadosten razlog ne za to, da ne bi priznali in spoštovali vsega dobrega, kar je naredil, še manj pa za to, da ne bi z enako vnemo nadaljevali poti, ki nam jo je pokazal za našo človeško, versko in kulturno rast – osebne poti, ki pa je vključena v nepogrešljivo stvarnost – skupnost. Ko bi le čim več ljudi srečalo takega učitelja …”

Knjiga je sestavljena iz dveh različnih delov. V prvem, ki je iz petih poglavij, so Kobalova avtobiografija (tri poglavja), poglavje o metodi ter poglavje o ključnih besedah/izrazih, s pomočjo katerih je on evangeljsko oznanilo posredoval mladim. V drugem delu je Vinkov osebni dnevnik, ki se začne 20. januarja 1993 in zaključi 25.maja 1998 z zapisom predavanja, ki ga je Vinko imel za študente prav malo zatem, 1. junija. Poleg teh dveh delov pa se mi je zdelo zelo primerno v tej knjigi objaviti dodatek, v katerem so, po kratkem uvodu, dnevnik sedemnajstletnega semeniščnika Vinka, ki je bil od 10. maja do 15. julija 1945 begunec, in sicer v italijanskem kraju Fano (v deželi Marche), ter še dva druga dokumenta.

iz vsebine

Vinko Kobal, vzgojitelj mladih in glasnik novih časov (Jože Kurinčič knjigi na pot)

Vinko Kobal je bil rojen leta 1928 v Vrhpolju pri Vipavi, v času, ko je bila Primorska pod fašistično Italijo, v času vladavine skrajnega nacionalističnega režima. Ta se je predstavljal kot nadaljevalec visoke rimske civilizacije, ki se mora čim bolj razširiti in ‘odrešiti’ tuje, barbarske narode iz priključenih pokrajin. Visoka rimska civilizacija se mora v ‘odrešenih’ pokrajinah zato čim prej znebiti alogenih, ‘tujerodnih’ jezikovnih (barbarskih) in kulturnih prvin. Tako je bila že eno leto po pohodu na Rim sprejeta Gentillijeva reforma, po kateri je bilo najprej v šolah, potem pa tudi sicer v javnosti dovoljeno uporabljati samo italijanski jezik. “Qui si parla soltanto italiano!” (Tukaj se govori samo italijansko!) je postala parola ‘odrešenikov’ z ‘gorkega juga’. Temu jezikovno-kulturnemu imperializmu se je tedanji primorski človek instinktivno uprl. Npr. tako, da so duhovniki ob poučevanju verouka po župniščih učili otroke tudi slovenščino. Ko je dosegel raznarodovalni pritisk skrajne oblike, je bil tudi odgovor nanje skrajen. O enem takih dogodkov pripoveduje V. Kobal: »Pred njo (učiteljico) je (v Vrhpolju) učil učitelj Sottosanti, zagrizen fašist, ki je nekemu otroku, ki je govoril v šoli po slovensko, pljunil v usta. To je pretreslo celo vas. Nekdo, verjetno kdo od dečkovih sorodnikov, ga je nekaj tednov kasneje ubil. In to je izzvalo velike pritiske nad vso vasjo.«

V takem vzdušju je odraščal Kobal. Poleg tega pa ga je močno zaznamovala pristna in globoka pobožnost njegovih bližnjih. Prav narodno-kulturni in seveda verski vzgib sta ga vodila na pot v duhovništvo. Njegovo gimnazijsko šolanje je potekalo tik pred drugo svetovno vojno in med njo, skoraj vseskozi v italijanskem jeziku.
Po vojni se je odločil za študij v ljubljanskem bogoslovju in s tem za stalno izpostavljenost preganjanju komunističnega režima. Kakor je hotel fašizem iz ljudi izkoreniniti njihovo narodnostno jedro, tako je hotel komunizem iz njih iztrgati
vero in vsakršno duhovnost. Vinko Kobal je bil med pogumnejšimi in najbolj dejavnimi duhovniki; o takih je režim menil, da jih je treba prestrašiti in utišati. Zato je bil kar dvakrat zaprt, in sicer leta 1949 kot bogoslovec in tik pred novo mašo 1951 kot semeniški duhovnik. O svojem zaporu zapiše: »V teh trenutkih nam je bila edina uteha dejstvo, da smo vedeli, zakaj trpimo, saj nam je bilo jasno, da samo zato, ker smo si izbrali duhovniški poklic.«
Po novi maši je postal župni upravitelj v Ročinju, kasneje je župnikoval v Desklah, bil duhovni pomočnik v Novi Gorici in nazadnje župnik v Godoviču. Že na začetku duhovniškega delovanja se je začel intenzivno ukvarjati z vzgojo mladih.
Pri tem delu pa je takoj presegel župnijske meje; ob njem so se zbirali najprej mladi z Goriške, kasneje pa tudi iz širšega slovenskega prostora.

Vinko Kobal je kot duhovnik deloval v času, ko sta na slovenskega človeka in na njegovo osebnost pritiskali dve ideologiji: komunizem in potrošništvo. V boju zoper njiju je poskušal v mladih najprej vzgojiti pokončne in močne osebnosti. O svojem delu z mladimi je v nekem intervjuju izjavil: »Glavni razlog za delo z mladimi je bil: vzgojiti celovito človekovo osebnost; tako osebnost, ki bo samostojna, trdna, uravnovešena, osebnost, na katero se lahko zaneseš. Velikokrat sem namreč naletel na cele generacije ljudi, ki so bili pripravljeni spreminjati svoje mnenje, svoje trditve in mišljenje, kakor je pač naneslo, kakor je veter pihal. Želel sem vzgojiti človeka, ki bo celovita in trdna osebnost. In v krščanstvu sem videl prostor za uresničitev te možnosti, zato sem potem celotni krščanski nauk usmeril v vzgojo take celovite in trdne osebnosti. Temu sem rekel kar ‘novi človek’. Tak novi človek je res sposoben živeti, zaživeti v novi družbi, oblikovati tako skupnost. In skupnost takih ljudi ni samo masa, ampak je res skupnost zrelih, zdravih ljudi. In iz takih ljudi se seveda v novi skupnosti poraja tudi res nova kultura. Ta trinom ‘novi človek’, ‘novo občestvo’ in ‘nova kultura’ je postal nosilec vsega našega dela z mladimi.«

Vinko Kobal se je prizadeval, da bi v mladih prebudil vero v človekovo dostojanstvo. Samo tako prebujeni ljudje bodo lahko gradili tudi nove odnose, bodo kvas nove družbe. Uprl se je razčlovečenju, kakršnega je zaznal v ideološko nasilni vzgoji, ki mladega človeka ne razume kot subjekt in skrivnost z lastnim poslanstvom, ampak kot objekt osebne ali ideološke manipulacije: »To poskušajo storiti razni pedagoški sistemi, ki ne izhajajo iz vere v Stvarnika. Stvarnik je namreč v človeka odtisnil svojo podobo. Tako je oseba nosilec te vrhunske podobe. Zato sem globoko prepričan, da bo uspel samo tisti vzgojni šolski sistem, ki gradi na svetlem spoznanju o nezamenljivosti človeške osebe od otroških let naprej.«
Njegova metoda je bila predvsem zbiranje mladih na dnevih zbranosti, taborjenjih, pohodih. Značilen zanj je bil osebni nagovor. »Mladih ljudi ne moremo nagovarjati na splošno, neosebno tudi ne zgolj z razumskimi oziroma iz knjig pobranimi predlogi. Mlad človek se odzove, ko je osebno nagovorjen, ko sliši, da nekdo njegovo ime izgovarja z resnobo in spoštovanjem do njegove skrivnosti, ki jo je Bog vanj položil.«
Osebno je poznal in znal poklicati po imenu na tisoče mladih. To svojo držo je zavestno gojil in jo takole utemeljil: »Vsakdo je v zadregi, če ga dolgo časa nihče ne pokliče po imenu. Zdi se mu, kakor da nikomur nič ne pomeni ali ni nikomur potreben.
Vsak človek, posebno pa mlad, si želi, da ga kdo opazi, pokliče in povabi v dogajanje. Pripravljen se je odzvati vsakemu povabilu, ki upošteva njegovo dostojanstvo.«
V. Kobal je bil izredno razgledan po sodobni teološki literaturi, prav tako pa je bral tudi druge strokovne knjige in leposlovje. Bil je človek silne kulturne širine, a kulture ni razumel elitniško, v smislu neke dejavnosti, ki je namenjena samo posvečenim sladokuscem. Zanj je bila kultura celota človekove duhovne dejavnosti in način življenja. Enega osnovnih sredstev za gradnjo kulture oziroma kultiviranja je videl v odprtem pogovoru. »Pogovor (…) gre za poslušanje vsega, kar se dogaja. Za držo poslušanja: tako ostaja človek odprt za Skrivnost; skrivnost pa je dejansko vse, kar se dogaja okrog nas, vsi ljudje, ki jih srečujemo, vse neznano, toda zaželeno. Tudi šola mora biti zgrajena predvsem na poslušanju, drugače bodo zrasle generacije mladih, ki bodo vse znali, toda ostali bodo zaprti za vse, kar bi lahko še sami odkrili.«
In vedel je, kakšne vzgojitelje potrebujejo mladi. Ne toliko naučenih pedagogov, doktorjev znanosti, ne psihologov in gurujev. »Predvsem pa mladim manjka mojstrov resnične človečnosti, okrog katerih bi se zbirali.« Za take pedagoge je značilno tudi to, da živijo tako in tisto, kar govorijo in to, da morajo učenci, če hočejo res usvojiti posredovano znanje, tega tudi sami preizkusiti in ga poglabljati s pomočjo izkušenj oz. doživetij, v katere jih popelje pravi pedagog. »Počasi sem prišel do spoznanja, da kar govorim, ne more poslušalec izkusiti, ne more postati njegova osebna izkušnja, dokler mu ne ponudim pogojev za skupno doživljanje. Če molim in me otrok le gleda, ne more priti do osebne molitvene izkušnje, ko pa začne z menoj odpirati ustnice, postaja molitev njegova izkušnja. Krščanstvo je v celoti zaživelo, ko je postalo ob Kristusu izkušnja vseh njegovih prijateljev apostolov. Vse, kar so drugim povedali, so povedali kot osebno izkušnjo. Janez je to najbolj živo zapisal: “Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja” (1 Jn, 1,1).«

Vinko Kobal je bil izredno čustvena osebnost. Pogosto je bil zelo prizadet, ko je videl, da njegove besede ne padejo na plodna tla. Zelo ga je jezila apatičnost, predvsem pa nezaupanje, previdnost, ‘ziheraštvo’, neodločnost, capljanje na mestu, to, da poslušalci niso razumeli njegovih besed kot predloga, ampak le kot zanimivo misel, ki pa nima praktičnih posledic. »Do vseh smo silno nezaupljivi ali pa tavamo od enega do drugega predloga, nobenega pa ne sprejmemo dovolj zavzeto in z neko dokončno resnobo. Sam sem že 32 let vsak teden med letom na poti, da bi ponudil tisto, kar me je prevzelo, pa se moram vedno znova sprijazniti s tišino, ki zavlada ob koncu mojih besed, ali pa z nezaupljivostjo, ki se pokaže na obrazih, ali s praznino, ki nastaja od tedna do tedna. Vem sicer, da bo nekdo drug zapolnil prazen prostor, da bo stopil na mesto poslušalcev, ki so odšli, nekdo drug. A kaj ko bodo tudi ti spet izginili in pustili prostor novim in tako naprej. Nič bolje se ne godi v drugih skupinah, posebno tistih, ki slovenskega študenta ali dijaka ne želijo pridobiti v cerkveno skupnost zgolj s cenenimi ponudbami, tam, kjer se zahteva od njih osebno zavzetost oziroma se pričakuje celovito duhovno pripadnost.«
Ni maral intelektualizma. Hotel je, da poslušalci presežejo zgolj debatiranje, da jim postane spoznanje navodilo za dejanje in za zavzeto delo v skupnosti. Govoril je o tem, da nič velikega ne nastane brez zaveze in zvestobe.
»Ko sem v otroških letih prebiral Zgodbe Svetega pisma, sem izraz Stara in Nova zaveza dojel bolj površno. Šele kasneje, ko sem prebiral zgodbe Karla Maya o zavezništvu med Winnetoujem in Old Shatterhandom, sem razumel pojem zaveze nekoliko globlje. Posebno me je nagovoril prizor, ko sta moja junaka ob ognju sredi gozda s prerezanima zapestjema, ki sta ju položila drugega nad drugo, kadila pipo miru in nato slovesno izgovorila besedilo krvne zaveze: Odslej bom jaz branil tebe zato, ker se moja kri pretaka v tvojih žilah. To je bila krvna zaveza. Polagoma sem pričenjal razumevati tudi Staro in Novo zavezo kot dogodek, ko je Bog po Jezusu Kristusu sklepal s človeštvom zavezo v svoji krvi. Zavezo sem razumel kot ponudbo Boga človeku, ki ni sposoben ostati zvest in držati obljube.«
Kobal se ni nikoli zadovoljil z naivnim humanizmom, z ideologijo ‘dobrega človeka’. Dobro je vedel, kaj vse je v človeku in da se ne moremo popolnoma zanesti nanj, da je Bog zadnja garancija, da na koncu lahko le vanj brezpogojno zaupamo.
Posebno proti koncu življenja se je v njegovih govorih vse pogosteje pojavljala govorica o ‘dogodku Kristus’, o središčnosti tega dogodka za človeka posameznika in za človeško zgodovino. »Kristus, kje se nam boš pokazal, da nas boš resnično povezal? Kaj naj storimo, da bomo tebe resnično razodevali ljudem, h katerim nas vsak dan pošiljaš? Rad bi več naredil, kot lahko naredim v tej moji majhni župniji, rad bi tudi več naredil z vsemi mladinskimi skupinami, s študenti, z duhovniki, s katerimi se srečujemo.«
Z naivnim in intimističnim humanizmom, ki se zapira v svet lepe duše, dobrega človeka, lepe narave in ga ne zanimajo globalna verska in družbena vprašanja, je zavračal tudi vase zaprti nacionalizem. Kljub boleči izkušnji fašistične raznarodovalne politike je ohranjal in gojil tesne stike z italijanskimi prijatelji, predvsem v gibanju Comunione e Liberazione, se bogatil ob italijanski teološki misli in sploh ob italijanski kulturi.
Ob koncu tega zapisa lahko z gotovostjo zapišem, da je bil Vinko Kobal eden tistih mož, ki so najodločilneje oblikovali slovenskega človeka v drugi polovici 20.stoletja. S svojim pedagoškim delom je pripravljal slovenske katoličane, da smo bili dovolj zreli, da v času velikih družbenih sprememb nismo bili nepripravljeni. Še več, da smo bili njihovi akterji. Pa ne toliko navzven, na političnem področju, ampak tam, kjer se rojevajo vzgibi za dejanja, v duhovni in kulturni podstati, na kateri v resnici temelji vse, kar se velikega zgodi med ljudmi. Pa ne gre le za pripravljenost na čase demokratične družbene spremembe, pač pa tudi za odpornost zoper skušnjavepotrošniške družbe.
Pričujoča knjiga njegovih spominov in dnevnikov ter drugih spisov nam daje možnost vpogleda v Kobalovo intelektualno in duhovno delavnico in kot taka predstavlja dragoceno duhovno dediščino ne le za tiste, ki nam je bilo dano, da smo
skupaj z njim hodili po Poti, ampak tudi za druge, ki jih zanima duhovna podoba slovenstva v 2. polovici 20. stoletja. Seveda ta vpogled v njegovo delo ni popoln. Že zato ne, ker se Vinko Kobal, ta veliki garač, ni mogel odtegniti svojemu osnovnemu poslanstvu, vzgoji mladih, in si za pisanje vzeti več časa, tako da je marsikaj zapisanega ostalo fragmentarno in nedorečeno. Vsekakor pa objavljeni teksti pričujejo o neki silni prizadevnosti, energičnosti in ljubezni. (Jože Kurinčič)

pripravlja: Marko Čuk