Avtor: marko

Ognjišče v letu 2019

Napisal marko na 1. novembra 2017. Objavljeno v Novo Ognjišče.

narocnina ognjisca 2019 590 Povabilo k obnovitvi naročnine je tudi lepa priložnost, da se vam, dragi naročniki, zahvalimo za vašo zvestobo. Ostanite naročniki Ognjišča tudi naprej.
Posamezna številka Ognjišča bo v letu 2019 stala 3,00 €.
Naročnina za naročnike
– pri župnijskih uradih bo 33,50 €,
– za naročnike po pošti pa 34,30 €.
– naročnina za inozemske naročnike 60 €, 80 USD, 88 CAD, 97 AUD, 70 CHF, 390 HRK, 55 GBP, 575 SEK.

Posamezni naročniki boste naročnino poravnali, ko boste konec januarja 2019 prejeli položnico. Naročniki, ki prejemate revijo v župniji, pa boste letno naročnino poravnali pri župniku, oziroma poverjeniku.
Vabimo vas, da priporočite Ognjišče svojim prijateljem in ne pozabite, da je naročnina na Ognjišče lahko tudi lepo darilo.
Na zalogi imamo tudi vezane letnike Ognjišča iz prejšnjih let. Oglejte si njihovo ponudbo na spletu: www.knjigarna.ognjisce.si (dodatna ponudba). Prav tako imamo na voljo ovitke za zbiranje Ognjišč.

uredništvo in uprava Ognjišča

Ognjišče v letu 2018

Napisal marko na 1. novembra 2017. Objavljeno v Dogodki.

Povabilo k obnovitvi naročnine je tudi lepa priložnost, da se vam, dragi naročniki, zahvalimo za vašo zvestobo. Ostanite naročniki Ognjišča tudi naprej.
Posamezna številka Ognjišča bo v letu 2018 stala 2,90 €.
Naročnina za naročnike
– pri župnijskih uradih bo 32,00 €,
– za naročnike po pošti pa 32,90 €.
– naročnina za inozemske naročnike 59 €, 78 USD, 85 CAD, 94 AUD, 68 CHF, 370 HRK, 53 GBP, 560 SEK.

Posamezni naročniki boste naročnino poravnali, ko boste konec januarja 2018 prejeli položnico. Naročniki, ki prejemate revijo v župniji, pa boste letno naročnino poravnali pri župniku, oziroma poverjeniku.
Vabimo vas, da priporočite Ognjišče svojim prijateljem in ne pozabite, da je naročnina na Ognjišče lahko tudi lepo darilo.
Na zalogi imamo tudi vezane letnike Ognjišča iz prejšnjih let. Oglejte si njihovo ponudbo na spletu: www.knjigarna.ognjisce.si (dodatna ponudba). Prav tako imamo na voljo ovitke za zbiranje Ognjišč.

uredništvo in uprava Ognjišča

Dotakni se me

Napisal marko na 1. novembra 2017. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Molitve iz knjižice Dotakni se me želijo pomagati mladim, da bi Bogu lažje izrazili svoje misli. Napisane so v preprostem jeziku, ki je vsakomur blizu. Namenjene so posamezniku, pa tudi molitvi v skupini, saj v vsakem od mladih povzročijo drugačen odziv, pa kljub temu ustvarjajo skupnost.

Mlada srca odpirajo za skrivnost Boga, s katerim se mladi pogovarjajo, in za skrivnostno navzočnost Jezusa med njimi. Tako lahko besede, ki jih mladi skupaj poslušajo ali skupaj molijo, povežejo in jih privedejo do spoznanja: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20).

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

V dotiku

Dobri Bog,
zahvaljujem se ti za novi dan.
Ne počutim se še čisto buden/na,
da bi lahko začutil/a vse izzive,
ki me čakajo danes.
Toda močno zaupam,
da me bodo varovale tvoje roke
in da mi boš podaril spodbudo,
ki jo potrebujem za novi dan.

Brez predsodkov

Dobri Oče, današnji dan
je kar nekako zbežal mimo mene.
Ne da bi se zavedal/a.
Živel/a sem kar tako v en dan.
Tako ti bi rad/a vsaj zvečer izročil/a ta dan.
Vzemi ga takšnega, kot je.
Če ga ti sprejmeš,
se lahko tudi sam/a z njim sprijaznim.

ti
ti si cilj
pot
moč
v tebi
sem jaz
se ti podarjam
se ti prepustim
in nenadoma
me preplavi
življenje
brez upanja
ujet sem
od vsepovsod
sklonjena je glava
rodi se
novo veselje

Andrea Schwarz

izbira in pripravlja Marko Čuk

Prag

Napisal marko na 1. novembra 2017. Objavljeno v zgodbe.

Nekoč, ko sem bila še majhna, me je mama morala peljati k zdravniku. Spominjam se, da jo je vprašal: »Je bil pri porodu zdravnik?« »O, kje neki, saj še babice ni bilo, kaj šele zdravnik,« mu je odgovorila. Torej sem prestopila prvi prag in iz materinega telesa vstopila v življenje s pomočjo mame, očeta in Boga. Brez njih ne bi prišla čez ta prag.
Rojstna hiša, stara, iz kamna zidana, z debelimi zidovi, stisnjena na sam rob sosedovega vrta. Moj dom, moj grad, v katerem sem bila kraljična. Hiša je imela malo prostorov: vežo, hišo, kuhinjo, shrambo in še eno kamro. Okna so bila majhna, v kuhinji je bilo eno samo, pa še to tako visoko pod stropom, da dolgo nisem videla skozenj na sosedov vrt. Videla sem samo vrhove jablan in jabolka, ki so se bleščala v soncu.
Pred vsakim prostorom je bil prag, tak lesen, že močno izlizan. Največji in najširši je ločil hišo, kot smo rekli glavni sobi, ki je bila hkrati dnevna soba in spalnica, in vežo. Stene so bile debele najmanj pol metra in tudi hišni prag je bil tako širok.
Pred očmi imam nečake in nečakinje, kako so se še čisto majhni prekopicevali čez ta prag. Ko sem jih gledala, mi je prišla misel: “Glej, kot zdaj oni, si se tudi ti plazila čez ta prag, na njem sedela in malicala, se igrala s punčkami iz cunj, kasneje listala po knjigah in jih brala.” Toplo mi je bilo pri srcu, taka domačnost in varnost sta me prevzeli ob tem pragu. V hišnih vratih je bila luknjica in verjetno smo vsi otroci kukali skozi to luknjico, tlačili vanjo razne predmete, jih potem v hiši pobirali in tlačili nazaj.
Spominjam se iz otroških let: Vsa družina je bila zbrana v hiši. Delali smo zobotrebce in poslušali napeto radijsko igro. Mislim, da je bil naslov Inšpektor Maigret. Nenadoma je v to tišino skozi vrata planil sosed in se zavalil na sredo hiše. Spotaknil se je v temni veži ob hišni prag. Mislili smo, da je priletel k nam tisti mrtvi človek, čigar morilca je inšpektor iskal.
Odrasli smo in prišel je čas, ko smo izleteli iz varnega gnezda doma. Prvi se je za to odločil starejši brat. Po poroki, ko je svojo mlado ženo pripeljal domov, jo je v veži vzel v naročje in jo prenesel čez hišni prag. “Da bo nevesta lažje rojevala,” so rekli. Za njim sta čez leta odšli sestri, kmalu za njima še jaz.
Drug za drugim smo vsi štirje klečali na hišnem pragu, mama in oče pa sta nam dala blagoslov. Pokrižala sta nas z blagoslovljeno vodo, izročila v božje varstvo in potočila solzo ob slovesu. Še danes čutim mamin križ na čelu, njeno nežno roko in močno očetovo dlan, ko sem se poslavljala od doma.
Nikoli ne bom pozabila, kako sem veselo planila čez ta hišni prag, da sem bila čim hitreje pri njima, ko sem prvič kot poročena žena prišla domov. Od sreče in ganjenosti smo vsi trije jokali.
Čez hišni prag so čez leta najprej v krsti odnesli mamo. Kljub očetu in bratu, ki sta ostala, je bila hiša prazna, pusta, žalostna, izgubila je tisti svoj sijaj vesele barve.
Oče je zbolel in obležal. Vedno, ko sem prišla k njemu, sem postala na hišnem pragu in se pripravljala na žalostno sliko v hiši. Oče na postelji, ubog, bolan, skoraj nepokreten, a bistrega duha. Oči so se mu živo zasvetile, ko me je zagledal, obraz mu je preletel nasmeh. Njegova, včasih tako zgarana roka, je postala drobna, mehka, prav taka kot je bila mamina roka.
Kmalu so tudi očeta odnesli čez hišni prag. Pridružil se je mami na božji njivi.
Brat je ostal sam, varuh našega ognjišča, našega doma. Prihajala sem k njemu, vedno stopila v hišo in postala na tistem širokem, z leti vedno bolj obrabljenem hišnem pragu. Tudi brat je zbolel; hudo je bil bolan, a nisem hotela misliti na slovo. “Ne, saj se bo pozdravil, saj še ni tako star …” sem si govorila.
Neko čisto navadno jutro so mi sporočili: »Brat je umrl!« Svet se mi je podiral, solze so lile iz oči, samoobtoževanju ni bilo konca: “Več bi bila lahko ob njem, več bi mu morala pomagati …” A kaj, ko nisem mislila na smrt.
Pohitela sem k njemu domov. S težkimi koraki sem vstopila v vežo. Srce mi je za hip zastalo in noge so mi klecnile ob prizoru, ki sem ga zagledala. Moj ljubi brat je ležal na tleh, z nogami v hiši, z glavo v veži. Umrl je na hišnem pragu, na tistem pragu, kjer smo ostali otroci prejeli očetov in mamin blagoslov.
Pokleknila sem k njemu na prag in ga pokrižala, kot nam je to naredila mama, in jokala, kot je za nami jokala naša mama. Brat je prestopil prag večnosti. Ni ga več tukaj, ne iščite ga na tej strani praga.
Molim zanj, molim za mamo in očeta, za vse nas še žive, da se bomo, ko bomo tudi mi prestopili prag večnosti, gotovo sešli, kot smo se sestajali v naši hiši.
Koliko sreče in veselja bo ob tem snidenju, ko nas bo Bog povezal v en velik šopek – v našo družino.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 54.

Dolgčas pri maši

Napisal marko na 1. novembra 2017. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Mašna knjiga za otroke – razlaga maše za otroke

Če česa ne razumemo, je to kaj hitro lahko odveč in prav pošteno dolgočasno. Se strinjamo? Da se otrokom in vnukom to ne bi dogajalo pri maši, ampak bi jo lahko bolje razumeli in globlje doživljali, nam pisec naproti pošilja prijaznega župnika Mirana. Ta z veliko mero potrpežljivosti in jasnosti, korak za korakom razloži, kje imajo mašni deli svoje mesto in zakaj prav tam, kaj pomenijo določeni simboli ter opravila in kaj izrečene besede naučenih obrazcev. In to opravi na način, da z zanimanjem prisluhnejo tudi starejši! Tukaj sta še Špelca in Zala, ki poskrbita, da je vse skupaj še bolj stvarno in zanimivo. “Dolgčas pri maši? – Mašna knjiga za otroke” ni suhoparni priročnik z razlago reda svete maše, ampak čudovita ura verouka, ki je zdaj lahko vedno pri roki.

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

»Nedelja je, gremo k maši!« reče oči. »Spet ta maša,« zatarna Špelca. »Tam je dolgčas.« »Tako rada si šla k prvemu svetemu obhajilu, kako lahko rečeš, da je maša dolgčas?« vpraša mamica.

Se tudi pri tebi doma pogosto dogaja tako? Potem ti bo morda ta knjižica pomagala, da bo maša manj dolgočasna. Dolgočasne so nam ponavadi tiste stvari, ki jih ne razumemo, ali pa tiste, ki jih samo gledamo. Ko boš mašo razumela in pri njej sodelovala, bo postala zelo zanimiva.

»Danes bo pa maša čisto drugačna,« jo na vrhu stopnic pred cerkvijo pozdravi Zala. »Menda bo župnik razlagal otrokom, kaj dela pri maši.« »No, niti nama to ne bo škodilo,« rečeta mamica in oči, ki zasopla prideta za Špelco. Skupaj vstopijo v cerkev. Pojdimo z njimi še mi!

»Dragi prijatelji in posebej dragi otroci, dobro jutro! Veseli me, da ste kljub počitnicam in dopustu pri maši. Bog ni nikoli na dopustu, vedno je tu za nas. In tudi mi vedno, tudi med dopustom, potrebujemo Boga. Danes bo maša nekoliko drugačna: kakor sem napovedal, bo pridiga krajša, nekaj več pa bom povedal za otroke, kaj se pri maši sploh dogaja. Morda bom kdaj drugič nekaj podobnega naredil še za odrasle.« … »Z znamenjem križa začenjamo molitve, tudi mašno molitev. Saj maša je v bistvu molitev, prav posebna molitev. In potem smo se na prav poseben način pozdravili, na svetopisemski način. Nisem rekel samo ‘dobro jutro’, ampak sem želel z besedami ‘Gospod z vami’ reči, da se vsi spomnimo, da je Gospod z nami, da smo zbrani v njegovem imenu. Ob tem se lahko spomnite, da je na podoben način angel pozdravil Marijo, ko ji je prišel povedat, da bo dobila dojenčka Jezusa. Spomnite pa se lahko tudi na to, da je Jezus dejal, da tam, kjer se zbereta vsaj dva z mislijo nanj – rekel je ‘v mojem imenu’ – da je tam navzoč tudi on. Zato ste mi vi odgovorili ‘in s tvojim duhom’, kar pomeni, da smo povezani v Božjem duhu, ki bo prek mene spremenil kruh in vino v Jezusa.«

»Ali je bila maša predolga?« vpraša župnik Miran. »Ne, ful je bila zanimiva,« se oglasi Aljoša, vsi v cerkvi pa se zasmejejo. Potem župnik Miran še pove, kdaj bodo maše med tednom in katerih umrlih se bomo pri njih spominjali in zanje molili, pa da v sredo odpade verouk (hura! se veseli Špelca), ker mora na škofijo. Pove tudi, da je zadaj verski tisk, nova Družina in novo Ognjišče in nova Mavrica. Ja, pa tudi nova revija Rad te imam – Zala je rekla, da je to za zaljubljene, se pravi, da ona, Špelca, tega že ne bo kupila. Bo pa pri Zali pogledala notri.
»No, zdaj pa naj nas vse spremlja še blagoslov. Kaj je pravzaprav blagoslov? Izhaja iz stare besede naših prednikov za besedo – slovo. Kdo je blag, pa vemo, ali ne? Torej z blagoslovom izrekamo blago, dobro besedo. Kogar blagoslavljamo, mu z besedami želimo vse dobro od Boga. No, zdaj pa spet ponovimo tisti svetopisemski pozdrav:«
Gospod z vami. In s tvojim duhom.

pripravlja Marko ČUK

Čas odpuščanja

Napisal marko na 1. novembra 2017. Objavljeno v zgodbe.

Gledam skozi okno v oblačen in čemeren dan – popolnoma se ujema z mojim razpoloženjem. Zunaj nihajo veje sem in tja, povešene veje starih jablan. Vse se počasi pripravlja k počitku. Tudi narava.
Hrup pri vratih me predrami, še bolj pa lajež psa; očitno je zagledal tujca pred pragom. Tudi ko zavpijem nad njim, ne utihne. Renči in ne odneha, tako kot pri poštarju, čeprav ga vidi vsak dan. Ko končno vse potihne, se spet naslonim nazaj in mislim, mislim… Še preden se spet obrnem k oknu, se nekdo pojavi na vratih. Ženska, velika, suha, suha, v črnini.
»Dober dan,« reče in takoj jo poznam po glasu. Marta je! Tašemasta Marta! Dvignem glavo in nekaj zamomljam v odgovor, nekaj nejasnega. Jezna sem in presenečena, kaj ona dela tu.
»Nekaj je prišla prosit! Kaj pa drugega! Tašemasta Marta zna samo to,« me prešine. Po vseh vaseh je že znana po tem, da prosjači. Malo za hrano, malo za denar, tudi za pijačo. Zakaj je Marta še Tašemasta zraven? Ljudje radi dajo svoje vzdevke. Po videzu in vedenju. Marta ga je dobila verjetno zato, ker se tako oblači. Smešno, šemasto. Ali pa zato, ker včasih tako čudno govori. Zmedeno, hihitavo in nerazločno. Včasih sva skupaj delali. V fabriki, kjer je bilo vedno dosti takih nenavadnih žensk.
»O, Marta,« končno le izustim in ji namignem, naj sede. Vidim, kako bega z očmi sem in tja in išče stol, kamor bi sedla.
»Kako si kaj,« rečem. Pa še to malo čudno. Kakor da mi je žal, da je prišla. In res je temu tako.
»Sem, kot sem,« reče. »Ne najbolje, saj veš …«
Nekaj zamrmram v odgovor. To, da bom slab sogovornik, verjetno ve. Ve tudi, da nikamor več ne grem, ker ne morem. To pa ni najbolje, saj ženske tako rade govorimo o tem in onem, o rečeh, ki se nas ne tičejo, in o rečeh, za katere smo vesele, da se dogajajo drugim. Drugim, samo da se nam ne!
»Zakaj si pa taka, no, saj ti si vedno …« le začnem nekaj jecljati in pomignem proti njeni čudni pojavi. Tašemasta Marta, vseskozi znana po tem, da se živo pisano oblači, zdaj nosi črnino. Celo ruto ima črno.
»A, a, to …« reče in pogleda po sebi. »Veš, umrl je! Miha je pobralo. Kar naenkrat. Zdaj sem sama. Čisto sama!«
Visoki, preklasti Miha, tudi vaški posebnež, je z Marto živel že dolgo. Vsi so se norčevali iz te zveze. Oba sta pridno popivala, povsod ju je bilo dosti, vsi so se spraševali, kako pri tako nizki Martini invalidski pokojnini in Mihovemu socialnemu dodatku, to zmoreta. Ko sta na večer, včasih že zjutraj, veslala proti stari hiši, kjer sta stanovala, so se ljudje ozirali za njima in si privoščljivo govorili: »Ja, oba sta fraj, nobenemu ni treba iti delat, on je na socialni, ona invalidsko penzijo vleče, kaj pa jima manjka! Pa Miha zraven še nekaj škreblja po lesu in tisto prodaja.«
O, pa jima je manjkalo! Velikokrat sta komaj spravila skupaj tiste evre za stanarino. Lastnik pol podrtije, ki ji je vedno pravil hiša, je znal zaračunati stanarino! Dokler je Miha še kaj naredil, popravil stopnice ali ograjo ali zamenjal kakšno pipo, je šlo. Tudi rezbaril je, vseskozi se je rad ukvarjal s tem. Turisti, ki so tu in tam prišli, ali bolje rečeno zašli v to zakotno vas, so ročno delo radi kupili. Ko pa je Miha začel omagovati in je samo še pil in hodil okrog, je lastnika minilo. Podil ju je ven iz tiste podrtije, prepričan, da če se ju znebi in bajto podere, bo dobro prodal. Parcela, na kateri je elektrika in voda, bo zazidljiva, torej tudi z dokumenti ne bo težko.
Vse to bi se zgodilo, pa se ni! Vsaj za časa Mihovega življenja ne!
Miha je bil prebrisan in trmast in dokler je bil, je vse ostalo tako, kot je.
»Kar sama sem ostala, je vse slabše,« je spet začela Marta. »Kadar ni pil, je bil Miha dober z mano. Prav dober!«
»A dober, praviš …«
»Zdaj, ko ga ni, pa sem morala veliko reči že prodati. Da sploh preživim. Prej sta le bila dva dohodka …«
»Ja? Kaj si pa prodala?«vprašam, čeprav me pravzaprav ne zanima.
»Prodala sem spalnico, ki še odplačana ni, pa hladilnik, pa televizor, podarila nama ga je Jerica, zdaj pa je jezna name in hoče denar nazaj. Jaz ga pa nimam! Kje pa naj ga vzamem!« Jerica je bila njena najstarejša, živela je v Kranju, redko se je spomnila na mamo. Kar sta živela skupaj z Mihom, pa sploh ne več.
»Kaj pa Jakob? Se ti kaj javi? Tudi on že ima službo,« rečem in kar malo sitno mi je. Jakob je bil njen vnuk.
»A Jakob … To je pa druga pesem. On se me je odrekel, že kdaj … Ni ga več blizu. Verjetno ga Jerica tako uči. Otroci, veš … Vseeno je, ali jih imaš ali jih nimaš! Ko jih rabiš, ni nobenega nikjer!«
Molčim in povesim glavo.
»Oprosti, saj vem … Eni so dobri. Otroci in vnuki. Tvoj je bil, pa je moral tako mlad zapustiti ta svet. Tako to je.«
Dregnila je v mojo rano, pa sem molčala. Molčala in ji zavidala. Da je taka, kot je. Da vse tako dobro prenaša. Nekaj časa sva bili obe tiho.
»Miha je bil dober rezbar, prave umetnine je delal,« sem spet začela.
»Ja, dokler je mogel, je delal prav lepe reči … Glej, prinesla sem ti nekaj,« je rekla in pomolila proti meni velik lesorez. »Eno sliko sem ti prinesla. Ti jo boš znala cenit … Še ta mi je ostala. Druge sem morala prodati! Skoraj zastonj sem jih dala.« Vzela sem sliko iz njenih rok. Lepa, topla je bila, neki belokranjski motiv je bil na njej, breze ob vodi in rože. Velika nakodrana reka je bila vrezana v les in breg ob reki poln rož. Miha je bil iz tistih krajev doma.
»Ni slabo,« sem rekla. »Koliko pa je?«
»Saj sem že rekla, da ti jo dam zastonj. Pa tudi … Izseliti se bom morala in nimam je kam dati.«
»Aha …«
Pogledala sem na Marto od strani: ozek, bled obraz ošiljena brada in trpko stisnjena usta. Črnina je le še bolj poudarjala njeno bledico. Morala bi začutiti usmiljenje ali vsaj nekaj podobnega, pa se v meni ni nič zganilo. Trda in čudno otopela sem obstala na stolu.
Ko se je Marta poslovila, me je prosila za nekaj drobiža za avtobus. Rekla sem ji, da ga nimam. Lahko bi šla malo pobrskat po predalu, pa nisem.
Zunaj je začelo spet deževati. Pomislila sem samo, kako da ta šmentani dež ne zna nehati. Na Gorenjskem je samo dež. Dež in megla, vsak dan isto. Pust in prazen vsakdan. In še nje mi je bilo treba …
Marta je zamrmrala suho in tiho adijo in šla. Ven, v mrzel, deževen in vetroven dan. Gledala sem za njo, dokler se ni skrila za ovinkom. Dež se je kar cedil že po okenski šipi.
»Morala bi ji dati dežnik, saj jim imamo v veži, vsak dan jih rabimo. Gotovo jih je videla in si mislila svoje,« me je kar naenkrat prešinilo. »Mokra bo in nima denarja za avtobus,« se je začela oglašati vest. Potiho, počasi, potem pa vedno glasneje.
»Bo že, saj je utrjena, vsega hudega vajena,« sem rekla naglas. Kakor v opravičilo.
Pa ni pomagalo!
“Je v meni zaradi moje žalosti in nesreče, katere ni nihče kriv, ugasnila vsa človečnost? Kam me bo to pripeljalo! Kam?” Dolgo sem še premišljevala in vedno huje mi je bilo. Nazadnje sem se vsa pretresena in zmedena razjokala.
Pred mesecem dni pa sem zvedela, da Marte ni več. Da se je utopila. Sava da jo je naplavila na breg, vso razcapano, v svojih črnih cunjah, ki jih verjetno od Mihove smrti še ni slekla.
»Uboga Tašemasta Marta,« so rekli ljudje. »Kako nesrečno je končala. Kar so jo vrgli iz stanovanja, je živela kar pod kozolci. Ni čudo, da je obupala. Nič čudnega ni …«
Res je! Nič čudnega ni. Ampak ljudje smo tako, kot smo. Mogoče bi zaradi svojih nesreč in žalosti še bolj morali videti drugega!
Zdaj je tako prepozno.
Kako zelo pa lahko peče vest, tega se vedno bolj zavedam.
Pa je ta tudi Martino tiho odpuščanje? Nimam odgovora …
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 42.

Kako daleč smo od smrti

Napisal marko na 31. oktobra 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Modrec se je vkrcal na ladjo, da se prepelje na drugo stran morja. Na odprtem morju je ladjo zajel silovit vihar. Visoki valovi so ladjo premetavali sem ter tja kot orehovo lupino. Potniki so bili prestrašeni: eni so molili, drugi vpili, tretji so metali v morje svoje stvari. Modrec pa je mirno sedel. Ko je vihar ponehal in so potniki prišli k sebi, ga je nekdo vprašal: »Kako da tebe ni bilo nič strah? Mar nisi vedel, da nas je od smrti ločevala samo krhka lesena ograja?«
»Seveda sem vedel, toda v življenju sem že izkusil, da me je od smrti ločevalo še manj!«

Proti koncu življenja je don Bosko že težko hodil. Ko ga je nekdo srečal na dvorišču, ga je vprašal: »Kam ste se namenili, don Bosko?« Odgovoril je: »V nebesa.« To bi moralo veljati za vsakogar, kdor veruje v Boga. Z vsakim korakom lahko rečemo: »Prihajam, Gospod!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2017), 33.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 108.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

VSI SVETI, naši vzorniki in priprošnjiki

Napisal marko na 30. oktobra 2017. Objavljeno v Cerkveno leto.

Na današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so ‘utonili’ v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.
Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni ‘dan mrtvih’, kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: “Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!” Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti. (praznični hvalospev)

Svetost je milost znati narediti najbolj preproste stvari v znamenju večnosti. Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko ga z vsemi močmi ljubimo. (Raoul Follereau)

Bistvo svetosti je veselo izpolnjevanje Božje volje. Zvestoba ustvarja svetnike. (mati Terezija)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena izdaja, Koper: Ognjišče, 2016, str. 252

Zgodovina reformacije

Napisal marko na 30. oktobra 2017. Objavljeno v Priloga.

Leta 2017 smo se spominjali 500-letnice reformacije, ki jo je začel Martin Luter. Uradni začetek tega spominjanja je bil 31. oktobra 2016, ko je papež Frančišek obiskal švedsko univerzitetno mesto Lund, kjer je bila pred sedemdesetimi leti ustanovljena Svetovna luteranska zveza, ki je odprta za dialog s Katoliško cerkvijo. Papež je v svoji homiliji pri skupni ekumenski molitvi vse povabil, naj “z iskrenostjo in ljubeznijo pogledamo na svojo preteklost, priznamo svoje napake in prosimo odpuščanja”. Izrazil je hvaležnost za reformacijo, ker je vernikom približala Sveto pismo in poudarila važnost Božje milosti za zveličanje. Na koncu molitve sta papež Frančišek in škof Munib Youan, predsednik Svetovne luteranske zveze, podpisala Skupno izjavo. Z njo “izražamo radostno hvaležnost Bogu za te trenutke skupne molitve, s katero začenjamo spominsko leto 500-letnice reformacije”. Na straneh te priloge na kratko opisujemo razmere v Zahodni Evropi v Lutrovem času, ki so spodbudile njegov nastop, predstavljamo njegovo osebnost in njegovo učenje, ki je povzročilo razdeljenost zahodne Cerkve.

NEZDRAVO OZRAČJE V KRISTUSOVI CERKVI
Za razumevanje osebnosti in vloge Martina Lutra je potrebno pogledati takratne verske in cerkvene razmere. Cerkev so vodili ‘renesančni’ papeži. Zloglasni Aleksander VI. (1493–1503) je bolj skrbel za koristi svojih otrok, kakor za vesoljno Cerkev. Julij II. (1503–1513) je bil velik ljubitelj umetnosti, začel je zidati sedanjo baziliko sv. Petra v Rimu, papež Leon X. (1513–1521), ki je vodil Cerkev ob Lutrovem nastopu, je bil velik uživač. Humanist Erazem Rotterdamski (1465–1536) je po obisku Rima zapisal: »Če je Cerkev pri glavi tako gnila, mora biti res Božje delo, da ni že razpadla.« On je sicer ostal katoličan, Luter in številni njegovi sodobniki pa so v takih papežih težko videli Petrove naslednike, namestnike Kristusa in pastirje njegove Cerkve. Tudi na nižjih hierarhičnih stopnjah so bile razmere slabe in vse je bilo potrebno temeljite prenove. Povezanost Cerkve s fevdalnim redom je povzročala, da so bili škofje bolj fevdalni gospodje kot verski pastirji. Fevdalno pojmovanje avtoritete in oblasti je povzročalo prepad med hierarhijo in božjim ljudstvom in zatemnilo evangeljsko zahtevo po služenju. Škofijske sedeže in druge višje cerkvene službe so zasedali običajno ljudje iz vrst plemstva. Nekateri so kopičili mnoge donosne službe in uživali dohodke, dušno pastirstvo med ljudmi pa so opravljali njihovi slabo plačani namestniki – duhovniki, katerih versko znanje je bilo pomanjkljivo, življenje pa pogosto vse prej kot vzorno. Razumljivo je, da zato tudi med ljudstvom ni bilo prave verske poučenosti in zaradi tega je prihajalo do izkrivljenja zunanjih izrazov vere in pozunanjenja verskega življenja. Razbohotilo se je pretirano češčenje svetnikov, razne procesije in romanja, pa tudi razna čudaška verska gibanja kot bičarji, štiftarji in tem podobni, ki so se hoteli bližati Bogu s pretiranimi spokornimi vajami. Veliko nepravilnosti je bilo pri podeljevanju odpustkov. Papež Leon X. je nadaljeval zidavo bazilike sv. Petra v Rimu. Da bi prišel do potrebnih sredstev, je dovolil oznanjevanje ‘popolnega odpustka’. (Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pripravljen pod določenimi pogoji … Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe – KKC 1471.) V Lutrovi ožji domovini Turingiji je odpustke oznanjal dominikanski redovnik Johann Tetzel, ki je želel zbrati čimveč denarja in se ni dosti menil za spreobrnjenje grešnikov. To je Lutra strašno motilo in v krajšem spisu je to odločno obsodil. To je bil prvi protestni korak.

V SMRTNI STSKI JE SKLENIL POSTATI MENIH
»Ocene velikih osebnosti, ki so s svojo dejavnostjo vplivale na potek zgodovine, so ponavadi sporne … Taka osebnost je bil tudi Martin Luter. Katoliški zgodovinarji so ga v preteklosti slikali kot glavnega povzročitelja razkola v zahodni Cerkvi v zelo črnih barvah, protestanti pa so ga slavili kot očeta vere in prenovitelja krščanstva. V zadnjih desetletjih se je podoba Lutra na katoliški strani močno spremenila, pa tudi protestanti gledajo bolj kritično na to veliko osebnost 16. stoletja« (Franc Perko).
Rodil se je 10. novembra 1483 v Eislebnu v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra; imel je še štiri brate in tri sestre. Kmalu po njegovem rojstvu so se preselili v Mansfeld, kjer je Martin preživel svoja otroška leta. Vzgoja v družini je bila silno stroga, v strahu božjem. Najprej je obiskoval mestno šolo v Mansfeldu, zatem se je šolal v Eisenachu. Leta 1501 je začel študirati filozofijo na univerzi v Erfurtu. Kot magister filozofije je leta 1505 začel predavati na univerzi, na očetovo željo se odločil za študij prava. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo smer njegovega življenja. Ko se je 2. julija 1505 od doma vračal v Erfurt, ga je zalotila nevihta in strela, ki je udarila poleg njega, ga je vrgla po tleh. V smrtni stiski je vzkliknil: »Pomagaj mi, sv. Ana, postati hočem menih!« Življenjepisci so prepričani, da ni šlo le za nenadno odločitev, ampak da je moral Luter o tem koraku razmišljati že prej, v stiski pa je ta sklep dozorel. Dva tedna zatem, 16. julija, je stopil v samostan avguštincev v Erfurtu. Jeseni leta 1506 je napravil redovne zaobljube, 3. aprila 1507 je bil posvečen v duhovnika. Predstojniki so nadarjenega mladega meniha določili za nadaljnji teološki študij. Vse meniške dolžnosti: korno molitev brevirja, tedensko spoved in evharistijo je izpolnjeval vestno. Med študijem teologije je lektor filozofije najprej v Erfurtu, nato pa v Wittenbergu, kamor se je dokončno preselil. Po doktoratu je postal profesor Svetega pisma na wittenberški teološki fakulteti. Zelo si je prizadeval za globoko duhovno življenje, toda spoznaval je, da z lastno močjo ne more biti dober, da ostaja grešnik. Ko je v letih 1513–1518 študentom razlagal psalme in Pavlova pisma, je dozorevala njegova teološka misel. Razvil je svoj značilni nauk o opravičenju. Človeška narava je zaradi izvirnega greha tako pokvarjena, da človekova dobra dela ne morejo biti zaslužna za zveličanje. Človeka lahko pred Bogom opraviči le zaupna vera v Kristusovo zasluženje in njegovo milost. A tudi milost grehe le nekako pokrije, človek pa ostane grešnik. Vsak človek pa lahko stopi v neposreden stik z Bogom, zato je vsako posredništvo nepotrebno – nepotrebno je duhovništvo in cerkveno učiteljstvo. Samo Sveto pismo mora biti vir in kriterij naše vere. Tako je Luter prišel do treh samo, ki so temeljna načela luteranstva: samo Sveto pismo, ne cerkveno učiteljstvo vodi človeka k veri; samo vera in samo milost ga more opravičiti pred Bogom. Nekateri poznavalci Lutrovega miselnega razvoja menijo, da je bilo za Lutra temeljno vprašanje, kako priti do popolne ljubezni do Boga, ki človeka opravičuje pred Bogom. Mnenje, da se popolna ljubezen kaže v dobrih delih, je zavračal, iz lastnega izkustva je spoznal, da popolne ljubezni ni zmožen, zato je za osnovo opravičenja postavil zaupno vero v zasluženje križanega Jezusa. Zapisal je: »Na mesto ljubezni, postavimo vero.«

CERKEV JE HOTEL PRENOVITI, NE RAZDELITI
Povod za Lutrov javni nastop je bilo, kot že rečeno, Tetzelovo prodajanje odpustkov, pri katerem je bilo več nepravilnosti. Luter je proti temu nastopil s teološkega stališča. 31. oktobra 1517, dan pred praznikom vseh svetnikov, je poslal brandenburškemu nadškofu Albrechtu in nekaterim drugim škofom ter univerzam svojih 95 tez, v katerih je zastopal svoj nauk o opravičenju le po veri in milosti ter zagovarjal najvišjo avtoriteto Svetega pisma (trditev, da je svojih 95 tez nabil tudi na vrata grajske cerkve v Wittenbergu, nima zgodovinske podlage). Luter s tem nastopom ni hotel pretrgati s Cerkvijo. V posebnem pismu, namenjenem papežu Leonu X. je zagovarjal svoje teze, da pa je pripravljen podvreči se papeževi sodbi. Nadškof Albrecht je Lutrove teze poslal v Rim in kmalu so ga klicali na zagovor, vendar ni šel. Razglasili so ga javnega heretika, ker se upira papežu. Luter se je začel obračati proti papežu kot Antikristu. Njegova polemika z nasprotniki je bila vedno bolj žolčna. Leta 1520 je Luter napisal svoja glavna dela, v katerih je razložil svoj nauk, da samo zaupna vera s strani človeka in milost s strani Boga človeka opraviči in mu omogoča zveličanje; Sveto pismo pa je postavil kot edino avtoriteto v Cerkvi. Papež je z bulo Exurge Dominus junija 1520 obsodil 41 Lutrovih tez; Luter je 10. decembra bulo javno vrgel v ogenj. Nova papeška bula z dne 3. januarja 1521 je Lutra kot heretika izobčila iz Cerkve in tako je prišlo do popolnega preloma z Rimom. Luter je začel uvajati novo bogoslužje v nemškem jeziku, postavil je temelje nove notranje cerkvene ureditve, lotil se je tudi novega nemškega prevoda Svetega pisma. Ljudem so bile všeč novosti, ki jih je nova vera prinašala: raba keliha (obhajilo pod obema podobama), Sveto pismo in cerkvene pesmi v nemškem jeziku, duhovništvo vseh. Posledica novega nauka je bilo skoraj popolno uničenje vseh redovnih skupnosti v Nemčiji. Martin Luter se je 13. junija 1525 poročil z bivšo redovnico Katarino von Bora. Skrbel je za svojo družino (6 otrok), vendar je ostal voditelj novega verskega gibanja. Sestavil je katekizem in se trudil za izpopolnjevanje bogoslužja in cerkvene ureditve. Ko so se v letih 1524–1525 kmetje uprli zemljiškim gospodom, je bil Luter sprva na njihovi strani, nenadoma pa je svoje zadržanje spremenil. Upor je bil v krvi zadušen, kar je imelo posledice tudi za luteransko reformo. Ker se je oddaljil od ljudstva, ni več mogel upati na njegovo podporo. Poslej bodo glavno vlogo pri širjenju luteranstva imeli knezi in zemljiški gospodje. Mnogi knezi so računali na bogate materialne prednosti, ki jih bodo dosegli, če zaplenijo cerkveno premoženje, če odpravijo oblast škofov in zaprejo samostane. Ti so se zagrizeno bojevali za priznanje protestantizma na državni ravni. Cesarju Karlu V. je bilo veliko do tega, da bi ohranil enotnost krščanskega sveta. Na državnem zboru v Augsburgu leta 1530 je prišlo do pogovorov o verski pomiritvi. Namesto Lutra, ki kot obsojeni heretik ni smel sodelovati, je Filip Melanchton predložil pregled protestantskega nauka, ki je znan kot augsburška veroizpoved. Do pomiritve ni prišlo, ker katoliška stran ni hotela popustiti v treh stvareh: obhajilo pod obema podobama, odprava celibata, maša v nemškem jeziku. Danes katoličani priznavajo, da se augsburška veroizpoved v bistvu strinja s katoliškim naukom. Versko premirje so sklenili na državnem zboru v Augsburgu leta 1555, na katerem je bilo sprejeto načelo Cuius regio, eius religio – vsak deželni knez ima pravico določati vero podložnikov. Tako je bila protestantska vera priznana in enakopravna katoliški.
Martin Luter je ves čas opravljal profesorsko službo v Wittenbergu in skrbel za družino. Zadnja leta je pisal ostre polemične spise proti raznim nasprotnikom. Nastopal je tudi proti Judom. Proti koncu življenja so ga mučile razne bolezni. Umrl je 18. februarja 1546 v Eislebnu, svojem rojstnem kraju. Pokopali so ga v grajski cerkvi v Wittenbergu, kjer je njegov grob še danes.
»Ob 500. obletnici rojstva Martina Lutra leta 1983 so odkrito pohvalili bistvena prizadevanja reformatorja,« je v knjigi Luter za katoličane (Novi svet, Ljubljana 2017) zapisal kardinal Kurt Koch. »Na pozitivno presojo Lutra kot ‘skupnega učitelja’ in ‘pričevalca evangelija’ so se navezali tudi papeži, najjasneje zagotovo papež Benedikt XVI., ko je leta 2011 obiskal avguštinski samostan v Erfurtu, kjer je Luter študiral teologijo in bil posvečen v duhovnika. Benedikt XVI. je najprej poudaril Lutrovo strastno iskanje Boga, ki je bilo gonilo njegovega življenja in dela: “Vprašanje o Bogu, ki je bilo njegova globoka strast in ga je spremljalo vse življenje, mu ni dalo miru.” Na podlagi tega je Benedikt XVI. sklenil, da mora ekumenska služba kot Lutrova naslednica v današnjem času, v družbi, ki je pretežno sekularizirana, pričevati navzočnost živega Boga. Benedikt XVI. je poleg tega poudaril še, da Luter ni veroval v katerega koli Boga, temveč v tistega, ki nam je svoj obraz razkril v človeku, v Jezusu iz Nazareta, zato je svoje strastno iskanje Boga konkretiziral in poglabljal v kristocentrizmu svoje duhovnosti in teologije.«

PROTESTANTSKA TEOLOGIJA IN BOGOSLUŽJE
Protestantsko teologijo in bogoslužje je na kratko predstavil Stanko Janežič, dober poznavalec protestantizma in vnet delavec za edinost kristjanov, v Ekumenskem leksikonu (Mohorjeva družba, Celje 1986). Povzemam njegov zapis. V ospredju protestantske teologije, ki ji je temeljne smernice začrtal Martin Luter, doslej največji protestantski teolog, je nauk o odrešenju, opravičenju, ki ga prinaša Jezus Kristus po svojem križu. Teologija križa je zelo poudarjena: Človek mora biti iskreno ponižen in pripravljen, da skupaj s Kristusom križ na svoje rame. Za opravičenje je potrebna zaupna vera, ki jo utrjuje Božja beseda in zakrament – krst in Gospodova večerja (poleg teh dveh je Luter obdržal še spoved, a ne kot zakrament odpuščanja grehov). Izvir prave teologije je za Lutra Sveto pismo, kar za njim poudarjajo vsi protestantski teologi. Poslušnost Božji besedi je posebej naglašal Janez Kalvin (1509–1564), ki je kot reformator deloval v Švici (Ženeva). Naslonil se je na Lutrovo teologijo, ki je izrazito kristocentrična (v središču je Kristus), Kalvinova pa je teocentrična: v središču je Bog, strogi sodnik, ki se ga je treba bati. Kalvin je tudi učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje, kar seveda nasprotuje Božjemu odrešitvenemu načrtu, po katerem so vsi ljudje poklicani k odrešenju in Bog daje vsem ljudem dovolj milosti, da morejo doseči zveličanje. Tudi Ulrik Zwingli (1484–1531), ki je svojo pot reformacije razvijal v Švici (Zürich), je v svojem nauku zahteval, naj bo vse življenje vernikov urejeno na podlagi Svetega pisma. Od Lutra in Kalvina ga je poleg marsičesa ločilo tudi njegovo gledanje na evharistijo: Luter je zagovarjal realno Kristusovo navzočnost, Kalvin duhovno, Zwingli pa simbolično navzočnost. Bog protestantske teologije je Bog razodetja: eden in troedini Bog. Cerkev je zanjo tam, kjer se oznanja Božja beseda in se delijo zakramenti v skladu z evangelijem. Cerkev je bolj kot ustanova dogodek vseh, ki jih druži vera v Kristusa. Vsi, ki so po krstu vraščeni v Kristusa, so v bistvu enaki.
Protestantsko bogoslužje je naslonjeno predvsem na Božjo besedo – Sveto pismo. Glavna dela bogoslužja sta branje Svetega pisma in pridiga, občasno tudi obhajanje svete večerje. Običajno je sestavljeno iz teh delov: klicanje Boga, češčenje, priznanje grehov, odveza, izpoved vere, molitvena prošnja, zbiranje darov, očenaš, petje psalmov ter drugih spevov in pesmi. Petje je pri protestantskem bogoslužju zelo pomembno. V središču je seveda branje Svetega pisma in pridiga, sklene se z blagoslovom. Sama sveta večerja obsega hvalospev, spomin ustanovitve, evharistično molitev, klicanje Svetega Duha, posvetitev kruha in vina, obhajilo pod obema podobama. Določeni obredi spremljajo tudi krst, konfirmacijo (podobna katoliški birmi), podelitev duhovniške službe, poroko. Razne protestantske Cerkve imajo precej različne obrede, prav tako jih svobodno urejajo krajevna občestva.

REFORMACIJA NA SLOVENSKEM
Protestantizem je kmalu prišel tudi k nam. Najprej so se luteranstva oprijeli meščanski sloji, ki so bili pod nemškim vplivom. V Ljubljani so se pristaši nove vere zbirali že leta 1525 ob Matiju Klombnerju, tajniku deželnih stanov; prav deželni stanovi so se skoraj v celoti oklenili protestantizma. Širok razmah pa je temu gibanju pri nas dal šele Primož Trubar s sodelavci. Trubar se je zanj ogrel že med svojim študijem. Kot duhovnik (1530) je pridigal v luteranskem duhu. Po prisilnem umiku v Nemčijo (1548) je pod vplivom Lutra in augsburške veroizpovedi začrtal samostojno pot reformaciji na Slovenskem. Iz verskih nagibov in po Lutrovem zgledu je svojim rojakom že leta 1550 podaril prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecedarij. Pozneje je dal natisniti še celo vrsto svojih knjig, prevode knjig Svetega pisma in postal je začetnik slovenske književnosti. Protestantizem so pri nas utrjevali Trubarjevi učenci in sodelavci, predvsem Adam Bohorič (ok. 1520–1598), sestavljavec prve slovenske slovnice Arctiae horulae (Zimske urice), Sebastijan Krelj (1538–1567) s knjigama Otročja biblija in Postila slovenska. Največje delo pa je opravil Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) s prevodom celotnega Svetega pisma (1584), ki predstavlja temelj slovenskega knjižnega jezika in vzor za kasnejše prevode Svetega pisma. Protestantizem je med Slovence zanesel zanimanje za Sveto pismo in postavil temelje slovenski književnosti.
Protestantizem je na Slovenskem iz raznih vzrokov (protireformacija) kmalu zamrl. Strnjeno se je do danes ohranil le v Prekmurju, kjer se je slovensko luteranstvo utrdilo posebno v 17. stoletju. Novih moči mu je vlil Štefan Küzmič s svojim prevodom Svetega pisma Nove zaveze v prekmurščino (1771). Svobodo delovanja je prekmurskim protestantom ponovno prinesel tolerančni edikt avstroogrskega cesarja Jožefa II. let 1781. Začeli so ustanavljati cerkvene občine in zidati svoje cerkve. Najstarejše so cerkvene občine v Puconcih, Križevcih, na Hotizi (1783), v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1850, v Mariboru 1862, v Murski Soboti 1890. Vseh cerkvenih občin je 13. Luteranska ali evangeličanska Cerkev v Prekmurju je postala povsem samostojna šele leta 1950, ko je bila uzakonjena prva cerkvena ustava. Po drugi in statutu iz leta 1977 je njeno uradno ime Evangeličanska Cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji. Pri vodstvu Cerkve sodelujejo predsedstvo (senior in inšpektor – laik), zbor duhovnikov, prezbiterij Cerkve (predsedstva posameznih cerkvenih občin) ter občni zbor, najvišje cerkveno telo (prezbiterij in delegati cerkvenih občin).

nekaj misli Martina Lutra:

Da imaš Boga, ne pomeni nič drugega, kot da mu iz vsega srca zaupaš in verjameš …
Proti nebesom ne smeš gledati drugače, kot bi gledal, če bi tam sedel tvoj oče.
Vera je pogled, nenehno usmerjen v Kristusa.
V križanem Kristusu sta resnična teologija in spoznanje Boga. Le KRIŽ je naša teologija.
Kakor čevljar izdela čevelj in krojač sešije krilo, tako naj kristjan moli. Kristjanova obrt je molitev.
Danes me čaka veliko dela, zato moram danes veliko moliti.
Marija ne želi, da prideš k njej, temveč po njej k Bogu.
Ko bi vsak služil svojemu bližnjemu, bi bil svet eno samo bogoslužje.
Božja beseda je svetinja nad vsemi svetinjami, je edino, kar kristjani vemo in imamo.
Sveto pismo osvobaja vest in prepoveduje, da bi jo utesnjevali s človeškimi nauki.
Priprava na smrt je zavedanje, da so smrt in greh, pekel in satan premagani in uničeni v križanem Kristusu.

S. Čuk. 500 let reformacije: Priloga, v: Ognjišče 11 (2017),56.

Urednikova beležnica november 2017

Napisal marko na 30. oktobra 2017. Objavljeno v Beležnica.

November nas z vse krajšimi dnevi in naravo, ki se pripravlja na zimo, ter prazniki spominja, kako čas mineva in da se bližamo koncu leta. Nas na uredništvu pa tudi opominja, da pripravljamo nov letnik Ognjišča, ki bo imel tudi novo ceno. Posamezna številka revije bo stala 2,90 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih bo 32,00 €, za naročnike po pošti pa 32,90 €.

Stalnica novembrske številke Ognjišča je postala Miklavževa ponudba, ki na štirih straneh predstavlja predvsem novosti, primerne za obdarovanje ob Miklavžu in v božičnem času. Predstavljene so tudi nekatere knjige po ugodnejši ceni. Decembrskemu Ognjišču bomo priložili katalog z novostmi naše založbe. Z razliko od Miklavževe ponudbe, kjer so predstavljene otroške knjige, bodo v katalogu predstavljene tudi knjige za odrasle. Seveda tudi z namenom, da med njimi dobite kakšno idejo za obdarovanje najbližjih. Prav obdarovanja ob Miklavžu ter ob božično-novoletnih praznikih naj nam bodo priložnost, da svojim najbližjim podarimo dobro knjigo, ki jo bodo lahko večkrat vzeli v roke in jim bo stala ob strani ob samotnih ali težkih trenutkih.

Letos novembrski številki dodajamo tudi katalog s predstavitvijo jaslic in jasličnih figuric, ki jih imamo na voljo. Morda vi ali vaši znanci iščete nove jaslice ali nove figure in boste našli kaj zase v tem katalogu. Tudi jaslice so lahko lepo darilo.

Pred prazničnimi dnevi smo pripravili tudi nekaj novosti za najmlajše? Že zadnjič smo vam predstavili domiselno knjigo Noetova barka s kartonastimi liki živali. Nova je tudi kartonka Jezusovo rojstvo, kjer bo otrok zavrtel kolo in dopolnil slike dogodkov, povezanih z Jezusovim rojstvom. Novost je tudi slikanica in pobarvanka Kako sta pomagala Miklavž in angel varuh.

Med novostmi za najmlajše je tudi knjiga Dolgčas pri maši?, v kateri Leon Marc, veleposlanik R Slovenije v Pragi, otrokom razlaga dogajanje pri maši. Seveda bo razlaga zanimiva tudi za odrasle, zlasti za starše in katehete, ki bi radi otrokom približali dogajanje pri maši. Bogato ilustrirana knjiga (Polona Lisjak) je ‘sorodnica’ knjige Tudi jaz hodim k spovedi in skupaj tvorita nekakšen komplet uvajanja otrok v zakramenta evharistije in sprave. V tisku je tudi kartonka, podobne vsebine Grem k maši. Ta je namenjena predšolskim otrokom, ki jo bodo lahko gledali doma ali v cerkvi in jim bo pomagala razumeti, kaj se dogaja pri maši.

Prav tako je v tisku knjiga DOCAT iz zbirke YOUCAT, katekizma za mlade. To knjigo je želel papež Frančišek, da bi mladim približala družbeni nauk Cerkve. Znano je, da je sedanji papež, ki izhaja iz Latinske Amerike, kjer je bil priča velikim socialnim stiskam, krivicam in veliki revščini, zelo občutljiv za probleme revščine in lakote. Svetu, kjer se dogajajo krivice, želi pokazati krščanske predloge za pravičnejšo družbo. V pripravi je tudi Sveto pismo za mlade, ki bo izšlo v isti zbirki. Primerna bo kot darilo ob birmi. Ljubiteljem zbirke YOUCAT naj povem, da je v nemščini pravkar izšel katekizem za otroke, namenjen zlasti prvoobhajancem, saj jim bo na njim lasten način približal vero. Pripravili ga bomo tudi v slovenščini.

Že nekajkrat sem vas povabil v knjigarne Ognjišča, kjer si lahko od blizu ogledate naše izdelke, tokrat pa vas vabim tudi na stojnico naše založbe na Slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 22. do 25. novembra v Cankarjevem domu in kjer boste naše izdelke lahko kupili s sejemskim popustom. Prav tako vas vabim v prodajalno Ognjišča v Kopru, kjer se bomo preselili v nove prostore in sicer v soseščino, na Trg Brolo 10. Tako vam bo trgovina, ki bo začela delovati v začetku novembra, še laže dostopna s tega trga v središču mesta.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 5.

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing