Za verouk pa ni časa
Stara sem sedemnajst let, to se pravi, v letih, ko človek začne gledati življenje z drugačne strani, začne razmišljati o stvareh drugače, kot je navajen, skratka odrašča. Kot prvo naj povem, da sem verna, v cerkev pa zaidem redko. Zakaj? Verujem v Boga kot eno višjo silo, ne verujem pa v Jezusa, kot ga opisuje Sveto pismo. Vem, da je obstajal, vendar pa je bil človek kot jaz in vsi ostali ‘grešniki’.
Verouk mi je bil do osmega razreda »nujno zlo«. Hodila sem pač enkrat na teden v župnišče, zdolgočaseno sedela in poslušala predavanje. Vedno smo poslušali same dolgočasne stvari iz življenja svetnikov in kako so bili vsi brez greha, vse svoje življenje so živeli samo za vero, Boga. Niso imeli nič denarja, bili so reveži … in podobne zgodbice. In takrat smo mi vse to požirali, se učili, ali če uporabim šolski izraz, »piflali«, in verouk res ni imel tistega smisla, kot bi ga moral imeti.
Potem je prišla birma in dve leti pa še pol smo se pripravljali nanjo, da bomo res vsi zreli zanjo. Učili smo se »kot norci« neka vprašanja. Na koncu naj bi znali na vsa vprašanja pravilno odgovoriti in še vse naloge, ki so spadala v rubrike: Zapomni si, Ponovi … No, tudi birmo smo »dali skozi« in cela naša veroučna skupina se je razpršila. Pri maši ni nikogar več, mladinskega verouka pa sploh ni, oziroma je, vendar je število udeležencev prav sramotno za tako veliko župnijo. Tako vzgojo nam je dala naša verska šola v preteklosti.
Včasih sem pogrešala to našo skupino, saj smo le preživeli konec otroštva skupaj, danes je ne pogrešam več. Našla sem si novo družbo, novo zabavo in to daleč stran od cerkve. Zdaj preživljamo večere v zakajenih lokalih, plešemo v ritmu punka, sestajam se s fanti, ki imajo dolge lase, kadijo… Ja, to je zdaj naša zabava; prevečkrat se zatekamo k alkoholu, tudi mamilom, toda vse to je postalo del našega življenja. Imam se za dokaj zrelo osebo, šolo delam brez problemov, v načrtu imam še študij in vem, da bom nekoč nekaj postala. Dobro vem, kje je meja, vem, kje se moram ustaviti, ampak naše življenje je pač danes drugačno.
Saj včasih si zaželim, da bi sedela kje v kakšni prijetni sobici s svojimi prijatelji; imeli bi kitaro, peli bi in se pogovarjali o naših osebnih problemih. In tako si jaz predstavljam veroučno skupino, brez težav bi se odrekla mojim večernim rutinam in se priključila krogu prijateljev. Vendar tega v moji okolici ni. Ni interesa, da bi nastala ena taka skromna skupinica, vsak, ki to sliši, pravi, da za verouk pa ni časa, da ga je osem let dovolj. Zapiramo oči pred dejstvom, da je Cerkev samo ena stranka. Ne najdem ustreznejšega izraza. Pa zgodovina krščanstva: ali ni bila ravno Cerkev tista, ki je pobirala desetino vseh pridelkov ubogim kmetom in na ta način bogatela? Zidali so bogate cerkve, posestva so bila velika, ljudstvo je pa umiralo od lakote.
In potem smo mi krivi, ker se oddaljujemo od vere. Nismo, ni naša krivda. Mladi smo in se zatekamo k tisti stvari, ki je bolj zanimiva, kjer se počutimo domače, kjer imamo prijatelje, vrstnike. Iščemo pravo pot v življenje, ustvarjamo si svoj jaz in cerkev nam pač ni znala pokazati smeri. Mladi imamo drugačne interese in drugačne navade kot nekoč, in če nam je ena stvar nezanimiva, gremo pač drugam, v drugačno okolje.
Vem pa, da ni povsod tako. Opisala sem izključno naš primer in mogoče je marsikje podobno. Vem pa tudi, da obstaja veliko skupin, kjer kaplan ali sestra preživijo veliko skupnih trenutkov z mojimi vrstniki. Kar naprej tako. Mi pa smo poiskali to drugje in to še ne pomeni, da ta naša mladost zato vodi samo v propad.
Aleša
Iz tvojega pisma izvemo marsikaj iz prve roke. Najprej, kakšno je stanje dobršnega dela današnje mladine, zlasti tiste, ki živi v mestih ali blizu njih. Ne bi posploševal, ker vemo, da tisti, ki živijo drugače, niso tako hrupni in se ne razkazujejo. Je pa v tvojem pismu in tudi najbrž v tvojem življenju veliko nedoslednosti. Ti si si ustvarila ali so ti ustvarili tako površno razlago o Jezusu, da opraviš z enim samim stavkom, »bil je človek kot jaz in vsi ostali ‘grešniki’«. Če beremo zgodovinske »dokumente«, to je evangelije, druga pričevanja sodobnikov, tega ne moremo trditi. Kako bi mogel potem oznanjati nauk, ki je spremenil svet? Učil je, da smo pred Bogom vsi enaki in to v dobi, ko je vladalo suženjstvo, ko ženska ni imela nobene veljave v javnem življenju. Nad moč in bogastvo je postavil ljubezen, nad izkoriščanje služenje, nad maščevanjem odpuščanje. Še danes se nam zdi ta nauk revolucionaren, če bi ga uresničevali, bi ne bilo več vojn, krivic, umorov, tatvin, sovraštva … Civilizacija, kultura, socialno čutenje, vse ima korenine v njegovem nauku.
In ti ga označiš »bil je človek kot jaz«. Kako si moreš potem razložiti, da je njegov nauk osvojil svet (danes je kristjanov milijarda in pol), da so njegovi učenci dali življenje zanj? Prenesli so krivično obsodbo na smrt kot največji dokaz ljubezni do svojega učitelja. Tudi danes je ogromno ljudi, ki ga imajo za vzor, za odrešenika. Ali misliš, da so vsi ti ljudje prišli ob pamet, da smo vsi lahkoverni, tudi tisti, ki smo se v ta nauk poglabljali na fakulteti, tudi tisti, ki smo se posvetili oznanjanju tega nauka z vsemi posledicami, ki so sledile, zlasti v preteklem komunističnem sistemu? To velja zame in tudi za tvoje katehete in duhovnike. In če pomislim, kakšne »uspehe« so želi in žanjejo, je res treba premisliti, kaj nas v to sili.
Tvoje sodbe, kako ste poslušali same »dolgočasne stvari iz življenja svetnikov, kako so bili vsi brez greha«, so malo za lase privlečene, saj nihče ne trdi, da so bili svetniki brez greha. Kako ste se morali »guliti«, je tudi enostransko. Morda res kak katehet pretirava pred birmo, ko ima – kot misli – edino priliko, da od birmancev nekaj zahteva ali da jih nekaj nauči. Na splošno pa velja, da je verouk najlažji predmet, kjer vsi, ki se količkaj potrudijo, dobijo dobre ocene. Sicer pa se je bilo treba »guliti« tudi za šolo, pa se nad tem ne pritožuješ. Verouk, ki naj bi dal smernice za življenje, pa naj bi bil tako odveč.
To, da je Cerkev »samo ena stranka«, je res originalno in to prvič slišim. Poznaš ti kakšno stranko, ki bi »vzdržala« 2000 let? Jaz ne in tudi to bi ti moralo dati misliti. Šla je skozi krvava preganjanja od samega začetka, preživela imperije in velika kraljestva, vdore barbarov, Turkov, v prejšnjem stoletju nacizem, fašizem in komunizem. Vse je propadlo, Cerkev pa je še vedno živa in dejavna. V tvojem pisanju je očitno to, kar so pri nas učili v šoli o nazadnjaški in izkoriščevalski Cerkvi. Cerkev ni pobirala desetine, živela je od darov. Deset odstotkov so zahtevali od svojih podložnikov fevdalni gospodje. Danes pobere država 40% od plače, pa se nam zdi to normalno. Malo več kritičnosti do današnje družbe bi pričakoval od tebe. In malo manj krivičnosti do Cerkve. Glede tistega, kako veš, do kje smeš tudi v zabavi in uživanju alkohola ali mamil, bi ne bil tako zelo prepričan. Vsi pijanci trdijo, da lahko nehajo piti, kadarkoli hočejo. Dejstvo pa je, da ne nehajo. Samoprevara je najbolj kruta od vseh prevar. Da se to ne bi zgodilo tudi tebi! Takrat boš obžalovala, da si se oddaljila od Cerkve. Zato mi duhovniki delamo, kar delamo, bolj ali manj uspešno, da bi vas obvarovali tega razočaranja. Sicer pa si povedala tudi marsikatero resnico, ki nam daje misliti. Hvala ti za to.
Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2008, leto 44, št. 9, str. 6-7
»Delal si za Delodajalca, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Gospodar, ki si mu služil, te je odrešil s svojim ‘porazom’ na križu in ti si šel po njegovi poti. Prišel si do cilja, ki si ga vse življenje gledal v daljavi.« Tako Ivan Albreht nagovarja Filipa Terčelja na začetku svoje knjige o tem vsestransko delavnem primorskem duhovniku, ki je pričevanje svojega življenja zapečatil z mučeniško smrtjo. »Odgovore na vprašanja, ki se mi porajajo ob raziskovanju tvojega življenja, bom iskal v tvojih spisih … Želim raziskati, kaj ti je dajalo moč, da si kot hrast na siloviti burji zgodovinskih viharjev ostal pokončen, zvest Bogu, vedno pripravljen za pomoč bližnjim. Rad bi ugotovil, ali si zaslužiš, da te imamo tudi za mučenca in svetniško osebnost.« Pisatelj Alojz Rebula, ki je Terčelja upodobil v glavnem junaku svojega romana Nokturno za Primorsko (2004), je o njem zapisal, da je ‘dvojni mučenec’. Aprila 2010 so duhovniki iz Vipavskega sprožili pobudo, da koprska škofija začne postopek za Terčeljevo beatifikacijo.
Vedel sem, da pride – saj pride v življenju slehernega človeka – do trenutka, ko Bog zamiži na eno oko in reče satanu:
Imam prijatelja, ki je ateist. Neke jasne zimske noči se je povzpel na streho svoje hiše in opazoval nebo skozi teleskop, ki ga je tam postavil. Ure in ure je užival v občudovanju lune, drugih planetov in osončij. Potem mi je dejal: »Neverjetno, kako se ta nebesna telesa premikajo v tako čudovitem redu. S tem teleskopom lahko opazim vsako podrobnost na nebu. Toda nikoli mi ni uspelo opaziti Boga. Če bi bil, potem bi ga gotovo opazil.«
Tokrat se posvečamo tistim, ki morda nameravate narediti karierni korak naprej. In čisto mogoče je, da si boš po tokratnem prispevku laže vzel čas za konkreten razmislek o tem, kako ustrezno odgovoriti na najpogostejša vprašanja, ki ti jih lahko zastavijo na razgovoru za novo delovno mesto.
Besede uporabljamo izključno ljudje, zagotavljajo pa nam spoznavanje občutkov, doživetij in početij drugih. Navadno jih poudarjamo z gestami, tonom glasu in mimiko obraza. Beseda lahko sproži prepir ali ustvari premirje, lahko konča ljubezen ali začne odnos, lahko poglobi ali prekine prijateljstvo, lahko prinese dobiček ali povzroči propad in še marsikaj. Gre za sredstvo, s katerim lahko marsikaj popravimo – ali pokvarimo. Gotovo si že izkusil učinek grobe, nepremišljeno izrečene besede, ki te je morda zabolela, pa tudi upadanje občutka jeze ob iskreno izrečenem »Oprosti!«. Torej smo tudi mi odgovorni za občutke, ki jih s svojimi besedami povzročimo v drugih. Pogosto se premalo trudimo, da bi se jih naučili zavestno, obvladano in konstruktivno uporabljati. Včasih se zdi, da se ne zavedamo čisto, da je beseda, ki jo izgovorimo, v resnici dejanje. 
Predlagam, da uporabljaš opise, s katerimi boš sogovorniku še bolj približal zgodbo. S pridevniki lahko orišeš marsikaj. Spodbujaj notranje predstave posameznika, ker si ljudje tako prej prikličejo v spomin, kar si povedal. Ko skušaš orisati dogajanje, se raje nagibaj k uporabi pozitivnih primerjav. Na primer: »Ana me je po enotedenskem oddihu sprejela s takim navdušenjem in iskrenim veseljem, kot da me ni videla že leta!« Ljudje si bodo take primerjave namreč hitreje zapomnili.
V drugi polovici avgusta je Slovenska karitas v sodelovanju z revijo Ognjišče začela že z dvanajsto dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zbrana sredstva so namenjena razvojnim in humanitarnim projektom na področju zdravstva, šolstva ter oskrbe z vodo in hrano, ki jih Slovenska karitas izvaja v sodelovanju s slovenskimi misijonarji predvsem v osrednjem delu Afrike, kjer na podeželju ljudje živijo zelo preprosto, večinoma od tega kar pridelajo na zemlji. V zadnjih letih se vse več ljudi v Afriki spopada s sušami in lakoto, kot posledicami podnebnih sprememb in revščine. Številni otroci so lačni in podhranjeni. Slovenske misijonarke v zdravstvenih centrih na revnem podeželju s svojim trudom dnevno rešujejo življenja podhranjenih otrok in bolnikov. To je mogoče le, če imajo primerne pogoje za zdravljenje bolnikov, zdravila in sredstva za nakup hrane. Revnim otrokom z dnevnimi obroki pomagajo tudi v sklopu misijonskih šol, njihovim staršem pa z delom, najemom zemlje in s semeni, da bi lažje pridelali hrano in preživeli družino. Misijonarji tako s pomočjo iz Slovenije ljudem v srcu Afrike prinašajo upanje za prihodnost. Dosedanja pomoč iz Slovenije, preko zbranih darov Za srce Afrike ter ob sofinanciranju posameznih projektov s strani Ministrstva za zunanje zadeve RS in Misijonskega središča Slovenije, dnevno lajša življenje že preko 250.000 ljudem v Afriki, med katerimi je več kot polovica otrok. V zadnjih enajstih letih je bilo s to pomočjo zgrajenih ali obnovljenih in opremljenih 6 šol in vrtec, 4 zdravstveni centri in 3 porodnišnice ter 10 večjih vodnjakov. S hrano pa je bilo rešenih tudi mnogo življenj podhranjenih otrok. S. Bogdana Kavčič je ob tem dejala: »Ko bi vi vedeli kolikokrat so bila s to pomočjo iz Slovenije rešena življenja, vaša pomoč vedno pride v pravem času in je neprecenljive vrednosti.« Nadaljuje pa s hvaležnostjo: »Vedno sem ganjena, ko samo potrkam, pa se že odprejo vrata src ljudi v Sloveniji. Neizmerno sem vsem hvaležna«.
Ob sofinanciranju projekta s strani MZZ smo v sklopu zdravstvenih centrov v Mukungu in Musangu v Ruandi nadaljevali z oskrbo nosečnic, zdravstveno vzgojo nosečnic in mater o razvoju, cepljenjih, higieni in pravilni prehrani otrok. Matere so izdelovale in prejele tudi domače milo, ki si ga sicer težko privoščijo. Porodnice, ki so hodile na predporodna svetovanja in rodile v porodnišnici v Mukungu in Musangu, so kot spodbudo prejele oblačilo zase in za novorojenčka, ki jih je šivalo 15 deklet, ki so se lani v sklopu projekta izučile za šivilje.
V Rwisabiju v Burundiju smo v vrtcu podprli gradnjo nove in opremljanje večje učilnice za izobraževanje 200 otrok in njihovih staršev. Vsa dela je bilo vključenih 32 domačinov, ki so z zaslužkom lažje preživeli njihove družine. S. Vesna Hiti je ob tem povedala: »Takoj pride prosit za delo 200 in več moških, če vidijo, da se bo na misijonu nekaj delalo. Včasih so prosili, da jim pomagamo z denarjem ali s hrano, danes pa rečejo: »Daj mi delo.«
Prek akcije s pomočjo rednih mesečnih darovalcev omogočamo delo in plačilo revnim staršem v Afriki ter tudi v Albaniji in na Šrilanki, da z lastnim delom lahko preživijo svoje družine in dostojneje živijo – da imajo sredstva za hrano, zdravstveno oskrbo in za šolanje otrok ter tudi za nakup zemlje, popravilo hiše ipd. Takšna pomoč družini je nekaj letna, toliko, da se družina postavi na lastne noge, nato pa se namesto nje vključi drugo revno družino …
Edini svetnik, ki se ga Cerkev v svojem bogoslužju spominja vsako leto dvakrat: ob njegovem zemeljskem rojstvu (24. junija) in njegovem rojstvu za nebesa – mučeništvu (29. avgusta), je Janez Krstnik. Njegovo rojstvo je Bog po angelu oznanil očetu Zahariju, podobno kot malo kasneje Mariji učlovečenje Jezusa, Božjega Sina. V obeh primerih je Božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je nakazano njegovo poslanstvo. Ime Janez, hebrejsko Johanan, pomeni ‘Bog je milostljiv’. Janezu pravimo Krstnik, ker je kot Jezusov predhodnik oznanjal krst pokore in je v Jordanu krščeval, zlasti pa zato, ker je krstil tudi Jezusa in ga razglasil za obljubljenega Mesija. Zaharija in njegova žena Elizabeta sta bila že stara, ko sta prejela oznanilo o rojstvu sina. Ko je angel prišel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, povedal, da njena sorodnica Elizabeta “v svoji starosti” pričakuje otroka. – Janez Krstnik je umrl kot mučenec za resnico, ker je kralja Heroda grajal zaradi grešnega življenja. (sč)
