Avtor: marko

Prenovljena izdaja knjige Ukradli ste mi srce je izšla v letu 2015, ko so salezijanci praznovali 200-letnico rojstva svojega redovnega ustanovitelja, sv. Janeza Boska. Knjiga je pri Ognjišču prvič izšla maja leta 1974 kot dvanajsta v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča. Don Bosko še vedno živi, bolj kot kdajkoli in temu življenjepisu, se je posrečilo don Boska predstaviti živega, kot v resnici je. Z vsake strani, iz vsakega dogodka vstaja lik svetnika kot nekaj silno razgibanega, radostnega ali globoko trpečega. Don Bosko je pesem milosti – milost ga je oblikovala od otroštva do smrti. Njegova svetniška mati je bila prva Božja milost; mati ki si je upala svojemu velikemu sinu reči: »Če boš obogatel, ne bom nikoli prišla k tebi.« Uboštvo, nerazumevanje, trpljenje – vse to je bilo druga milost. Bilo je kot brazda, ki zagrne seme, da umre, da iz njega lahko vzklije klas. Pa še duhovni darovi, dolgi pogovori v preroških sanjah, dar čudežev. Nadnaravno je v njem postalo naravno.
Nekega dne je dejal Materi božji: »No, bova začela?«, potem je blagoslovil hromega otroka in otrok je ozdravel. V zadnjih letih življenja je z neizmerno otožnostjo priznal: »Gospod je tu med nami delal toliko čudežev, toda koliko več čudovitih del bi lahko storil, če bi jaz imel več vere!«
Sv. Janez XIII. imenuje don Boska ‘pesem milosti in apostolata’. V stikih z ljudmi vseh starosti, predvsem pa z mladimi, je znal don Bosko storiti kaj odrešujočega in najti učinkovito besedo. Fantom je govoril: rad vas imam le zato, ker ste mladi. Svojim salezijancem: iščite duše, ne denarja in časti. Svojim redovnicam: vaše vedenje naj bo vedno skromno, oči povešene, glava pa ne. Bogatim: rešitev socialnih problemov je v vaših žepih. Nekemu generalu: še eno bitko morate izbojevati, zadnjo. Nekemu roparju: denarja zate nimam, življenje pa mi je dal Bog in samo on mi ga lahko vzame.
Ta ‘pesem’, kar je don Bosko bil in je, se jasno in ubrano oglaša od prve do zadnje strani te posrečene knjige, ki jo človek prebere na dušek. S to knjigo, pisano v zdravem ljudskem duhu, ki ga je don Bosko imel tako rad,
– naj don Bosko še naprej deli svoje dobrote …
“Ukradli ste mi srce,” so besede ljubezni, ki jih je don Bosko namenil mladim in jih izpričal z resnično predanim delom zanje. V času, ko se mnogi sprašujejo, kakšna je prava vzgoja, bo pri razmisleku v pomoč življenjepis učitelja mladih, ki je v vsakem mladem, še tako zanemarjenem, znal najti zrnce dobrote in ga voditi skozi življenje tako, da je postal dober kristjan in pošten državljan.

iz vsebine

DON BOSKOV SLOVARČEK
A
ANGEL. V skušnjavah kliči na pomoč svojega angela varuha. Želi ti pomagati, bolj kot si to sam želiš.
B
BOG, Bog je naš dobri Oče, zaupajmo vanj. Vsakdo naj opravlja svoje dolžnosti, zavedajoč se božje pričujočnosti. Ne morejo se vsi postiti in ne morejo se vsi podati na dolga romanja v božjo slavo. Tudi ne morejo vsi dajati bogate miloščine, vsi pa lahko ljubijo Boga. Samo hoteti je treba. Vse za Gospoda in za njegovo slavo. Kar koli delaš, imej za cilj božjo slavo!
BOGASTVO. Bogastvo je težko doseči, težko ohranjati in težko uživati.
BOGATAŠ. Ne delajo dobro samo bogataši nam, ko nam dajejo miloščino; tudi mi delamo dobro njim, ko jim dajemo priložnost za dobra dela.
BREZDELJE. Brezdelje je hud sovražnik, proti
kateremu se moramo neprestano boriti.
BRIDKOST. Bog hoče, da pridemo v nebesa, toda
po poti bridkosti.
C
CERKEV. Vsak napor je majhen, kadar gre za Cerkev!
Č
ČAS. Ura, pridobljena zjutraj, je zaklad za večer. Vsaka minuta je dragocen zaklad, ki ima neskončno vrednost – kakor Bog sam.
ČASTIHLEPNOST. Pohvale naredijo človeka samo častihlepnega in prevzetnega.
ČISTOST. Čistost je najbolj čudovita, obenem pa najbolj ranljiva krepost. Bodite pozorni že ob prvem dihu skušnjave.
Kako ohraniti čistost? Sveti Filip Neri je svetoval petero sredstev: varuj se slabe družbe, varuj se brezdelja, ne posvečuj pretirane skrbi svojemu telesu, moli, pogosto prejemaj zakramente.
D
DEJANJE. Samo dobra dela so pravo bogastvo, ki nam pripravlja prostor v nebesih. Treba je moliti (in nikoli nehati), treba pa je tudi delati, delati z vsemi močmi, Sicer gremo pogubi naproti.
DELO. Prepričan bodi, da je vsako delo, ki se ga lotiš, zelo pomembno. Delaj danes tako, da ti jutri ne bo treba zardevati.
Delo je mogočno orožje zoper sovražnike duše.
Delaj za Gospoda; v nebesih boš prejel plačo za vse.
Moja draga mladina, ne priporočam vam toliko pokorščine in discipline, temveč delo, delo, delo.
DENAR. Z denarjem se doseže vse; smrti pa z njim ne moreš podkupiti. Reveži naj bodo vaša hranilnica in vaša banka in Marija vam bo pri teh naložbah zagotovila obresti.
Zaupajte svoje denarne zadeve banki nebeške Matere in deležni boste velikega dobička.
DISCIPLINA. Kdor je mlad lenuh in nepokornež, bo postal kmalu mlad nesrečnež.
DOBROTA. Če hočemo delati dobro, moramo biti zelo pogumni; znati moramo prenesti kakršnokoli ponižanje, pri tem pa nikogar poniževati; biti moramo vedno ljubeznivi.
Delajte dobro vsem, slabega nikomur. Ob koncu življenja bomo obrali sadove svoje dobrote.
DOMIŠLJIJA. Jalovo je misliti na nepotrebne stvari.
DRUŽBA. Bežite pred slabo družbo, bolj kot pred strupenimi kačami. Kateri so slabi tovariši? Tisti, ki govorijo ali počno nespodobnosti ali se pregrešijo proti zmernosti; tisti, ki s prezirom govorijo o veri; tisti, ki vas speljujejo, da ne hodite k božji službi, ali vas nagovarjajo k nezvestobi vašim dolžnostim.
DRUŽINA. Kadar sin zapusti svoje starše in se posveti duhovniškemu poklicu, zasede Jezus njegovo mesto v družini.
DVOM. Pri mladih tudi začetek dvoma stori veliko slabega.
DUHOVNE VAJE. Duhovne vaje niso nič drugega kot vrsta napotkov in premišljevanj o tem, kako bi človeka spodbudili za prijateljstvo z Bogom.
DUHOVNIK. Duhovnik mora goreče živeti notranje življenje, da lahko razsvetljuje ljudi v svoji okolici.

pripravlja: Marko Čuk

KARTONKA Z ZAVIHKI

Knjiga Grem k maši bo pomagala majhnim otrokom razumeti, kaj se dogaja pri maši, in sodelovati pri njej. Otroške ročice bodo odpirale zavihke in odkrivale, kaj se bo zgodilo pri maši. Starši jim bodo lahko prebrali kratke spodbude: zapoj, … prisluhni, … pokrižaj se, … daj svoj dar, … skleni roke, … podaj roko …
Kartonko bodo lahko gledali doma ali v cerkvi. Grem k maši bo osvojila predšolske otroke z barvitimi ilustracijami in preprostim jezikom.

iz vsebine

Otrok gre k maši – skozi vrata lahko pogleda zbrane ljudi v cerkvi
Prihaja duhovnik – pripravljeni smo, da začnemo
Slišiš petje – zapoj tudi ti
Čas je za poslušanje – pazljivo prisluhni Božji besedi
Cerkovnik pobira darove za cerkev – prispevaj tudi ti svoj dar
Zbrano spremljaj mašo med povzdigovanjem
Mir z vami – podaj roko najbližjim
Bog naj te blagoslovi
Spoštljivo pozdravi Jezusa, ko odhajaš iz cerkve

pripravlja Marko Čuk

Duhovni impulzi za uspešne odnose

Živeti–namesto životariti, zato gre. Kdor namreč ne zna reči ‘ne’, zboli. Kdor hoče uresničiti vsa pričakovanja, bo kaj kmalu boleče občutil svoje lastne meje. Ne glede na to, ali gre za partnerstvo, službo, vzgojo – za vse odnose velja: pomembno je znati postaviti meje. Mnogi živijo preko svojih moči ali zmožnosti. V nekem trenutku opazijo, da niso več osrediščeni. Ampak le tisti, ki ima svojo sredino, lahko prerase svoje meje.

Anselm Grün in Ramona Robben pri spremljanju vedno znova ugotavljata in tudi dokazujeta z zgodbami modrosti iz Svetega pisma in pravljic: da je srečanje lahko uspešno, morata biti vedno uravnotežena zaščita sebe in odpiranje navzven, postavljanje meja in razdajanje. Le tisti, ki pozna svoje meje, jih lahko vedno znova prestopi, da se približa drugemu in se z njim zares sreča.

iz vsebine

Veliko ljudi išče nasvet zato, ker ne znajo postaviti meja. Ves čas so pod notranjim pritiskom, ker ne znajo reči ‘ne’ in mislijo, da morajo izpolniti prav vse želje, ki jim jih kdo naprti. Menijo, da morajo uresničiti vsa mogoča pričakovanja drugih ljudi. Bojijo se reči ‘ne’, saj se bojijo, da bodo potem izgubili občutek pripadnosti, ali pa zato ker menijo, da jih bodo ljudje zavrnili, če česa ne bodo hoteli storiti. Spet drugi se neomejeno prenajedajo: ne zaznavajo svoje lastne meje. In trpijo zato, ker si ne znajo postaviti meja.

Nekateri ne znajo postaviti meja do ljudi, ki jih obkrožajo. Meje izginjajo. Takoj zaznajo občutke drugih ljudi. Vendar to nikakor ni zgolj pozitivno. Njihova čustva se namreč ves čas mešajo s čustvi drugih. Dovzetni so za razpoloženje drugih in padejo pod njihov vpliv. Včasih imajo celo občutek, da izginjajo. Tako živijo brez zaščite. Vsakdo, ki proučuje življenjske zgodbe takšnih ljudi, kaj kmalu opazi, da vse to izhaja iz daljne preteklosti. Ljudje, ki nimajo meja, so običajno v otroštvu utrpeli nespoštovanje svojih meja. Za prizadete so takšne kršitve boleče. Tovrstne izkušnje ne samo da bolijo, pogosto imajo tudi za posledico probleme, ki se kažejo še dolgo potem: vsak potrebuje svoje zatočišče. Poglejmo: mati vstopi v hčerkino sobo, ne da bi prej potrkala, in ko hčerke ni, brska po njenih predalih ali bere njen dnevnik. Vedno znova se pokaže: ljudje, katerih meje so kršili v otroštvu, imajo neredko celo življenje težave v odnosih. Primerov je nešteto. Vsi pa kažejo, da lahko v življenju uspemo le, če živimo znotraj določenih meja.

Kako le naj bo človeško življenje uspešno, saj smo vendar vedno v nekem odnosu? Sebe ne moreš zaznati niti razviti svoje osebnosti, če nisi v stanju postavljati meje. Nato kaže že beseda sama: »persona« (oseba) izvirno pomeni »maska«; torej lastna podoba samega sebe. Preko maske lahko vzpostavljaš stike z drugimi. Latinska beseda »personare« pomeni »razlegati se«. S svojim glasom, z govorjenjem dosežem drugega, tako se srečava. Srečanje je lahko uspešno le, če je vzpostavljeno ustrezno ravnovesje med mejami in prekoračitvami meja, med zaščito in odpiranjem, med postavljanjem meja in med predajanjem. Poznati moram svoje meje. Šele takrat jih lahko prekoračim, kadarkoli se želim približati drugemu, zato da se z njim srečam, se ga v srečanju dotaknem in tako, če se le da, občutim trenutek enosti.

Do medsebojnega srečanja pride, če tako gledamo na stvari, vedno na mejni točki. Jaz moram iti do svoje meje, vse do najbolj zunanjega roba, kolikor še zmorem, da bom pri drugem dobro sprejet. Če je srečanje uspešno, meje niso niti toge niti ne ločujejo. Takrat postanejo gibljive, takrat na meji in še preko nje pride do enosti. Vendar srečanje ni nekaj statičnega, ampak nekaj, kar se vedno dogaja v živo. Po srečanju se vsi ljudje spet vrnejo vsak v svoj prostor, ki je obogaten z izkušnjo na meji.

Francoski pisatelj Romain Rolland celo meni, da je odločilni ključ do sreče pravilen odnos do meja. Pravi namreč: »Sreča pomeni poznati svoje meje in jih ljubiti.« Torej po njegovem mnenju ne gre le za umetnost postavljanja lastnih ločnic ali pa za njihovo poznavanje. Meje bi morali tudi ljubiti. To ne pomeni ničesar drugega kot to: morali bi sprejeti svojo omejenost, hvaležni za meje, ki jih izkušamo pri sebi in drugih. Ključnega pomena za srečo je, da se imamo radi v svoji omejenosti, in tudi, da imamo radi druge ljudi in njihove meje. To ni vedno preprosto, saj pri sebi raje razvijamo videz neomejenosti. Vendar za Romaina Rollanda velja: kdor se spravi s svojimi mejami in je do njih ljubeč, bo uspešen v življenju. Tak človek bo srečen.

Vse preveč nas je danes preobremenjenih. To je lahko posledica marsičesa. Skoraj po pravilu preobremenjeni in pregoreli ljudje niso upoštevali svojih meja. Živijo preko svojih zmožnosti in v nekem trenutku se zavedo, da so zgubili notranjo mero. V življenju pa ne m oremu uspeti brez prave mere. Obstajajo pa tudi ljudje, za katere velja nekaj drugega: ker se tako zelo omejujejo, svojih moči sploh ne odkrijejo in nikoli ne presežejo svojih lastnih omejitev. Ravno nasprotno, obtičijo v svoji ozkosti. Za takšne ljudi pravimo, da so zelo omejeni. Ne vidijo dlje kot do svojega nosa. Komaj kaj lahko dosežejo. Niso sposobni razširiti niti svojih meja niti meja svoje skupine. Ne dopustijo novega življenja.

Kdor govori o »mejah«,vedno znova naleti na aktualna vprašanja. V zadnjem času se vse bolj razpravlja o spolnih zlorabah, kar je bila zelo dolgo tabu tema. Tudi pri tem gre vedno za nespoštovanje meja. Tudi naše lastno telo je neka meja in telesna distanca je del življenja v družbi, prav tako kakor bližina. Bližina je vedno tudi izraz zaupanja. Zaupanje pa lahko izrabimo in zlorabimo. Naš jezik pozna formulacijo, da nekdo nekomu »pride preblizu«, kadar se prekoračijo meje. Za zlorabo bi lahko rekli, da je predvsem skušnjava tistih, ki so v močnejšem položaju: očetov, stricev, starejših bratov, dušnih pastirjev, terapevtov, zdravnikov in učiteljev. Ne zaznavajo svojih meja niti meja tistih, ki so jim zaupani. Zlorabijo bližino in zaupanje.

pripravlja: Marko Čuk