Avtor: marko

* 8. november 1817, Kraljevci, † 2. februar 1890, Stari trg pri Slovenj Gradcu.

»Vi veste, da delam z velikimi trudi telesnimi, da si na kvaro svojemu zdravju pridobivam prostega časa za delo, da si nabavljam knjižnih pomočkov, da sem samouk, ki se moram boriti za svoje izobraženje. Ko bi živel v ugodnejšem razmerji, gotovo bi prekosil marsikaterega glasovitega učenjaka, tako pa zvem v svoji samotni vasi dostikrat šele pozno o najnavadnejših preiskavah. Nastopil sem v taki dobi kot rodoljub, ko jih je bilo še malo; niti šola niti družba niti vzgoja niti književnost me niso izobrazile, nego božja milost, in zato delujem, da ne bi živel zaman. Za svoje trude doslej nisem prejel nikake zahvale, za zvesto duhovsko delovanje srednjo faro, za znanstveno delavnost malo priznanja.« Tako je na koncu “svojeročnega životopisa” svoja pisateljska in znanstvena prizadevanja opisal Davorin Trstenjak kot župnik na Slomškovi Ponikvi leta 1876 na prošnjo prijatelja Janka Pajka. Ta vsestransko delavni mož (bil je leposlovec, mitolog, etimolog in zgodovinar) je že kot bogoslovec sestavil prve slovenske šmarnice, bil je pobudnik in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

SVOJEGA PROFESORJA JE UČIl SLOVENŠČINE.
Rodil se je 8. novembra 1817 v Kraljevcih, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici (krstno ime Martin je na pobudo Stanka Vraza ‘poslovenil’ v Davorin). Prve razrede osnovne šole je obiskoval v domači župniji, nadaljeval v Radgoni, kjer je dobil od kateheta Petra Dajnka prve pojme o slovenski slovnici, končal pa v Mariboru. Tam je ostal tudi kot gimnazijec; med njegovimi profesorji je bil zgodovinar Rudolf Puff, katerega je šestošolec Trstenjak učil slovenščine, on pa svojega učenca italijanščine. Študij filozofije je opravil v Gradcu in Zagrebu. Rojak Stanko Vraz ga je pritegnil v svoj krog ter ga navdušil za ilirizem in gajico. Že kot petošolec je začel pesniti, v tem času je pisal samo v ilirščini. Leta 1839 je dobro poslovenil obširne Bukve od porodne pomoči graškega porodničarja J. Komma. Leta 1840 je vstopil v bogoslovno semenišče v Gradcu. Pri pisanju se je spet oprijel slovenskega jezika. Za slovenske bogoslovce je ustanovil literarno društvo, v katerem so se tudi vadili v slovenskih pridigah. Kot bogoslovec je leta 1842 pripravil prvo slovensko šmarnično branje, poslovenjeno iz francoščine. Polni naslov se glasi: Mesec Marije ali častenje presv. Device Marije skozi eden celi mesec z vsakdanjimi premišljevanji, z molitvami in izgledi iz življenja svetnikov, tudi s kratkim opisom naj imenitnejših Marijinih svetstev, katere slovenski romarji obiskavajo. Mašniško posvečenje je prejel leta 1844, njegova primicija (nova maša) v rojstni župniji je bila poleg cerkvene slovesnosti tudi slovenska prerodna manifestacija, h kateri so se zbrali vsi narodno misleči ljudje od blizu in daleč ter z besedo in pesmijo izražali slovensko zavest.

“KAR SEM STORIL KOT SVEČENIK, VE BOG.”
Prvih šest duhovniških let je bil kaplan: najprej v Slivnici pri Mariboru, zatem v Ljutomeru, na Hajdini in na Ptuju. Maja 1850 je prišel v Maribor za kaplana na slovensko župnijo, na gimnaziji pa je poučeval verouk, slovenščino, zgodovino in zemljepis do pomladi leta 1861. V njegovem času je imela mariborska gimnazija 217 dijakov, od teh se jih je slovenščine učilo 194. Skupaj s katehetom Matjašičem sta ustanovila slovensko gimnazijsko knjižnico. V letih 1861–1868 je bil župnik v Šentjurju pri Celju, kjer je bila s faro združena velika kmetija, zato ni imel časa za pisanje. Leta 1868 se je preselil na Slomškovo Ponikvo in tam ostal do leta 1879. Tudi tukaj je nosil breme kmetijstva, vendar je tudi literarno deloval. Ustanovil je svoj časopis Zora, ki ga je tri leta sam urejeval in polnil; dodal mu je znanstveno prilogo Vestnik. Leta 1874 je odšel za župnika v Stari trg pri Slovenj Gradcu. O svojih župniških postajah je dejal: »V Šentjurju sem pastiroval, na Ponikvi sem kmetoval, a v Starem trgu sem bil šele posestnik in gospod.« Leta 1881 je z Gregorjem Krekom in Jakobom Sketom osnoval v Celovcu mesečnik Kres. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev Slovenskega pisateljskega društva in njegov prvi predsednik (1872). »Poskusil sem se kot pesnik, novelist in humorist, kot mitolog, filolog in arheolog, spisal sem zgodovinske razprave, marsikateri članki so že zastareli, ker znanosti napredujejo.« Tako je svoje književno delo sam označil leta 1887. Anton Slodnjak pa je zapisal: »Trstenjakovo raznovrstno in bogato znanstveno, leposlovno, feljtonistično pisanje kaže široko izobrazbo, duhovitost, a premajhno poglobljenost in miselno enotnost. Bolestna samovoljnost in prenagla samozadovoljnost sta mu izmaličili marsikatero zdravo zasnovo.«

SLOVENCI STAROSELCI NAŠIH DEŽEL
Ko je bil profesor v Mariboru, se je veliko družil z Antonom Kremplom in od njega prevzel prepričanje, da so Slovenci avtohtoni v sedanji domovini ter postal eden najbolj gorečih zagovornikov te teorije. Zanjo je iskal in ‘našel’ etimološke dokaze pod geslom saxa loquuntur (kamni govorijo). »Vsake vakance sem ob svojih stroških potoval po deželah starega Norika in Panonije, snemaje običaje in slike z rimljanskih kamenov.« V eni od svojih razprav je trdil, da so Rimljani Slovence sicer romanizirali (od tod latinski jezik na arheoloških spomenikih), vendar so ostali Slovani. Poglavitno glasilo, v katerem je Trstenjak objavljal svoje književne plodove, so bile Bleiweisove Novice. Prvič se je v njih oglasil leta 1846 s pesmijo o železnici, nato pa od leta 1852 vse do smrti; v letih 1872–1879, ko je izhajala njegova Zora, ni pisal za Novice, potem pa se je vrnil. Objavljal je tudi v številnih drugih časnikih. Število njegovih starinoslovskih, zgodovinskih in bajeslovnih sestavkov je zelo veliko. Z njimi je hotel dokazati in svet prepričati, da so že pred Kristusom med Jadranom in Karpati živeli Slovani. Priljubljeni predmeti njegovih zgodovinskih razprav so bili: rimske ceste, rimske naselbine, vplivi Ogleja in Salzburga na naše kraje, staroslovenske grmade in gomile, stara gradišča in gradovi, trgovske poti. V obsežnem zapisu Kdo so bili Noričani in Panonci – Kelti ali Slovenci? (1853) piše, da bodo iz njega “učeni zgodovinarji videli, da je gola laž, kar nas je do sedaj učila zgodovina, da so namreč Slovenci šele v 7. in 9. stoletju prišli iz severnih krajev v Norik in Panonijo”. Iz Starega trga je odšel v novo življenje 2. februarja 1890.
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 50-51